Kratko, ampak kislo
Sobota, 8. avgust 1998Preživeli ne razumejo samomorilcev. Ni jim jasno, kako da se nekomu ne zdi več smiselno živeti – četudi je to edini odgovor, ki dejanje pojasnjuje.
Človeku se lahko zgodi, da na tem svetu res nima več kaj pametnega početi in nasploh nikogar, ki bi mu bil drag – ali pa se mu to vsaj zdi. V večini primerov gre za napačno presojo, ko ljudje tehtajo usodno odločitev, ali za slabe manire: največkrat res ni tako hudo, da bi se bilo treba pokončati, pa še grdo je do vseh, ki ostanejo za samomorilcem.
Kadarkoli slišim za samomor, sem jezen. Samomorilci se mi zdijo nespametni in nesramni. Na tem osnovnem življenjskem nivoju, nivoju golega obstoja, sem racionalen in realen, prav nič čustven človek. Življenje ni smiselna zadeva – sàmo po sebi že ne. Kakor vsa živa bitja tudi ljudje samo prihajamo in odhajamo, le da smo si mi te zadeve vmes zakomplicirali.
Z optimizmom in z delom, ki lahko za nekaterimi ostane – vseeno, ali je ta zapuščina dobrina za ves svet ali za krog, ki nas bo slučajno ohranil v spominu –, ne bomo premagali strahu pred smrtjo. Tudi želja, zavestna ali podzavestna, da nadaljujemo vrsto, je samo lepa utvara – in to celo takšna, ki nas prav nič ne razlikuje od živali.
Biti človek je lepo, ni pa smiselno. Lepo zato, ker smo edina bitja, ki se znajo v temni noči zazreti v zvezdnato nebo in pri tem dojeti, kako majhni, ničevi in nepomembni smo na tej Zemlji sredi osončij in ozvezdij od roba do roba. Nikogar ni, ki bi ga brigale naše sreče in nesreče. Nikogar, ki bi se vsaj za trenutek zamislil podobno kakor mi sami, ko kdo od nas stori samomor bodisi sredi mesta ali v osamljeni garaži. Vesolje je samozadostno in brezčutno, in mi edini v njem – pa tudi če nismo, vseeno –, ki nam to ni dovolj. Človek je v kontekstu vsega, kar obstaja, tujek in pomota.
Dojeti človeško nepomembnost je torej lepo, toda prav to je tudi vir vse nesmiselnosti. A kje in kako potem iskati smisel – in ali sploh?
Ne strinjam se z ljudmi, ki apriorno govorijo o svetosti in dragocenosti življenja, o posmrtnem življenju, o smislu sploh, o grešnosti ali nesprejemljivosti dvigovanja roke nad samega sebe. To se mi zdi patetično. To vero širiti je dopustno le v primeru, če jim na ta način uspe rešiti kakšno ovčico, ki misli podobno kakor jaz, pa teh misli ne prenese.
Nemara je še bolj patetično govoriti tako, kakor bi sam to rad razložil. Pa kaj? Če je človeška vrsta v kontekstu velikega Niča, ki se imenuje Vesolje, res tako nepomembna, potem je
v bistvu patetično tudi vsako človekovo dejanje, vsaka misel.
V življenju je treba biti praktičen. Kar zadeva našo eksistenco v duhovnem, da ne rečem filozofskem smislu, to skratka pomeni, da je treba med rojstvom in smrtjo nekaj pametnega početi – neglede na vso to univerzalno nesmiselnost. Nekaj pametnega početi in si prizadevati za takšno ali drugačno obliko sreče je to, čemur bi jaz pogojno rekel iskanje smisla. Nekateri ljudje posvetijo vse svoje bivanje samo temu, da si poiščejo neko vero v smiselnost življenja. Nekateri – in teh je že več – si morajo nekaj takega najprej poiskati, da šele na tej podlagi počnejo kaj bolj konkretnega. Nekaj konkretnega početi pa ne pomeni samo skrbeti za golo preživetje, kakor to počnejo druga bitja, temveč predvsem skrbeti za svojo vpetost med ljudi – tehnično gledano v družbo in druge oblike okolja.
Samomorilcem torej poleg črnogledosti ali že kar nesposobnosti presoje dejanskega stanja zamerim, da si drznejo izstopiti iz osebnih in družbenih odnosov. Človekovo bivanje je namreč videti veliko bolj smiselno, če ga gledamo v kontekstu odnosov z drugimi ljudmi. Zlahka razumem, da nas pogled v zvezdnato nebo kljub svoji impozantnosti kot rečeno deprimira – ali magari pripelje v samomor, ki je samo radikalna in poenostavljena izpeljava te zavesti o nesmiselnosti. Ne morem pa razumeti, da v obupanih ljudeh ne odvrne teh misli pogled na ljudi okrog nas. Če ni na svetu res sam – dobesedno sam, ne govorim o psihičnem občutju –, je samomorilec predvsem velik egoist.
Človek je dolžen živeti bolj zaradi drugih kakor zaradi samega sebe. Samo to, da je človek bitje, ki živi v družbi, mu lahko dà zadostni smisel ali vsaj iluzijo smisla, da je vredno živeti. Če gledamo samo v nebo, potem je res vse brez veze. V tem primeru ni prav nič bolj logično utemeljeno živeti to svoje kratko, ampak kislo človeško življenje, kakor je logično, da ga po inerciji samoohranitvenega nagona živi recimo nek potepuški pes.
Evolucijski in civilizacijski razvoj je človeštvo pripeljal do tega, da živimo na način, ki presega naravne zakone, in to skupaj, ne sami. Samo ta razvoj je pripeljal do tega, da se nam vse človeško zdi pomembno in smiselno. Kakor hitro pa izstopimo iz tega konteksta, vse to izgine. Kakor hitro pričakujemo preveč, se vse sesuje. Človekovo prizadevanje za smislom je enako tragično kakor neumno – treba je pač stati na tleh in ne živeti samo zase.
Če je človek realen, je lahko bolj srečen, in če je bolj srečen, je lahko tudi bolj pameten - za kar pa ta kolumna ni nujno dokaz.
Objavljeno v Sobota, 8. Avgust, 1998 ob 23:47 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.
