Arhiv za 13. Januar 1996

Nujnost slovenskega fundamentalizma

Sobota, 13. januar 1996

Za izhodišče si jemljem odlomek iz teksta Slavoja Žižka “Tretja pot med univerzalizmom in fundamentalizmom”, ki izide v knjigi “Slovenska smer” konec tega meseca. Gre pa takole: “Današnji fundamentalizem je postmoderen pojav, možen le na ozadju univerzalne informacijske civilizacije. [ º ] Novi fundamentalizem je pravzaprav skrajna posledica logike multikulturalizma, saj zgolj do konca izpeljuje njegovo geslo o pravici do razlike. [ º ] Cinična distanca in ideološki fanatizem se ne izključujeta. [ º ] Pravi spopad sedanjosti zato ne poteka med odprtim univerzalizmom in zaprtim fundamentalizmom, temveč med skupnim poljem, ki si ga delita, in tistim, kar to skupno polje negira. Tako permisivni potrošniški individualizem kot novi fundamentalizem negirata tradicionalno dinamiko države in civilne družbe. [ º ] Skratka, kar dvojica univerzalizem–fundamentalizem ogroža, je sam temelj demokracije: prostor javnosti in javno mnenje.”

Dandanes velja za fundamentalizem preveč verskih, političnih in drugih, bolj ali manj duhovnih izbir, da bi komurkoli, ki ni Žižek, lahko verjeli na besedo. Toda oznaka fundamentalist je prikladna za vse tiste, ki grejo še za korak ali več dlje od konzervativizma. Medtem ko ta označuje zgolj politično prepričanje, da stvari funkcionirajo bolje, če jih ne spreminjamo preveč, pa gre pri fundamentalizmu že za neomajno vero, da funkcionirajo najbolje iz temeljev. V tem smislu je fundamentalizem izrazito protikulturen – in obenem protimoderen –, saj spodbija realnost razvoja. Za razliko od konzervativca, ki se kljub vsemu umešča v nek četudi že pretekel čas, torej na določeno točko razvoja, ko so stvari že sprejemljivo dobro funkcionirale, pa je vse, kar je prišlo naknadno, za fundamentalista odveč. Časovno in razvojno gledano živi on v tisti točki, ko so stvari funkcionirale drugače. Vse kasnejše spremembe so zanj ne le odstopanja, temveč že kar degradacija.

Skratka: priseganje na temeljna izhodišča oziroma zanikanje razvoja je duhovna predpostavka fundamentalizma. Drugi dve sta že bolj konkretni, in sicer politična in psihološka: to sta totalitarnost in fanatizem. V nadaljevanju bom torej poskusil dokazati, zakaj je prav slovenski javni prostor leglo ne sicer pravih, fizično nevarnih in klinično fanatičnih, vsekakor pa – upajmo – benignih, nedeljskih, a tem bolj zagrizenih fundamentalistov, ki so to pravzaprav po pomoti, ker jim kaj bolj pametnega ne pride na misel.

Slovenski fundamentalizem je v etničnem smislu podprofiliran kot tribalizem, v političnem pa kot antikomunizem. To je logično, saj fundamentalizem vedno rabi čim boljšega prijatelja in čim hujšega sovražnika – in kaj je zvestejše od lastne podobe in manj nevarnega kot crknjen konj?

Fundamentalizem pa temelji še na eni predpostavki, ki je zlasti odločilna v tukajšnji verziji, saj je v tesni zvezi s socialnimi dimenzijami okolja. Za različne oblike totalitarnosti je bilo značilno, da je večina smela biti molčeča – pod pogojem, da je bila pokorna –, vsi njihovi simbolni in retorični sistemi pa so bili zgrajeni na kiču in puhlicah. S fundamentalizmom je drugače. Zaželeno je, da se čim več ljudi čim bolj eksplicitno izraža. To je seveda najbolj možno v zvezi s tistimi temami, ki veljajo za pomembne, predvsem pa za dosegljive različnim stopnjam umske kredibilnosti. Slovenski fundamentalizem je v tem smislu populistično intelektualno gibanje tistih, ki so prepričani, da so poklicani v javnosti izražati svoja stališča glede nacije in politike.

Ena pomembnejših floskul bivšega režima je bila teza o podružbljenju politike in odmiranju države: pod tem geslom mu je šlo ne le za to, da se čim več ljudi na čim več stvari spozna in se z njimi ukvarja – kar bi bilo ob idealni izobrazbeni stopnji in pod pogojem, da bi ljudi vse to res zanimalo, do neke mere celo možno in pozitivno –, temveč predvsem za prikrivanje dejanske odtujenosti javnega političnega odločanja. To je bilo spričo nedemokratičnosti in diletantizma sistema transmisij logično. Danes je podobno, a vendar povsem drugače: sistem je že-že lahko demokratičen, in diletante naj nadomesti še toliko profesionalcev – čeprav vajencev –, pa bo demokracija še vedno videti temna in daljna in vsa odtujena. Poglejte si jo no! Ves ta plemenski in protikomunistični fundamentalizem, ki se ga grejo stranke v opoziciji in njihovi sateliti, ni nič drugega kakor podružbljanje države oziroma jemanje zadev v svoje roke.

Kar je v Sloveniji fundamentalistov, so v glavnem zbrani pod dežniki Kulturnega foruma SDSS, Združenja za demokratizacijo javnih glasil, Zbranih pod lipo sprave, Nove slovenske zaveze, po novem tudi Sveta slovenskega naroda, plus nekaterih bolj ali manj minornih strank in njihovih političnih klovnov z vseh vetrov. V bistvu jih niti ni toliko, kot bi sicer sodili po vsem tem cirkusu, ki se okrog njih dviguje. Ali to torej pomeni, da zelo dobro obvladajo medije, ali da tem slabše obvladajo medije njihovi politični nasprotniki? Zdi se, da ne drži ne eno ne drugo. Toda poglejmo, kako to funkcionira čisto konkretno: Kulturni forum ima podporo Televizije Slovenija. To je najučinkovitejša možnost političnega marketinga, kar si je lahko zamislimo – in še kot kulturo jo lahko prodajaš. Je pa res, da so stvar prignali tako daleč, da se zna že obrniti v svoje nasprotje. Druge fundamentalistične organizacije pa nimajo izdelanega pristopa k medijem, niti ne uživajo kakšne posebne naklonjenosti le-teh. Prej nasprotno: večina medijev ima do njih prejkone odklonilen odnos, vendar se zadeva na tej točki tudi konča.

Zato naj na tem mestu pripomnim, da imajo velik del zaslug za to histerično stanje, ko eni ne vedo več, kaj bi, drugi pa, česa ne bi še, tudi mediji – če ne po svoje še največjega. Dejstvo je namreč, da slovenski fundamentalisti z izjemo Foruma nimajo nikakršnega socialnega ugleda izven svojih krogov razen tistega, kakršnega pač podeljujejo mediji sami s tem, da nekoga sploh nevtralno obravnavajo. Slovenskim medijem ni jasno, da je nevtralna obravnava, torej načelo ekvidistance, pošten pristop le navidez – ker nekomu lahko s tem narediš velikansko uslugo, drugemu pa še večjo medvedjo.

Slovenskih fundamentalistov ne žene pravi fanatizem. Ker pa je za razliko od le-tega zagrizenost bolj socializirana duhovna drža, je to dovolj in ravno prav zanje. Problem bi se dalo torej opisati s tem, da je nek razmeroma velik, sicer ne organizirano povezan, a duhovno konvergenten del neprofesionalne javnosti bolj zagrizen od profesionalne, torej medijev. Trdim, da si mediji pustijo diktirati stopnjo zagrizenosti za tako imenovano pravo stvar – s tem vred, kaj ta prava stvar sploh je. Slovenska dvojica univerzalizem–fundamentalizem se torej ne le ne izključuje, temveč na nek način celo paktira. Še več: prosto po Žižku se celo zdi, da je razmerje obrnjeno in da je v bistvu univerzalizem pri nas možen le na ozadju fundamentalizma – da se prvi iz drugega per negationem napaja. To pa seveda pomeni, da je slovenska družba hočeš-nočeš še tako daleč predmoderna, da brez fundamentalizma ta hip niti ne more funkcionirati.

  • Share/Bookmark