Za narodov blogor

Letošnji Jazz festival je jubilejni nasploh, že 50. po vrsti, jubilejni pa je tudi zame: prvič sem bil na jazzu v Križankah pred ntanko tridesetimi leti. Ja, bil je 19. Jazz festival in pisalo se je leto 1979.

Bilo nas je nekaj mulcev pri sedemnajstih letih, samozvana intelektualna elita domnevno elitne Prve gimnazije v Mariboru, nosili smo se kot mladi hipiji in kadili travo, poslušali smo jazz, free jazz, pod vplivom Braneta Rončela, hodili na njegove jazz večere na Drugo gimnazijo, kjer smo se predajali “veliki črni glasbi”, projekcijam Rončelovih in Hochstätterjevih diapozitivov, pa seveda tudi stari rock, striktno starega, nič novega. Punk smo prezirali približno tako globoko kot Boney M in Srebrna krila. Bili smo fani plesne skupine Ra, no, jazz balerin, ker so bile članice v glavnem najboljše punce na gimnaziji, pod vodstvom Maje Milenović (pozneje Milenović Workman), Pandur pa je tudi že kdaj kaj zrežiral in se je plesna skupina v bistvu transformirala v Tespisov voz.

Kakorkoli že, pri osemnajstih smo že naredili vozniške izpite, ampak ne seveda leta 1979. Če je bilo treba v Ljubljano na koncert, je bil varianta za nazaj pač nočni vlak, ampak to je pomenilo, da si bil doma ob kakšnih petih, šestih zjutraj, če se prav spomnim. Tako sem se peljal v Maribor vsaj enkrat, in to z double-bill koncerta Gruppo Folk Internazionale/Egberto Gismonti v Hali Tivoli leta 1980 ali ‘81. No, junija 1979 pa nas je peljal moj oče: poleg mene še Perota pa Brkota. Ne vem, ali je to bila zanj žrtev, da nas je peljal, ampak po mojem ne. Medtem ko smo bili mi na koncertu, je on šel v Dramo gledat Mojstra in Margareto od Bulgakova.

Prejšnji teden je bila v Objektivu objavljena izjava za neslavne anale slovenskih družbenopolitičnih bizarnosti: “Ne morete od države pričakovati, da bo vložila ogromne vsote v javni prevoz, ki se potem ne bo uporabljal. […] Gre za prekratke razdalje. […] Močno dvomim, da bi v Sloveniji lahko vozili […] hitri vlaki, ki bi nadomestili udobje, kot ga ponuja osebni avto.”

Na prvi pogled gre za tipično izjavo kateregakoli slehernika z vozniškim izpitom in osebnim avtom. Toda pazite! Izrekel je ni nihče drug kot minister za promet osebno!

Malo naprej v istem intervjuju pa je Patrick Vlačič nenadoma zelo pameten: “Sicer pa bi lahko v času svojega mandata preklical vse obnove, s tem odpravil zastoje in postal zelo priljubljen minister.” Ali z besedami njegove kolegice iz vlade: zastoji morajo biti, pa če mi rating pade na nulo!

Danes sem se ne vem zakaj spomnil na Vero Lynn. No, približno že vem zakaj. Srfal sem po internetu in bral o Michelu Jacksonu in med drugim na Huff Postu naletel na članek človeka z nenavadnim priimkom na temo velikih celebrities in zakaj so to skoraj vedno entertainerji. Rehab med drugimi omenja popularno egiptovsko pevko Um Kultum, zraven pa še tale video — ki je skoraj tako smešen kot ta made-in-japan verzija — ampak res Made in Japan! — komada Smoke on the Water od Deep Purplov.

Na Vero Lynn me je v bistvu spomnil old-school etno pop Um Kultum. Staro damo sem poslušal v živo v Hyde Parku na memorialnem koncertu ob petdesetletnici zmage v 2. svetovni vojni (VE Day, as opposed to VJ Day) v začetku maja 1995. Tam je pela (There’ll be Bluebirds over) The White Cliffs of Dover in potem je 200.000 ljudi pelo — od veteranov v invalidskih vozičkih z odlikovanji čez cel suknjič uniforme pa do mladih družin z otroci. Do takrat si nisem predstavljal, da je med 2. svetovno vojno obstajal že tak pop. In kako bi tudi si, ko pa sem poznal le naše partizanske pesmi in Lili Marleen.

Najboljši komad od Vere Lynn (ki sicer ni njen) je We’ll Meet Again, najboljša verzija tega komada pa je verzija od Johnnyja Casha na plošči The Man Comes Around: American IV. To je Cashev zadnji album. Seveda, poglejte si track listo. In pomislite, zakaj je We’ll Meet Again zadnji.

Res ne vem, zakaj nam je bilo treba danes v Ikeo — in to v celovško, kjer sem bil prvič. Kupili nismo skoraj nič, nekaj praktičnih malenkosti, ki jih nismo niti nameravali, vse skupaj za drobiž. Tistega, kar bi res rabili, se mi ni dalo iskati, ker me je ta shopping kot ponavadi spravil v zelo slabo voljo. Bil sem siten kot že dolgo ne. Slovencev se je nabralo več, kot znajo graško Ikeo oblegati Hrvati. Morda jih je bilo celo več kot v starih časih akcij praška in persila pri Debeli Berti v Spielfeldu. Neka Slovenka je pritekla za nami, ko smo bili že precej daleč od blagajne: “A je to vaš račun?” je klicala in mahala s tistim pildkom. S pogledom sem ošvrknil račun in rekel: “Ja, hvala.” — čeprav bi jo najraje vprašal, ali ji naj dam avtogram. Zakaj hudiča bi kdo tekel za človekom, ki je na blagajni pozabil ali pač namenoma pustil račun? Je mar mislila, da bomo na meji štempljali mervertštojer ali kaj?

Stoični Jonas je vse skupaj lepo prenašal, medtem ko je bil Oskar precej v formi. Za razliko od trgovin, ki jih običajno poskuša pokupiti do zadnjega, je tokrat hotel razšraufati célo Ikeo. Na koncu se je počil na plišasto želvo v Kinderkino in gledal neko risanko — dokler ga nisem na koncu z živci zgrabil in odnesel. Na poti do dvigala je z zadnjmi močmi s police zgrabil švedsko zastavico (z majhnim napisom Ikea) in začel z njo mahati. Jonas mu jo je iztrgal iz rok, nastal je vik in krik, tako da je Nina prinesla nadomesten šop zastavic. And here we are, folks, na naš državni praznik, dan državnosti, v Ikei, firmi starega skesanega kolaboranta, sicer petega najbogatejšega človeka na svetu, v Celovcu, tako rekoč v Klagenfurtu, nekaj kilometrov stran od Gosposvetskega polja in knežjega kamna, moja sinova pa mahata vsak s svojo švedsko zastavico, kot da komaj čakata, da Švedska prevzame predsedovanje EU čez nekaj dni, medtem ko Carl Bildt, ta tačerjanec — kot pravi Tadej —, najbrž edini med skandinavskimi homebred socialdemokrati, bere levite, da bomo čutili posledice, ker se ne znamo zmeniti s Hrvaško! Počutil sem se kot predmet zgražanja kolegice s Twiterja, ki je ponoči, po proslavi, pod svojim oknom opazila “nadelano mladino” s slovenskimi zastavicami — ampak peli so pesmi iz ex-Juge.

Ko smo se peljali po celovškem Südringu proti Ljubelju, je bila ura sedem, morda nekaj minut čez, in Radio Kärnten je že poročal, da je umrla Farrah Fawcett. Zdaj ugotavljam, da je to moralo biti največ 15 minut po njeni dejanski smrti. Če to ažurnost primerjam z novico o smrti Michaela Jacksona, ki jo je prvi objavil L. A. Times ob 14:06 po pacifiškem času (23:06 po srednjeevropskem) — kar je skoraj natanko eno uro pozneje —, je to res neverjetno.

Tak dan pač.

PS: Pozabil sem omeniti dvoje. Eden od Tagesmenüjev v Ikeini restavraciji so bili “Tschewaptschitschi”. Čisto na koncu pa so me na Tivolski dobili na radar. Vozil sem 80 namesto 60. Kazen 250 (125) EUR. Oskar je končno od blizu videl “gospoda Piska”.

21:14: Preklete salve! Otroke bojo zbudili! Kako to rokne dol z Gradu!

21:15: Türk poje Zdravljico. No, ja …

21:18: Tale današnja Türkova izjava mi pa ni všeč: “Treba je zavrniti sleherno dejanje in sleherno izjavo, zaradi katere bi se lahko policijsko delo razumelo kot instrument ozkih političnih interesov.” Morda pa vendarle obstajajo razlogi, da bi bilo policijsko delo mogoče razumeti kot instrument ozkih političnih interesov? In zato bi morali biti tiho, da ne bi kdo kaj posumil? Oz. bi moral biti tiho Janša?

21:19: Let’s keep an ear on his speech …

21:20: Vojne je konec, otroci spijo naprej. In kako tudi ne bi, ko pa ima predsednik govor.

21:26: Namesto da bi poslušal govor, berem Žižkov tekst o Iranu na Blogspotu. Grazie, @andrejmrevlje! No, bom potem nadaljeval.

21:28: A je to bil nod to Janša? “Da smo lahko najboljši, smo na tem trgu že slišali – in tako je prav.”

21:32: “Misliti moramo bolje in misliti moramo več.” Hmmm …

21:33: Tole pripomni @Centrifuzija: “Ne vem, če je res problem brezposelnosti ta, da mladi ‘ne morejo najemati kreditov’. Sicer pa je Türk lepo zajel vse kritike in vizije.”

21:38: “Srečno in vse najboljše, Slovenija!” To je bil še najbolj efekten, čeprav preprost zaključek dolgočasnega govora. Train-train habituel!

21:48: Wow! Correga Tabs does Lipa zelenela je!

21:54: @Centrifuzija odgovarja: “Nehi, no. Lej, kako je bilo ganljivo! Pa vsa ta deca. In poleg odra so animacije rastočih & brstečih vej, ki jih mi žal ne vidimo.”

22:03: Glasbene točke so mi všeč. Ampak Tokac mi pa ne sede. Zakaj že bo Dan D koncertiral za Val 202 s Simfo RTV? Ker se je Karoli tako spomnil?

22:03: Saj res: izkoriščam priložnost za izjavo, da sem velik fan Jadranke Juras.

22:19: Sabina Cvilak. Lepo.

22:22: Tokac & Tomi? No, ja, saj je še kar. Ampak glavno, da sta si kupila črne gvante.

22:23: Na soncu je pa my greatest hit od Siddharte. Resno! “Jest ne verjamem u telo, rad bi te vidu u srce.” Nekoč sem ga pijan pel v nekem pajzlu.

22:30: Ah, toliko za nocoj. Jutri pa portret Franceta Bučarja. No, ne da bi tudi to spremljal.

V Sloveniji se preradi, prepogosto in preveč obsedeno ukvarjamo z drugo- in tretjerazrednimi temami. Tako nas recimo bolj zanimata (ali vsaj razvnemata) poimenovanje ulice po Titu in vprašanje, ali bi Golobič moral odstopiti, namesto da bi se osredotočili na zadeve, kakršne so gospodarska kriza in protikrizni ukrepi ― če niti ne omenjam odsotnosti razvojnih strategij in nacionalnih vizij in podobnih pametnij na pragmatičnem ali intelektualnem nivoju, pa tudi problemov, ki objektivno pestijo Slovenijo.

Bojim se, da drugače ne more biti. Vdor trivialnosti in senzacionalizma v javno sfero je neizogiben zaradi medijev in krize, ki jo doživljajo že sami po sebi, kaj šele kot posledico globalne. V Sloveniji je to tem bolj zaskrbljujoče že iz socialnih razlogov. Mi v bistvu ne rabimo eksplicitno trivialno pozicioniranih medijev ― čeprav jih imamo ―, saj kulturno okolje tudi deklarirano kvalitetne usmerja v senzacionalizem.

Zadovoljen sem, da imamo predsednika, kakršen je Türk. V slovenski politiki je verjetno zadnji in edini glas razuma in neobremenjene pameti. Mu to omogoča funkcija, distancirana od vsakdanje pragmatičnih kolobocij? Ali pa je pač tak človek, ki se je znašel na pravi funkciji? Najbrž oboje. A neglede na to je dobro slišati simbolično pomembno osebo, ki govori pametno in trezno in razmišlja drugače kot trume drugačemislečih, obenem pa že s svojo retoriko preprečuje, da bi se kdorkoli z njim prepiral. To je v slovenski politiki izjemno in zelo dragoceno.

Še dobro, da je Türka intervjuval Ambrožič in ne po defaultu Možina ali Gerič — ker je za glavnega v državi domnevno pač potreben tudi glavni na Televiziji. Res pa je, da Ambrožič nocoj ni bil v najboljši formi. Celo sam je priznal, da “morda” preveč govori. Vsekakor pa je preveč vztrajal pri ljudeh na robu revščine, brez perspektive, češ, kaj pa si oni mislijo, ko vse to gledajo, pa EU pa Golobiča pa ne vem kaj. Tak populističen zicer, ki ponavadi vžge — a seveda ne pri Türku.

Večina Slovencev lahko reče, da smo doslej imeli same dobre predsednike (ali recimo slabe, če kdo tako misli). Važno je, da se jih spomnimo, da še niso del zgodovine, zgodovine kot časa, ki ga poznamo le iz knjig in šole. Ni to zanimivo? S tako izkušnjo se lahko pohvalijo državljani le redkih držav.

Včeraj sem bil že drugi torek zapored na handicap turnirju na Barju (Golf Trnovo). Prejšnjič si nisem popravil handicapa in sem bil izjemno slabe volje, zafrustriran, skoraj že depresiven. Včeraj pa mi je šlo še kar dobro, tako da sem si končno znižal handicap — in sicer na 46. Sprva sem imel občutek, da igram slabo, vendar sploh ni bilo tako grozno, saj sem nazadnje dosegel kar 44 stableford točk. To je seveda zasluga višje matematike, po kateri se točke izračunavajo ne le po izhodiščnem handicapu, temveč tudi po stroke indeksu posameznih lukenj (imenovanem tudi handicap luknje). Preprosto povedano: isti rezultat (število udarcev) na posamezni luknji (pri istem paru) lahko prinese različno število stableford točk (pri različnem hole handicapu).

Tole je moja senca na enem od greenov z mojim novim panama ¡Mucho mejor si es hecho en Ecuador! klobukom. Naš flight je štartal ob 15:10, igrali pa smo natanko pet ur! Na začetku je pribijalo sonce, na koncu pa so navaljevali komarji.

Ko bi le bil tudi v prvem krogu tako dober kot v drugem!

Po turnirju smo dobili kubo libre in golaž (in heineken na lastne stroške), nakar je bila še razglasitev rezultatov in žrebanje. Sponzor turnirja je bilo neko podjetje, ki izposoja in prodaja jadrnice, zato sploh ni čudno, da sem zadel dve vstopnici za Izola boat show (ki bo konec septembra). Ne verjamem, da bom šel. No, čudno bi bilo, če bi zadel jadralsko jakno, to pa že. Vse skupaj je izgledalo kot češka gasilska veselica. Očitno pri golfu obstajajo samo skrajnosti. Odšli smo, ko so začele padati prve kaplje.

Najprej je bil francoski feuilleton, šele potem slovenski podlistek. A vrstni red ni bistven, bistven je podlistek. Podlistek? Že sama beseda priča o minulih časih, ko je bila intelektualna smetana — ki so jo eminentno sestavljali tudi ljudje iz medijev — ne le prosvetiteljska, temveč tudi jezikotvorna. Podlistek! Kateremu neznanemu junaku se je utrnila ideja, da s to besedo poimenuje paranovinarsko (esejistično, memoarsko, literarno, reportažno) besedilo, obenem žanr in rubriko, objavljano v nadaljevanjih v spodnjem delu časopisne strani?

Da je vse manj ljudi, ki bi obžalovali, da tisk skoraj ne objavlja več podlistkov, je zgolj domneva. Toda četudi ta drži, je gotovo še večji problem, da skoraj ni več nikogar, ki bi podlistke sploh pisal. (Celo Tadej Zupančič in jaz sva svojega prvega in doslej zadnjega napisala pred dvajsetimi leti!) Kakorkoli že, podlistki so nekak anahronizem: relikt konservativnih starih časov, ki po današnjih merilih veljajo za povožene v svoji elitistični odličnosti in kultiviranosti (beri: bralski dolgočasnosti) in — še huje! — izdajateljski nerentabilnosti. Pri tem pa je tudi verjetno, da bodo out of time tudi vsebinsko: tako kot podlistek Vlada Šlambergerja, ki ga objavlja Delo ob svoji petdesetletnici že nekaj tednov.

Po eni strani je to tragično, po drugi pa morda edina človekova tolažba, da ima vse skupaj nek smisel. Najbrž pa oboje.

Danes sem šel z Oskarjem in njegovo prababico po stopnicah v četrto nadstropje njenega bloka na Krekovi v Mariboru: 72 stopnic za Oskarjeva še ne tri leta in njenih 87. Hodila sta enako hitro oz. enako počasi, vsak s svojo pomočjo. Ona se je opirala na palico, Oskar pa se je držal ograje. En, dva, štir, pet, osem … je stopnice štel po svoje Miškin Mali. In ju je neslo gor veliko bolj kot mene, ki sem z vsiljenim tempom mencal za njima.

Prababica je isti letnik kot moj oče. Včasih pomislim, kdo ve kakšen drobcen, suhcen starček bi bil — čil ali ne —, če bi dočakal to starost. Ni mi prijetno na to misliti. Ampak tako to gre.