Za narodov blogor

Ali ni zanimivo, kako nekatere samoumevne resnice, o katerih nismo nikoli podvomili, sčasoma postanejo smešne? Tako je recimo urednica Sobotne priloge Dela Irena Štaudohar prejšnjo soboto beyond reasonable doubt napisala: “Zato bomo prav mediji, novinarji in intelektualci, oblikovalci javnega mnenja v naslednjem letu nosili še večjo odgovornost.” In še: “Izdajanje časopisov je družbena odgovornost.” To se še vedno lepo in pozitivno sliši, vendar glede na realno stanje zveni tudi naivno. Kdo bo to bral? Kdo bo cenil te plemenite misli?

S hrano sem se zastrupil samo enkrat v življenju. To je bilo v Portorožu pred kakšnimi desetimi leti, ko sem v eni od tamkajšnjih kvazirestvracij za pozno kosilo pojedel nekakšne makarone v neprepoznavni rdečkasti omaki. Bilo je brez okusa, bilo mi je vseeno, bil sem lačen, mudilo se mi je, zmetal sem vase, nisem se sekiral, ker itak nisem pričakoval gastronomskih užitkov. Potem sem skoraj vso noč preživel na stranišču. Danes se ne spomnim, kateri lokal je to bil, toda še vedno mi je žal, da jih nisem takoj naslednji dan prijavil.

Sicer pa je bil Portorož od nekdaj eden tistih krajev, kjer človek nikoli ni mogel nikjer normalno jesti, če ni imel polnega penziona ali polpenziona v hotelu, če se ni sprijaznil z makaroni v neprepoznavni rdečkasti omaki ali s pizzo — ali če se mu je slučajno zahotelo hrane po deseti uri zvečer.

Nimam odnosa do ročnih ur. Že dolgo nosim uro le izjemoma, vsakih nekaj let, ko me prime, da si kupim poceni fancy uro, ali če mi prijatelj iz Alu König Stahla podari kakšno iz njihovega repertoarja poslovnih daril. V življenju sem imel precej swatchk, ampak to so bila še študentska, osemdeseta leta. V gimnaziji sem nosil očetovo staro doxo, res fajn uro, zelo retro, po mojem iz petdesetih. Kaj bi dal, da bi jo še imel. Najdražja ura — in tudi najlepša —, ki sem si jo kdaj kupil, je bila Junghansova, Max Bill dizajn, remake iz leta 1962, moj letnik, v Maximarketu je stala 60.000 tolarjev, če se prav spomnim. Na internetu vidim, da dandanes stane 475 evrov. Toliko pa danes ne bi dal za uro, ker jih ne znam ceniti. Saj ne rečem: drage ure, celo ure, ki stanejo toliko kot avto, so res lepe, ampak najbrž si jih ne bi kupil, tudi če bi imel denarja kot dreka. Že ta junghans je bil too much. In kako klavrno je končala! Bil sem v letalu za London, ko se mi je nenadoma zazdelo, da mi je nekaj skoraj nevidnega odfrčalo mimo glave. Pomislil sem, da se mi blede. Začel sem gledati okrog sebe in čez čas na tleh pod sedežem opazil šipco ure. Očitno je bil v letalu podpritisk. Uro sem takoj spravil v žep od torbe, da bi zaščitil kazalce, kar pa ni bila primerna embalaža, zato so se v tistih nekaj dneh v Londonu ali na poti nazaj polomili.

Zadnje čase pa sem se naveličal gledati na uro na mobitel. Prav zaželel sem si ročne ure. Spomnil sem se na mondaine ure, ročne verzije uradnih postajnih ur Švicarskih federalnih železnic (SBB-CFF-FFS), Hans Hilfiger dizajn. Že dolgo je tega, kar sem jih gledal, pozabil pa tudi. Potem pa sem jo pred nekaj tedni naročil. Ker nimam ravno rokodelsko lopatastih dlani, sem naročil mid-size uro, premera 35 milimetrov. Ampak sem se uštel. Res je namreč, da pa imam zapestje kar široko, zato ura na moji roki deluje premajhna. Dal sem jo torej Nini, ker na njeni roki zgleda ravno prav, sam pa sem naročil novo, večjo, drugačno in tudi dražjo mondainko (Sport II Chronograph).

Mimogrede: ali je že kdo pomislil, da vas nihče več ne ustavi na ulici in vpraša, koliko je ura, odkar imamo vsi mobitele?

Kakorkoli, danes sem imel kaj videti. Ko sem poškilil na Ninino zapestje, da bi videl, koliko je ura, sem spet pomislil, da se mi blede. Ura je kazala datum 32.! Kaj takega pa še res nisem videl. 32. december? Ali kaj? Jasno, ure z datumi je treba petkrat na leto (1. marca, 1. maja, 1. julija, 1. oktobra in 1. decembra) prestavljati — ampak to?! Se je Švicarjem zmešalo?

Do katerega namišljenega datuma bo Ninina mondainka štela dneve? Do 39.? Bo 8. januar 39. december? Domnevam namreč, da na desetiškem polju ni štirice. (To bi šele bilo bizarno!) In potem? Bo desetiško polje naslednjega dne prazno, na eniškem pa bo številka po algebraični logiki preskočila na ničlo? Bo 9. januar nulti? Kakorkoli, bom spremljal.

Za čez praznike smo si privoščili nadomestno laguno. Slogan na boku je očitno slovenski. Domnevam pač, da si ga niso izmislili Francozi, saj bi se nanašal na nek drug avto — ki ga dobimo 9. marca (če bog da).

V odsevu v šipi Nina, zadaj spi Oskar, Jonas izven kadra.

No, srečni lastnik espaca je zaenkrat samo Oskar. Podarili so mu ga pri Carju. Rešilca. Kot nalašč.

Fotografija z laguno je posneta pred gostilno Ančka v Šenčurju. Njihove štruklje in zrezke ančka — ki so v bistvu cordons bleus ali če hočete ljubljanski zrezki — že poznamo, tokrat pa sem odkril njihov ričet. Res neverjeten ričet. Pa še Guštija sem enkrat za spremembo srečal nekje drugje kot pri Žmaucu.

Božiček mi je prinesel novo baterijo za laptop, ampak mi jo je prasec zaračunal kar 170 evrov!

Okrog božiča mi je prosto po receptu iz Meščanskega peciva uspelo speči božični kruh, potem pa še eno limonovo in eno čokoladno pito. Glavna jed božičnega menija pa je bilo jagenjčkovo stegno z zeliščno skorjico s krompirjem in paradižnikom.

Večerjo sem pripravljal za štiri odrasle, dal jagenjčka v pečico okrog sedmih, nazadnje pa sva ostala z Nino sama z otrokoma — Liza je bila pri omici (kot ji ne smemo reči) v Mariboru. Oskarjeva in Jonasova sestrična se je namreč približno takrat nepričakovano odločila, da pride na svet malo prezgodaj in to ravno 24. decembra zvečer. In res, okrog devetih je že bila rojena. Ime ji je Ela in ima goste črne laske, pravo Suri Cruise frizurco. Totalno fletna, kaj takega pa še res nisem videl. Včeraj smo jo šli pogledat in sem se čisto raznežil. Zdaj si še sam želim še eno punčko. Ne, ne, hecam se, saj me bo minilo. Dva gavnerja sta čisto dovolj.

Liza je v Bosni. Najprej v Banja Luki, silvestrovala pa bo v Mrkonjić Gradu. Prijateljica ima tam žlahto. Ne trudim se razumeti, kako lahko nekdo silvestruje v Mrkonjić Gradu. No, da gre silvestrovat v Mrkonjić Grad. Ko je prijavila ta izlet, se nisem kregal — kaj šele, da bi ji poskušal prepovedati —, ampak sem jo najprej vprašal, ali v Mrkonjić Gradu sploh praznujejo novo leto. Bila je kar malo užaljena.

Ne vem točno, kje je Mrkonjić Grad, ampak zveni še kar domače. V otroštvu sem imel družabno igro s figurami in kocko, ki je spominjala na monopoly brez denarja in nepremičnin ter človek ne jezi se brez jeze. Tipično adaptiran B&J jugo-game. Spomnim se, da je bil Mrkonjić Grad ena od postaj na poti do Slovenije. Cilj je bil na Bledu ali v Kranjski.

V nedeljo sva bila z Oskarjem v Postojnski jami-grotti-cavi. Ogled jame in jaslic sva sicer zamudila — naslednji je bil šele čez dve uri, traja pa uro in pol —, zato pa sva si ogledala tisto manjšo peš predjamo z akvariji, terariji, vitrinami in podobnim.

Model človeške ribice v merilu 10:1.

Ker naju je vrli jamar prepoznal, sva bila deležna VIP tretmaja. To pomeni, da nama ni bilo treba plačati vstopnice in da je lokalni Božiček (s pravo brado) poziral posebej za Oskarja in z Oskarjem.

Toliko zaenkrat. To je verjetno moj zadnji letošnji post. Do silvestrovega sem prezaposlen, ker so vsi mediji prestavili deadline za kolumne na danes in jutri, neglede na to, kdaj izidejo. Vsem torej želim zelo srečno novo leto 2009 — ampak res vsem in res srečno. In če se že morate kregati v komentarjih, potem se kregajte kvečjemu z mano, ne med seboj. Prosim.

In ja, seveda, z zamudo voščim tudi vesel božič.

V komentarju na moj zadnji post na temo preimenovanja naše ulice je Dajana vprašala Blitza: “Blitz: A bi raje živel na Ulici Dajane Babič ali na Ulici Marka Crnkoviča? Uf, tudi, če bi dobila Nobelovo nagrado, res, prosim, da ne bi kdo ulice po meni poimenoval.”

Ne se bat, Dajana, saj ne boš dobila svoje ulice.

Ampak če smo že pri tem, nekaj sem se spomnil: jaz pa svojo ulico že imam. Tole sem dobil od kolega za rojstni dan pred dvema letoma:

Zadeva je natisnjena na nekakšen linolej ali kaj že. Nekdo to štanca, baje je možno naročiti karkoli.

Sicer pa je v zadnji Blogoroli intervju z mano. Simon Ručigaj mi je poslal PDF fajle. Voilà.

Naša ulica, ki se izpod grajskega hriba blago spušča proti Ljubljanici in seka Poljane na pol, se je nekoč davno imenovala Elizabetinska. A če vprašate staroselce, se je tako rekoč od nekdaj imenovala Zrinjskega, Zrinjskega cesta — po Nikoli Zrinskem (1620–64), hrvaškem plemiču, banu, literatu in skupaj z vojvodo Franom Krstom Frankopanom (1643–71), pesnikom in prvim prevajalcem Molièra sploh, zarotniku proti cesarju Leopoldu I..

Ta teden pa smo stanovalci dobili v nabiralnik “obvestilo o preštevilčenju stavbe”. Ne, ne gre za to, da bi se hišna številka spremenila iz 7 v 9 ali 35. Gre za to, da so nam spremenili ime ulice. Da ne citiram:

Sicer pa je to tudi zgodba o funkcioniranju slovenske birokracije — in nenazadnje zgodba o simbolih, kot jih dojemajo Slovenci.

Biti brez avta ni zelo grozno. Človek nehote — zaradi navajenosti na prejšnji, avto-moto lifestyle — postane malo bolj zapečkarski, to pa je tudi vse. A tudi to je lahko prijeten in praktičen lifestyle, če si ga le narediš. So pa tudi druge prednosti. Ne samo, da za taksi porabim bistveno manj kot za bencin in leasing — ki ga ta hip ne plačujem, ker je preostanek dolga za vel satisa odplačan, avto pa odjavljen iz prometa —, tudi za vse drugo porabim manj. Avto je tak stimulator porabe. Nekam se zapelješ in za nekaj zapraviš. Če greš peš v mesto, je verjetnost zapravljanja veliko manjša. Pa tudi sicer je v redu. V načrtu imam izlet z vlakom v Maribor. S celo družino, vseh pet nas bo šlo. Resda sem enkrat v teh dveh mesecih zaradi taksija — ki je okrog osmih zjutraj rabil od kdo ve kod nezaslišanih 35 minut — skoraj zamudil na vlak, ampak sicer sem trenutno še kar zadovoljen z njihovimi uslugami. Tudi z Oskarjem se včasih kam peljeva s taksijem. Ni vse po prometnih pravilih: ni v stolčku, ni privezan, na zadnjem sedežu ga držim v naročju ali pa ga posadim na sedež in ga objamem čez ramena. Od taksista zahtevam ležerno vožnjo in prosim, da ne zavira sunkovito. Ko Oskarja mine začetna fascinacija nad “novim avtom”, začne odpirati vrata, ampak takrat sva ponavadi že na cilju.

AS: Ko to objavljam, se je na moj predzadnji post nabralo že 176 komentarjev o muslimanih, pa čeprav nima z islamom nobene zveze. Koliko jih bo šele na to objavo, ki govori prav o tem? Na nek način si želim, da bi jih bilo čim manj. Bojim se namreč, da debata na to temo samo zamegljuje bistvo problema. Na internetu in v Sloveniji, kjer se je težko izogniti strastem, nevednosti in posploševanju, pa še posebej.

Najbolj smešno pri debati o džamiji je to, da na nivoju vsakdanjega življenja — se pravi tam, kjer si povprečen človek oblikuje osebne vrednote in stališča do drugih — ne bi bilo prav nobenega indica, da med nami živijo tudi muslimani, če se ne bi mi nemuslimani kar naprej prepirali, ali jim pripada pravica, da si jo postavijo. Dokaz, da islam v Sloveniji obstaja, je sama debata o džamiji.

Problem slovenskih muslimanov zato niso nasprotniki gradnje džamije, temveč njeni zagovorniki. Res je seveda, da nasprotniki na suho opletajo s slabim, celo že absurdnim argumentom islama kot svetovne grožnje. A huje je, da imajo slabe argumente tudi zagovorniki. Naj so džamiji še tako naklonjeni, v bistvu ne povejo drugega kot to; da so nasprotniki bedaki; da si Jarc in Jelinčič nabirata točke; da smo Slovenci ksenofobni; da bi nas moralo biti sram; da se po nemarnem sklicujemo na kulturno krajino in arhitekturno dediščino. Vse to je morda res, vendar s tem ne povemo, zakaj džamija ja.

Danes sem prosil prijatelja, da me pelje v Obi po novoletno jelko. Jelke kupujem v Obiju, odkar sem tam pred dvema letoma 27. decembra kupil zadnjo, ki pa je bila po mojem boljša od vseh stotin drugih, ki so jih tisti mesec prodali.

Tista je v današnji valuti stala 12 evrov, tale danes — enake velikosti in kvalitete — pa v takratni valuti 12.000 tolarjev. Toliko o gibanju cen v zadnjih dveh letih.

Jelke še nismo okrasili, zgleda pa takole:

Običaj, da v določenem obdobju leta prinesemo v hišo iglasto drevo in ga ovesimo z okraski, je v bistvu precej bizaren. Ko sem danes gledal tole, sem pomislil, da bi mogoče bilo bolje, če bi jo pustili kar tako, neokrašeno. Zakaj pa ne bi stala kar taka?

Na poti od drevesnice do blagajne pa sem zagledal še jelenčka s sankami iz lučk. Niti za hip nisem razmišljal. Sicer mi ni bil tako všeč kot tisti dvodimenzionalni, ki sem ga videl včeraj na nekem žuru, ampak vseeno.

Legendi na ljubo bi bilo smiselno, da bi iluminatsko konstrukcijo obesil pod strop ali kam že — pa tudi zaradi Oskarja, ki ne more mimo, ne da bi poskusil zajahati jelenčka in se vkrcati na sanke.

Prijatelj, ki ima zelo prefinjen okus — čeprav je tudi res, da ima avto lila barve —, je rekel, da se mi je čisto utrgalo. Če zdaj gledam to zadevo na sliki, je morda res nekaj na tem.

Začelo se je tako, da sem v zvezi s Pahorjevo posvojitvijo — ali pomilostitvijo, po želji — Dimitrija Rupla iskal na internetu točno verzijo aforizma, za katerega sem kdo ve zakaj mislil, da je Churchillov: “Sovražnika je bolje imeti ob sebi, da iz šotora ščije ven, kot pa da je pri drugih in ščije not.” Če se namreč strinjamo s to modrostjo, potem lahko vsaj približno dojamemo, zakaj se je Borut Pahor odločil za tak težko razumljiv in opravičljiv korak, da je vzel Rupla za svetovalca.

Citata seveda nisem našel, ker tega ni rekel Churchill, temveč predsednik ZDA Lyndon B. Johnson: “No, bolje ga je imeti v šotoru, da ščije ven,” je rekel, ”kot pa zunaj, da ščije not.” To se je nanašalo na J. Edgarja Hooverja, ki je bil direktor FBI celih 48 let.