Za narodov blogor

Kako malo je treba, da se človeku zapre svet! Par metrov snega, pa se vse zoži na sobo, savno in kavarno na dveh ulicah in enem klancu – kar je še v redu, ker človek je navsezadnje lahko v kletki tudi sredi sončnega in suhega prostranstva.

V to luknjo sem padel že pred leti neko zimsko polnoč v snežnem metežu, s smučarsko krsto na strehi avta in brez rezervacije. Človek v frotirasti halji po imenu Pepi Gabl (očitno junior) je stal bos in vidno vinjen na zasneženem pragu svojega penziona in mi rekel: “Gif mir pŸck see Kies!” – že s ključi v žepu sem si namreč premislil glede njegove depandanse čez cesto, ker sem ugotovil, da je tik ob železniški progi. Pozneje sem spoznal, da ni nič narobe, če imam tako rekoč vse ljudi tukaj za Pepije Gable – četudi so v povprečju bolj prijazni.

Scena spominja na tisto iz filma “The Truman Show”. Nebo ždi nizko in tlači kot pokrovka – to je ta med Nemčijo in Italijo stisnjena tirolska kupola, ki ji že cele dneve odpada s stropa gost, droben, bel, mehek omet, na žalost pa se včasih vsujejo tudi kar gromozanski kosi. Nekdo nam dela vreme.

Grem na morje – zgori pol otoka. Peter Potočnik paničari, iz Slovenije poizvedujejo o evakuaciji. Grem smučat – zasuje nas sneg. Spet zvoni handy: ker ni dopisnika iz teh predjamskih krajev, tokrat pač slišim, da počitniški gospod Horvat iz Radovljice poroča od nekod tukaj za Odmeve o vremenskem stanju. Halo, HMZS! Življenje je izgubilo blizu dvajset vremensko občutljivih ljudi – zasul jih je plaz! Okrog trideset Slovencev pa ima povišano temperaturo.

Budilk tukaj ni treba – tukaj nas zbuja pokanje topov na lavinski fronti. Vsako jutro, ko pridem s podstrehe z zasneženim balkonom na zajtrk, gospa in gospod hotelirja enako in nezmotljivo prijazno rečeta: “Gut moanink! Ahr ju vein?” – in potem odzdravim tudi jaz v angleščini, a zanalašč z avstrijskim naglasom oziroma naglasom Kohoškega Slovenca.

Nasploh sem se odločil, da bom v Italiji, Franciji, Avstriji in Nemčiji govoril z domačini samo angleško. Dolgo sem rabil, da sem doumel to preprosto resnico: kakšno prednost ima človek, ki govori nek jezik bolje od sogovornika! Ni seveda rečeno, da se na ta način izognem nesporazumom in zapletom, vseeno pa vliva občutek samozavesti. Vedno je treba potovati – ali očitno tudi nekje ždeti – radoveden in odprt, nenazadnje tudi korekten, a ob vsem tem vendarle z nujno mero arogance in zdolgočasenosti. To je lekcija po eni strani najbolj nemogoče, po drugi pa najbolj fascinantne knjige, ki sem si jo lahko prinesel s sabo v ta ñtzijev iglu: “Veliki železniški bazar” Paula Therouxa.

Ker pa le nismo tako zelo omejeni kakor na vlaku, kjer bi spoznavali ljudi samo med kupejem in jedilnim vagonom, a zato tem bolj, lahko tukaj le ugibamo o prebivalcih drugih, manjših iglujev. Veliko je Angležev, ki so prišli malo na sneg – no, zdaj ga pa imajo. Morda bo kak njihov časopis po dolgem času lansiral spet en lep british naslov kakor The Times v tridesetih letih, ko je vso Evropo, ne le Alpe, zasul sneg: “Kontinent odrezan od sveta!” Očitno so po princu Charlesu (ki tudi ni smučal daleč) povzeli stil nerode in čudaka na smučišču, ki štamfa ob delujoči vlečnici. Angleži na snegu so neizgovorljivo smešni, a tudi najbolj izvirni.

Vsi drugi pa delujejo nekoliko votlinsko. Če sem odkrit, so v najboljšem primeru zamaskirani z garderobo. Dame nosijo krzno, gospodje klobuke, vsi drugi pa pisano goretex šaro in strupena blindirana očala, o kakršnih Karl Schranz ni niti sanjal. Je pa po drugi strani res, da je povsem nemogoče in izključeno, da bi se človek za katerikoli šport lepo oblekel. To je neizvedljivo celo pri tenisu in golfu. Ko je pumparce, špic hozne, usnjene pancerje na vezalke in norveške vzorčke na pleteninah izpodrinila ta trpežnejša, toplejša in nepremočljivejša roba, je bilo s terensko zimsko-športno modo konec. Dvomim tudi, da si bo kdaj opomogla.

Ampak kdo je tu skratka Truman? Kdo je tisti, ki nič ne ve (ali vsaj ne bi smel vedeti), in kdo so statisti? In kdo vse to režira?

Pripadnik plazovne straže (tako rekoč belogardist), ki nas pred kavarno – tisto z vročim štrudlom s smetano, ne ono z germ knedlom v vanilijevi omaki – opominja, naj se ne zadržujemo na prostem, če ni absolutno nujno, je nedvomno statist – če sem seveda jaz Truman. In če sem jaz Truman, gotovo nisem edini – koliko nas je potem vseh skupaj? In ali ni nemara (tudi) on Truman? To je očitno neka bolj sofisticirana igra skrivalnic in sprenevedanja, v katerem so vloge zamenljive in poljubne do trenutka, ko se nekaj groznega – kar je doslej le grozilo – tudi zares zgodi. Brez medijev in telefonov je ne bi bilo.

Ko na ORF že petindvajsetič kažejo iskanje zasutih v Galtüru, preklopim na Sky in vidim Bransonov balon brez njega na plovbi okrog sveta – kar je verjetno skrajnost med nekoristnimi in brezciljnimi, a tem bolj neverjetnimi jules-vernovskimi potovanji. Jaz pa ne bi šel non-stop naokrog, me prešine. Pristal bi na Fidžiju!

In pomislim: najbrž sem res Truman – čeprav bi bil najraje Philleas Fogg.

Bilo bi na vsak način pretirano trditi, da nas trpljenje krotoviči ali da smo celo umirajoči med mrliči - je pa kljub temu in še vedno res, da nas je samo milijon.

Kajuhova pesmistična pesmica je nekakšna ponarodela metafora za relativnost človeške množice. Vedno se mi je zdelo perverzno - pa ne od pesnika, ampak dejansko –, kako je mogoče, da neka znatna masa ljudi v drugačnem kontekstu izjavljanja postane zanemarljiva. Če bi bil Destovnik revolucionar, bi številka izzvenela optimistično - milijon ljudi je vendar veliko! Ker pa v danih okoliščinah ni bil in ker je moral število svobodno zaokrožiti že zaradi verznega ritma, je v bistvu postavil pravilno demografsko oceno tudi za vse bodoče popise prebivalstva in vse družbene razmere: Slovencev bo zmeraj premalo – za nameček pa tako ali tako ne moremo na vse niti računati.

Tokrat ne govorim o politični nepomembnosti Slovenije v svetovnem merilu, o njeni kulturni, intelektualni, jezikovni ali magari turistični neprepoznavnosti v globalnem babilonskem stolpu. Tokrat govorim o negativnih učinkih majhnosti in maloštevilnosti, kakršne občutimo zaradi majhnosti tržišča.

Slovenija se ne more - in hvala bogu tega v glavnem niti ne poskuša – izogniti prostemu pretoku ljudi, informacij, blaga in kapitala, ki z nacionalnimi in državnimi mejami nimajo več prav veliko zveze. Kljub temu pa ostaja še veliko stvari, ki s preostankom sveta nimajo kaj prida opraviti, saj so namenjene samo Slovencem ali vsaj predvsem Slovencem. Ker pa je nas potencialnih strank samo milijon, je te stvari pač treba drago prodajati, da so rentabilne.

Rentabilnost, pokrivanje stroškov, profit, povečevanje prodaje in podobne lepe, logične in pametne velike besede so v kapitalističnih tržnih razmerah nekakšna čarobna palčka, s katero podjetni dokazujejo, da se nekaj splača ali ne splača. Milo rečeno - saj jih razumem. Zaplete pa se pri tistih stvareh, ki so nujno potrebne za normalno in kvalitetno življenje, vendar se po tej poslovni logiki ne splačajo. Ponujati bi jih bilo treba po tako visoki ceni, da je uporabniki oziroma potrošniki ne bi mogli ali bili pripravljeni plačati - in jih potem pač ni (več).

Pri tem ne gre samo za kulturo in znanost, ne samo za medijsko in umetniško produkcijo, ki je zaradi jezikovnih in drugih omejitev v glavnem pač namenjena samo Slovencem. Recimo film: zelo težko, če ne celo povsem nemogoče je posneti celovečerec, ki bi z izkupičkom od prodanih vstopnic in prodaje distribucijskih pravic pokril svoje stroške. Se bomo izvirni kinematografiji torej morali odpovedati, ko bodo država in sponzorji ugotovili, da ustvarjalci in producenti ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj? Ali recimo nacionalna radiotelevizija: se bomo morali sprijazniti z njeno komercializacijo in odsotnostjo določenih programov in nasploh vseh tistih kvalitet, ki v temelju določajo poslanstvo javnih, državnih RTV zavodov po vsem svetu? Samo zato, ker ne morejo za to nikoli nabrati dovolj sredstev bodisi iz oglaševanja ali z naročnino, pa če jo trikrat povišajo (in izterjajo)? Ali recimo Razgledi: naša naklada je desetkrat nižja od naklade ekvivalentne London Review of Books, četudi je Angležev je tridesetkrat več od Slovencev - ampak oni so ravno že rentabilni, mi pa še zdaleč ne.

Bolj praktične bralce naj spomnim tudi na stroške državnega aparat in socialnih služb, ali skratka na karkoli, kar za funkcioniranje zahteva obsežen in kompleksen, vzpostavljen in vzdrževan – komercialen, nekomercialen – sistem, na katerega stroške število uporabnikov ne vpliva najbolj bistveno: od zdravstva in šolstva do založništva in telefonije. Vse to in še marsikaj so stvari, ki bodo v Sloveniji vedno nenormalno drage, če bodo primerljive s svetovnimi standardi, ali manj kvalitetne, če bodo po sprejemljivi ceni, ali pa jih sploh ne bo. Je pač premalo davkoplačevalcev (in še v povprečju manj zaslužijo).

Kolikor slovenska razvojna strategija sploh obstaja, je omejena na prilagajanje sicer ne nepomembnim, a nikakor ne bistvenim standardom Evropske unije in Nata in podobnih kultnih vzorov – obvezujočih ali ne –, ki bi nam naj zagotovili kompatibilost s svetom. Nihče pa se zazrt v prihodnost ne sprašuje, kako bomo Slovenci kompatibilni med seboj: revni in bogati, izobraženi in neizobraženi, ljudje s skromnimi potrebami in ljudje z velikimi. Zakaj bi se morali sprijazniti z dejstvom, da bomo v tej že itak neprezračeni Sloveniji od domačih zadev brali izključno komercialni tisk in gledali samo komercialne programe samo zato, ker kaj boljšega pač ni rentabilno?! Zakaj bi se morali sprijazniti s slabšimi šolami, raziskovalnimi in kulturnimi institucijami, zdravstvenimi storitvami samo zato, ker je pač premalo davkoplačevalcev, vseh možnih človeških potreb pa nič manj?!

No, v redu: če je res vse biznis, pa naj bo biznis še država. Naj nekdo naredi rentabilnostno študijo za državo - ampak tàko, v kateri izdatki ne bodo ovrednoteni kot minus, temveč kot vlaganje kapitala, ki se bo obrestoval bolj kakor katerakoli finančna sredstva.

Andrew Marr – prej glavni urednik Independenta, zdaj Observerjev zvezdniški kolumnist – priznava v zadnjem komentarju, da je vrhunsko novinarstvo “velikanski blef”: četudi mu omogoča “bogato življenje”, ima vendarle slab občutek, saj da gre v tem poklicu “bolj za protest elite kakor pa za nezadovoljstvo množic”.

Nesporno je, da so množice bolj nezadovoljne zaradi vremenskih razmer kakor zaradi česa drugega. Zato je kidanje in pluženje vsaj po kolonskih centimetrih in minutaži bolj pokrito od usode Bandljevega stolčka. In vendar: lokalne politične peripetije, kakršne se kažejo v zrcalu novinarstva, so z afero Sherlock Holmec dosegle točko tragikomičnega in absurdnega sprevračanja v posmeh zdravi pameti, obenem in predvsem pa seveda višek diskrepance med javnim interesom ter interesi medijev in politikov.

Metanje peska v oči - ali glede na vreme bolj posipavanje s soljo – se dogaja na dveh nivojih, enem bolj debilnem in sleparskem od drugega.

Kakor da ni dovolj že to, da se vlada in parlament trapijo z dnevnimi redi, ki z realnimi in res bistvenimi družbenimi prioritetami nimajo nobene zveze. Kakor da ni dovolj že izkopavanja in preštevanja kosti iz leta 1945, se zdaj ubadajo še s tistimi iz leta 1991. O, ta slovenski zimzelen pod snegom! Danes sigurno ne bo rukole na tržnici! In kako značilno in odurno je, da v tej butasti mali deželi velikih vedeževalcev preteklosti vedno najbolj naglas poči nekaj v zvezi s kakšnimi kostmi! O, vi grobarji – grobarji prihodnosti!

Niti malo retorično rečeno torej: na ta velik zvon obešeno strogo zaupno politično obračunavanje seveda ni dovolj. To je samo priložnost za veliki gala medijski ples v maskah – iz spodnjega bo razvidno, da očitno v plinskih.

Dodatni zaplet te potegavščine se namreč sproži, ko vskočijo mediji na podlagi predpostavke, da bojo vso to godljo razstavili na prafaktorje, raziskali njen izvor, svečano razglasili rezultate analize in na koncu potegnili še vodo in pokrtačili školjko. Bistvo tega večnega in neminljivega novinarskega hrepenenja po resnici je očitno zreducirano na to, da je sekret čist.

Na prvi pogled gre za nasprotje med politiko in mediji: kar prva prikriva ali v normalnejših razmerah bodisi z besedami ali dejanji vsaj zagovarja, drugi razkrivajo ali spodbijajo. Neglede na to, kdo ima dejansko prav, nas mediji prepričujejo, da med njimi in politiki vlada nenehno in nepomirljivo nasprotje. To je veliki meri celo res in nujno: poštenega novinarstva si ni mogoče predstavljati, če ne igra vloge demokratičnega psa čuvaja. Kljub temu pa je po zaslugi afer á la ta zdaj jasno, da to nasprotje postaja navzven vse bolj zadirčno, v bistvu pa vse bolj prikrito in predvsem nerelevantno. Pod plinsko krinko dozdevnega medijskega čiščenja stranišča za politiki prihaja do identifikacije interesov politike in medijev, izraženih z osredotočenjem na en in isti – nepomembni - dnevni red.

Poslušajte: odkod politikom in urednikom prepričanje, da javnost - z izjemo redkih fanatikov in osebno vpletenih – briga čista ali slaba vest Bandlja, Likarja, Bukovnika, Pogorevca in drugih nepomembnih uradničkov (katerih imena moram dobesedno preverjati v dokumentaciji, da se ne zmotim), ali magari Budjevo, Bauerjevo in Maksimovičevo poslanstvo za čast ali sramoto koroških policistov?! Edino, kar vidim v vsej tej kolobociji, je dejstvo, da se politiki in mediji kregajo v zvezi z nečim, kar nikogar ne zanima in kar nikomur ne koristi. Da s tem stran mečejo svoj trud, čas, energijo, pamet in pozornost, me seveda ne moti - toda narava teh obeh poklicev je žal takšna, da tega ne morejo početi, ne da bi za vse to in še kaj bolj bistvenega prikrajšala tudi nas same: javnost. Ta primitivni prepir je zgolj dokaz, da elita masturbira na svoje ekskluzivne teme, javnost pa - zaenkrat še vljudno in uvidevno - seveda gleda stran.

Marr je uvodoma citirane besede zapisal v zvezi z Blairom, ki se je odločil za drugačno, upravičeno bolj rezervirano, četudi nekoliko nespretno medijsko strategijo do proti njemu preveč apriorno nastrojenih medijev. Sicer pa se jaz na Marrovem mestu ne bi preveč pritoževal. Navsezadnje so britanski mediji v skoraj idiličnem soglasju z voxom populijem v tednu dni zmleli kar dva pametnjakoviča: najprej Glenna Hoddla, selektorja angleške nogometne reprezentance, zaradi izjave, da je invalidnost v bistvu “kazen za grehe v prejšnjih življenjih”, in ga prisilili v odstop, glavnega šolskega inšpektorja Chrisa Woodheada pa so vrteli na ražnju vse do skesanega opravičila zaradi izjave, da so lahko tudi seksualne zveze med učenci in učitelji “neke vrste življenjske izkušnje”.

Ne trdim, da gre za kakšne epohalne teme, vsekakor pa to priča vsaj o posluhu za kaj bolj življenjskega, če že ne usodnega. Predvsem pa je to ilustracija dejstva, da ni najbolj pokvarjena elita tista, ki ima nad informacijami monopol, temveč tista, ki jih navidez nesebično distribuira zato, da bi vsi mislili na to, kar se njej zdi pomembno.

Novinarka, ki na Radiu Slovenija pripravlja pogovore z mladostniki, mi je razlagala, kako so ti alergični na Prešerna. Uf, tudi meni je šel nekoč tako na živce, da se mi je pozneje, ko sem ga začel ceniti, skoraj zdelo, da je z mano kaj narobe.

Glavni razlog za averzijo do Prešerna je kurikularni in kulturni pritisk, razumljen kot intelektualno nadlegovanje s čitalništvom. Nenazadnje pa je tudi dejstvo, da bralno manj verzirani težko dešifrirajo vse te čudne besedne vrstne rede, naglase, apostrofe in eksotične kulturne reference.

Danes bom za spremembo malo pedagoški. No-ja, recimo, – v glavnem bom romantičen.

Seveda je Prešeren mit. Je težka figura, ki meče velikansko senco, saj je kot literarni simbol in eden kànonov kulturne identitete dobesedno podržavljen. Glede na to se lahko res komu zdi, da mu Prešeren krati pravico, da si svobodno nadeva povsem drugačne, modernejše in nacionalno nespecifične kulturne maske.

Vendar načeloma to ni problem. Če je Prešeren zakon, zato še ni nezdružljiv z drugimi kulturnimi vsebinami. Mogoče je Prešerna dobro zapopasti kot zdravilo - četudi homeopatsko.

Spominjam se neznosno dolgih ur in ur v navideznem peklu kasarne. “Poezije” sem si naročil od doma: prišle so v paketu s kasetami, tobakom, pomarančno marmelado in vrečko drobiža za telefon. V Slodnjakovi izdaji iz leta 1949 z dekliško parafo moje mame ni bilo enega verza, s katerim se ne bi patetično in do kraja identificiral. Smilil sem se samemu sebi in tistemu majhnemu koščku sveta, ki je od mene prejemal na tone melanholičnih pisem. Če danes nazaj gledam, je moralo to biti silno smešno: trije, štirje nadnavdahnjeni in nerazumljeni slovenski Byroni sredi Smederevske Palanke, ki se jim podirajo kupčki od dimljenih vešalic kod Milančeta, nakar čez pivo še malo bakarske vodice in marihuane, pa Frank Zappa za glasbeno ozadje, za čtivo pa poleg Prešerna še kak Šalamun in Marko Pavček ali Fritz (plus prva številka Nove revije za dobro intelektualno vago), in že smo bili drugačni od preostanka sveta, kaj šele od tiste glupe vojske.

(Kdo so bili ti soborci, ne bom izdal, ker je to naša mala skrivnost. A če bi bralci vedeli, za koga gre, bi morda verjeli, da naši literarni večeri niso bili brez trajnejšega smisla, saj smo vsi ohranili neko samosvojost.)

No, kljub vsej tej polni ali prazni teži, ki ju država, šole in kulturne institucije nanj pač nalagajo, vidim Prešerna kot prototip ne le drugačnega, temveč predvsem izjemnega posameznika v danem okolju - ali kakor se je v zvezi z njim izrazil Jože Kastelic v zadnjih Razgledih: “Orfej v divjini slovenske zgodovine”. S tem je povedano vse. Kakor sem po eni strani prepričan, da se današnjim Slovencem, ki želijo na kateremkoli področju dobro funkcionirati in pri tem zavestno ali ne ohraniti slovensko specifičnost, ni treba zanašati na domače vzore iz preteklosti – kolikor ti sploh obstajajo –, pa si po drugi strani Prešerna ne pustim vzeti. Slovenska kulturna, literarna in politična zgodovina se mi dejansko zdi puščava, v kateri Prešeren morda sicer ni edina oaza, je pa absolutno najbolj opojna. Slovenska zgodovina so stvari, ki jih je mogoče dobro vedeti, vendar ne preveč resno upoštevati.

Prešeren pa je izjema. Ne samo zato, ker je bil prvi pravi in za dolgo edini pravi pesnik. Ne samo zato, ker je dobesedno izumil pravo slovenščino. Ne samo zato, ker je pisal prvo pravo romantično poezijo – tudi v variantah današnjih doktusov in lavreatov edino pravo poezijo. Ne samo zato, ker ni zatohel kakor Cankar, ki je sicer tudi prerasel Slovence in jim povedal marsikaj lepega in pametnega. Prešeren je izjema zato, ker mu je v svoji drugačnosti in nadpovprečnosti uspelo preživeti - preživeti celo to priznanje in socializacijo drugačnosti in nadpovprečnosti s strani tistih, ki so si med seboj vsi enaki in predvsem povprečni.

V tem sta njegova paradoks in veličina. Nihče ni (bil) tako zelo Slovenec kakor on, obenem pa tudi nihče tako visoko nad Slovenstvom. Brez Prešernove življenjske zgodbe in njegovega opusa dandanes ne bi imeli niti najmanjšega razloga za prepričanje, da je to sploh možno.

Jasno: v njegovih časih je bilo mogoče kaj takega doseči samo s poezijo - a seveda s tem več napora –, dandanes pa še z mnogimi drugimi rečmi. Pa vendar zna še danes samo pesnik izustiti genialno misel, da je “zmagati dolgočasno in žalostno”, kakor pravi letošnji nagrajenec Tomaž Šalamun. To je dejstvo: izjemni posamezniki so vedno zdolgočaseni in žalostni - to je njihova usoda in nasplošno razlog, da ostanemo za vekomaj romantiki.

In četudi so Šalamuna samega poklicni privrženci promovirali z blebetanjem o “koncu prešernovske strukture”, se mi zdi, da je ta krog od Prešerna do njega šele zdaj sklenjen. To so stvari, ki se nikoli ne končajo, če le Prešerna ali Šalamuna in vse druge izjemne posameznike - ne le pesnike – dojemamo kot posamezniki tudi mi sami: kot svoje, ne kot ljudi, ki so od vseh. To je ta lekcija. Biti posameznik in ne deliti z množico ničesar, kar je lahko in kar sme biti samo tvoje.