Za narodov blogor

V intervjuju iz leta 1990, objavljenem v “A Critical Sense: Interviews with Intellectuals” [Routledge, 1996], postavijo Slavoju Žižku vprašanje, češ, kako pa kaj pri vas bivši komunisti. Pa pravi: “Personally, they are quite nice guys.”

Rad bi razčistil s tem nenavadnim fenomenom, da v popularni, vsakdanji socialni imažeriji bivši komunisti veljajo za “nice guys”. Tega si seveda ni izmislil Slavoj Žižek. To je dejstvo. Ta fenomen je dejstvo, ki je z našimi življenji tukaj in zdaj tako sprijeto, da je preprosto nemogoče, da bi se ga racionalno in sproti zavedali. Da bi na to sploh pomislili, rabite provokatorja, kakršen je Žižek, ali razsvetljence, naprimer podpisnike od zadnjič – le da ti govorijo po ovinku. V bistvu je “Ura evropske resnice za Slovenijo” eno samo zgroženo začudenje nad državo, v kateri je mogoče, da so “nice guys” bivši komunisti, torej “stare sile v novi preobleki”, in ne kdo drug. Zakaj oni? Ali ni pravice na svetu? Oziroma zdrave pameti v Sloveniji?

V tem smislu ne. To ni odvisno od inteligentnosti in etičnosti politikov, niti od ozaveščenosti volilcev. To s politiko in s svobodo odločanja nima najmanjše zveze: da so “nice guys” bivši komunisti, je spontan, od volje do pravice in resnice neodvisen socialni ali celo že psihološki fenomen. Janša ali Jančar na to nimata vpliva – od tod vsa ta jeza in po drugi strani tudi don-kihotovščina.

Ljudi, ki jim je Žižek rekel, da so “nice guys”, imajo intelektualci za “ljudi bivšega režima”, njihovo domnevno naraščajočo “moč in način vladanja” pa imenujejo “kontinuiteta”. Izjavi sta, kot pravim, globoko povezani: če ti ljudje ne bi veljali za “nice guys”, potem tudi ne bi bilo nobene kontinuitete. Njihova moč ne bi naraščala, temveč bi se zmanjševala. Če bi nasprotno veljali za “bad guys” – kar bi bilo na prvi pogled nemara res bolj logično –, bi jih družba sama tako ali drugače izvrgla: v tem primeru ne bi imeli dostopa do mehanizmov oblasti, ali če že, vsaj ne za dolgo – volilni večini v Sloveniji je očitno tako prav.

Zato se mi zdi pravzaprav edino relevantno vprašanje, kdo so pravzaprav ti Slovenci, ki imajo bivše komuniste – te v bistvu politične luzerje, ki so se hočeš-nočeš odpovedali predpravici do oblasti in se (s precej manj pompa) posipali s pepelom – za “nice guys”? Kdo je ta dobra polovica Slovencev, ki so sicer res nezadovoljni, vendar v socialnem smislu, ne političnem, in ki se jim ne zdi nič (pretirano) narobe, da se ti “bivši”, od Kučana in Drnovška navzdol in sem in tja, še dandanes smukajo po kalnih vodah oblasti in visokega biznisa?

“Nice guys” kot taki, kot bivši komunisti iz mesa in krvi, dandanes ne obstajajo več. Obstajajo samo v zavesti ljudi, ki prejšnji režim, kakršenkoli je že bil, dojemajo kot del svojega zgodovinskega in političnega izročila, nenazadnje tudi kot neizbrisen del svojega življenja v intimnem smislu. Socializem, to smo bili mi vsi: večina podaniki, izbranci pa oblastniki – toda nihče zares žrtev, nihče zares rabelj. Tesnost – in tesnobnost – medčloveških odnosov in strogi mehanizmi družbene kontrole, ki jih v maloštevilni skupnosti, kakršna je Slovenija bila takrat in je zdaj še bolj, ni treba preveč formalizirati, ker funkcionirajo spontano, so pripomogli, da je bil po svoje že komunizem ustvarjen “po meri človeka” – kaj šele socializem, ko so se spomnili ta slogan. Samo tako je možno, da veljajo bivši komunisti za “nice guys”: to so ljudje, ki so čisto simpatični, ljudje kot ti in jaz, ljudje z ne najboljšimi referencami v življenju, ampak saj ni nihče popoln – ljudje, ki imajo ravno prav na glavi hipoteko ali hibo, da so videti tem bolj človeški, kakor če za nekoga vemo, da ima grozno bivšo ženo ali pa nezakonskega otroka.

Stvari so bolj preproste, kakor so videti iz razglasov. Za strinjanje z intelektualci glede nujnosti prekinitve s “kontinuiteto” bi bilo potrebne nekoliko maščevalnosti. Ljudje pa nasplošno niso taki. Še najmanj pa brez pravega razloga: ljudem je jasno, da v prejšnjem režimu le ni bilo tako grozno, pa če se nekdanji disidenti na glavo postavijo z izjavami, da je bil “obsojanja in prezira vreden”. Če gre ljudem dandanes bolje, so na stare čase tem prej pozabili; če pa jim gre slabše, se jih tem raje spominjajo. Naj mi intelektualci navedejo en sam prepričljiv razlog za vsesplošen, ljudski, spontan resentiment do bivšega režima, ki ne bi bil utemeljen v osebni morali ali politični etiki! Ti razlogi so seveda edino, na kar se intelektualci znajo sklicevati. Toda v konkretnem življenju ženejo ljudi realni argumenti, materialni in socialni! So zato že pokvarjenci in zaslepljenci?

Saj pravim: “le coeur a ses raisons que la raison ne conna‰t pas”. Obračun s preteklostjo – četudi le “na deklarativni ravni”, kakor predlagajo podpisniki – bi zadovoljil konkretno prizadete in vse tiste, ki so tako nespametni, da o teh zadevah razmišljajo po pameti. Za vse druge pa bi bil socialno-psihološka katastrofa, ki bi jim pobrala še tisto malo optimizma in veselja, kar ga premorejo. Predstavljajte si, da vam neki “wise guys” naenkrat nehajo predvajati serijo z obrazložitvijo, da se z “nice guys” pač ne spodobi identificirati.

Bekanntmachung z naslovom “Ura evropske resnice za Slovenijo” ni nič posebnega. Marsikaj v njem je ne samo res, temveč ponarodel seznam očitkov državi in politiki – četudi nič bolje formuliran od stališč dežurnih papig v medijih. Skratka: par pametnih trditev, neumnosti pa tudi. Tega smo že navajeni pri skoraj vseh. Odkod torej povprečnemu pisanju takšna teža?

Ali je razlog moralni ugled podpisnikov? Brez dvoma. Res je sicer, da javnost teh enih in istih nekaj ducatov ljudi bodisi premalo ali predobro pozna, da bi jih mogla ceniti, kot jim gre. Vendar pa naše mnenje nima s tem prav nič opraviti: to so ljudje, ki jim kot intelektualcem ni treba imeti vsak teden kolumne v časopisu, da njihova beseda kaj zaleže. Mislim, da jim je treba enkrat za vselej priznati težo njihovih besed in jim že na podlagi družbenega statusa priznati pravico do soudeležbe pri naših skupnih naporih, ne pa jim vedno znova očitati, da se v nekaj vmešavajo.

Res pa je, da prav zaradi tega statusa vsaka njihova pametna beseda izpade še bolj tehtno, vsaka neumna še bolj abotno, vsaka povprečna in ne čisto potrebna še bolj dolgočasno in stran vržena. Po drugi strani je torej njihova dolžnost, da pa sami vzamejo nase tudi težo povprečnosti ali celo neumnosti – te, sodeč po “Uri resnice”, znajo očitno enako dobro stresati kakor navadni smrtniki. Saj res: dandanes je tako, da nespamet bolj odmeva kakor pamet – je mar to razlog, da ima to pisanje težo? Tudi, vsekakor: enako legitimno kakor spoštljivo biti tiho je tudi biti zgrožen nad dejstvom, da nekdo, ki se ima za intelektualca, napiše, da “slovenska kultura z vključevanjem v Evropo nima in ne bo imela težav” ali da je “oblastna politika [kulturno sfero] porinila na megleni rob družbenega obzorja”.

A tudi to ni bistveni razlog za težo takega pisanja. Te teže mu ne daje niti dramatični ton. “Uri resnice” daje težo dejstvo, da je v veliki meri napisana kot odkrita konfrontacija z mediji. V bistvu je s tem samo izbruhnilo vprašanje kompetenc in prestiža, kdo bo vest slovenske družbe – intelektualci ali mediji. Odveč je poudarjati dvoje: da to hočejo biti eni in drugi vsak zase in da so v normalnejših družbenih razmerah ta vest eni in drugi skupaj.

Intelektualci in mediji so v profesionalnem smislu svetova zase, vendar ravno zaradi svojega potencialno komplementarnega poslanstva ne tako daleč vsaksebi, da ne bi mogla sodelovati tudi zaradi lastnih interesov. Četudi intelektualci medijem očitajo posploševanje, površnost, rutinsko procesiranje informacij, celo manipulativnost, brez njih ne morejo, ker rabijo kanale, da pokažejo, kako da bi bilo to treba delati drugače. In če se medijem zdijo intelektualci za širšo publiko nezanimivi in nerazumljivi, vendarle poznajo in uporabljajo načine, kako njihova mnenja in njih kot osebe same spraviti v javnost, v katere očeh si z njihovo pomočjo zvišujejo kredibilnost.

Ne mediji ne intelektualci v Sloveniji niso brez greha. Ker obenem še predobro in premalo trdno vem, kam spadam, vsaj tokrat ne bi rad tehtal, kdo jih ima več na vesti. Naj samo povem, kaj je po mojem razlog, da so zadnje čase med mediji in intelektualci vse večja nesoglasja in celo že skoraj popolno nerazumevanje: eni in drugi utelešajo dve veliki, tako rekoč globalni družbeni poziciji v Sloveniji. Njihov konflikt je konflikt naroda, ki se je razdelil na dvoje.

Biti intelektualec tukaj in zdaj pomeni biti bolj ali manj ortodoksen in dosleden socialno-politični revanšist, biti obenem fanatik in eksorcist preteklosti, biti klinično in brezglavo cepljen proti kakršnikoli obliki avtoritete in oblasti, biti vedno za in vedno proti, če gre za kakšna velika dejanja (in imeti jasne kriterije, kaj ta dejanja so), biti tako rekoč revolucionar in milenarist, prepričan v veliko odrešenjsko zgodbo in poslanstvo Slovenstva – pri čemer pa si lahko enako kot literat ali univerzitetni profesor tudi pisec pisem bralcev, pripadnik predparlamentarnih eskadronov, preprost kmet ali trgovec, morda niti ne od lonca razvajeni janševec in nasprotnik Hoochie-Coochie Mana.

Po drugi strani pa biti novinar ali urednik pomeni deliti stan z vsemi tistimi, neglede na poklic in profil, ki jih zdaj, ko je tega že konec, v nasprotju s podpisniki ne moti, da so zrasli v socializmu in si “oblikovali mišljenje in metode vladanja [ º ] v nedemokratičnih obdobjih”. Biti novinar ali urednik pomeni imeti (za pogled z druge strani nesramno) liberalistična in relativistična, morda cinična, a še vedno realna in ne preveč čustvena stališča do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti – z interesnim poudarkom na srednji in slednji –, se brigati zase kot za majhen košček mozaika, predvsem pa z obema nogama stati na trdnih tleh zgodovine, kulture in politike.

V razpletu bodo kratko potegnili intelektualci: mediji si bodo kredibilnost že znali pridobiti brez njih ali preprosto z drugimi. Dotični podpisniki že zdaj niso edini potencial pameti v državi. Poleg tega pa bomo v medijih vzgojili generacijo intelektualcev, ki se bodo posvečali resnično pomembnim in konkretnim problemom, ne pa javnemu moralnemu zdravljenju svojih zgodovinskih in političnih fobij in obsesij.

Tik preden se je začel Evropski mesec kulture, sem v uvodniku v Razgledih napisal: “Ljubljana rabi to ekstravaganco, da bi iztrebila povprečnost, ki srka vase tudi tisto, kar jo sicer presega. To je kot zakon gravitacije: samo s to prireditvijo se bo mesto odlepilo od zemlje in poletelo v orbito, potem pa bo mirno pristalo in se spet vleklo po tleh.”

In tako se je zgodilo. Takoj. Kakor hitro je the fat gentleman zapel oziroma odpel, že se je začel Poletni festival: igral je standardni orkester s standardno pianistko standardnega skladatelja, sledila sta standardni latino in standardni funk, nadaljevalo se bo s standardnimi gostovanji in tako dalje.

Medtem pa ima svojo ekstravaganco tudi Maribor s Festivalom Lent – samo da so tam program pametno zgostili v krajše časovno obdobje oziroma, natančneje rečeno, dosegli boljše razmerje med številom prireditev in njihovo kvaliteto na časovno enoto. Edina pripomba v zvezi z Evropskim mesecem kulture je namreč ta, da je trajal predolgo. Po mojem bi moral biti pol krajši, ker je na koncu vse zvodenelo: nekje kmalu po koncertu Carlosa Kleiberja ali celo z njim bi se bil moral končati, pri tem pa bi Lepoto ekstrema seveda bili morali časovno navezati na Exodos. Na Grafični bienale in Jazz festival smo navajeni že desetletja, zato res ni bilo drugega razloga, da sta bila vključena v Evropski mesec, kakor ta, da so ga lahko formalno podaljšali do konca junija in nategnili s Pavarottijem še do začetka julija.

Geslo slovenske kulture se glasi: samo da se kaj dogaja! Čim več! Bistveno, kar v očeh oziroma možganih kulturnih menedžerjev, organizatorjev, umetniških vodij, direktorjev, deloma tudi ustvarjalcev samih, pa seveda tudi povprečnega dela kulturnega občinstva šteje, so statistični podatki o številu prireditev, po možnosti obogateni – gre tudi brez tega, je pa v tem primeru treba medije pač bolj oblegati – s simbolnim prestižem imen, ki v kulturi in umetnosti trenutno in domnevno največ veljajo. Toda v vsakem primeru je kulturni cilj dosežen takrat, ko je dosežena neka imaginarna norma. To pa si požrtvovalni prireditelji postavijo sami. In to visoko.

Zdravniku, tehniku, znanstveniku, športniku, prodajalcu, učitelju lahko očitaš, češ, pacient ti je umrl, tvoja izboljšava ne deluje, raziskava je slaba, nisi osvojil kolajne, malo si prodal, tvoji učenci imajo slabe ocene. Vse to je sicer marsikdaj stvar razlage in debate, toda merljivo ali vsaj ugotovljivo je kljub temu. Kaj pa naj rečemo ljudem, od katerih kupujemo kulturne prireditve? Oziroma: na kakšen način jim naj dopovemo, da bi bilo bolje, če bi svojo normo dosegli in presegli raje z manj prireditvami, a zato s kvalitetnejšimi? Bojim se namreč, da bi nam odgovorili, da brez predložitve računa reklamacije ne upoštevajo.

Doseganje ali celo preseganje norm v smislu števila in prestiža kulturnih prireditev je problem, ki se ga slovenska etablirana kultura ne more in ne more znebiti. Nekoč se je kazal v obliki in v duhu socialističnega udarništva, ko smo morali biti zadovoljni, ker imamo kulturo na kvadrat. Res pa je tudi, da smo jo dobivali za bistveno nižjo ceno kakor danes, pa tudi izkoristek vsebin in dobrin glede na sredstva je bil boljši.

Danes je ta problem še hujši, in še se zaostruje po zaslugi prireditev, kakršna je bil Evropski mesec kulture, in ljudi, kakršni so Neron iz Cankarjevega doma in tisti, ki z njim – seveda neuspešno – tekmujejo. Bistven pri vsem tem je seveda denar, nikakor pa ni edino, kar kulturniško udarništvo odžira stremljenju k resnični kvaliteti. Slovenska kulturna scena v programskem in poslovnem smislu vedno bolj verno zrcali socialne procese v družbi sami: bogati bodo še bogatejši, revni bodo še revnejši.

S temi drugimi seveda nimam v mislih le alternativcev – četudi bodo to čutili veliko bolj kot drugi –, temveč še marsikdo drug. Predvsem pa z besedo revnejši mislim prikrajšani ne le finančno, temveč enako prikrajšani tudi za ustvarjalno in poustvarjalno zadovoljstvo, za svojo lastno koncentracijo in pozornost drugih, zlasti seveda medijev, za neke smiselne kriterije, kaj dandanes v kulturi velja in kaj se sploh splača, nenazadnje pa tudi za občutek, da živijo v družbi, ki se lahko ponaša s tem, da je kulturna država, če že socialna ni.

V tem smislu bodo zato revnejši vsi tisti, ki jim ni mar za Pavarottijevo petje ali celo za butaste okrogle mize. Revnejši bodo vsi tisti, ki se samo nasmihajo, če Rotovnik privleče urednico revije, ki je objavila z njim intervju – in seveda prijateljico od Fat Lucy –, in potem dela iz nje en teden intelektualno zvezdo. Revnejši bodo tisti, ki imajo čez poletje kaj bolj pametnega početi kakor to, da hodijo v Križanke na standardne koncerte. Revnejši bodo tisti, ki ne morejo povedati, kaj vse si namesto tega želijo, in ki jih bodo kulturniški udarniki zatrli z odgovorom, da so dosegli normo in da naj bodo lepo tiho – in še malo bolj revnejši. Drugega jim res ne bo preostalo: premalo možnosti imajo in preveč ponosa, da bi kulturniškim udarnikom sploh konkurirali.

Odpadel pa je tudi najučinkovitejši ugovor, češ, tudi mi smo davkoplačevalci. Pa kaj? Saj so vse sponzorji pokrili.

Zadnje čase je očitno moderno, da v Sloveniji pristajajo letalonosilke: prejšnji teden je ljudi privabljala John F. Kennedy, te dni pa straši naokrog še Luciano Pavarotti.

Ta torek je bil v Cankarjevem domu najbolj neverjeten, da ne rečem nemogoč kulturni dogodek, kar smo jim bili že od bog ve kdaj priča: okrogla miza na obenem konjunkturno in obskurno temo “kultura na prelomu tisočletja”. Gre za tako rekoč numerološko fascinacijo v specifični obliki: tako kot nekatere verske sekte napovedujejo konec sveta, pa kulturniške, umetniške in intelektualne sekte pričakujejo pač to, da se bo čez devetsto devet dni opolnoči tudi s kulturo nekaj zgodilo.

No, nenavadnost je okrogli mizi dala zasedba. Enkrat za spremembo o kulturi niso debatirali slovenski literati, birokrati in alternativci in še manj kdorkoli izmed tistih, ki jim pogled zamegljuje lokalno pomanjkanje splošnega zanimanja, občinstva in sredstev. Enkrat za spremembo skratka niso debatirali luzerji, grebatorji, frustriranci, anonimusi, prepotentneži, temveč ljudje – umetniki, intelektualci in politiki –, ki jim je v življenju oziroma poklicu uspelo tako rekoč vse. Karkoli že to pomeni.

Uvodničar in moderator dr. Dimitrij Rupel je sicer napisal korektne in nepretenciozno pametne, v uredniškem žargonu povsem objavljive izhodiščne teze za debato. Ni pa nikakor jasno, kako je lahko on ali kdorkoli drug pričakoval, da bo tako zastavljen posvet s tako udeležbo panelistov dal kakršenkoli intelektualno in kulturno produktiven rezultat. Zdi se, da je bil osnovni namen okrogle mize zgolj ta, da Slovencem nekdo dokaže, da je tudi tukaj mogoče organizirati debato z zvezdniško zasedbo: kakor da bi hoteli v to naše malo zaplankano okolje, kjer vsi samo neutrudno nakladamo v peskovniku, tako rekoč s tovornjakom – oziroma z letalonosilko – pripeljati neizmerne količine kozmopolitizma, za katerega pa se je v danem kontekstu izkazalo, da je zgolj sam sebi namen. Svetovljanstvo zaradi svetovljanstva.

Kako siti smo že teh večnih slovenskih kulturniških debat, ki so v bistvu bodisi banalne monološke žalostinke ali prepir, kdo je bolj revež, če je slučajno vzpostavljen dialog, predvsem pa neumno samoprepričevanje, da smo velik in pomemben narod, enak med enakimi, samo še malo boljši in bolj bogi! Prava ironija je, da smo kakor da za kazen zdaj morali pretrpeti še to cela svetlobna leta oddaljeno drugo skrajnost: o kulturi so debatirali ljudje, ki razmišljajo čisto drugače in iz drugačne, dejansko globalne perspektive, vendar z redkimi izjemami nimajo povedati prav nič, ker ne bi vedel že povprečno razgledan odrasel človek, ki je že kdaj v življenju pomislil, da obstaja na svetu tudi kultura, in se vprašal, kaj to je. Še več: to je bila okrogla miza, ki bi jo bili morali poslušati recimo gimnazijci, morda bi bili dobili kakšno idejo za maturitetni esej, vsekakor pa bi si jo bili zapomnili kot doživetje bolj kot mi stari intelektualni zdolgočasenci.

Kdaj že so se v Sloveniji v poslovnem svetu zaredili japiji, povzpetniki, nouveaux riches, ljudje brez predsodkov – ali z novimi predsodki – in vsi drugi, ki izdatno prispevajo k razslojevanju družbe, seveda pa tudi k proračunu! No, prav, saj to je vendar njihovo področje, intelektualci jih samo zvedavo in po potrebi zgroženo opazujemo ali jim damo kak nasvet: “Finance so za reveže, ne pa za nas,” kot je povedal Peter Mlakar. Toda tem “revežem” se počasi vendarle jasn‚, da je kultura, kultiviranost vrednota, od katere sicer žakelj ne stoji pokonci, je pa lahko lepa mašna za zavezat, da ne pade kaj ven, ko pa je tako poln.

Tako zdaj na področju kulture v Sloveniji pomalem že smrdi tudi po denarju, ne več samo po narejenem ali iskrenem svetobolju, predvsem pa po lažnem svetovljanstvu in še bolj po prestižu. V Slovenijo prihajajo marsikdaj celo res veliki in slavni umetniki, ki pa jih njihovi tukajšnji impresariji dobesedno silijo v vlogo – nekateri namreč pridejo tudi nič hudega sluteči – nekakšnih odrešiteljev slovenske kulture, nekakšnih Krištofov Kolumbov, ki pridejo odkrit Ameriko oziroma vrisat Slovenijo na zemljevid sveta. Četudi niso vedno brez parfuma prave poduhovljenosti, taki dogodki praviloma smrdijo po denarju in lažnem prestižu. Vse več in več je ljudi, ki dosegajo kulturne orgazme le s temi poceni stimulansi.

Pa kaj potem, pravzaprav – this is a free country, navsezadnje, naj vsak dela, kar mu paše. Problem je bolj na naši strani. Pojem človekove svobode namreč vključuje tudi pravico do proste kulturne izbire, in to je nekaj, kar se mi, ki nismo “reveži”, učimo počasneje od teh drugih. Kako bi si drugače razložili dejstvo, da je v torek v Linhartovo dvorano pridrlo kar lepo število ljudi – vsekakor pa večina vseh obiskovalcev –, ki bi bili intelektualno bolj kompetentni debatirati od večine panelistov, a so pač niko i ništa v primerjavi z njimi in jih ni nihče nič vprašal? Zdaj se uveljavljajo drugi kriteriji – pravzaprav jih uveljavljajo –, ki imajo s kulturo, intelektom in celo z zdravo pametjo komaj kaj zveze. Da ne bo kdo presenečen, ko bo ugotovil, da prijazno služenje navideznemu javnemu interesu ne izključuje žaljivega podcenjevanja.