Za narodov blogor

Jaz, ki se trudim uporabljati razumljive besede, sem ta članek skoraj že začel z naslednjim stavkom: ali je totalitarizem možno lakirati? – pa sem pomislil, da mlajši bralci nemara ne vedo, kaj je to totalitarizem.

Draga Jančarja so v Muzeju novejše zgodovine prijeli za besedo, ko je za njihovo stalno zbirko o zgodovini Slovencev v XX. stoletju pripomnil, da s tem, ko prikazuje samo neproblematične plati povojnih desetletij, “lakira totalitarizem”: ponudili so mu, naj pripravi razstavo o povojni zgodovini, kakršno pač vidi sam. Tako je s pomočjo strokovnih sodelavcev kot zunanji kustos postavil na ogled znana in neznana poglavja iz zgodovine grozodejstev, krivic, zmot ali bizarnosti, ki jih je povzročal ali stimuliral totalitarizem – no, bivši režim pač: to pa že vsi vedo, da je prej bil en drug sistem, ne?

Razstava “Temna stran meseca: kratka zgodovina totalitarizma v Sloveniji 1945-1990″ je po Jančarjevi izjavi “kulturna provokacija”. To je deloma dobro rečeno: če je to provokacija, je kulturna – nikakor ne politična. Toda presenečenje razstave je dejstvo, da ne gre za hišo strahov, ki bi jih po kotih spominov in arhivov napaberkovali nekdanji disidenti – kar so na različne, sicer manj primerne in prijetne, a tedaj učinkovitejše načine počeli že proti koncu na razstavi zajetega obdobja.

V nasprotju z izjavo o lakiranju se zdi, da je totalitarizem polakiral ravno Jančar. Kljub temu, da je “Temna stran meseca” zanimiva in pretresljiva, čeravno v svoji preprostosti in natančnosti obenem populistična razstava – za nameček pa tudi vsestransko zdizajnirana in opremljena s sodobnimi, na slovenskih razstavah redkimi nosilci slike in zvoka –, je namreč tudi sama nehote del degradacije debate in spomina v zvezi s totalitarizmom.

Sesuvanje totalitarizma je od zlatih časov Nove revije postalo ponarodela viža. Ta evergreen pa ne dokazuje, da se je spomin na bridkost življenja pod režimom zažrl v ljudi tako globoko – navsezadnje so bili šikanirani številčno gledano manjšina –, ali še manj, da bi bili Slovenci ekstra obsedeni od popravljanja krivic. To dokazuje samo dejstvo, da so ljudje vzeli totalitarizem za nazaj za nekakšno kruto, a tem dragocenejšo svetinjo nacionalnega ponosa. Z leti je že vsak drugi tepček – oprostite, volilec – na ves glas opozarjal, da smo takrat in takrat živeli v totalitarizmu in da se to ne sme nikoli ponoviti in da moramo paziti, ker da so te stare sile še vedno med nami. In tako naprej, iz dneva v dan. Kar je seveda razumljivo: na kaj naj bi bili vendar ponosni, če ne na to, da so živeli v totalitarni državi, da pa so kljub temu preživeli?

Totalitarizem je nekaj, o čemer je v okvirih nacionalne kulture in politike – bodisi naknadno ali preventivno – možno govoriti le z marginalne pozicije: marginalne bodisi v smislu zgodovinopisja kot znanstvenega obrobja realnosti ali pa z intelektualne pozicije. V državnosti in nacionalnosti je že itak nekaj vsaj benigno totalitarnega, zato je obravnavanje problema možno le z gledišča, ki se temu izmika. To je obenem razlog, da je bil slovenski antitotalitarizem vedno nekoliko nekredibilen – vsaj v intelektualnem smislu –, saj sta bila cilja tega boja tudi afirmacija ali celo identifikacija naroda in države.

To seveda ni ne problem razstave ne krivda njenih avtorjev: totalitarizem danes in tukaj pač ni aktualen, ker ga preprosto ni, pogled nazaj pa je lahko kvečjemu poravnavanje starih dolgov. S tega stališča je razstava zgolj lepo opravljena gesta, ki se tesno prilega etabliranemu duhovnemu mainstreamu – da bi kogarkoli provocirala, pa preprosto ni res. Edina ta hip res provokativna bi bila razstava, ki bi prikazala vse oblike današnjega (političnega) debilizma. To bi bila strašljivejša hiša strahov od te tukaj.

Pripomnil bi tudi, da za zavedanje o razmerah, v kakršnih so Slovenci živeli v zadnjih desetletjih, ni treba doživeti ne Jančarjeve razstave ne tiste uradne muzejske, domnevno polakirane. Življenje, ki smo ga živeli, se vleče za nami pri skoraj vsaki stvari, ki se je lotimo – četudi še tako neobremenjeni. Zato tudi nisem prepričan, ali je končni cilj te razstave tako pozitiven, kakor je videti na prvi pogled. Če je res, da neproblematična verzija slovenske zgodovine vzbuja lažno in neupravičeno nostalgijo – kar je vsekakor res, če pogledamo samo kulturo –, se namreč bojim, da bi pa ta huda verzija utegnila vzbuditi napačen, natančneje rečeno uspavajoč vtis, da dandanes živimo v neprimerljivih, namreč veliko boljših razmerah.

To je seveda bridka zmota, saj je razumnemu človeku jasno, da smo njegovi dediči tudi vsi tisti, ki nismo s tem imeli nič opraviti. Največja razstava in obenem spomenik totalitarizmu je življenje, ki ga živimo v tej državi: večina težav in norosti, s katerimi se dandanes srečujemo, izvira iz preprostega dejstva, da je ta režim sploh obstajal – pa če ne bi vzel niti enega življenja ali dneva svobode!

Jančarju želim čim več obiskovalcev – ampak po mojem bolje, da mularija tega ne hodi preveč gledat. Naj vsaj nekdo začne znova.

Se kdo spomni, kdaj je bila v centru Ljubljane - mislim v najstrožjem centru, v tem rezervatu vogalovarstvenikov in fevdu velikih graditeljskih živin – nazadnje postavljena nova hiša? Res nova, ne le prenovljena stavba? Je bil to kompleks Trga revolucije s Cankarjevim domom ali kompleks pri Metalki? Ali beli blok na Igriški ali novi Peglezen na Poljanski ali prizidek k Narodni galeriji še spadajo v to kategorijo? No, že dolgo ni bilo nič novega ali vsaj opaznega – do pred kratkim, ko je zrasla blagovnica Müller na Čopovi.

Nove pridobitve ne bom hvalil ne v arhitekturnem ne v trgovskem smislu. Tako projektanta kakor investitor so mi bolj ali manj blizu, zato bi mi ta slavni, v družabne skrivnosti posvečeni del javnosti, ki zna brati samo skozi prizmo, kdo koga pozna, kdo si je s kom dober, kdo je skregan, takoj odrekel kredibilnost. Zato se bom omejil na stališče, da je Müller na Čopovi po laični in strokovni zdravi pameti nekaj normalnega, običajnega.

Rad bi torej doumel, zakaj se v tem mestu pretvarjajo, da jim ni mar za arhitekturna grozodejstva, ki nas obdajajo bodisi po novem ali že dolgo, ko pa se po drugi strani čutijo dolžne sesekljati nekaj normalnega – morda spornega, a nikakor ne nekompetentnega. Kako je mogoče, da odprtje normalne hiše - glede na redkost novogradenj in nenormalnost povprečja – za mesto ni praznik, temveč priložnost za zgražanje? Zakaj se je samo meni zdelo potrebno sesuti gravžo od Unionovega skladišča, Sadarja in Vugo pa vsem drugim, bolj poklicanim?

Hiša izpolnjuje vse pogoje za kontroverznost. Lokacija je ena najelitnejših. Namembnost je dovolj privlačna, da zagotavlja naval potrošniških množic, in dovolj trivialna, da vzbuja zmrdovanje vladajoče kulturniške oligarhije. Zgrajena je po načrtih arhitektov, ki sta ne le mlada, temveč jima v zavist starejšim, nemalokrat res nezasluženo prikrajšanim kolegom gre v komaj začeti karieri kot namazano. Da bi bila mera polna, arhitekta tudi ne nastopata kot ponižna začetnika z veliko sreče in še več hvaležnosti, temveč se jima zdi samoumevno, da to in to postavita tam in tam prav onadva.

Nadalje je hiša projektirana tako, da ne ustreza prevladujočim predstavam o novogradnjah v mestnem jedru. Nenazadnje pa je k spornosti prispeval še investitor, ki je stekleno fasado finaliziral malo po svoje, ne po načrtih arhitektov. In četudi se slovenskim arhitektom to dogaja skoraj redno in še bolj drastično, to v tem primeru ni razlog, da bi srenja z njima sočustvovala, temveč jima pripisuje še več krivde. Medtem pa se javnost hahlja ideji, da se police s flaškami in drugo robo vidi z ulice.

Predstavljajte si arhitekte v teh pasjih razmerah! Na eni strani zmedeni državni investitorji, na drugi arogantni nouveau riche privatniki, na tretji sovražni klani arhitektov samih, vmes pa absurdne gradbene, spomeniške, prometne, sanitarne, birokratske določbe, ki ne služijo ničemur drugemu, kakor da entuziaste in podjetne kratko-malo mine, da bi šli zidat. Predvsem pa je arhitektov za graditeljske potrebe veliko preveč, zato vsaka (večja) realizacija pomeni nebesa na zemlji. Hiša, ki jo projektiraš ti, je dobesedno tudi tista, ki je ne projektiram jaz – pa še obiskovalcev ali prodane naklade ti ni treba šteti kakor režiserjem celovečercev oziroma literatom.

V starih časih – Vurnikovih, Šubičevih, Plečnikovih – so arhitekti ne samo zidali, temveč so v mesto prinašali pozitivno energijo. Morda je bila to stvar njihovih stvaritev samih, morda splošnega vzdušja v družbi, ki je bilo pred vojno in po njej prijaznejše in bolj humano ambiciozno od današnjega. V nekem obdobju pa je bilo pravljice konec: ko je en sam človek, Edvard Ravnikar – kot osebnost gotovo najmogočnejši, kot arhitekt pa nikakor ne najboljši – sprojektiral pol nove Ljubljane in nas s tem obsodil na večno bivanje med stenami veličastne modernistične laži, drugim sposobnim arhitektom ni preostalo drugega kakor večna vojna za projekte, večni strokovni in generacijski konflikti. To se mestu preprosto mora nekje poznati.

Nenazadnje pa arhitekti kompenzirajo frustracije tudi simbolno, ko z gradnjami in s kritiko povzdigujejo to slavno ljubljansko šolo arhitekture. Ljubljanska šola arhitekture je zame kvečjemu pojem za insajdersko teoretično nerazumljivost in nerelevantnost, graditeljsko neučinkovitost in predvsem tarnanje nad razmerami. Kakor da te, naj so še tako nevzdržne, ne bi mogle priti do izraza v nekem specifičnem, prilagojenem stilu – in kakor da pri pisanju o arhitekturi, v danem okolju še tem občutljivejši zadevi, ne bi mogli kritizirati drugače kot s pritlehno sitnobo in privoščljivostjo!?

Seveda je arhitektura tista veja ustvarjalnosti, v kateri je najmanj možno delati svobodno in po svoje. Vendar to ne izključuje možnosti, da je kljub temu genialna ali vsaj normalna! Arhitektura, ki nastaja iz konflikta in ne iz kompromisa, ne more biti ne eno ne drugo in ne more prinesti v mesto pozitivne energije. V tem smislu bi rekel, da se ni fer spravljati na tiste, ki to poskušajo bolj odkritosrčno.

Pozor, pozor! To je kolumna, ki utegne povzročiti poslovno škodo v višini najmanj 25.000 mark.

Mlajšim novinarjem in urednikom nikoli niso kratili pravice do svobode mnenja iz ideoloških razlogov, danes pa se soočamo s perfidnimi pritiski. Naj bo jasno, da gre za pritisk sponzorskega in oglaševalskega kapitala.

K pisanju me spodbuja članek Miha Mazzinija v torkovem Delu, v katerem je razkrinkal Mobitelovo kršitev oglaševalske etike: v reklamah za mobikartice namreč zamolčijo bistveno. Pa tudi na lastni koži sem pred kratkim občutil primer, ko sem napisal tekst, ki sicer ni bil objavljen iz drugih, nepomembnih vzrokov, vendar je uredništvu, ki bi ga naj objavilo - pa tudi meni, čeprav sem ga pri polni zavesti napisal in oddal –, vzbudil samocenzurno bojazen, češ, kaj bo sponzor in oglaševalec na to rekel.

Sesuvanje Mobitela je početje, podobno obračunavanju s prijateljem. Koliko kulturnih prireditev sploh ne bi bilo brez njihove izdatne pomoči? Kaj bi brez njih slovenski ornitologi? In ali naj pozabimo na dobrodelno akcijo z medvedki za Pediatrično kliniko? Sam že še lahko grem čez dejstvo, da sem kot nekdanji testni uporabnik imel možnost kupiti svinjsko drag GSM za polovično – po mojem ravno pravšnjo – ceno. Lahko tudi pozabim na kosilo, na katero sta me nekoč peljala Violeta Zgonik in gospod Majzelj, ko je moj Brunda-Brundi izginil z razstave pliša.

Toda kako naj se obnašam spričo dejstva, da je Mobitel sponzor časopisa, katerega urednik sem in ki se mu njegov znaten, četudi ne bajen prispevek zelo pozna? Je sponzoriranje dovolj, da utišaš človeka, ki samoumevno napiše, kar misli in kar se mu zdi potrebno? Oziroma: kako ne videti enačbe, da je vsota Mobitelovih sponzorskih sredstev premosorazmerna s stopnjo njihovega interesa, da jih mediji pustijo vsaj pri miru, če že ne afirmativno obravnavajo?

Ne podpiram teorije udbomafijske zarote, kakršno širijo o Mobitelu jezni uporabniki po internetu na sicer hudo smešni in pikri sovražni strani (www.mobitel.sux.nu), parodiji Mobitelove uradne (www.mobitel.si). Stvar je bolj pritlehna: odkar mobilna telefonija v Sloveniji obstaja, je Mobitel ne le monopolist, temveč nesramen monopolist, ki mu še vedno in kljub vsemu ni dovolj odiranja uporabnikov.

Mobitelu ne bi bilo treba metati na finto potencialnih uporabnikov z zvitimi reklamami. Njihova poslovna sreča je namreč že itak v tem, da ponujajo izdelke in storitve, ki jih ljudje pač morajo ali hočejo imeti. Mobitel ni nor. Norih je nas stopetdeset tisoč, ki plačujemo toliko, kot od nas zahtevajo!

Vendar je s širjenjem mobitelov med zasebnimi uporabniki - ne le med firmami, ki jih večinoma bolj malo briga, koliko stroškov si s tem delajo – ta sreča postala opoteča: Mobitel tako neženirano vztraja pri izkoriščanju svojega položaja, da si je v očeh javnosti prislužil sloves najbolj osovraženega in brezskrupuloznega podjetja v Sloveniji.

Ali recimo Telekom: še en monopolist, ki hoče še več - in še en širokogruden sponzor in oglaševalec! Nore cene priključkov, nore cene ISDN linij, počasno širjenje omrežja, slabo varovanje podatkov uporabnikov Siola - in še poskušajo uničiti male internet operaterje! Še več: si kdo predstavlja, kakšna informacijska blokada je dejstvo, da Telekom Slovenije zaračunava lokalne klice, ko bi ljudje vendar lahko srfali po internetu 24 ur na dan tako rekoč zastonj?! (Pavšalno povišanje naročnin na račun zastonj lokalnih klicev seveda ne bi bilo všeč penzionistom, ki bi s tem izgubili svojih slavnih 40 tolarjev, prišparanih ob plačilu na ustreznem šalterju - ti so v bistvu edini uporabniki, ki jih Telekom subvencionira!) Ali vlada kot tričetrtinska lastnica Telekoma in skozenj Mobitela res ne sprevidi, da so komunikacije najboljše in najbolj prevozne avtoceste, ki si jih v Sloveniji lahko zgradimo?

Oglaševanje in sponzoriranje medijev je v vsakem primeru velik in (zlasti za medije) riskanten biznis, ki pa je v Sloveniji še tem pomembnejši – in predvsem občutljivejši - zaradi omejenosti razpoložljivega prostora. Domnevamo lahko, da se bo odvisnost medijev od oglasnih prihodkov še stopnjevala - in od poslovne odvisnosti do odvisnosti v smislu svobode govora ni daleč. Oglaševalci in sponzorji medijem resda ne ukazujejo direktno, kaj se po njihovem spodobi objaviti in česa ne - ali pač, kaj pa vem: kot urednik Razgledov na srečo nisem velika živina. Toda pritisk vendarle obstaja – če nikjer drugje, potem vsaj v zavesti novinarjev in urednikov. Verjemite, da je to zelo zoprn občutek.

Rešitev je pravzaprav preprosta: tako kot si moramo na eni strani izbiti iz glave mi sami, da moramo biti sponzorjem in oglaševalcem hvaležni, da živimo in delamo, si tudi oni ne smejo delati utvar, da si kupujejo našo naklonjenost. Sicer se bojim, da tako gladko ne bo šlo, pa vendar - bolje povedati to zdaj kakor pozneje, ko bo morda prepozno.

Morda pa je bistvo Mobitelovega obstoja to, da opravlja dobra dela. Navsezadnje so učinki njihovega sponzoriranja pomembnejši od služenja našim nečimrnim komunikacijskim potrebam.

Leta 1986 je prišla v Slovenijo prva satelitska televizija. Po kakšnem mescu dni epohalne gledanosti Super Channela so se pojavile predšolske punčke, ki so oponašale manekenke iz Revlonovih reklam. Poglej to mularijo, sem si mislil, ko sem jih gledal na dvorišču: kam to pelje? Ampak potem sem se spomnil, da najbrž jaz sam postajam star.

Janina uvodničarka se zgraža nad dejstvom, razvidnim iz raziskave medijskih navad slovenskih osnovnošolcev, da otroci v nižjih razredih gledajo televizijo štiri do pet ur na dan, v višjih pa dve in pol do tri ure. Iz tega vleče sklep, da so starši “prepustili” vzgojo naraščaja televiziji, in se sprašuje, kam pelje ta “obsedenost”.

Niso samo starši tisti, ki podmladku vcepljajo vrednote in navade. Otroci to vse bolj dobivajo tudi od drugih in drugje, in to je za njihovo socializacijo samo pozitivno. V zahodnih urbanih družbah to ni nič novega, razen da količina informacij, ki jih otroci srkajo z življenjem izven družinskega kroga in drugih kontroliranih okolij, dejansko narašča na račun starševskih in šolskih.

Pri tem običajno mislimo, da so vrednote in navade, ki jih posredujejo starši, pomembnejše in kvalitetnejše. V mnogih primerih je to res, v mnogih pa tudi ne. Vlogi staršev je nesmiselno pripisovati apriorno pozitiven pomen, saj bi pri tem morali predpostaviti, da so vsi ljudje, ki imajo otroke, brez izjeme pametni, kultivirani, že sami primerno socializirani in pedagoško sposobni. V starševsko ljubezen še lahko verjamemo, glede drugega pa je bolje biti skeptičen.

Vrednote in navade z ulice in televizije se zdijo otrokom privlačnejše od tistih, ki jim jih privzgajajo starši in učitelji. To bi moral biti signal za redefinicijo starševstva, ne pa razlog za alarm. Konkuriranje virov vrednot postavlja starše pred dejstvo, da začnejo nastopati avtoritarno – ali pa sprevidijo, da razmere zahtevajo drugačne vzgojne spretnosti: dobri starši so tisti, ki se ne delajo imune na vse tisto, kar privlači otroke, temveč jim v poplavi informacij in vplivov pomagajo izbirati in jih usmerjajo. Nenazadnje je to dobro celo za ta stare, saj tako vsaj kaj novega izvejo, ne?

Zakaj ljudje mislijo, da otrokom škodi televizija? Zakaj nihče ne reče, da jim škodijo roza puhasti copatki v obliki zajčkov, barbike, play stationi, tamagočiji in druga roba, ena v bistvu bolj cenena od druge, ali magari Beatrix Potter parafernalije? Saj to je vendar eno in isto! Popularna kultura je nepogrešljivo gradivo vsake osebnosti, razvijajoče se pa še posebej. Vsak otrok mora skozi fazo, ko se prepušča kiču v najrazličnejših oblikah od serij in filmov do mode in glasbe ter seveda igrač. In ali ni odraščanje sàmo najboljši dokaz, da te nekvalitetne naplavine polagoma izginejo iz osebnosti ali se celo reciklirajo v kaj boljšega?!

Serij, kakršne so “Kasandra” in “Esmeralda”, ne mislim zagovarjati. Toda: kakor pomilujem odrasle, ki ne zamujajo nobenega nadaljevanja, pa vendarle dopuščam, da jih gledajo otroci. Nobenega razloga ni za predpostavko, da nekaj, kar je slabo za odrasle, ne more biti dobro za otroke. Predvsem pa sem prepričan, da razlog, da odrasli gledajo plažo po televiziji, ni to, da bi jih televizija poneumila že v otroštvu. Upam si celo trditi, da so poneumljeni odrasli konzumenti televizije tisti, ki se je niso naužili kot otroci. Bolj verjetno je, da so taki ljudje kot otroci ali pozneje pač živeli prikrajšani za nekaj, česar jim televizija tako ali tako ne bi mogla vzeti, saj nima nobene zveze s sedenjem na kavču in časom. Televizija je samo dežurni krivec.

Stare generacije, ki so zrasle na nizkokalorični dieti popularne kulture – neurbani in le komajda medijski –, to pač težko razumejo. Srednje generacije, ki so v tem že bolj podobne današnjim, na to gledajo sicer strpneje, vendar prevzetno: po tej teoriji naj bi bila “Kasandra” v primerjavi z “Mestecem Peyton” kulturno nazadovanje. To pa seveda ni res. “Izgubljeni v vesolju”, “Mannix”, “Tekmeca”, “Cannon”, “Daktari”, “Oddelek S”, – vse to je bil ravno takšen TV trash kakor današnje serije. Nihče me tudi ne bo prepričal, da so bile “Lolek in Bolek”, domnevno vzgojnejše socialistične risanke, kaj boljše od “Ruffa in Reddyja” ali “Kremenčkovih”, vse te pa od današnjega “Scooby Dooja” in “Johnnyja Brava”. Vse to se za nazaj zdi boljše, ker naša nostalgija za otroštvom nevtralizira neumnosti, ki smo jih nekoč goltali - zato pa zdaj mislimo, da moramo otrokom to preprečiti in jim težimo.

Nedosegljiva prednost televizije pred drugimi oblikami razvedrila je v tem, da za takšno preživljanje prostega časa ni treba biti pameten ali odrasel. Še več: tej vabljivosti se prepuščajo celo pametni ali odrasli sami. Ni namreč lepšega - no, pretiravam –, kot če se moja trinajstletna pastorka, jaz sam in pes za povrh zavalimo na kavč in gledamo “Noro hišo”, “Princa z Bel Aira”, “Prijatelje”, “Urgenco” in “Raztreseno Ally” ali mogoče celo “Zoom” in jemo čokolado in smo kot trije krompirčki in je psu pravilno ime Simply the Best. Ne mi težit zaradi tega - kaj šele njej.

Mislim, da sem to že enkrat citiral, ampak naj vseeno ponovim. Eden najboljših aforizmov, kar sem jih kdaj slišal, je stavek pokojnega beograjskega radijca Duška Radovića: “Jebeš državu u kojoj sam ja najpametniji.”

Slovenija ima cel kup problemov od političnih in ekonomskih pa do socialnih, zdravstvenih in kulturnih. Zaradi njih ljudje živijo v sprijaznjenem, a tem bolj besnem in hromečem strahu pred neizogibno družbeno kataklizmo. Vsa ta v glavnem nepotrebna živčnost pa prikriva nek drug problem, ki bi bil v normalnejših okoliščinah bolj na očeh (ali pa ga sploh ne bi bilo) in ki ga lahko na kratko opišemo kot krizo osebnosti – javnih osebnosti.

Problem je v tem, da v Sloveniji enostavno ni osebnosti – mislim ljudi na res pomembnih in odgovornih položajih –, ki bi jim dovolj ljudi dovolj trdno verjelo in zaupalo, da bi se jim pustili mobilizirati za nekaj produktivnega. Ne govorim o karizmah, temveč o možganih in karakterjih: bodisi ni liderjev s preseženo kritično maso privržencev ali pa vsaj ne takih, katerih družbeni ali poklicni status bi lahko omembe vredno vplival na življenje v Sloveniji.

V tem smislu je Slovenija ujeta med dvema skrajnostma: na eni strani imamo politične guruje, katerih privrženci so tem bolj zagreti za pravo stvar, kolikor manj jih je po številu; na drugi pa imamo popularne ljudi – tako imenovane znane Slovence –, in v ta koš lahko stlačimo vse živo od predsednikov najvišjih institucij in direktorjev večjih podjetij do nenazadnje medijskih ljudi, znotraj teh pa spet skoraj vsakogar od prisebnih mnenjskih mojstrov do najbolj tragikomičnih žrtev mode bum-bum.

Skratka: imamo bodisi socialno ali celo intelektualno omejene fanatike, s katerimi se identificirajo tisti, ki se jih splača imeti v svojih vrstah kvečjemu za število, ali pa benigno priljubljene dobronamerneže, ki pritegujejo bolj s svojimi obrazi kakor imeni in ki so za javnost v resnici bolj zanimivi s svojo zasebnostjo kakor pa s tem, kar v življenju dejansko počnejo. Slovenske javne osebnosti so tisti, ki so pripravljeni funkcionirati bodisi kot poveljniki ali kot medijski futer.

In vendar je Slovenija – če jo presojamo po njeni medijski podobi, kar je seveda le pogojno zanesljivo – naravnost obsedena od iskanja izgubljenih osebnosti. Ne vem, ali je to posledica krize osebnosti, o kateri govorim in ki je morda vendarle nekako podzavestno v zraku, ali pa v resnici njen vzrok. Tudi tega ne vem, ali je to pri vsej zadevi sploh pomembno. Toda razkorak med dejstvoma, da liderjev ni in da jih mediji tako intenzivno iščejo (ali po lastnem prepričanju celo delajo), je ravno toliko absurden, kolikor je po svoje tudi razumljiv.

Val 202 je sicer že lani začel razglašati dogodek leta, ne več osebnosti. Toda sprememba je kozmetična – dogodki so seveda ljudje. Nadalje berem, da bo Nedeljski dnevnik na podlagi glasovanja bralcev sestavil lestvico tridesetih najpopularnejših Slovencev. Pop TV pa je razposlal medijskim kolegom prošnjo, naj jim pošljemo svoj glas za nekakšno ime leta. In ko bo sezona iskanja izgubljenih osebnosti mimo, bo razglašena še Janina Slovenka leta, za posladek pa nekoliko pozneje še dobitniki Stopovih viktorjev.

Pop TV-jevo povabilo h glasovanju je v tem smislu značilno. Prvo, kar zbode zdravo pamet, je že to, da iščejo ime “človeka, ki je v minulem letu svet ali Slovenijo zaznamoval najbolj izrazito”, in da nam “v morebitno pomoč” pošiljajo seznam tistih, ki so jih sami uvrstili v svojo rubriko “Ime tedna”. Sugerirajo nam skratka negativce in pozitivce brez razlike – od Pinocheta do Schröderja in od Štuklja do Podobnika.

Jaz, ki sem rad širokopotezen in vedno za štose, sem že razmišljal, da bi jim predlagal kratko-malo človeka stoletja: navrgel bi jim izbiro med Hitlerjem in Stalinom ali Titom in Kardeljem – če že govorimo, kdo je kaj “zaznamoval”.

Seveda ne gre za to, da bi se strinjal ali ne strinjal z njihovimi sugestijami. Toda ali ni smešno pričakovati, da bi količkaj razsoden človek za ime leta – v dobrem ali slabem – glasoval naprimer za Polonco Dobrajc ali Alojza Krapeža ali Marjana Podobnika? Očitno obstaja mnenje, da se je s temi malimi in minljivimi aparatčiki in strankarskimi intriganti treba ukvarjati še kako drugače kakor tako, da jim prezirljivo, a natančno gledamo pod prste, in da ti ljudje dejansko veljajo za osebnosti, za katere so državljani pripravljeni dati svoj glas tudi na neformalnih medijskih volitvah, ne le tistih s skrinjicami.

Butalci so povsod, razprostranjeni po vsem svetu, le metafora je slovenska. Slovencem daje v tem smislu častno mesto in brezmadežen pedigre dejstvo, da tega ne samo nočejo spregledati, temveč se zraven še celo razglašajo namesto tega za Genialce. Karakterna in strokovna povprečnost, ki vsepovsod vlada, je seveda problem zase. Toda šele glede na dejstvo, da nam jo frustrirani in prepotentni posamezniki s pomočjo nespametnih medijev prodajajo kot veličino in izjemnost, je ta problem morda res usoden.

Samo zaradi takih je lahko v tej deželi najbolj pameten kdorkoli.

Januarja bo štiri leta, odkar sem začel pisati te kolumne, današnja pa je dvestota. Dovolite mi, da se ob tem skromnem jubileju malo zazrem vase.

Dejstvo, da v Sobotni manjkam samo dvakrat na leto, ko je zadnja stran namenjena zahtevnejšim bralcem (namreč ljubiteljem križank), govori o stvari, o kateri niti sam običajno ne razmišljam: da sem očitno zdrav človek. Eno samo kolumno sem pisal z visoko vročino – in ta je bila dejansko ena najbolj brezveznih. Včasih kljub temu pomislim, da bi bilo zanimivo poležati v bolnici:

no, da le ne bi bil na intenzivni negi in da bi se lahko psihično zbral. Saj rabim za pisanje samo prste, ne?

Zadnjič mi je nek zdravnik rekel, naj ga brez nadaljnega pokličem, če bo kdaj kaj narobe, da mi zrihta protekcijo in čedno sestro za povrh. Tako bi kolumno ali dve napisal kot bolniški dnevnik, kar bi bilo zelo zabavno.

Ko gledam to minulo delo, si ne morem kaj, da se ne bi spraševal, kaj vse bi v življenju počel, če ne bi pisal teh kolumen. Po eni strani se zdi, da bi lahko to energijo in predvsem čas usmeril v bolj trajno, knjižno pisanje. Pogosto si rečem, ali ni škoda razmetavati po pet idej na tekst iz tedna v teden, ko pa drugi pisci iz ene same pričarajo kar celo knjigo. Bolj ko pišem za sproti, bolj ko sem tiskovni zasvojenec, ki zapade v krizo, če ne vidi teksta objavljenega čez dan-dva, več imam razlogov, da to čutim kot frustracijo – hvala bogu pa tudi več potrpežljivosti, da tega ne čutim kot frustracijo.

Da bi pisal knjige, če ne bi pisal kolumen, je verjetno iluzija. Nisem namreč prepričan, da bi pisal dobre, in potem raje počnem tisto, kar pač obvladam. Najbrž pa sem za knjige tudi preveč len in premalo boemski. Ne znam si več predstavljati življenja in dela brez kampanjskega samostimuliranja z roki oddaje in brez vedno enakega tedenskega urnika.

Ljudje si povsem napačno predstavljajo življenje kolumnista kot nekaj zanimivega in dinamičnega. Res je seveda, da to ni ravno naftalinsko dolgočasno početje, saj nudi zadovoljstvo in užitek tudi meni samemu, vendar je pod črto kljub vsemu pisarniško: ravno pravšnje za take zapečkarje, kakršen sem jaz sam.

Dober milijon znakov

– ali po starem in natančneje 560 tipkanih strani – očitno tudi presega kritično intelektualno maso, ko se za kolumnista začnejo zanimati tudi s čisto znanstvenega stališča. Pred kratkim me je prijazna profesorica novinarstva – guess who! – prosila, naj njeno podiplomsko varovanko, ki si je za temo magisterija izbrala moje kolumne (oziroma moj stil), sprejmem v avdienco in jo posvetim v skrivnosti svojega pisanja.

Seveda sem se čutil počaščenega in obljubil vso razpoložljivo pomoč. Res pa je, da sem si na tihem mislil, zakaj ljudje – hočem reči vsaj na FDV – raje ne delajo dizertacij iz publicistov, kakršni so naprimer (tudi) (bili) Ernest Hemingway, George Orwell ali Julian Barnes. Sicer ne mislim, da jaz slabše pišem od njih. Ne moremo pa mimo dejstva, da so ti in podobni – glede na okolje, okoliščine in čas – imeli ali še imajo marsikaj bolj zanimivega in pametnega pisati kakor pa moja malenkost, obsojena na Slovenijo, in da se je od njih torej mogoče več naučiti, četudi z več truda.

Je pa seveda lepo in prav, da akademiki cenijo domače znanje in se zanimajo za domačo prakso.

Da sem napisal toliko kolumen, se morda zdi ljudem podobno neverjetno kakor naprimer meni, da zna nekdo iz nekega instrumenta izvabljati glasbo – pa vendar za to ni potrebno veliko več kakor vztrajnost in delavnost ter občutek za red (pri določenih zadevah). Sam pri sebi sem ponosen kvečjemu na to, da sem svojo poklicno pot (na vsebinsko sicer drugačen način) začel kot kolumnist in jo kot tak pripeljal tako daleč, da je vloga kolumnistov v slovenskem tisku postala nekaj samoumevnega in običajnega – četudi definicija človeka, ki to počne, ni zato nič bolj jasna. Ampak saj najbrž ne more biti drugače. Kakšen dolgčas bi bil, če bi to vsi počeli podobno kot jaz!

Ko sem mu omenil svojo drugo stotico in bližajoči se peti letnik kolumen, mi je urednik Sobotne priloge zagotovil, da sem lahko miren, da me bo imel še vsaj štiri leta, potem pa bo šel v penzijo in za naprej ne garantira. Osem let Principov bi bil dosežek, ki se ga seveda ne bi otepal (in je najbrž tudi laže uresničljiv kakor pa tale zdaj). Če bi samo kolumne pisal v življenju, bi jih lahko pisal tudi vsak dan, recimo petkrat na teden, in bi se jih v osmih letih nabralo ne štiristo, temveč čez dva tisoč. Potem bi pa res lahko bil važen!

Skrivnost uspešnega kolumnista ni v tem, da dobro piše, ampak v tem, da se čim bolj frekventno pojavlja na čim bolj frekventnem mestu. Tole bi lahko pisal tudi kdo drug, pa bi ga ravno tako radi ali neradi brali ali ne brali – jaz sem po štirih letih frajer le zato, ker sem se s pomočjo urednikove naklonjenosti to pač prvi spomnil.

O tem, ali je za tisk to sreča ali katastrofa, ne bom sodil. Jasno mi je, da nisem zelo drugačen od prometnega znaka na križišču, ki ga vsi opažajo, četudi ga ne upoštevajo. Sicer pa, – glavno, da ne oviram prometa.