Za narodov blogor

Tako kot Maribor frustrira nekdanjega urednika Totega lista Srečka Niedorferja, ki v reportaži o štajerski metropoli — pod dramatičnim naslovom “Čakajoč na konec petstoletnega prekletstva” — v prejšnjem Objektivu žaluje za nekdanjim Ezl-ekom, je nekoč frustriral tudi mene. (Pa ne zaradi Ezl-eka, ki ga že takrat ni bilo.) Ampak jaz sem bil star osemnajst let. Obžalovati že davno izginulo, tipično malomeščansko, sicer simpatično prismojeno družbeno in družabno institucijo, kjer so sloneli gigrli in ogovarjali mimoidoče frajle? Moj Bog, s temi ljudmi tam zgoraj desno je nekaj resno narobe!

Na spodnji fotografiji je Oskar sredi svojega klasičnega manevra, ki ga izvede skoraj vedno, kadar nečesa ne dobi ali ne sme: leže na tla. Tokrat ga je prijelo v nedeljo na pokopališču, ko smo bili na babičinem grobu. Problem je bil v tem, da mu nisem pustil jemati v roke (prevračati) svečk na grobovih.

Spodaj levo konica prababičinega čevlja, zgoraj desno konica moje superge.

Pa ne, da bi jokal ali kako drugače sitnaril. Če ga pustimo, samo malo poleži, potem pa vstane in gre naprej, kot da se ni nič zgodilo. Na razlog za svojo trmo je že pozabil.

Današnje Nedelo je kot novico dneva — namreč najbolj prominentno izpostavljeno informacijo na prvi strani — prineslo komentirano poročilo o tradicionalnem pohodu Pot ob žici (oz. pohodu po poteh okupirane Ljubljane, kot so včasih temu rekli) pod anahronističnim, komunističnim, borčevskim, z današnjega medijskega stališča naravnost debilnim in še slovnično nepravilnim naslovom Skrb za zdravje in zgodovino mesta heroj. Ali je to sploh mogoče? Očitno je. Komu je pa sploh kaj mar za časopisne naslove?

A kakorkoli: je bila ta čudaška oblika ideološke rekreacije najbolj pomembna stvar, ki se je v soboto zgodila?

PS: Končno smo prejeli odgovor, ki smo si ga želeli in ga težko pričakovali:

“SKLEP: Otrok OSKAR CRNKOVIČ je sprejet(-a) v Vrtec Pod Gradom, enota POLJANE, Poljanska c. 21, z dnem 1.9.2008.”

Strahovi so bili odveč. Problemi, o katerih pišem v Janini kolumni, pa seveda ostajajo relevantni. Kako naj starši zavrnjenih otrok ugotovijo, kdo jih je ogoljufal? In tudi če izvejo, kako naj ukrepajo?

Denunciantski dinozaver Dular je kot gasilec, ki ne more pogasiti požara. Zato se vodja sektorja za slovenski jezik pri MK in siva eminenca ukrepov proti tujejezičnim naslovom v medijih v svoji nemoči spravlja na ljudi, ki prižigajo cigarete ali svečke na rojstnodnevnih tortah. Dular je v službi zato, ker je slovenščina ogrožena. Še več! Njegova naloga je, da vsak dvom o tej nikoli dokazani in nedokazljivi ogroženosti tudi ovrže.

Trgovina v eni od ozkih uličic Saint Rémyja me je pritegnila že z imenom: Des journées entières dans les arbres (Cele dneve na drevesih) — kar je naslov drame Marguerite Yourcenar in pozneje tudi filma, ki ga je sama režirala. Vstopil sem iz gole radovednosti, saj me ni prav nič mikalo, da bi kupoval nakit, umetniške predmete, slike in podobne memorabilije, ki so delovale deloma new age, deloma pa psevdoprovansalske. Toda potem sem zagledal ta kipec!

Kaj naj bi to bitje predstavljalo, ne vem. Spominja me na harlekina s planeta opic. Nisem ljubitelj okrasnih predmetov in še manj kolekcionar, a kakor hitro sem zagledal ta porcelanasti kipec, sem ga hotel imeti. Hvala bogu, da je stal samo 36 evrov. Zdaj krasi mojo pisalno mizo.

Me revoilà! Od prejšnjega petka zvečer do sinoči — kar je skoraj natanko 168 ur, kolikor jih nanese v tednu dni — nisem bil na internetu. Mailov nisem čekiral, blogov nisem bral, kaj šele komentiral. Po približno dveh dneh sem skoraj pozabil na Blogos, s svojim blogom vred. Ob vrnitvi pa sem s presenečenjem in obenem z olajšanjem ugotovil, da Jasna in Miran še vedno obstajata in se osvajata na Za narodovem blogru. Zazdelo pa se mi je tudi imenitno, da sem z zadnjo objavo o koncertu Vinka Globokarja nabral čez 70 komentarjev. O Globokarju, 70 komentarjev, in to ne da bi sam sploh komentiral! Pred dobrim letom in pol, ko je Blogos štartal, sem s kančkom zavisti opazoval Jonasove objave in si mislil: pa to je neverjetno, Jonas se samo sprdne, pa že letijo množice komentarjev! Zdaj sem sam na tem. Ali to morda pomeni, da sem si izgradil svojo internetno fan bazo? To verjeti je lepo, ni pa smiselno. Kakorkoli: bralcem in komentatorjem se zahvaljujem, vsem skupaj pa tudi opravičujem, da sem za en teden zanemaril svoje uredniško-moderatorske dolžnosti.

Sinoči sem bil na koncertu. V okviru Slovenskih glasbenih dnevov so v studiu Viba filma izvedli simfonično delo slovensko-francoskega skladatelja Vinka Globokarja z naslovom Angel zgodovine za dva orkestra, dva dirigenta in elektroniko.

Po koncertu lahko rečem samo tole: neposlušljiva in nerazumljiva glasba ne obstaja. V poslušljivosti in razumljivosti ni razlike med Angelom zgodovine in Labodjim jezerom. Da Čajkovskega (raje) poslušamo in (bolje) razumemo — ali da ga za razliko od Globokarja celo lahko poslušamo in razumemo —, je debela laž, ki so si jo izmislili ljubitelji osladnih in patetičnih starcev à la Čajkovski in Wagner.

Televizije zelo pazijo, da prispevkov o občutljivih temah ne podlagajo s posnetki, ki bi lahko delovali tendenciozno. A za primere, ko je insinuiranje res neizogibno, obstaja priročna rešitev, ki ne more izpasti nekorektno: človeka, o katerem govorijo, prikažejo na golfu. Posnetek premiera v polnem swingu je tako rekoč ponarodel. Tako kot fotografija — kar je alternativa v tisku — Janeza Janše z Andrijano Starino Kosem in Stanislavom Petkom.

Zapisal sem že, da je kavarna Tromostovje navaden pajzl, ki simbolizira propad ljubljanskega gostinstva in za nameček še ničevost mesta, ki ga patetični kmetje kličejo “prelepa si, bela Ljubljana”. Od takrat, ko sem to napisal, sem bil tam samo dvakrat, ker sem ravno tam srečal ljudi, s katerimi smo potem na hitro spili kavo. V enem od teh dveh primerov primeru so makjato in kavo z mlekom postregli v plastičnih kozarčkih in zaračunali tri evre trideset!