18 let (30 let)

Četrtek, 27. maj 2010

Ta fotografija je bila posneta na današnji dan leta 1980 v Poreču. Na moj osemnajsti rojstni dan. Na končnem izletu v tretjem letniku gimnazije. Hja, takrat nismo hodili z agencijami in v razvedrilnem spremstvu estradnikov na Ios, ampak v Poreč. Kar pa seveda ne pomeni, da smo se lepše obnašali kot današnja mladina.

Iz fotografije ni razvidno najmanj dvoje: prvič, da je bila posneta z mojo minolto XD-7, in drugič, da imam strašnega mačka po precej divjaškem žuru. (Napol razviden je kvečjemu Šaci, zadaj levo.)

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Trgovina s porcelanom

Torek, 25. maj 2010

Študentske demonstracije prejšnjo sredo me niso presenetile. Deset tisoč kričečih, besnih, zmanipuliranih, nekulturnih dijakov in študentov med Prešercem in parlamentom ni fenomen, ki bi me šokiral. Presenetili so me odzivi nanje ― predvidljivi odzivi politikov, medijev in sodržavljanov, ki segajo od moralističnega zgražanja nad vandalizmom in vigilantskih pozivov h kaznovanju pa do privoščljivega razpredanja o tem, kako so se protestniki s svojim obnašanjem sami diskreditirali.

Seveda. Ampak ali je to mar vse, kar znamo o tem povedati?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Kocbek in konji

Ponedeljek, 24. maj 2010

Pred spanjem si vsakih nekaj dni po random logiki naštimam nov komad, ki me bo zjutraj zbudil. Davi je to bil Van Morrison, Goin’ Down Geneva, z albuma Back On Top. Zato ni čudno, da mi je celo jutro in pol dopoldneva šel po glavi verz: “Last night I played a gig in Salzburg, out in the pourin’ rain.”

To mi je izbil iz glave kolega Marko Jenšterle z objavo o lipicancih na Blogosu. Njegove pripombe o značaju konjev so me spomnile na Kocbekovo slavno pesem Lipicanci, zame eno od top-tri slovenske poezije — skupaj s skoraj čimerkoli od Prešerna in Šalamunovo Dumo. Danes je dan za poezijo. Odslej mi gre po glavi le še tole: “Zato so dunajski cesarji govorili francosko s spretnimi diplomati, italijansko z zalimi igralkami, špansko z neskončnim Bogom in nemško z nešolanimi hlapci, s konji pa so se pogovarjali slovensko.”

To je to:

  • Share/Bookmark
Na vrh

Bukovi kozlički

Sobota, 22. maj 2010

Slovenci vse svoje probleme preveč resno jemljejo. Saj ne bo konec sveta, če ne bo tako, kot si želimo. In kakšna je sploh povezava med našimi željami in mnenji? Ali sploh vemo, ali imamo prav? Videti je, da smo v to še preveč prepričani.

Osebno sem takoj za, da golf igrišče v Lipici razširijo na osemnajst lukenj. Pa ne toliko zato, ker tudi sam igram golf. V Lipici lahko namreč odigram osemnajst lukenj tudi na devetih, če že na vsak način hočem igrati v Lipici ― recimo pozimi, saj je edino odprto igrišče v Sloveniji ―, ali pa grem igrat drugam, kjer je res osemnajst igralnih polj. Recimo par kilometrov stran, čez mejo, v Padriče, kjer veliko bolje vejo, kako se golfistom streže. Igrišče je bolj vzorno urejeno, igralnina ni prav nič dražja kot kjerkoli v Sloveniji, recimo kava v klubski hiši stane le 60 centov, izdatno in izborno kosilo za štiri ljudi z obilo pijače pa manj kot sto evrov. Ali pa bom šel igrat v Volčji Potok, na Bled, Otočec, v Mokrice ― in se bodo Kraševci pač obrisali pod nosom za mojih petdeset ali sto evrov.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

FB je brez veze

Sobota, 15. maj 2010

Malo prej sem se odjavil s Facebooka.

Facebook je največja neumnost, kar so si jih kdaj izmislili na internetu. Zuckerbergovo prefriganost, s katero je omamil stotine milijonov ljudi po vsem svetu, je sicer možno ceniti kot dobro poslovno potezo, vendar se tega več ne grem. Ker če je kaj izguba časa, potem je to komuniciranje na Facebooku.

Pa saj v bistvu sploh nisem komuniciral. Komaj kaj. Že nekaj časa ne več. Sicer sem ažurno in avtomatično – in ne manj absurdno – potrjeval prošnje za prijateljstva in se pri tem spraševal, zakaj to vendar delam. Kdo hudiča so ljudje, ki bi radi bili moji prijatelji (čeprav se večinoma sploh še nismo srečali)? In zakaj se sam strinjam s povabili, da bi bil prijatelj z ljudmi, ki jih večinoma ne le nisem še nikoli videl, ampak jih tudi ne poznam? Kaj šele, da bi me zanimali: njihovih profilov skoraj nikoli nisem bral.

Na Facebook sem se prijavil že pred kakšnim letom ali dvema, iz čiste radovednosti. Potem se s tem sploh nisem ukvarjal – dokler nisem opazil, da imam na Facebooku nekakšne fane. V nadaljevanju sem si jeseni omislil iPhone, na katerem izpade bolj zabavno skoraj vse, kar lahko človek dela na internetu. Tako sem začel – čeprav se mi je že takrat zdelo neprimerno bolj dolgočasno od Twitterja.

Prijateljev že dolgo nisem štel. Pa da ne bo pomote, saj jih nisem imel veliko: na pamet rečeno med sto in dvesto.

V življenju imam malo prijateljev, malo pravih, dobrih, najboljših prijateljev. V bistvu samo tri. Eden je iz leta 1977, drugi iz začetka osemdesetih, tretji iz sredine. Zdaj pa naj bi kar tja v en dan sprejemal prošnje za prijateljstva od iks-ipsilonov?

Vsem potrjenim Facebook prijateljem se zahvaljujem za izkazano zaupanje in opravičujem za grobo in nenadno prekinitev naše nesmrtne virtualne zveze.

Moja odločitev nima nobene zveze z backlashem proti Facebooku, ki je prav zadnje tedne spet enkrat eskaliral. Seveda si nisem delal nobenih utvar glede njihovih monetizacijskih ambicij. Toda po drugi strani moram tudi priznati, da me za svojo zasebnost ne skrbi oz. me na Facebooku ni skrbelo. Nisem si pomišljal izdati tistega o sebi, kar sem pripravljen izdati na drugačne načine in ob drugih priložnostih.

Me veseli, da je to storil tudi Jonas. Pravzaprav mi je on dal spodbudo. O tem sem že nekaj dni razmišljal in sproti pozabljal.

Skratka, te epizode je zdaj konec.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Ne čakaj na 4. maj

Petek, 14. maj 2010

Čeprav je bila obletnica Titove smrti okrogla, kakšne prav neznosne idolatrije letos ni bilo. In zakaj bi tudi bila? Zakaj čakala bi na maj? Ljubljanski politični populisti so vendar že pred meseci dosegli svoje, namreč, da bo maršal ponovno dobil svojo ulico.

Čisto brez jugonostalgije pa vendarle ni šlo. Že v ponedeljek je človek, ki je začel obiskovati prvi razred osnovne šole ― kot sam pomenljivo navaja ― leta 1953, na medijskem portalu Vest pod naslovom “Bilo je častno živeti z njim” objavil detajlirano larmoajanten tekst o otroštvu Titovega cicibana in pionirčka konec 40. in v začetku 50. let prejšnjega stoletja, ko so bili ljudje še pošteni, solidarni, delavni, in o mladosti v zlati dobi socializma. “To je bil čas,” pravi Matjaž Vizjak (avtor), “ko so vsi imeli delo, čeprav sta marsikje dva opravljala delo enega, tovarne so bile v krajih, kjer niso mogle poslovati rentabilno, ljudje pa so vendar delali, gospodarstvo kot celota je imelo manjši javni dolg, kot ga ima danes samostojna Slovenija, vrtci so bili cenovno dostopni, šolstvo in zdravstvo brezplačna, delavci so lahko hodili počitnikovat na morje”.

Z izjemo tega, da si je avtor povsem brez ironije in cinizma za moto izbral pesem, posvečeno Titu ― “Tito, naša svetla bojna slava, / Tito, naša dika in naš vzor, / koder vodi tvoja nas zastava, / za teboj pojoč gremo navzgor!” ―, ta članek ni presenetljiv. Preprosto ljudstvo hrani Tita v najboljšem spominu zato, ker se jim dozdeva, da je šlo po njegovi smrti in razpadu Jugoslavije vse k hudiču. Ali kot pravi Vizjak: “Zlaži se, brigaj se samo zase, drugemu stopi na glavo, uniči ga, ogoljufaj, pokradi ― ne, to niso moje vrednote!” Že mogoče, saj tudi moje niso. Ampak kult Tita in nostalgija za socializmom današnjega stanja niti ne pojasnjuje, kaj šele rešuje. Menda ja ne misli, da bi se lahko iz nedemokratičnega režima in iracionalne ekonomije kaj naučili?! V resnici pa je ravno obratno: današnje nezadovoljstvo pojasnjuje in navidez legitimira kult Tita in nostalgijo za socializmom.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Antikrist

Nedelja, 9. maj 2010

Nikoli več ne grem v kino, ne da bi o filmu preštudiral bistvene podatke — pri čemer imam v mislih ne toliko umetniški vtis in mnenja kritikov, temveč predvsem popoln sinopsis. In pri tem mi je za spoiler alerte prav malo mar!

Tako sva danes — po kar dolgem času — šla z Nino v kino. Ker imam navado, da filmske programe čekiram le na iPhonu (s pomočjo te priročne, pa tudi površne aplikacije), se zna zgoditi, da kdaj kaj prezrem. Ko sem tako skrolal po seznamu za ljubljanski Kolosej, sem gladko šel mimo filma Antikrist, pri katerem je bilo kot žanr (in samo žanr, ne tudi režiser in zasedba) navedeno “drama, grozljivka” — za kaj več bi moral tapniti nanj, kar pa se mi seveda ni zdelo vredno.

Malo je manjkalo, da sploh nazadnje ne bi šla v kino, ker sem začel bentiti, da igrajo same neumnosti in da bi bilo bolje, če bi sedela dve, tri ure na pijači, kot pa prispevala k inkasu tistega skladišča s projekcijskimi dvoranami in pop cornom. Nazadnje pa je Nina iz dobrega, starega programa prireditev, natisnjenega na mrtvem papirju, ugotovila, da je Antikrist film Larsa von Trierja. Aha, v redu, sem se strinjal. Von Trierja pa ja greva gledat, ne?

Po približno eni uri filma — oz. več kot pol ure pred koncem — sem rekel Nini, da tega ne bom več gledal in da greva ven. Sama ni imela tega namena, vendar je bila zaradi vsega skupaj precej šokirana in je kar šla za mano. A kakorkoli: dovolj sem imel pri sceni, ko Charlotte Gainsbourg po seksu razbije Willemu Dafoeju genitalije s polenom, mu ga nezavestnemu zdrka do krvave ejakulacije, nazadnje pa mu še prevrta nogo in našraufa na meča brusni kamen.

Če koga zanima, tule je popolni sinopsis z IMDb-jeve strani. It gets only worse!

To sem seveda prebral šele na parkirišču pred Kolosejem. Takoj. Z IMDb app za iPhone.

Že tako ali tako nisem bil v najboljši formi, da bi gledal film o dveh zakoncih, ki po smrti otroka rešujeta svoje travme. Najbrž pa me je stopnjujoča se depra-poševnica-bizarnost filma počasi pripravila do tega, da me je nenaden izbruh psihopatologije razjezil do te mere, da sem hotel ven. Tak scenarij se mi zdi znamenje bolne domišljije.

Dan prej sem ravno gledal Tarantinov Ubila bom Billa. Tudi tam so veselo sekali glave in parali kdo ve katera tkiva, ampak hej, tip ima vsaj smisel za humor!

  • Share/Bookmark
Na vrh

Bandiera roza

Sreda, 5. maj 2010

Zakaj so levičarji tako popularni? Naj kar takoj postrežem z odgovorom: saj v bistvu niso — samo ljudje jim verjamejo, da zastopajo tiste edine prave, “žlahtne”, večne, sprejemljive politične vrednote.

Pred kratkim sem v avtu ves raztresen poslušal radijsko oddajo, v kateri je tekla beseda o vlogi intelektualcev v današnji družbi. Ujel sem ravno toliko vsebine, da sem dojel, da sta bila povabljena k debati samo dva sogovornika — in eden je bil bolj ortodoksen levičar od drugega. Verjetno to sploh ni debata, če o neki temi razpravlja le nekaj podobno mislečih ljudi ali zaradi mene tudi ducat. Je pa značilno za slovenske medije — zlasti za takšne, ki se trudijo z vsebinskim, kulturnim, prosvetiteljskim poslanstvom —, da imajo raje kot polemiko nasprotujočih si mnenj ponarejeno ekumenično debato, kjer strokovnjaki opisujejo problem iz raznih zornih kotov, ne pa vrednostnih aspektov. V slovenskih medijih velja, da temeljitost odtehta pluralizem. Pluralizma — v tem smislu ne toliko političnega, temveč predvsem pluralizma kot različnosti mnenj — pa niti ne rabimo, domnevno, saj so nekatere družbene reči pač tako samoumevne, da jih levičarske fiksne ideje povsem zadovoljivo pojasnijo. Vse, kar še rabimo, je malo globine.

Le nekaj dni pozneje pa sem prebral kolumno raziskovalke, ki sem jo slišal govoriti na radiu. Tema je bila radikalna: antifašizem. Avtorica, ki je doktorirala na temo “konca neoliberalne ideologije”, je med drugim zapisala: “Zdaj, ko se vračata gospodarska kriza tridesetih let in fašizem štiridesetih let prejšnjega stoletja, se zaslepljujemo, da so krvav osvobodilni boj enkrat za vselej že izbojevali naši dedje in babice.”

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Trash

Petek, 30. april 2010

Bil je lep dan in ljudje so si ga hoteli narediti še lepšega. Ker pa niso imeli pametnejšega dela, jih je šlo četrt milijona pobirat svinjarijo, ki so jo odvrgli drugi. Pri tem so uživali in imeli občutek, da rešujejo naš mali svet.

Tako bi jaz ― s kančkom hudobije, če dovolite, a brez pretiravanja ― opisal vseslovensko razsmetitveno akcijo pod geslom “očistimo Slovenijo v enem dnevu” minulo soboto. Več razlogov je, da se mi je vse skupaj zdelo malce bizarno, toda najbolj presenetljivi sta bili množičnost in evforija, ki je zajela najširše ljudske množice in medije. Toda začnimo na koncu.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Delo na daljavo

Sreda, 28. april 2010

Ko sem pristal na sodelovanje s Pop TV v oddaji 24 ur ob enih, si nisem predstavljal, da je s televizijo toliko dela — in kako si tudi bi, ko pa nikoli nisem delal za televizijo. Verjetno pa je razlog tudi to, da pisanja in sploh kakršnegakoli dela za časopise ne dojemam kot delo, ker sem pač tako navajen.

Ničkoliko kolumen sem že napisal nekje na dopustu, veliko pa tudi pred odhodom, če se je terminsko ujemalo. (Tudi tokrat.) Toda kako nastopiti na televiziji v živo, če si nekje na počitnicah? Ah, nič lažjega: danes sem se v oddajo javljal pač po skajpu!

Namesto da bi po dvanajsturni vožnji — no, z izdatnimi postanki — šel spat, sem do enih zjutraj visel na internetu in študiral, kaj naj v 24 ur ob enih danes povem. Danes pa je spet šel ves dopoldan za pripravo na oddajo.

Takole je Hipstamatic zabeležil naš postanek v Zadru.

Takole pa sem se pred skajpanjem skadriral s pomočjo Photo Booth.

Šest ur dela za šest minut programa! Če nič drugega, pa sem vsaj enkrat bil na televiziji, ne da bi me bilo treba napudrat!

  • Share/Bookmark
Na vrh

Dve, ena, nobena

Četrtek, 22. april 2010

Enkrat za vselej bi rad opravil s tem mitom ali pravzaprav prividom, da obstajata dve paralelni pravni državi: ena za navadne ljudi, ki ne morejo vnaprej zatrdno vedeti, ali bo zanje zares delovala, in druga, dobro naoljena in učinkovita, za bogate, vplivne in privilegirane.

To nergaško tezo je zaostrila tako imenovana afera Baričevič: premožnemu pomembnežu z zvezami in poznanstvi ter z iznajdljivim in dragim odvetnikom je uspelo dobiti nazaj pse klavce, ki so bili že večkrat odpisani, medtem ko se mora resnična, tako rekoč edina preživela žrtev psov ― človek iz sosednje ulice ― še danes tožariti za pravično odškodnino.

Pravna država, kot jo razume ljudski glas, je eden ključnih in najbolj obrabljenih, pa tudi napačno interpretiranih pojmov v slovenskem državljanskem imaginariju. V tem smislu pravna država ni toliko stvar veljavnosti in upoštevanja zakonov, temveč bolj stvar percepcije veljavnosti in upoštevanja le-teh. Pravna država obstaja, če smo pred zakonom vsi enaki.

Kaj o tem mislijo nergaški državljani, vemo: obstajata dve pravni državi! Jaz, ki sem še hujši nergač, pa postavljam dve tezi: prvič, ni res, da v Sloveniji obstajata dve pravni državi; in drugič, če je s pravno državo že kaj narobe, potem je narobe to, da ne obstaja niti ena!

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

19′ 45″ slave

Nedelja, 18. april 2010

Hitro se nabirajo kolumne iz SP, komaj sledim. Na papirju to soboto objavljena četrta, na internetu dajem gor šele tretjo, od prejšnje sobote. Tisto o Pahorju. Pa ne da ni aktualna. Jutri — v ponedeljek, 19. aprila, okrog 21:40 — nastopam na to temo pri Marcelu Štefančiču jr. v Studiu City; skupaj z Marto Kos Marko in Samom Uhanom. Ci vediamo.

Pahor bi bil nor in neodgovoren, če bi se odpovedal vladanju. Bilo pa bi pametno in odgovorno, če bi se odpovedal koalicijskim partnerjem. Naj gre v koalicijo z SDS. Zakaj temu sploh pravijo velika koalicija? Ker se zdi tako neverjetna? Zakaj le. Če ne zdaj, pa čez dve leti. Ker če bo kdo v tej vladi preživel ta kaos, ga bo prav on. Ampak vseeno bolje zanj, da to stori čim prej.

Prejšnji petek zvečer je premier Pahor dočakal svojih petnajst minut slave (da tako rečem). Njegov nastop v Odmevih na TV Slovenija ― sicer dolg natanko 19 minut in 45 sekund ― je bil vrhunski: državotvoren in državniški, pameten, retorično brezhiben (tudi s primerno, prikupno, prepričljivo, simpatično gestikulacijo in mimiko), moder, pošten, načelen, moralen (a ne tudi moralizatorski), fokusiran, predvsem pa ravno prav, tako rekoč lekarniško, a vendarle spontano, naravno uravnotežen med alarmantnost in pomirljivost, ostrino in spravljivost, zdravo pamet in originalnost, resnobnost in duhovičenje, zadržanost in optimizem, bodrilno avtoritativnost in ambiciozno skromnost. Vse se je ujemalo.

Pahor po mojem še nikoli ni bil v taki formi kot prav tam in prav takrat, 2. aprila 2010 med deseto in pol enajsto uro zvečer ― slučajno prav na peto obletnico smrti papeža Janeza Pavla II. ―, v tistem studiu, pred vidno frapirano (a dostojanstveno obvladano) voditeljico Rosvito Pesek, ki ni mogla skriti sreče, da je del trenutka, ki je s svojo enkratnostjo sproti preraščal v televizijsko zgodovino.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Svet na Kanalu DNS

Sreda, 14. april 2010

Tole je predzadnja kolumna, ne več čisto aktualna, objavljam jo tako rekoč le za arhiv. V bistvu gre za druge in drugačne zadeve kot pa v spisu Mali in veliki Traven.

Da je Pro Plus odpustil Travna, sámo po sebi ni kdo ve kako razburljiva in zanimiva ali kaj šele usodna novica. Toda tako kot vse, česar se je Traven dotaknil s čarobno palčko tabloidnosti, je tudi to postalo razburljivo, zanimivo in usodno.

Tokrat seveda ni bil Bojan Traven tisti, ki bi se kot urednik oddaje Svet na Kanalu A tako rekoč službeno odločil, da bo to postalo novica, temveč so v témo spontano ugriznili vsi drugi mediji oz. uredniki. To pa pove več o medijih nasploh kot pa o inkriminirani oddaji, uredniku in Pro Plusu.

Svet na Kanalu A je bil v Sloveniji novost. Bil je radikalizacija koncepta podajanja novic, kakršnega je z oddajo 24 ur in pozneje tudi z drugimi uveljavil Pop TV. Ta televizija pač goji novičarstvo, ki mu nikakor ne moremo odrekati profesionalizma, kompetentnosti in kredibilnosti, čeprav ga po drugi strani ne moremo braniti pred očitki populizma kot prilagajanja nivoju razumevanja povprečnežev in njihovim predvidljivim moralnim in političnim reakcijam.

Bojan Traven pa je tako rekoč vizionarsko uresničil veliko bolj radikalen, da ne rečem umazan model novinarstva. Za Svet na Kanalu A je bilo edino merilo, ali je neka novica vredna objave, njena škandaloznost, njen potencial, da v gledalcih vzbudi zgražanje, da jih razjezi. Pa ne samo z novinarskimi razkritji, temveč tudi s specialnimi efekti. Veliko tega, kar je Svet priobčil, ni bilo vredno niti objave, kaj šele zgražanja. Zato pa je Traven moral uveljaviti manipulacijo kot najbolj običajno in legitimno novinarsko metodo. Poročanje je bilo pristransko in enostransko, tendenciozno in pretenciozno, poniglavo, včasih že naravnost slaboumno in vulgarno ter skregano z zdravo pametjo in najbolj ohlapnimi in brezbrižnimi pojmi o novinarstvu, kot ga poznamo.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Lille Jonas og store Jonas

Nedelja, 11. april 2010

V četrtek sem prvič videl dva Jonasa skupaj, naenkrat, enega ob drugem. Redek prizor! In kako tudi ne bi bil? Po podatkih Statističnega urada živi namreč v Sloveniji le osemintrideset Jonasov.

To sta bila tako rekoč lille Jonas og store Jonas! Live on stage!

Šlo je za privatno, tako rekoč intimno dogodivščino, zato mi ni prišlo na misel, da bi oba fotografiral skupaj. Takoj bi kdo posumil, da slikam za objavo. Me je pa zelo imelo. Zato pa je ta veliki Jonas fotografiral ta malega: Jonas by Jonas.

Ne, ni ga muca opraskala. Bila je delovna nesreča. Opraskal se je s kovinskim metrom. In ne, ni žalosten otrok.

Če bi Jonasa in Jonasa sam fotografiral, bi ju seveda z iPhonom. Ampak to ne bi bilo nič v primerjavi s fotografijo, posneto s Canonom EOS 5D Mark II in s 28–105-milimetrskim zoomom na 21,1 megapikslov! Hudo!

Moja Leica že nekaj mesecev počiva, niti enega posnetka nisem z njo naredil! Trenutno me pač bolj zabava fotografirati z iPhonom. V tem času sem ga že kar dobro naštudiral. Ne bi si mislil, da je s táko kamero mogoče delati takó dobre fotografije. In še manj bi si mislil, da je táko kamero sploh mogoče naštudirati. Pa je!

Če ne rata, pa je tu Hipstamatic! No, to najbolj posrečeno doslej sem kakšna dva mesca nazaj posnel kar z iPhonovo default kamero.

In če se vrnem k tem prav nič odioznim nominam:

Edini, ki ima s ta malim Jonasom probleme — namreč z imenom, istim imenom —, je ta veliki Jonas. Kadarkoli sliši za drugega, ta malega Jonasa, se v zadregi zdrzne in si začne brundati v brado: “Ne morem se navadit, ne morem!”

Sicer pa ta malega Jonasa doma kličemo Noas. Tako ga je začel klicati Oskar, ki ob njegovem rojstvu še ni znal dobro govoriti — zdaj pa se ga je kar prijelo.

  • Share/Bookmark
Na vrh

CK Corral

Petek, 9. april 2010

Ta kolumna — prva za Sobotno prilogo Dela — je že malo passe. Vsaj datumsko (27. marec), ne pa tudi nasploh. Prej je nisem mogel objaviti, saj sem moral čakati na dovoljenje Delove pravne službe za naknadno objavo na svojem blogu. To sicer še ni formalizirano, imam pa že zeleno luč za objavo.

Ker so se do danes nabrale že tri kolumne — dve objavljeni (27. 3. in 3. 4.), ena šele jutri (10. 4.) — jih bom objavljal postopoma. Sicer pa jih ne bom dajal na blog pred torkom ali sredo po dotični soboti.

Zdaj pa kolumna.

Nekdanji predsednik Kučan slovi kot duhovit človek. Toda šala, ki jo je povedal v intervjuju v predzadnji Mladini, mu ni niti malo uspela: “Tisti, ki je po politični naravi zavezan k spremembam, je levica.”

Definirati levičarstvo kot pripravljenost na spremembe je politična in politološka puhlica. Toda še bolj kot puhla je ta trditev samopašna. Neverjetno je namreč, s kakšno neznosno lahkoto razglaša levičarstvo za edino zveličavno politično opcijo človek, ki je v enopartijskem režimu zasedal vrsto najvišjih funkcij, taisti režim potem nerad, a spretno pomagal demontirati in nazadnje še dvakrat, že v večstrankarskem sistemu, okobalil funkcijo predsednika? Če to ni nesramno! Leta 2010 razglašati, da je samo levičar po naravi zavezan k spremembam?

Komunisti so bili avantgarda delavskega razreda. Kučan pa se očitno ima za avantgardo še danes.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

iPad: SLO data plan

Sreda, 7. april 2010

Preden se bomo Slovenci dokopali do iPada, imamo še nekaj časa za razmislek, za katerega od šestih modelov se bomo odločili — a kaj, ko ni vse odvisno niti od proizvajalca niti od nas samih, temveč tudi od mobilnih operaterjev.

Po eni strani bi bil zadovoljen tudi z osnovnim modelom s 16 GB spomina in le z wi-fi povezljivostjo, brez 3G. Cena je zmerna, tudi v Evropi bo še kar zmerna, poleg tega pa bo čez največ leto dni na trgu najbrž nov model. Zakaj ne bi torej previdno nabavil najcenejšo verzijo, se navadil na napravo, spoznal vse njene prednosti in pomanjkljivosti in počakal na update, ko bom že pravi power user?

No, power user bom po treh dneh uporabe. Ah, ne, po manj kot 24 urah.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Mali in veliki Traven

Torek, 30. marec 2010

V zvezi z razrešitvijo Bojana Travna, do sinoči še urednika oddaje Svet na Kanalu A (v nadaljevanju S@KA), ki je povzročila takšen cirkus, bi si bilo dobro zastaviti nekaj temeljnih vprašanj.

1. Ali je (bila) oddaja sploh dovolj dobra – namreč na nekem minimalnem novinarskem nivoju -, da bi ji lahko pripisovali kakršnekoli zasluge za svobodo izražanja? Zdi se, da ne. Zanimalo jih je tisto, kar zanima populistično frustrirane nergače, ki jim je tudi malo mar za dejstva in novinarski profesionalizem, kaj šele zdravo pamet – in temu primerna so bila njihova stališča.

2. Ali je (bila) oddaja S@KA politično uravnotežena? Po mojem ja. Enkrat je pač padlo po enih, drugič pa po drugih – pogosteje in po defaultu pač po vladnih strankah. Sicer pa so šli S@KA na živce tisti, ki so šli na živce populistično frustriranim nergačem.

3. Ali je televizijska oddaja lahko glas ljudstva? Seveda. Načeloma ja. Ni pa glas ljudstva nujno tisto, kar si želi lastnik medija, ali vsaj ne v taki ekstremni meri, kot je to fural Bojan Traven.

4. Ali ima Gregor Golobič – ali nasploh predsednik parlamentarne stranke ali politik – pravico, da ocenjuje medije? Kot je recimo rekel, da je S@KA “medijska kanalizacija” oz. “akanalizacija” ali kako že? Načeloma ja, ni pa priporočljivo. Ni higienično. Politiki bi se morali vzdržati komentarjev o medijih, ker jih imamo že tako ali tako na sumu, da se z njimi preveč ukvarjajo. Razen tega pa se take pejorativne oznake politikom rade vrnejo kot bumerang. Ne samo, da je nespodobno, politikom se preprosto ne splača pizditi čez medije.

5. Ali ni problem današnje medijske scene v Sloveniji tudi – če ne celo predvsem – problem uredniških in menedžerskih kompetenc oz. ingerenc nad novinarskim delom? V Sloveniji je strašen problem nekoga v medijih razrešiti, nikar že odpustiti, saj mu ljudski glas hitro dá podporo kot po krivici odstavljenemu, seveda zaradi dolge roke tega ali onega politika. Neglede na to, kaj je zagrešil.

Uredniki so bili včasih ljudje, ki se niso nikogar bali. Njih so se bali (in jih tudi spoštovali). Bili do avtoritete. Danes pa jim to ne gre od rok. Za to so si po eni strani tudi sami krivi – po drugi pa so nesporne žrtve slovenske kolektivne histerije glede politike in medijev.

Naj dodam post festum:

6. Nikar ne pozabite, da je Proplus v tuji lasti (CME, ameriški) in da je več kot upravičeno domnevati, da je tujim lastnikom prav malo mar za slovenske politične pritlehnosti. Še več! Kateri slovenski mediji so poleg Pop TV in Kanala A še v tuji lasti? Finance in Žurnal. In kateri slovenski mediji imajo najmanj problemov — najmanj z lastniki, s politiko in političnimi pritiski, z menjavanjem urednikov in drugih poslovodnih kadrov? Kateri so najmanj pristranski, politično pristranski?

To je to.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Tools of the Trade

Sobota, 27. marec 2010

Kolumne za Dnevnik sem začel pisati 4. decembra 2004. Sprva sem jih objavljal kot eden od šestih zunanjih dnevnih kolumnistov (od ponedeljka do sobote) in sicer ob četrtkih. Nadomestil sem Mileta Šetinca (ki baje ni bil najbolj srečen zaradi tega, razumljivo). Takratna dolžina kolumne je znašala 6100 znakov, kar je približno znašalo od 950 do 990 besed — ali po starem dobre tri tipkane strani.

Če rečem, da sem pisal kolumno, dolgo 6100 znakov, potem s tem mislim, da je bila vsaka dolga natanko 6100 znakov. Ne znaka več, ne znaka manj. Pri kolumnah se vedno do znaka natančno držim predpisane dolžine. Mislim, da to formalistično (samo)omejevanje pozitivno vpliva tudi na kreativne aspekte pisanja.

Dobro, vseeno malo pretiravam glede tega. Ko kolumno dokončam, skrajšam na primerno dolžino in polikam, bi lahko mirno oddal tekst, ki bi bil tudi za 50 ali več znakov krajši ali daljši od norme, brez vsake škode za grafični izgled strani in ne da bi dajal po nepotrebnem delo tehničnemu uredniku. Ampak ne. Kolumno podaljšujem ali (pogosteje) skrajšujem tako dolgo, da pristanem na točnem številu znakov.

Recimo 5572; odstavek ven: 5244 znakov; še stavek ven: 5162; vmes mečem ven pridevnike in enobesedne stilske akrobacije, besede kot “seveda”, “dejansko” in podobno, se nabere: 5051; potem se počasi približujem targetu in pri tem včasih padem tudi podenj: 4996; in če manjkajo recimo štirje znaki, nekje pač dodam besedo “pač”: 5000. To je to, poenostavljeno in skrajšano rečeno.

Takšen pač sem.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

VVG: z enim Strelom

Nedelja, 21. marec 2010
Vic tega tedna je nedvomno intervju z Martinom Strelom v brezplačniku Dobro jutro — ki ga običajno niti ne prelistam, da si ga ne bi pokvaril —, v katerem se River Man primerja s Slavojem Žižkom, češ, tudi “sam sem s svojimi zgodbami in idejami prav tako velik unikat“. Če ne bi Strel malo naprej v intervjuju še priznal, da je po Amazonki “regeneracijsko prišel k sebi, mentalno pa ne”, bi me ta izjava resno zaskrbela.
A šalo na stran. Strel ni fenomen zato, ker je po dolgem preplaval Amazonko in Misisipi in ker si pred jedjo splakuje usta s šnopsom. Fenomen je zato, ker je za razliko od povprečnega Slovenca tak pozitivnež, karkoli že si o njem mislimo — mislimo pa si seveda nič kaj dobrega. Strel je pač vaški posebnež, ki igra svojo vlogo razsvetljenega, tako rekoč svetovljanskega telebana z mešanico razorožujoče naivnosti, dialektalne in osebnostne komičnosti, na trenutke celo že omejenosti, vsekakor pa tudi optimistične dobronamernosti. Lahko bi bil Peter Klepec ali Martin Krpan in bi doma vse premlatil ali prešvercal, a ni hotel ostati pri mami in orati njivo ali voziti sol. Da bi se dokazal, se je ambiciozno podal v svet — kar je za ljudi njegove baže, kova in kalibra neverjetno —, po teh uspehih (ki so mu spet netipično stopili v glavo) pa namerava svojo izkušnjo še deliti z ljudmi. Tako kot Clinton, Gore, Gates.
Martin Strel je slovenski Chuck Norris.
Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Raca. Jata rac

Torek, 16. marec 2010

Sinoči dobim mesidž od kolega novinarja. Čestita mi za nekaj, kar sploh ni res. O, hvala, se pohecam v odgovoru, tega pa niti sam nisem vedel. Že mogoče, odvrne spet on, ampak mi bomo to objavili. Shit, pomislim, to pa ne bi bilo dobro, da ne bo nastala cela zbrka. Ampak hej, urgiram nazaj, zakaj hudiča niste poklicali? Mene ali gospo to in to? Saj smo vsi stari kolegi (če že ne socialno omrežje, he-he). Hmm, spet pride odgovor, te pokliče ta in ta. In res. Čez nekaj minut pozvoni telefon. Človek se predstavi in vpraša: torej gre za dezinformacijo? Ja, potrdim, stvar je v resnici taka pa taka. Aha, reče, hvala za info, nasvidenje – in odloži.

Ostal sem dobesedno brez besed. Tako gre to z novinarskim preverjanjem. Lahko bi mu prodal karkoli. Célo jato rac.

  • Share/Bookmark
Na vrh

Stare in nove krivice

Ponedeljek, 15. marec 2010

Nisem bil presenečen, da so pretepače, ki so lani napadli gej aktivista, razmeroma hitro obsodili na po leto in pol zapora zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Presenečen sem bil nad tem, da jih je sodišče oprostilo kaznivega dejanja nasilništva in povzročitve splošne nevarnosti. Predsednica senata je to obrazložila s tem, da so “znaki očitanega kaznivega dejanja nasilništva že opisani v kaznivem dejanju”, zaradi katerega so bili storilci obsojeni.

To se mi zdi nelogično. Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti bi jim namreč lahko očitali tudi — če ne še bolj — v primeru, če bi “miroljubno”, ne da bi kogarkoli fizično napadli, hodili po mestu s transparenti in vpili homofobna gesla. To pomeni, da je lahko nekdo obsojen za spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti le, če nekoga prebuta, vendar nazadnje ni obsojen zato, ker ga je prebutal, temveč zaradi kršenja človekovih pravic.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Ni vse dovoljeno

Ponedeljek, 8. marec 2010

Tekst Janeza Janše z naslovom “Boga ni. Vse je dovoljeno”, objavljen pred dvema tednoma na spletni strani SDS, me je pustil hladnega. Z leti sem se načrtno odvadil razburjati zaradi slabih tekstov — kaj šele tekstov, s katerimi se zgolj ne strinjam. Seveda pa mi je bilo jasno, da bodo reakcije nanj z drugih političnih in medijskih bregov burne in besne in da bodo povedale o slovenski politični sceni več kot pa povod sam. Vključno z avtorjevimi reakcijami na reakcije.

Kar je Janša napisal, v bistvu ni drugega kot moralističen tekst, kakršnih danes — ko nad nami lebdi pasji zeitgeist, pomešan s socialnim, ekonomskim in političnim malodušjem — kar mrgoli v vsakem tiskanem ali online mediju. Razlika pa je v tem, da je tega konkretnega napisal prvak opozicije in da torej ni samo moralizatorski, temveč tudi mobilizatorski.

Prav, tako pač Janša misli, bi lahko rekli: pa kaj potem?

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Google SLO View

Sreda, 3. marec 2010

Po poročanju današnjega Žurnala 24 naj bi se Googlovi snemalni avtomobili premikali proti Sloveniji. Upam, da res, in komaj čakam. Resno mislim. Ni bolj fascinantnega — vsaj na iPhonu —, kot če te dotik polja z naslovom v adresarju vrže na 2D zemljevid, pritisk na rdečo puščico ob imenu pa v Googlov Street View.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Cirkus Kavčič

Nedelja, 28. februar 2010

Kdo za hudiča je Niko Kavčič, da se na lepem in od nikoder pojavi na televiziji, kjer predvsem lansira in sprovocira cel kup političnih tračev, nenazadnje pa z nergaškim mnenjskim namigovanjem sem ter tja in nastavljanjem retoričnih min spodkoplje že tako omajano avtoriteto predsednika vlade in v nekaj stavkih sesuje še ministrico za notranje zadeve in ves LDS? “Starosta slovenske levice”, kot so ga predstavili?

O, moj bog! Slovenska levica ima starosto? Po mojem ima kvečjemu starostno demenco.

Da je zaradi nekaj nepomembnih, neargumentiranih, za lase privlečenih izjav Nika Kavčiča nastal tak medijski in politični cirkus, je pogojni refleks ljudi, ki ne znajo in ne marajo misliti s svojo glavo in ki so iz preteklosti navajeni, da je oblastna avtoriteta v predvidljivih presledkih in domnevno kriznih situacijah povedala, kaj je narobe v naši družbi in kaj bi bilo treba storiti, da bi preprečili odklone od zaželjene smeri razvoja.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh

Paranormalno

Nedelja, 21. februar 2010

Mislim, da je problem stanja duha v Sloveniji to, da ljudje po eni strani verjamejo vse, po drugi pa ne verjamejo nič. Prepričanost v nekaj in skepsa do nečesa sta postali stvar osebnih preferenc ali indoktriniranih vrednot, ki imata z dejanskim stanjem le še komajda kaj zveze. Le kaj bi s tem! Če nekdo hoče ali noče nekaj verjeti, ga nič ne bo prepričalo v nasprotno. Mnenja so povozila argumente. Mnenja so postala argumenti.

Nekomu je bilo slabo. Nekdo drug je imel dolgotrajne glavobole. Tretji je slabo spal in še mora ga je tlačila. Otroku nekoga četrtega je iz nosu tekla kri. Peti je ugotovil, da so šolarji nemirni. Šesti je opazil, da so ljudje razdraženi. Sedmi je priznal, da se počuti tesnobno. Se zgodi, bi lahko rekli: ljudje se ne počutimo najbolje prav vsak dan — ne fizično ne razpoloženjsko. Še več! Ali niso otroški nemir in predvsem razdražljivost in občutek tesnobe pri odraslih žal vseprisotni in skoraj neizogibni simptomi sodobnega življenja?

Nekateri prebivalci Vipavske doline pa si svojega počutja in zdravstvenega stanja niso raztolmačili tako nonšalantno in niti ne z dolžno zaskrbljenostjo nad dandanšnjim svetom. Ne! Svoje simptome so tako rekoč razglasili za posledico paranormalnih pojavov. Kriv bi naj bil umetnik in zdravilec Marko Pogačnik: ta je namreč na dvorišče doma upokojencev v Vipavi postavil megalite, okrašene s kozmogrami.

Beri naprej »

  • Share/Bookmark
Na vrh