Za narodov blogor

Kaj bi dal, da bi bil tudi Josip Vidmar dočakal sto let kakor Leon Štukelj! Ni mu uspelo: moj skoraj prvi tekst, ki sem ga za Razglede napisal kot urednik, je moral biti veličasten nekrolog. Kak intervju bi danes delal z njim! In kako sem len, da že šest let govorim, da bom napisal njegovo biografijo!

No, naj nadaljuljem s to neuresničljivo hipotezo. Leta 1995 (14. oktobra), ko bi bil Vidmar dopolnil sto let, prenosi po internetu še niso bili tehnično možni, zato njegove slovesnosti ne bi mogli prenašati kakor Štukljeve. In kaj bi sploh prenašali? Kak zatežen govor z Akademije? Poskušajmo torej z drugimi primerjavami. Bi tudi njega sponzor obdaril z avtom kakor Štuklja? In ali bi izdali tudi ob njegovem jubileju serijo znamk? Bi tudi njega prodajalci mobilnih telefonov porabili za reklamo in mu namesto slogana pisali butasta voščila v stilu “za prvih sto let”? Kdo bi mu režiral proslavo? In ali bi tudi ob njegovi stoletnici vladalo v državi tako rekoč obsedno medijsko stanje? Ali pač kratko-malo: bi tudi zanj bili rojaki tako veseli?

Ne. Vidmarja se iz njegovih zadnjih let spominjam v velikem naslonjaču, razen z rokami tako rekoč negibnega, kot nekakšno granitno klado čistega mozga, tako rekoč intelektualno instalacijo, pokrito z deko čez kolena. Ljudstvo ne mara živih spomenikov. In ne samo to: ljudstvo - še posebej kulturno – si je skoraj oddahnilo, ko je Vidmar potihoma, četudi napovedano odšel, saj je hočeš-nočeš vendarle utelešal intelektualno krivico, ki bi se naj tudi po njegovi zaslugi dogajala v bivšem režimu. Vidmarjeva smrt je bila pravzaprav zelena luč, da se lahko začne simbolična kulturna denacionalizacija – ali z drugimi besedami: to je bil začetek poti v svet brez avtoritet, v katerem je vse dovoljeno, v svet hladne in zanimive enakopravnosti in normirane nepravilnosti. In ravno tisti, ki jih je najbolj motil, so najmanj vedeli, kako pomembno je, da v svoji navidezni nepomembnosti obstaja: vlival jim je strah, da nekaj ne delajo prav. Ta produktivni strah je umrl z Josipom Vidmarjem.

Ne, ljudstvo ima rado suvenirje, kakršen je Štukelj: poskočno in simpatično maskoto, ki binglja z nožicami na stolu in predvaja pristno naučene izjave.

Da ne bo nesporazuma: Vidmarjeva fantastična oholost, ki bi bila že vnaprej izključila vse možnosti prismuknjeno evforičnih izpadov, kakršne smo gledali ob telovadčevi stoletnici, mi je za nazaj enako všeč kakor Štukljeva preprosta in stoična kooperativnost v tem cirkusu, v katerem so vsi njegovi namišljeni dreserji veliko manjši od njega. Kakor so Vidmarja prezirali, tako se okrog Šuklja plazijo: obnašanje in drža enega in drugega je samo lekcija, kako v enem in drugem primeru ohraniti dostojanstvo.

S to primerjavo tudi nočem obžalovati dejstva, da lahko figura Vidmarjevega kalibra – ker je pač bil intelektualec in ne športnik – samo sanja o priljubljenosti in časteh, kakršnih je deležen Štukelj. Rad bi samo ugotovil, zakaj ta razlika med Štukljevim poveličevanjem in Vidmarjevo prisilno abdikacijo, obojim kakor skrajnima nujnostma, sploh obstaja – ne da bi mi bilo treba upoštevati to dejstvo, da je šport pač bolj priljubljen od kulture.

Eden od razlogov je nedvomno ta, da športniki niso tako skregani med sabo kakor kulturniki. Vendar ne gre za to, da bi se športniki odlikovali s kakšno posebno moralno vrlino: med sabo niti ne morejo biti (zelo) skregani, saj to preprosto ni možno: športnik je lahko poražen, toda pri kulturnikih je zmaga drugega vedno poslednja sodba in tako rekoč uničenje kariere ali smisla.

Naslednji razlog je nivo pričakovanja: kaj pričakujemo od športnika, kaj od intelektualca? Zmotno je prepričanje, da so športniki preprosteži. Spomnite se Roka Petrovića – toda obenem pomislite, da bi bil vendarle samo še eden več od nesrečnih slovenskih filozofov, če ne bi bil pri tem pač ravno smučar. In ali ni tem bolj prikladna, za nameček pa še povsem nezahtevna filozofska taktika, kakršno prakticira naprimer Urška Hrovat, da vsako formo in sezono začne tako rekoč new-age eksistencialistično – za vsak primer, če potem vendarle zgreši vratca –, kakor da bi nastopala v kakšnem Polnočnem klubu kot zatočišču tistih, ki se iščejo tako, da kar naprej razglašajo, da so se že našli? Športnikom se splača filozofirati: v vsakem primeru precej bolj kakor intelektualcem. Človek, ki uporablja svoje telo – namreč poklicno – in pri tem ekstenzivno misli (karkoli), je vedno fascinanten. Da je to res, je po drugi strani in v obratnem smislu dokaz kak Primož Peterka.

Leon Štukelj sam zase je od vsega tega popolnoma drugačen, vendar je po zaslugi Matjaža Bergerja postal natanko tak stereotip: kakor da bi bili dolžni verjeti, da si je svoje športne uspehe in pozna leta prislužil s citiranjem Heraklita v izvirniku. To seveda ni res, saj je filozof samo zato, ker je tiho. In kakor je bil Vidmar tisti, ki je svojo trmo plačal z vljudnim odkašljevanjem nad odprtim grobom, pa je Štukelj doživel apoteozo ravno zaradi svojega prepuščanja populističnim predstavam o liku športnika.

Ali obstaja razlika med Pocahontas in waleškim princem? Načeloma ne: tako kakor je bila prva nekoč Počehonta, je bil slednji doslej princ valižanski. Razlika je le v tem, da je prvo pomoto zagrešil nek nenačitani filmski distributer, drugo pa sam kabinet predsednika republike, ki je ob Waleščevem obisku – domnevam, da bi se oni tako izrazili – medije zalagal z informacijami, polnimi novokomponiranega pridevnika. Večina medijev je besedo gladko kupila.

Vendar se hočem na tem mestu pozabavati z nečim drugim: gre za primerjavo med poročanjem slovenskih in britanskih medijev o obisku princa Charlesa v Sloveniji.

Ne morem sicer trditi, da sem o obisku izvedel več iz britanskih kakor iz slovenskih medijev, saj so slednji poročali izčrpneje, vsaj po številu minut in vrstic. Je pa res, da so britanski mediji kljub hudomušnemu, da ne rečem trivialnemu poročanju pri tem povedali še kakšno bolj bistveno stvar, ki so jo slovenski spregledali, preslišali ali zamolčali.

Razen BBC in njene slavne nevtralnosti so britanski mediji do kraljevske družine v glavnem nespoštljivi – tisti, ki kaj dajo nase, pa se raje odločajo za ignoranco. To kažejo s sesuvanjem domnevnih prestopkov ali spodrsljajev in z analiziranjem psiholoških motivov za ravnanje in vedenje kraljevske družine ali pa kar z odsotnostjo pokrivanja novic v zvezi z njo. (The Guardian je poročal samo v sredo, The Independent pa sploh ne, ker takih nedogodkov ne pokriva.) No, nivoji so lahko zelo različni, toda v večini primerov gre za opereto – nekateri pač objavljajo pritlehne vesti iz zakulisja, drugi pa uničujoče kritike predstave same.

Obisk princa Charlesa – ki ga tabloidi kličejo z besedno igro “the Clown Prince” – v tem smislu ni nujno korak naprej pri svetovni promociji Slovenije, temveč kvečjemu obet paketa lower middle class turistov z angleškega podeželja in londonskih predmestij.

Folklorno posmehovanje princu je zato nujno moralo odmevati tudi v opisih Slovenije, kakršno je doživel princ in hočeš-nočeš z njim vred britanski novinarji. Ti so prišli na svoj račun zlasti v hribovskem delu obiska in se med vrsticami neuvidevno in ironično spravljali celo na znamenito slovensko gostoljubnost. Naprimer: “Gospa Željko je princu predstavila svoje otroke, soproga, brate, sestre, ovce in krave.” (torkov The Times) - Ali: “Dvanajst dni pred človekovim 50. rojstnim dnevom sprehajalna palica morda ni najbolj taktno kraljevsko darilo.” (torkov The Mirror) - In še: “Prinčevi pribočniki so povedali, da Slovenija gradi svojo turistično industrijo. ‘Princu so hoteli pokazati same razglednice,’ je rekel eden od njih, ‘vendar smo jih prepričali, naj mu pokažejo tudi kakšno šolo.’” (torkov The Times) – In nenazadnje, noben slovenski medij ni citiral prinčeve izjave na biokmetiji: “Omogočili ste mi zelo zanimiv ogled vaših kravjekov.” (torkovi The Times, The Daily Telegraph, The Mirror)

Če nič drugega, pa je ta dan vsaj BBC na svojo domačo stran – ob brezhibno korekten tekst in televizijsko poročilo – postavila tudi Mat’ Kurjin “Virtual Guide to Slovenia” in link o Triglavu v neki gorski on-line enciklopediji.

Poročila o ljubljanskem delu obiska naslednji dan so bila še bolj zabavna. Plečnik seveda nikogar ni zanimal: vsi so se obesili samo na prinčevo priznanje otrokom v fužinski osnovni šoli, da je tudi sam pri enajstih poskusil cigarete. Skupaj z interpelacijo bistrega Blaža, da je pa Clinton kadil marihuano - in Charlesovo pripombo na to, da medijem ni treba vsega verjeti –, je bilo to edino onstran protokola, kar je zašlo v slovenske medije. (sredin Dnevnik)

Otvoritev britanskega tedna v Nami pa so opisali takole: “Škarjice za trakec je princu izročila 16-letna mis slovenskih supermodelov, 6 čevljev in 2 palca visoka prekla. Potem je prišla na vrsto Viktorija Potočnik, živahna 42-letna, neporočena ljubljanska županja, zgrabila princa pod roko in ga peljala na tržnico.” (sredin The Times)

Še dveh stvari nismo izvedeli iz slovenskih medijev: da je princ na obisku na zahtevo zunanjega ministra Robina Cooka, da bi izrazil britansko podporo Sloveniji pri vključevanju v Unijo in Nato, in da je britansko ministrstvo za kmetijstvo prepovedalo uvoz kranjskih čbelic na Otok zaradi velike verjetnosti, da so okužene – princ bo torej tovoril nazaj prazne Kučanove panje. “Prinčeve nove nogavice pa bodo lahko uvožene brez formalnih zadržkov.” (torkov The Times)

Slovenskih virov ne bom navajal, saj so bili najbrž dobro brani, gledani, poslušani. Samo nekaj mi ni jasno: ko sem poslušal ustne pripovedi o prinčevem obisku iz prve roke, sem se silno zabaval. Ko sem bral in gledal angleška poročila, sem se še bolj. Ko sem sledil slovenskim, pa je že bilo konec veselja.

Pa kaj: kdo rabi privlačnost, zanimivost, humor in kolorit, ko pa je bolj pomembno, da smo do gostov na lepem prijazni – tudi če jih ne povabimo novinarji sami? Glavno, da smo vsi skupaj državotvorno navijali za to, da bo Slovenija še malo bolj postavljena na zemljevid sveta, in se spet enkrat zdeli sami sebi blazno pomembni.