Za narodov blogor

Poklic novinarja je danes nekaj poljubnega: opravljata ga tako človek, ki prepotentno kratkočasi tiste, ki handlajo v BTC-ju, kakor njegov kolega, ki se za računalnikom heca s sličicami, črkami in barvami. Tudi vsi tisti vmes in mi ostali, ki smo v to padli, ne da bi se spotaknili, smo del pogona. To je pogon z labilnimi pravili igre, in tako kot v političnem pogonu sta pravica do česarkoli in opravičilo za karkoli identična namišljenemu bistvu “stroke”.

Nedavno mi je prišla v roke čudna revija. No, pravzaprav sem jo kupil – seveda iz poklicne pokvarjenosti, to niti ni več radovednost –, in to za že vnaprej sumljivih 750 tolarjev. Revija bi se lahko imenovala naprimer “Irma”, ampak se hvala bogu ne. V resnici sliši na nekoliko pomenljiv naslov “Nora” – kar je še v redu. Videza je pa takšnega, da se v primerjavi z njenim dizajnom zdi škatla Kelloggovih ovsenih kosmičev – s potrošniškim imenom “Common Sense”, se pravi zdrava pamet – mojstrovina tako rekoč knjižnega oblikovanja in predvsem zakladnica razumnosti.

“Nora” daje vtis, da je nekakšna ilegalna publikacija, saj nikjer ni naveden njen izdajatelj – če ni to podjetje, ki pa zato ni pozabilo navesti številke žiroračuna –, kaj šele ISSN, in nič ni v njej podpisano. To je še v redu, ker bi lahko bilo nekomu hudo nerodno: pogostnost tiskarskih napak na enoto znakov je velikansko, število slovničnih še večje. To je revija, ki niti na eni strani ni zamudi priložnosti, da se blamira.

Bizarnost vsebine oziroma tistega, kar pod tem pojmom navadno razumemo kot uredniki in novinarji in predvsem kot bralci, presega moje sposobnosti opisovanja. “Nora” je zbrklja domnevnih zanimivosti o manekenkah in pevkah, psihologiziranja o starševski ljubezni, na koncu pa še minute za kulturo: katedrale, vampirji, različni horoskopi, celo film. Za nameček ta revija bega še s tem, da je tako rekoč svetovljanska: v njej ni niti besedice domačih tem.

Edino, kar v reviji daje vtis, da je produkt človekove inteligence, pa ni članek, temveč reklamni tekst. Ta na razmeroma jasen način razlaga matematično zapleten sistem funkcioniranja neke Arcadie. Podjetje po vzoru podobnih piramidalnih nategov obljublja potencialnim članom – ki pripeljejo še nove člane, ki pripeljejo še nove člane, ki pripeljejo še nove člane – blazne ugodnosti in mesečne provizije do 1.500 dolarjev za nakupe, ki jih pripeljani člani naredijo s klubsko kartico!

Mediji so instrument demokratične participacije posameznikov in skupin pri pomembnih in nepomembnih javnih zadevah. Toda med drugim in nenazadnje so na svetu tudi zato, da si bolj ali manj srednji sloji – kdo pa drug?! – osmišljajo življenjski prostor in se v njem prepoznavajo. Podobe in videzi seveda niso zanemarljivi, toda predvsem se to dogaja s pomočjo in na nivoju teksta, ki je še zlasti v medijih pač temeljna sporočilna struktura – naj bo zgodba, ki jo pripoveduje, še tako poceni in nespametna.

Dejstvo, da se v Sloveniji pojavljajo revije kakor naprimer “Nora”, je v tem smislu signal, da medijev očitno še vedno ni dovolj, da bi se lahko vsi v njih prepoznavali. Hm, dovolj? Ne-ne, dovolj že, dovolj: problem je bolj v tem, da je kulturna kvaliteta slovenskih spodnjih srednjih slojev – s tem pa tudi kvaliteta njihovega osmišljanja prostora in samoprepoznavanja – tako nizka, da zahteva temu primeren, čisto svoj nivo tiska, ki ga zato mora spustiti pod običajno spodnjo mejo medijskega profesionalizma. “Nora” ni merilo slovenskih medijev, je pa vsekakor merilo sposobnosti transfera kulturno in izobrazbeno deprivilegiranih, toda socialno drznih ali po zaslugi akumulacije kapitala celo predrznih nižjih slojev.

Nikoli ne bom razumel, kako je mogoče, da je nekdo, ki se ukvarja s tiskom iz neprikritih ekonomskih interesov, pripravljen za te cilje storiti tako zelo malo. Nesrečna publikacija, o kateri danes govorim, je namreč samo spodnji rob tistega profila tiska, ki ga v Sloveniji zastopajo revije kakor naprimer “Moški svet”, “Glamur”, “Pepita”, “Ars vivendi”.

Da ne bo pomote: za “Slovenske novice” in celo “Lady” in “Mag” se nikoli ne vprašam, kdo bo pa to vendar bral in kako lahko to nekdo bere. Toda pri teh revijah me ti vprašanji tako rekoč filozofsko obsedata. Mediji normalno strežejo nekomu in nečemu drugemu in tretjemu, kar običajno zlahka prepoznavamo, sprejemamo, toleriramo. Pri revijah od “Nore” do “A. v.-ja” pa tega ne moremo, saj so kulturne indikacije na nivoju teksta povsem nične. Edini indici so oglasi in dizajn.

Na eni strani, v “Nori”, nam padejo v oči oglasi za preparate proti gubam in pripomočki za krepitev mišic. Nekje na sredi, v “Glamurju”, najdemo oglase za Liscino perilo, Alpinine čevlje, ljubljanske butikarice in kak tuj parfum – kar je že skok naprej oziroma navzgor. Na drugi strani spektra, v “A. v.-ju”, pa se mastimo ob oglasih za Bang & Olufsen, Hitove kazine in dizajnersko pohištvo.

Enako se dviga krivulja oblikovanja od ogabnega nedizajna do prenasičenega hiperdizajna. Oblika in podoba sta v obeh primerih nesmiselni, odvečni, irelevantni – saj teksta, ki bi ga smeli podpirati, itak nikjer ni. Te revije so pač zgodbe, ki jih je konec, še preden se začnejo.

Ali ste vedeli, da je (tudi v Sloveniji) v prodaji knjiga, na katere naslovnici je Kučan videti še bolj strašljiv kakor na tisti od “Kučanovega klana”? Ne sicer s svojo dobrohotno pojavo samo, temveč po zaslugi druščine, v kateri se je znašel. Gre za knjigo Warrena Zimmermanna, zadnjega veleposlanika Združenih držav v Jugoslaviji, izdano pri Times Books/Random House pod naslovom “Origins of a catastrophe: Yugoslavia and its destroyers – America’s last ambassador tells what happened and why”.

Na ščitnem ovitku, skratka, pa tole: zgoraj Tuđman in Milošević, spodaj Kučan in Karadžić. Dejansko deluje Kučan najbolj benigno – in kako tudi ne bi, če ga primerjamo z ljudmi, ki so videti kot zatežen morski pes, užaljen pubertetnik in renčeč lastnik čevapčičarne. A kaj mu to pomaga, Kučanu, ko pa to vidimo samo mi v tej državi. Ljudem kakor na tej naslovki pač pripisujemo vsebine izključno na podlagi tistega, kar vemo ali domnevamo o imenih, ki te obraze nosijo.

Mislim, da si Zimmermannovi jugoslovanski memoari kljub vsemu zaslužijo pohvalo: in to neglede na to, da nekdanji veleposlanik Slovenijo, Hrvaško in Srbijo enako ostro – no, ne popolnoma enako, kar sledi iz nadaljnega razvoja dogodkov – obtožuje za razpad države. Slovenija je po njegovem kriva, ker je “sebično” in “neodgovorno” rinila v odcepitev, čeprav da bi ji bilo moralo biti jasno, kakšne politične in človeške ruševine bo to pustilo za sabo v drugih koncih Jugoslavije.

V tem kontekstu si ne bi upal z vso odgovornostjo opozarjati na reklo, da je po bitki pač lahko biti general. Iz slovenske perspektive je po mojem nemogoče zanesljivo soditi, ali je tak razvoj dogodkov v sesedajoči se državi bilo možno predvideti. Še težje pa je za nazaj presojati, ali bi bilo možno – in iz moralnih, da ne rečem človekoljubnih razlogov predvsem vredno – z odcepitvijo čakati četudi še tako kratek čas na drugo priložnost oziroma situacijo, ki bi bila ugodnejša v tem smislu, da bi bile posledice slovenskega dejanja milejše.

Mi, ki smo živeli v tej ranjki Jugoslaviji, bomo morda še najmanj od vseh drugih po vsem svetu razumeli, zakaj se je pravzaprav vse to zgodilo. Še posebej v Sloveniji morda nikdar ne bomo mogli zares trdno vedeti, ali je naša odcepitev – za hrvaško v tem smislu ni dvoma – povzročila trpljenje tisočev v bolj kritičnih delih bivše Jugoslavije.

Ker navsezadnje: tudi če je! Vsak narod oziroma država ima svoje zgodovinske hipoteke, s katerimi mora cinično in stoično živeti, kakor pač ve in zna. That’s history – kaj history: life! Morda je Slovenijo šele to zares konstituiralo kot nacijo, saj je ta hipoteka tako rekoč prva, ki sega onstran udov narodovega telesa. Nočem sicer izpasti kot renanovec. Toda kljub temu bi rekel, da je po mojem državotvoren samo tisti narod, ki zna moralno konstruktivno nositi posledice svojih dejanj – morda celo bolj negativnih dejanj kakor pa pozitivnih.

Menda je jasno, da nas ta naša trpeča, dobesedno pasivna zgodovinska izkušnja ni nikamor pripeljala in nas tudi ne bo. Ne posameznik ne kolektiv se nikoli ne moreta naučiti biti odgovorna za svoja dejanja, nikoli zmagovito ali skrušeno prevzeti nase odgovornosti, dokler nimata – prvič – možnosti, da o čemerkoli sploh samostojno odločata, in – drugič –, če se pri tem moralno ne sprijaznita s svojimi napakami, če iz njih torej ne znata potegniti nekih koristnih naukov.

To je seveda ta veliki cinizem zgodovine. Na eni strani imamo tako imenovane zibelke demokracije, človekovih pravic, pastirstva narodov, svetovnega reda in globalnega miru, ki pa so vendarle človeštvu povzročili morda več gorja kakor vsi drugi skupaj v zgodovini. A kaj je bilo prej? Ali velja pravilo, da gorje prihaja iz zibelke, ali pa, narobe, da gorje – se pravi učenje na napakah – pestuje velike demokratične ideje? Prej bi rekel, da velja to drugo.

Toda na drugi strani imamo te uboge male narode kakor naprimer Slovence, ves čas obstoja zgolj podjarmljene, navajene na odgovornost kvečjemu do samih sebe – pa še to ne zavestno, temveč samo nagonsko, v smislu boja za obstanek –, v nobenem primeru pa do nikogar drugega. Ali pač z drugimi besedami: tepenemu ni nikoli treba biti odgovoren za svoja dejanja, in zato tudi nima možnosti, da bi se kdaj poboljšal.

S stališča insajderja svetovne velesile je prav vse, kar se je v letih veleposlanstva Warrena Zimmermanna, torej med 1989 in 1992, dogajalo v Jugoslaviji in njenih naslednicah – z epilogom vred, ki sega do lanskega leta, ko je knjiga izšla –, prekleto jasno. In prav v tem je čar Zimmermannove knjige. Njegova knjiga ni samo berljiv in pretresljiv kompendij laži, zvitosti in onstranrazumske blaznosti tistih treh, s katerimi se je Kučan znašel na naslovnici, temveč tako rekoč zgodovina sama. Lahko smo namreč prepričani, da bo v analih XX. stoletja bolj obveljala tista verzija, ki jo tolmači Warren Zimmermann, kakor pa naša pristransko lokalistična, romantično vznesena ter pod tako rekoč dramaturško pezo narodne prebuje in vseh njenih opravičil in upravičenj pravzaprav že tolažilna. To zgodovino moramo pogumno vzeti nase, ker samo s to hipoteko bo morda tudi Slovenija nekoč “home of the brave”.

Zabavna reč pri teh zadevah, ko anonimnež nenadoma kot kakšen meteor prileti na politično obnebje, je njegova podoba v prvi karikaturi, v kateri nastopi. Marko Kočevar je vidno zmeden: nespretno, a iznajdljivo izpostavi fizionomične in druge osebne značilnosti, za vsak primer – ker oseba na noben način še ni prepoznavna – pa nekam vkomponira tudi njegov priimek kot napis.

Dan potem pa zvemo tudi vse o inkriminirani osebi, njegovi ženi in otrocih, rojstnem kraju oziroma kraju bivanja. Zlahka si predstavljam, kako se nanj in na svojce – deležne grozilnih klicev ali ne –, podobno kot na najstnika, ki čez noč postane športna ali glasbena zvezda, podre tako rekoč cel svet. Pozornost in teža njegovega dejanja – še bolj pa seveda teža, ki mu jo pripiše javnost – zasačita človeka v najboljšem primeru nepripravljenega, morda pa celo nesposobnega parirati.

V taki situaciji so naknadne izjave in reakcije dotičnega po mojem že na robu neprištevnosti ali vsekakor dane in storjene v afektu. Če pa to svojo izstrelitev v orbito popularnosti in pomembnosti, če ta v bistvu najhujši test osebnostnih in profesionalnih sposobnosti vendarle uspešno preživi, potem je na dobri poti, da iz njega še kdaj kaj bo.

Ko je generalni direktor velikega in pomembnega slovenskega podjetja vstopil v pisarno, je takoj povedal, da je Drnovšek Krščanskim speljal enega poslanca. “Se hecate?” sem vzkliknil. “Ne, ne, ne, res, uspelo mu je,” je ponavljal. “Joj, kako mi je odleglo,” se je po svoji strani pridušala direktorica marketinga, pri kateri sem bil tistega usodnega sredinega dopoldneva ravno na sestanku. Od samega navdušenja nad novico je nemudoma postregla z mozartkuglami.

Tako smo potem zobali s čokolado obliti marcipan in z mešanico poslovno-ekonomske zainteresiranosti za liberalno vlado in frivolne privoščljivosti do pomladnih strank komentirali dogajanje na slovenski politični sceni. Prav nič se nismo spraševali o moralni plati poslanskega prestopanja, o zvestobi in izdajstvu, o vesti in oportunizmu, o naivnosti in zvitosti. Kje pa! To nas niti približno ni zanimalo. Še več: niti na misel nam ni prišlo, da kaj takega kot te dileme na svetu sploh obstaja. Mi smo preprosto jedli mozartkugle in se kasneje zmenili, kar smo se imeli zmeniti.

Odveč je seveda poudarjati, da je sestanek bil več kot uspešen.

S svojo legendarno nepristranskostjo in sposobnostjo vživetja v položaj drugih bi seveda lahko domneval, da je halo okrog Puckovega izstopa iz stranke Slovenskih krščanskih demokratov nastal samo zato, ker je njegova odločitev s stališča strank slovenske pomladi povsem logično izpadla kot nož v hrbet – kar tehnično gledano, s strani zabodenega hrbta, tudi je. Še več: glede na to bi lahko celo domneval, da bi enako ali vsaj podobno zgroženo, užaljeno in zoprno reagirali tudi Liberalni demokrati, če bi jim tik pred potrjevanjem mandatarja v parlamentu na drugo stran prebegnil kak njihov poslanec.

Ampak tega seveda ne domnevam. Namesto tega raje verjamem, da so Liberalni demokrati stranka, ki zna prenašati udarce: ravno to jih ločuje od drugih in ravno to je tisto, kar dela določeno stranko sprejemljivo in v nekem smislu tudi politično operativno skoraj bolj kakor pa njeni uspehi in kredibilnost, ki si jo s svojim delovanjem pridobiva.

Če si pogledamo reakcije pomladnih strank na Puckovo potezo, je seveda zanimivo in zgovorno, da jo je od vseh treh še najbolj politično možato sprejela prav najbolj prizadeta med njimi – se pravi njegova dosedanja stranka, SKD, ki je v tej deteljici tako ali tako pač najnormalnejša. Ljudska stranka in zlasti Socialni demokrati pa so bili ne le še bolj frapirani, temveč že kar otročje besni in zgubljeni. Zakaj?

Razlog je ta, da že ves čas od tiste prve, ta prave slovenske pomladi naprej tako SLS kot SDS doživljejo poraze – in to ne toliko poraze kot take, temveč poraze oziroma udarce, ki jih ne znajo izkoristiti v svoj prid. Primerjajmo samo nezaupnico Peterletu in razrešitev Janše: kako uspešno je šla SKD čez svojo travmo, in kako navzdol je po tem drsela SDS! Če za kaj v politiki ni prostora, potem ni prostora za užaljenost in maščevalnost, vsaj na tej manifestativni ravni ne.

Ker kaj so Janševci počeli drugega kot to, da so ves čas robantili, češ, glejte, kaj počne (z nami) Liberalna demokracija, medtem ko so Peterletovci pragmatično in tako rekoč oportunistično – navsezadnje prav zaradi takih očitkov njihovi potencialni partnerji niso hoteli z njimi v formalno koalicijo – sodelovali v vladi in bili nasploh kolikor toliko kooperativni z volilnim telesom nasploh, ne le svojim.

Moč vladnih in opozicijskih strank in razmerje med njimi sta vedno odvisna ne toliko od dinamičnega neravnotežja med uspehi in napakami enih in drugih, temveč morda še bolj od njihovih regenerativnih sposobnosti – kot rečeno od prenašanja udarcev in porazov. Liberalna demokracija je zato stranka, ki bi vsekakor lahko bila boljša in pametnejša, vendar pri tem v političnem smislu ni delala taktičnih napak. Ali z drugimi besedami: če že nisi povsem dober, moraš v politiki vsaj znati biti slab. Slovenskim ‘primavernikom’ – z izjemo SKD – pa očitno ne znese niti to.

Pisati o silvestrskem programu na nacionalni televiziji se mi zdi izven kritičnega konteksta deplasirano: zakaj bi človek ali celo jaz kar tako pisal o neki preveč hvaležni in tako rekoč zastonj oddaji, ki bi jo bilo že itak nespodobno gledati v realnem času, kaj šele kot ponovitev? A vendar: ves ta skeč, ki so ga v slogu velikih slovenskih cirkusantov zganjali Mario Galunič, Desa Muck in Ljerka Belak s pomočjo lokalnih estradnih umetnikov, govori o nenavadnem fenomenu, ki pa sicer nima nikakršne zveze z razvedrilno scenaristiko, televizijskim producentstvom, slovenskim smislom za humor in podobnimi metastazami vsakdanjosti v popularni kulturi.

Pred časom sem na HTV gledal izbor glasbenih in humorističnih točk starih novoletnih oddaj. No, po dolgem času me je oddaja spomnila, kako priljubljena je bila nekoč estradna šaljivka po imenu Nela Eržišnik alias “čistačica Marica Hrdalo”. Šlo je za tipičen primer socrealistične satire, ki je z navidezno naivnostjo preprostega delovnega človeka hotela biti subverzivna, a je v resnici perpetuirala humorno sprijaznjenost s skromnostjo tedanjega življenja. Desa Muck je natanko to: naša Nela Eržišnik. Ni ravno čistilka, vsekakor pa kot nekakšna “tipična slovenska gospodinja” nosi s seboj podobne popkulturne implikacije. Njen lik ni smešen v vzgojno-korektivnem smislu kakor vsak dober humor, temveč nojevski kakor vsak slab – slepilen še bolj kot tolažilen. Ja, to smo mi vsi: debeli debili, ampak kaj hočemo, bodimo vsaj dobre volje in se raje redimo. Pri Desi Muck gre za najvišjo emanacijo fenomena lika debele Slovenke: fenomena, ki je prišel v silvestrski oddaji še tem bolj do izraza, saj je ob boku njenega sala nastopala tudi Ljerka Belak – v primerjavi z Deso tako rekoč suhica –, za nameček pa se jima je pridružila (in ju po teži seveda gladko prekosila) še Šerbi iz Agropopa.

Prav malo mi je mar, kako se ženske, za katere mi je vseeno, brigajo za svojo postavo, da ne rečem za zdravje, četudi pač nastopajo kot javne klovnese – ampak dejansko se mi je zazdelo nekaj pošastnega, ko sem te tri bajse zagledal na ekranu. V bistvu se mi je posvetilo, da je bistveni element stereotipa smešne Slovenke – ne, ne smešne, naj preciziram: duhovite – njena debelost. Desa, Ljerka in Šerbi niso duhovite same po sebi, temveč le s tem, da novoletnemu gledalstvu izvabljajo nasmeške ali morda celo krohot s kilažo. Menda si ja ne bi kdo upal trditi, da so Desina izvajanja z Galuničem ali Belakovo ali obema nekaj inteligentno duhovitega, ali da Šerbi dobro poje. Če gospe ne bi bile debele, bi oplele: dotična oddaja bi oplela, “Zoom” bi oplel, Agropop bi oplel. Še več, slovenski humor bi oplel. Vsekakor – popolna degradacija slovenske humoristike.

Ne vidim sicer razloga in možnosti, da bi jo morale in mogle rešiti prav Desa, Ljerka in Šerbi – ker kdo pa je že videl, navsezadnje, da bi bila dieta dobra še za kaj drugega kakor za tisto, ki pač hujša. Ampak vseeno: kaj mar ni bedno, da nam debeluhi in obenem ženske same dopovedujejo, da je Slovenka lahko duhovita le v primeru, če se norčuje iz svojega telesa in iz same sebe? Kakšna perfidnost! Kako hitro se ta marsikdaj dobrovoljčkasta nonšalanca pretežkih ljudi, s katero se sicer z zdravo ironijo posmehujejo obsesiji idealne, torej skladne, fit ženske postave, sprevrže v žalitev vesoljnega slovenskega ženstva! Kako hitro ta spretni psihološki trik, s katerim si bunka sama sebi legitimno pripomore preboleti travmo svojega telesa, postane nevzdržen recept za ceneno žensko uveljavljanje!

Mogoče sem malo prestrog do teh treh parov Stanov in Oliov brez Stanov samo zato, ker pač nosijo volumen. Toda po drugi strani, če pogledam, je v Sloveniji še cel kup milo rečeno nesprejemljivih modelov duhovitih žensk – sicer brez odvečnih kilogramov –, po katerih se izgrajujejo samopredstave spola. Poglejte si no Mišo Molk: ali mar mislite, da bi izpadla duhovita, če ne bi v “Res je” glumila seksi, a stroge učiteljice za katedrom? Poglejte si no Barbaro Drnač: ali mar mislite, da bi “Dance Session” sploh kdo opazil, če se ne bi bila slekla za revijo? Poglejte si no tisto napol anonimno smrkljo: ali mar mislite, da bi bila “Pop 30″ resnično zabavna oddaja, če se voditeljica ne bi delala neumne najstnice? Poglejte si no Heleno Blagne: ali mar mislite, da bi bila glavna slovenska pop zvezda, če ne bi priličila podobe barbike domačijskemu okusu in se postavljala z oprsjem?

In res: kaj se sploh zgražam nad temi tremi bajsami, ko pa nikjer v naši javnosti, ne le na televiziji, ni videti nobenega modela ženske, da bi si lahko kaj pozitivnega domišljal o dragem nežnejšem spolu?! Estradnice so pač punce take baže, da jim vse prav pride od joškov in kil do neumnosti in fatalnosti. Estradnice ne znajo drugega kot zbijati šale na račun lastnih hib ali v najboljšem primeru vnovčevati genetskih darov. S katerimi starletami se Slovenke pravzaprav identificirajo? Zdelo bi se mi več kot neumno in podcenjujoče, če bi bilo res, da se zelo identificirajo z omenjenimi – saj vidim okrog sebe vse kaj drugega in drugačnega –, čeprav je seveda možno, da smo priče krizi ženskosti. No, na ekranih je to dejstvo.