Za narodov blogor

Sončna plat balkanske krize je v tem, da se bo splačalo počitnikovati v Grčiji. Konflikt bo po nekaj mesecih morda tako napet in obsežen, da se bodo turisti na široko izogibali temu koncu sveta. Po mojem niti na Kreti in Kikladih ali kaj šele na Krfu ne bo gneče, in tudi cene bodo najbrž šle dol. Mi Slovenci pa seveda že od hrvaške Oluje leta 1995 naprej vemo, da nam lahko trmast jugo bolj skazi počitnice kakor pa vojna vihra, ki jo slišimo v daljavi - ali če visoko čez Portorož leti F16.

Sliši se cinično in tudi je: ampak če je ves svet ciničen, ne vem, zakaj ne bi bil še jaz.

Kam so šle vse rožice, ko so Francozi delali red v Indokini in Alžiriji, Američani v Koreji, Vietnamu in na hitro še v Grenadi, Panami, Libiji, Sudanu in na Haitiju, Rusi na Madžarskem in Češkoslovaškem in v Afganistanu, Britanci v Egiptu in na Falklandih, vsi skupaj plus-minus pa v Kuvajtu in Iraku? V teh primerih so se velesile in koalicije ne samo odkrito borile za ideološke, kolonialne, ozemeljske, ekonomske interese, temveč so s pomočjo obveščevalnih služb in specialnih enot učinkovito odstranjevale moteče diktatorje (in za nameček še kakšnega demokratično izvoljenega predsednika). Vedno se je vedelo, da so v ozadju umazani, toda prekleto oprijemljivi interesi: od velikih idej komunizma in kapitalizma, borbe proti terorizmu in za domnevno racionalnejši svet - kakor si ga je pač kdo predstavljal –, neoviranega prometa skozi strateške prekope ali čez zračne mostove, pa do vedno aktualnih surovin, predvsem nafte.

In danes? Motiv današnjih vojaških intervencij je tako imenovana človečnost. In ker je primerek človeške vrste tudi Slobodan Milošević, CIA ni že zdavnaj poslala komandosov na Dedinje, da bi ga neke noči diskretno in skrivnostno ubili. To bi bil pomemben korak pri reševanju krize na Balkanu - in ravno toliko osvoboditev Srbov kakor Albancev –, vendar je tak scenarij dejansko preveč kinematografski in ga realnost ne bi prenesla.

Današnja politična realnost je namreč humana - in iz tega dejstva izvira ves ta cinizem. Cilj zračnih napadov na Zvezno republiko Jugoslavijo je pravzaprav zagotovitev človekovih pravic Albancev na Kosovu in preprečitev humanitarne katastrofe - hja, naredimo red zdaj, sicer nam bodo navalili na schengenske meje. Po dolgem omahovanju mednarodne skupnosti, ali naj intervenira v vojni v Bosni, je po tej izkušnji že vse drugače. Meje nevmešavanja v notranje zadeve drugih so se zožile, kakor so se skrčile pravice sovražnikov, da se med seboj neovirano pobijajo. Bosna je bila lekcija: to je bila prva prava nacionalistična, iracionalno interesna vojna, ko je zunanji poseg postal stvar humanitarnega larpurlartizma - kakor da je balkanska vojna isto kakor afriška lakota.

Ta cinizem je neizogiben, brezizhoden in vsestranski. Cinično je, da Nato kot White House Police Department ne spoštuje svojih lastnih pravil igre, ki mu dovoljujejo posege proti suvereni državi le v primeru ogroženosti (posameznih članic), in pravil Združenih narodov - svetovna politična morala kot cilj je nad formalnimi političnimi sredstvi. Toda ravno tako cinično bi bilo seveda, če bi jih spoštoval – v tem primeru bi bila pač sredstva nad ciljem oziroma forma pred moralo.

Geslo dneva je, da je bilo treba Jugoslavijo napasti tudi zato, ker bi v nasprotnem primeru Nato in ves demokratični svet, ki je poskušal srbski politični nomenklaturi nekaj dopovedati, izgubil vso kredibilnost. Temu je mogoče ugovarjati s preprostima retoričnima vprašanjema: zakaj pa so jim sploh grozili, da zdaj morajo držati besedo, in predvsem, zakaj pravzaprav Nato sploh še obstaja?

Edini smisel vojaških zvez v času hladne vojne je bilo medsebojno zastraševanje in ohranjanje političnega ravnotežja – in recimo, da je v stanju permanentne in globalne politične napetosti to res bilo nekakšno nujno zlo. Dandanes pa so problemi samo še lokalni in samo še nacionalistični. Pri vsem simpatiziranju s tlačenimi in odporu do tlačiteljev so ti konflikti za današnji razviti svet milo rečeno bizarni in nezanimivi - pa kaj hudiča se ti ljudje tam grejo? Civilne družbe se s temi plemenskimi spori ne morejo identificirati kakor nekoč z velikimi ideološkimi zgodbami, ki so jih navzven pripovedovali pakti na okopih in prsti na sprožilcih.

Pošiljati sinove domovin širom Evrope in Amerike na Kosovo reševat situacijo je neprepoznavna karikatura Byronove romantične vojaške ekspedicije za osvoboditev Grkov v tridesetih letih prejšnjega stoletja! Natovo posredovanje bo naredilo več škode, kakor bi je povzročili Srbi in Kosovarji sami v več letih totalne vojne, saj v ta lokalni absurd vleče tako rekoč ves svet. Ravnotežje? Šele zdaj ga ne bo več. Zastraševanje? Kako boš zastrašil tiste, ki nič ne mislijo, se ničesar ne bojijo in nimajo kaj izgubiti?

Ja, Grčija: morda bo najboljša, ravno prav morbidna in obenem uživaška poletna destinacija Missolonghi. Za devetimi gorami bodo streljali osvoboditelji Albancev in vzgojitelji Srbov, jaz pa bi ugotavljal, kaj je Byrona tja prignalo – in pobralo.

Ker so cene pogovorov v mobilni telefoniji vse nižje, se mi na prvi pogled obeta še pozitivnejša bilanca: stroške besed, ki jih izgovorim po mobilcu, namreč že zdaj zlahka krijem s plačilom za tiste, ki jih napišem, in še mi kaj ostane.

Toda prihodnost zna biti mračnejša: “Beseda je vsak dan manj vredna,” nam govori Mobitelova reklamna akcija. Je to res? Marsikdo tega noče verjeti – zlasti tisti, ki od vrednosti besed živimo. Morda je čas, da si odmašimo ušesa?

Ta teden sem prepričeval direktorja Mobitela, da ni dobro, da nam to dopovedujejo ravno oni kot podjetje: četudi je trditev nemara točna, s tem tvegajo, da se bo obrnila proti njim samim, saj kot dvoumno dovtipni slogan deluje v javnosti kot cinizem velikega brata, ne pa kot objektivna diagnoza današnjih vrednot. No, gospod Majzelj se ni pustil omajati, jaz pa tudi ne – čeprav zdaj bolj opažam dokaze, da trditev drži.

Besede so nekaj, kar je na razpolago vsem. Same po sebi so zastonj kakor zrak, ki ga dihamo, in svetloba, ki jo gledamo. Toda odkar pozna civilizacija umetnost in kulturo, različne oblike vladavin oziroma politiko - predvsem pa v modernih časih medije –, so zastonj samo še tiste besede, ki jih izgovarjamo v vse ožjem zavetju zasebnosti. Besede, naslovljene na javnost, pa morajo biti posredovane, če jih naj kdo sliši ali prebere. Zato imajo poleg komunikacijske vrednosti tudi ne le abstraktno in simbolno, temveč tudi dobesedno tržno vrednost.

Besede so blago, ki ga eni producirajo, drugi pa konzumirajo. Produkcija javnih, posredovanih, medijskih besed je enormna in narašča; stroški izdelave, pakiranja in distribucije se znižujejo; roki dobave so postali zanemarljivo kratki; izvoz in uvoz je oviran samo še v jezikovnem smislu; konkurenca je morilska.

Na strani porabe pa je število (potencialnih) potrošnikov besed omejeno s kulturnimi in praktičnimi dejavniki; tudi v demografskem smislu ne more slediti naraščanju produkcije; čas, potreben za konzumacijo besed, je zaradi segmentacije interesov in družbenih vlog ljudi več kot razdesetinjen.

Taka je danes ekonomika besed. Ali ni torej povsem logično, da so vsak dan manj vredne? Toda kaj kaže kulturna anatomija - kakšna je njihova vsebina, smisel, pomen, teža, veljava? In kako je z dostopnostjo, razpoložljivostjo, možnostmi potrošnje besed sploh?

V tem drugem smislu se zdi, da sta javno komuniciranje in ves ta globalni informacijski kompleks podvržena enakim zakonom kakor bodisi osebna ali poslovna ekonomija nasploh. V pogojih divjega liberalizma besedne menjave imajo vsi ljudje načeloma enake možnosti, da besede iz lastnih nagibov ali v mezdnem razmerju na enem koncu verige producirajo in prodajajo posrednikom in ti z dodano vrednostjo potem naprej, na drugem koncu pa, da jih kupujejo.

Pri tem seveda nikogar ne briga naslednje: ali imajo proizvajalci in posredniki besed kaj pametnega povedati, kadar za izdelke obstaja interes potrošnikov; ali imajo proizvajalci in posredniki besed kaj pametnega povedati, kadar za izdelke ne obstaja interes potrošnikov; kakšna je kulturna moč potrošnikov (ki za razliko od kupne dramatično pada); kakšen je smisel vsega tega norenja (onstran ekonomskega) in kam to pelje; kako skratka uravnotežiti pomen javnih besed kot relevantnih informacij in mnenj za zdravo pamet in demokracijo na eni strani in njihovo razvedrilno funkcijo na drugi; in ali obstaja neka javna, družbeno pogojena alternativa, ki bi še vedno tešila človekovo potrebo po posredovanem komuniciranju (oziroma njegovo prirojeno radovednost), ne bi pa pri tem posegala v osnovne posameznikove pravice do izbire lastnega kulturnega nivoja?

Če se vrnem k temu, kar nam posredovane besede govorijo, in če vendarle poskusim najti v vsem tem neko svetlo točko: res je seveda, da se besedni sistemi zdaj hitreje izpopolnjujejo, da postajajo bolj fleksibilni, bogatejši, večji, kompleksnejši, pa tudi enostavnejši za uporabo od izražanja do razumevanja.

Vendar je na drugi strani še bolj res to, da zaradi poplave besed prihaja do tega, da so vsak dan manj vredne tudi v vsebinskem smislu. Več ko jih slišimo ali preberemo, več jih tudi pozabimo ali celo moramo pozabiti. Več ko je govorcev, bolj se morajo med sabo za vsako ceno razlikovati. In več ko ti sproducirajo besed samih, bolj morajo posamezne izstopati, da si bo sploh kdo kakšno zapomnil in jih več kupil od njih kakor od tekmeca.

Javne besede govorijo samo še o zanimivi realnosti, in več ko le-te je – oziroma več ko je delajo –, manj je v bistvu zanimiva. Privlačnost besed ni v njihovem pomenu in smislu, temveč v retoriki, ta pa seveda ni več forma, temveč vsebina sama. Zanimivo je samo tisto, kar je izjemno, ekscesno, ekstravagantno. In ker je tega v realnosti premalo, je prevladujoča retorična figura pretiravanje: jezikovno, politično, moralno, umetniško - navzgor ali navzdol, po potrebi, samo da izpade bolj fascinantno.

All the news that’s fit to print? Kriterij primernosti javne besede ni bil nikoli tako strašen kakor zdaj kriterij privlačnosti in zanimivosti.

Sosedje so nekaj takega kakor sorodniki. Izjemoma sicer pridejo prav, največkrat pa so ljudje, ki se jim ne moremo izogniti in ki si jih nismo izbrali sami. Sosedski odnosi so odvisni od naključja: imeti dobre sosede je sreča, slabe smola. V predvidljivih življenjih predvidljivih ljudi so sosedje nekakšna motnja: nekaj, kar tako ali drugače ne spada zraven.

Nekateri ljudje živijo tako urejena življenja, da poskušajo motnje s sosedi zreducirati na minimum. Na prostem trgu je to seveda težko, saj ni mogoče nikomur individualno prepovedati, da bi kupil ali prodal neko bivalno nepremičnino. Zato je v zraku logika, ki je deloma tudi malo ekonomska, kolikor pač vpliva na ponudbo in povpraševanje, v glavnem pa je povsem iracionalna - iracionalna v tem smislu, da s stereotipnim favoriziranjem vnaprej določenih skupin ljudi kot sosedov poskuša vplivati na transakcije na slovenskem stanovanjskem trgu.

Če torej govorimo o slovenskem stanovanjskem trgu, s tem ni mišljen ta trg v celoti, temveč le tisti segment, na katerem kot kupci in prodajalci nastopajo samo čistokrvni Slovenci. Te dni je bil v objavljen oglas za stanovanje v Šiški, v katerem je bila med njegovimi prednostmi poleg infrastrukture izrecno navedena tudi “stoprocentno slovenska struktura stanovalcev”.

(Šokantno si je predstavljati sitnega in natančnega malega Slovenca, jeznega na ves svet, ne le na Bosance, kako se mu pri njegovem skromnem besednem zakladu in vsakdanje zasilnem, pošvedranem načinu komuniciranja utrne preblisk - porojen tako rekoč iz gole stanovanjske stiske! –, da v oglas zapiše tako fino zarobljeno, prozorno zavito, brez pameti pametno formulacijo.)

Kakorkoli: kako to dejstvo, da so v konkretnem bloku ali vhodu sami Slovenci – torej domnevno nemoteči ali celo dobri sosedje –, vpliva na tržno ceno stanovanja, mi ni čisto jasno. Če se kupec strinja, da so Slovenci tako dobri sosedje ali da je življenje v nacionalno čistem bloku tako pomemben del bivalnega imidža, da je za to pripravljen odšteti več, jo seveda zvišuje.

To pa je odvisno od naključja in verjetnostnega računa, kdo se bo na ta oglas pač javil. Podobno misleči? Taki, ki jim to ni mar? Gotovo se bodo našli tudi taki, ki od takega prodajalca nikoli ne bi kupili stanovanja - čeprav to spet ni tržno obnašanje. Lahko pa se tudi zgodi, da se na oglas javi Neslovenec. Logično bi bilo, da kot kupec vnaprej odpade. Ali pa tudi ne: morda mu bo prodajalec ceno še zvišal – da ublaži prizadeto narodno bol in slabo vest, da izdaja prečudovite pasemske sosede?

Katera logika je bolj odločujoča? Nacionalno-sosedska ali ekonomska? In ali je mogoče ti dve logiki povezati? Ker če je, bi na slovensko-slovenskem trgu morda lahko uvedli nekakšne sosedske subvencije: prodajalec nekoliko zniža ceno stanovanja, razliko in še kaj čez pa potem kompenzira s prispevki sosedov, zainteresiranih za nacionalno homogen blok - češ, za nakup cenejšega stanovanja se bo zanimalo več ljudi in bom imel več možnosti izbire, kateremu omikanemu, urejenemu Slovencu ga bom prodal, vi pa meni jurja mark vsak za dobro vago za uslugo, da vam nisem spustil v bajto kakšnega Bosanca.

Lahko je meni govoriti, ko pa sem - razen v podnajemniških letih – doslej vedno stanoval v domnevno spodobnih predelih mesta, kjer ni bilo omembe vrednih ekscesov ne v stanovanjih ne na stopniščih ne v soseskah. Kljub temu pa se spomnim, da so nam recimo iz predsobe gasilci črpali fekalije, ker so zgornje sosede metale vložke v stranišče in se je vse zamašilo in je bilo treba razbiti pol stanovanja; da je kdaj kdo vreščal skozi okno in pijan lomastil po stopnišču ali prašil petarde z balkona; da sem bil kot otrok včasih na dvorišču v slabi družbi vrstnikov; da so z ropotajočimi pralnimi stroji rogovilili v urah cenejše elektrike; da so nam na okenske police metali cigaretne ogorke in nekajkrat celo bruhali; da so občasno prirejali divje zabave s hrupno glasbo in še hrupnejšimi gosti (kar sem resnici na ljubo večkrat zakrivil tudi sam); da so usmrajali stopnišče z zažganim cvrtjem in supergami, puščenimi na predpražniku; da so hoteli biti prijazni tako, da so me vlekli v svojo grdo opremljeno luknjo na šnops, čeprav smo se komaj poznali; da so poslušali glasbo, ki je bila všeč samo njim; in tako dalje vsega po malem - kakor hitro se nismo brigali samo zase in živeli svoj lajf med štirimi stenami.

Ne spomnim se, ali so (bila) ta moja bivalna okolja nacionalno čista, ker se o tem nikoli nisem spraševal. Očitno pa je, da kot sosedje ne povzročajo nadlog samo Bosanci ali Kitajci – ta hip po Poniževi in Ježevi zaslugi modna mora pošteno stanujočih Slovencev –, temveč kdorkoli s slabimi manirami, ki pa so seveda enakomerno porazdeljene po vsem tem srednjem sloju.

Problem je v tem, da so si njegovi pripadniki tako neizogibno podobni, da jim ne preostane drugega, kakor da se trapijo z namišljeno drugačnostjo in superiornostjo. Prodaja stanovanj in pripisovanje razlik Neslovencem sta v tem smislu idealno presečišče za te cenene obsesije njihove vsakdanjosti.

Vsak človek, ki pravilno ali pomotoma opazi, da presega povprečje, postane v nekem obdobju prenapet umetnik, intelektualec, subverzivec, revolucionar. Vsak tak človek hoče po svojih predstavah in čez noč spremeniti svet. Vsak tak človek ima podobno misleče prijatelje. Z njimi preživlja dneve in dneve in noči samo zato, da se v okolju brez drugih in drugačnih mnenj – po možnosti pa tudi s pomočjo različnih drog - prepričuje, da je vse to družbeno in osebno neizogibno.

Kakor še mnogi drugi vrstniki sem bil v nekem obdobju takšen tudi jaz. Zahajal sem v smrdljive in zanikrne lokale, kjer se je neglede na izkušnje prejšnjih generacij tudi moja čutila dolžno kovati svet – čeprav je bil tudi za nas s tečajev in majav pod nogami. No, v časih primitivnega gostinstva je bilo smrdljivih in zanikrnih lokalov v izobilju, toda med najbolj smrdljivimi in zanikrnimi je bil eden, v katerega pa nisem stopil niti enkrat – in to je bil seveda Šumi.

Dokumentarec meseca Karpa Godine z naslovom “Chubby was here: Šumiju v slovo”, ki ga je sproducirala in ta ponedeljek predvajala TVS, je spodoben izdelek, pri tem pa je treba tudi priznati, da ni nezanimiv niti za širše občinstvo. Je pa seveda res, da večji del teh kvalitet dolguje dejstvu, da je njegova tema veliki ljubljanski družabni mit. Nič lažjega pravzaprav kakor posneti dokumentarec o zloglasnem lokalu, v katerem so se od konca šestdesetih do začetka osemdesetih zbirali sprva nadobudni originali, pozneje pa vedno bolj tragikomične kopije samih sebe in drugih: skratka ves nizko-visoko mešani izsek ljubljanskega (in naknadno ljubljanskega) meščanstva - ne nujno tudi urbanega –, ki je do danes vsaj nekoliko postarano, če že ne tudi odraslo. Šumijevci so ljudje, med katerimi je dandanes veliko znanih in priznanih po tem, kar so v življenju dosegli, veliko pa tudi takih, ki so slavni samo kot nekdanji Šumijevci, ker so bili pač zraven, ko je bila zasedba Filozofske, ko so se pojavili Pekarna, OHO, Glej, - ali preprosto, ko je Milan Jesih za šankom zbijal svoje verze ali štose (oziroma oboje hkrati).

Iz drugih, resda manj sočnih, a racionalno preverljivejših virov slovenske kulturne zgodovine je seveda jasno, da Šumi ni bil postojanka tipa Le Tabou, Café de Flore, Lipp, Les Deux Magots – da center Ljubljane od Filofaksa do Filharmonije v sedemdesetih skratka ni bil kak tik povojni Saint-Germain-des-Prés. Sama po sebi je ta primerjava sicer nesmiselna, vendar kljub temu opominja, da je za zgodovinskost nekega lokala in družabne scene, da ne rečem življenjskega stila, in kaj šele za njegovo vpetost v neko kulturno in/ali socialno gibanje le treba početi in doživeti še kaj več, kakor pa vztrajati za istim šankom z istimi facami in se samo zapijati in fajn imeti.

Karpo Godina je hudomušna in hvala bogu nepretenciozna pričevanja in spakovanja nekoč najeminentnejših - deratizacijo časa in usode preživelih – šank ščurkov prepletel s skromnimi posnetki takratnih umetniških kreacij in izjav. (Očitno se imajo za takšne vseslovensko znane legende, da se jih po vseh teh letih ni zdelo potrebno niti podpisati.) Pri tem seveda ni šlo nujno za ene in iste osebe, kar seveda samo še potrjuje, da je bila povezava med to šumijevsko subkulturo in zunanjim, bolj javnim življenjem in delom teh ljudi, kakršno se je eventualno ohranilo za pozneje, bolj ali manj naključna in poljubna.

Po svoje je zabavno in simpatično, da gre nekdo v spomin na dobre stare čase in prijateljem na čast posnet ne več ne manj kakor dokumentarni film o pajzlu, predvidenem za rušenje. (Ko bi ga le že enkrat!) Avtorju nikakor ne mislim očitati, da je za vse tiste zunaj povsem banalno pijansko sceno hotel razlagati kot v kulturnem in socialnem smislu (celo še danes) pomembno dogajanje – saj niti nisem prepričan, ali je to bil njegov namen. Kljub temu pa je bilo hočeš-nočeš smešno in obenem žalostno gledati vse te ljudi, ki se nimajo spomniti kaj bolj pomembnega kakor nenehnih žurov; ljudi, ki jim je Šumi bil ves svet in so še danes na to ponosni; ljudi, ki so danes izpolnili svoja življenja s čim bolj pametnim, pa se kljub temu samovšečno omamljajo s to zgodovinsko resnico, da so bili pač tam; in ljudi, ki jih je odplavilo tja, kamor si niso želeli, upirali pa se očitno tudi niso.

“Chubby was here” me je naučil predvsem dvoje. Prvič, da niti ljudje, ki so vzvišeni nad establišmentom – še posebej takim, kakršnega so živeli v svojih časih –, ne morejo ubežati njegovi pritlehnosti, ki jih prej ali slej dohiti tudi v najbolj skritem in distanciranem pribežališču. S kakšno bedo se je prijaznila ta zlata mladina le zato, da bi bolj učinkovito ignorirala okolje in večino! In drugič, da je družabno in družbeno uporništvo v današnjem, spet čisto drugače obskurnem establišmentu možno na bolj sofisticirane in produktivnejše načine. In prepričan sem, da se današnje mlade generacije hvala bogu tega tudi zavedajo – karkoli že si starci o njih mislijo.

Zaradi vsega tega upam, da kak Miha Hočevar nikoli ne bo posnel dokumentarca o recimo Žmavcu.