Za narodov blogor

Jack Kevorkian se mi je vedno zdel antipatičen na drugačen način od drugih ameriških gurujev vseh sort fanatičnih idej: koščen in tršat in s topo blaznimi očmi deluje kot kak Srednjeevropejec, ki je ušel smrti in se ji zdaj hoče bizarno maščevati. Ta vtis ni brez zveze z njegovim morbidnim poslanstvom, da je neozdravljivo bolnim na njihovo lastno željo pomagal umreti. Dr. Death že s pojavo pooseblja dilemo med smiselnostjo medicinskega podaljševanja življenja, bolnikovega vegetiranja za vsako ceno, in smiselnostjo oziroma vrednostjo življenja, zreduciranega na osnovne življenjske znake. Ali ima neozdravljivo bolan in grozljivo trpeč človek – človek rastlina - pravico umreti po lastni volji? In ali je kdo, ki mu sme uslišati to zadnjo željo?

Ko trčita etika in pravo, usmiljenje in krutost, nujnost in tabu, smisel in nesmisel, je treba biti še tem bolj življenjski, saj gre navsezadnje samo za smrt.

Nihče noče umreti, in nihče tudi noče, da bi mu kdo umrl. V tem smislu se demagoško, a realno zastavljeno vprašanje glasi takole: ali bi sami hoteli ostati pri življenju, če bi zboleli za dokazano brezizhodno boleznijo in bi pri tem trpeli hude bolečine? Če bi bili brez zavesti, prikrajšani za vsakršno komunikacijo z okolico, priključeni na aparate za življenjske funkcije? In če že sami ne bi vedeli, da trpite in živite tja v en dan kakor en fikus, ali bi privoščili svojcem, da vas gledajo tako “živeti” oziroma umirati in čakati, da se to končno zgodi?

Ali res tako trdno verjamete, da je vredno živeti tudi v takih okoliščinah, in se sprijaznite s trpljenjem – češ, tako mi je pač sojeno? In ali mislite, da lahko vaši bližnji v teh okoliščinah dokažejo, da vas ljubijo, samo tako, da morda leta in leta prihajajo na rob vaše postelje s hlipanjem preglasit sopenje umetnih pljuč in piskanje drugih aparatov?

Če je odgovor pritrdilen, potem je to kontradiktorno: ker če mislite, da je življenje nekaj posebnega, velikega, nedotakljivega, nemara celo svetega - kar je zaradi mene lahko tudi res –, potem ne morete obenem trditi, da je takšno tudi brez atributov posebnosti, veličine, nedotakljivosti, svetosti. Če ste človek, ki na življenje gleda patetično - iz kakršnihkoli nagibov: psiholoških, filozofskih, verskih, new-agerskih ali magari iz čistega veselja, optimizma, energije –, potem se vam šele mora zdeti takšno vegetiranje res bedno in nevredno bitja z veliko začetnico.

Če pa gledate na življenje pragmatično, potem je dopuščena možnost, da v vegetiranju vidite le hudo preizkušnjo ali življenjsko fazo, ki niti ni povsem brez etičnega smisla – vsaj ne za zunanje, četudi prizadete opazovalce. Kar ne ubija, daje moč, kajneda? In ali ni to ena od stvari, ki človeka ločuje od živali? Da se zaveda smrti tudi racionalno, ne le čustveno in po zaslugi samoohranitvenega nagona? In da se ji v tragičnih okoliščinah lahko prepusti brez nesmiselnega boja?

Zase lahko rečem: če bi se bog ne daj znašel v taki situaciji, bi storil vse, da bi si skrajšal muke sam ali si našel kakšnega Kevorkiana, ki bi to storil namesto mene.

Kar tukaj razlagam, je neke vrste zagovor ali vsaj poskus osmislitve evtanazije. Vendar to še ne pomeni, da se zavzemam za legalizacijo. Mislim, da obstaja velika nevarnost, da bi stvari v tem primeru ušle izpod kontrole in da bi prihajalo do zlorab, ki jih vnaprej ne bi mogli predvideti ne medicinska etika ne zdrava pamet. Še več: zdi se mi celo, da tako medicina kakor vsakdanja praksa tistih, ki jih to doleti kot paciente ali svojce, to že tako ali tako prikrito rešujeta na podoben način, le da to pač ostaja neizrečeno ali celo neizrekljivo.

Doslej sem imel dvakrat priliko od blizu spremljati umiranje. Prvič je šlo hitro: človeka so operirali, ugotovili, da mu je prebavni trakt tako rekoč razpadel, ga zašili nazaj, mu dali morfij, da so imeli z njim čim manj dela, in ga pustili ležati še tistih par dni (v postelji z rešetkami). Kaj je bilo to drugega kakor evtanazija, samo da temu nismo tako rekli, ker nismo imeli ne časa, ne volje, ne jeze, ne sploh pravega razloga? Drugič pa se je vleklo in vleklo, oseba je usihala, zdravniško osebje pa je glede na njeno starost – kar je pomemben faktor za medicinski križ čez pacienta, zlasti v tranzicijskem javnem zdravstvu – nihalo med trudom, da bi storilo nemogoče, in brezbrižnostjo, češ, pri teh letih, kaj pa še hoče(te).

In ko človek enkrat po tem matranju umre, mi preživeli šele čez čas ugotovimo, da je veliko huje neposredno doživljati človekovo umiranje in smrt sàmo kakor pa živeti brez njegove fizične prisotnosti. Doživljati evtanazijo kot zločin - kar v pravnem smislu najbrž res je – je v veliko primerih neke vrste sebičnost in slaba tolažba za prenapihnjeno moralo. Obenem pa je tudi res, da je smrt kot odrešitev velikokrat nekaj bolj vsakdanjega in preprosto človeškega ali celo usmiljenega, kakor pa je videti v razvpitih primerih, ko začnemo o evtanaziji javno debatirati. Kevorkian se je v bistvu pustil obsoditi iz čiste trme – da bi lahko naglas izrekel to neizrekljivo.

Zadnjič sem slišal zgodbo o nekem izterjevalcu dolgov. Uglajen možakar, ki pa z videzom in poslanstvom dopušča dvom v prijaznost svojega nastopa, pride k dolžniku, položi na mizo nekaj tisoč mark in predlaga naslednjo finančno konstrukcijo: na, tu imaš za polog za kredit – bolje, da si zapufan pri banki kot pa pri nas. Baje prijem vžge.

Bog ve, ali bo kak tak izterjevalec pozvonil na sedežu LDS in SLS? Stranki sta v poročilu o finančnem poslovanju v lanskem letu navedli 103 oziroma 72 milijonov tolarjev izgube – to pa je že vsota, ki se jo splača izterjati, kajneda?

Vesti o oddaji strankarskih poročil o financiranju so vestno navedle prihodke in odhodke, vključno s sponzorji. To je vsekakor zanimivo branje. Najbolj zabavno pri vseh teh bilancah je seveda to, da se finančni rezultati skladajo s predstavami o strankah. Da sta obe izgubarki, LDS in SLS, tudi politično prepotentni in megalomanski, je jasno; DeSUS je varčna, kakor pač znajo biti čebelice in mravljice samo penzionisti; SKD-jevci niso le varčni, temveč celo pridni in asketski in sposobni obračati kapital za trajnejše, da ne rečem večnejše dobrine; ZLSD je solidno postlano po zaslugi tradicionalne partijske discipline tudi v finančnem smislu, da o obdržanih nepremičninah niti ne govorimo; SDS in SLS pa razen tega, kar jim gre iz proračuna - z bazo, kakršno imajo –, itak nimajo kje vzeti, pa še k imidžu jim paše, da so skromni ali celo siromašni.

Še bolj zanimivo bi bilo vedeti, za katere namene so stranke sredstva porabile - šele tako bi lahko politološko zanesljivo preverili, ali se njihovo finančno vedenje sklada z njihovimi deklariranimi političnimi cilji.

Ni presenetljivo, da je med sponzorji strank precej obskurnih malih podjetij, za katere še slišali ne bi, če ne bi brali o teh finančnih poročilih - nekako pač morajo prodirati, in podpora strankam morda ni najbolj zgrešena investicija. Ni presenetljivo, da med sponzorji strank ni tistih obskurnih velikih podjetij, ki so v središču interesnih sfer slovenske politike in njenih prizadevanj za prevlado na strateških točkah gospodarstva - večji movers & shakers ko že so, bolj se pač morajo držati v ozadju. In še manj presenetljivo je, da je kar nekaj sponzorjev tudi takih, ki so namenili sredstva tako LDS kakor SLS - politika je včasih pač ruleta, pri kateri je bolje staviti na rdeče ali črno in na parne ali neparne številke. To lahko po eni strani razumemo kot spodbujanje demokracije, po drugi kot višek cenene taktične previdnosti, češ, da se ja ne bomo komu šli zamerit, po tretji pa to priča - če je ta domneva o potrebi po uravnoteženem trepljanju strank kot poslovni nujnosti utemeljena – o tem, da se stranke dejansko ali potencialno vtikajo v stvari, ki jih prav nič ne brigajo.

Toda najbolj zanimivo bi bilo vedeti, komu sta LDS in SLS ostali dolžni.

Poglejte: ljudje – govorim o nas nesrečnih fizičnih osebah - moramo banke milo prositi, da nam na tekočem računu odobrijo ali povišajo limit. Preden zaživimo v sladki iluziji dovoljenega minusa – kakor da bi razpolaganje z več likvidnimi sredstvi pomenilo, da smo čez noč malo obogateli, ne da bi za to kaj storili –, morajo bančni uslužbenci opaziti, da imamo dlje časa toliko in toliko mesečnih prilivov in da smo do njih kolikor-toliko finančno disciplinirani. Tega nisem nikoli dobro razumel: zakaj nam postavljajo omejitve, ko pa nam lahko kadarkoli zaračunajo mastne negativne ali celo zamudne obresti? Zakaj fizična oseba nikoli ne sme biti dolžna posamezniku ali instituciji – razen na sivem ali črnem trgu denarja –, medtem ko si pravne osebe to lahko mirno privoščijo in tako neženirano izkoriščajo, da to že dobesedno ogroža poslovanje manjših gospodarskih subjektov?

Dejstvo je, da je plačilni promet v Sloveniji obenem pošastno zakompliciran in rigiden, po drugi pa tudi daleč preveč permisiven. Izplačevati honorarje je danes cela kolobocija, honorarje nad 50.000 tolarjev še večja, interne honorarje pa po novem sploh prepovedano. Kot urednik in kot avtor sanjam o dnevu, ko bom avtorjem ob oddaji teksta izročil ček ali ga sam dobil. Ne vem, zakaj bi APP imela v tem primeru kaj manj pregleda nad transakcijami. Ne vem, kako je možno, da se cele množice podjetij – in to takih, ki nimajo blokiranih računov – izogibajo plačevanju računov za blago ali storitve v dogovorjenih ali vsaj razumnih rokih preprosto tako, da pač rečejo, da bodo že, ko bodo imeli. Je to dediščina socializma ali avans kapitalizma? S stališča države je to dokaz, da zna poskrbeti samo zase, s stališča nacionalne ekonomije pa razlog več, da velikih besed o privatni iniciativi ne jemljemo resno.

Da je tako, se očitno nima smisla čuditi: če si celo največji vladni stranki privoščita biti dolžni skupaj skoraj dva milijona mark in potem fantazirata, da si bosta pač najeli premostitvene kredite, potem najbrž ni možnosti, da v tej državi vsi skupaj ne bi živeli na preveliki nogi. Me fizične osebe pa se lahko tolažimo s tem, da tisti, ki nam ne pustijo biti dolžni, v bistvu šparajo namesto nas.

Včeraj je minilo deset let, odkar je bil Drnovšek izvoljen za predsednika predsedstva SFRJ. To je malo za človeka, a cela večnost za Balkan.

Tako kot je bilo nekoč biti Slovenec politično stališče, je danes politično stališče biti Srb. In kako preprosto je danes ta stališča izražati! Demonstracije so tako rekoč že nekaj sofisticiranega. Če je miting istine v Ljubljani 1. decembra 1989 odpadel, je bil pač šele 30. marca 1999. Ponavljam: deset let je na Balkanu večnost, večnost na Balkanu pa je čas med trenutkoma, med katerima se nič ne spremeni - razen na slabše.

Srbom v Sloveniji in drugod ni treba veliko misliti. Za politično izjavo so jok in stok in kletvice več kot dovolj. Dovolj je celo zadnje dni opaznejši hrup po Ljubljani: frajerji se z odprtimi okni vozijo po mestu – v razdrapanem jugotu ali v bleščeče rdečem športnem micubišiju - in naglas navijajo narodnjake. Ovčje jodlanje, kakor sem rekel temu žanru, ko sem bil z njim hočeš-nočeš na tekočem v najboljših časih Šabana Šaulića, je postalo politična izjava.

To je možno le v Sloveniji in nikjer na svetu: na domačem terenu je to del kulturne krajine, kje na Hrvaškem si tega ne bi upali početi, drugje po Evropi ali še dlje pa bi bil tak džuboks nerazumljiv drobec urbanega vrveža.

Vse to samo dokazuje, da je nekdanja Jugoslavija na nek način še vedno živa. Zato moram priznati, da me sedanje dogajanje na Balkanu ravno tako iritira kakor slovenska desetdnevna vojna - če ne še bolj, saj sem takrat gledal na dogodke z mešanico optimizma in brezbrižnosti, jezen kvečjemu zato, ker je bilo treba povojnim generacijam doživeti četudi samo sled vojne.

Bolj ko se razkrajanje in razpad stare Jugoslavije časovno odmika, bolj postaja jasno, kakšen absurd je bila nekdanja skupna država in kako absurdno čustvo je jugonostalgija. In bolj ko se stvari tam dol zapletajo, bolj postaja tudi jasno, kako ignorantsko je takrat reagirala in ravnala mednarodna skupnost. Spomnite se Jamesa Bakerja in Warrena Zimmermana, kako sta letala po Beogradu in reševala situacijo. Spomnite se Hansa Van Den Broeka na Brionih, kako je prepričeval Kučana in Drnovška, naj nikar ne hitimo in zahtevamo preveč. Spomnite se Lawrencea Eagleburgerja, kako ga je moral Rupel prepričevati, da so ZDA priznale Slovenijo.

Ampak to še ni bilo nič. Kaj vse se je pozneje dogajalo na Hrvaškem in v Bosni! Zahod pa še vedno nič. Zahod nikoli ni nič razumel ali vsaj nič verjel. Tako je še danes, samo da se danes bolj angažira in povzroča tem večjo škodo.

Tretji svet je dandanes še vedno tretji, le da ni več čisto zadnji. Tretji svet je bil in je še vedno svet sestradanih, hiperfertilnih in okuženih parij v Kalkuti, breznožcev v Pnom Penu, molče trpečih zatirancev v Lasi, Hutujev in Tutsijev v Ruandi. Dandanes se rojeva nov svet, četrti svet, svet beguncev in izgnancev, v deke zavitih razcapancev, svet praznih pogledov v Reutersove objektive, panorame kamnitih planot z golim drevjem in kolonami vojakov, preluknjane strehe in zidovi in počrneli okenski okvirji brez šip. Četrti svet je povsod enak: isti ljudje, iste pokrajine, iste hiše, ista nesreča. Nikoli ga ne vidimo v resnici, vedno samo po televiziji in v časopisih, pa vendar zato ni nič manj tukaj – blizu.

Četrti svet je Balkan: pusta dežela mnogoterih norih narodov, ki so jo himnično opevali od Desanke Maksimović do Azre - najbrž zato, da bi sploh preživeli –, ta morda ne zadnji, a vsekakor najbolj brezupen konec sveta, kjer vse, kar ljudje počnejo, počnejo samo zato, ker so to počeli že nekoč v preteklosti. Nikjer na svetu in nikoli ni bila vera v kri in zemljo tako krvava in blatna kakor na Balkanu. Govoriti o zgodovini Balkana je prizanesljivost: Balkan ima zgolj preteklost kot izvir vere. In bolj ko je realnost, v katero jo domorodci projicirajo, kruta, bolj ko ubija vse, kar v njej vzklije, bolj je ta vera neomajna.

Četrti svet pa niso samo begunci na traktorskih prikolicah na makedonski meji in v gumijastih čolnih na italijanski obali, ampak tudi vsi tisti asimilirani, urbanizirani, intelektualni Srbi po vsem svetu z najrazličnejšimi državljanstvi, ki kontra Natu kažejo tri prste - kar je v bistvu samo vljuden evfemizem: ko Srb tako pozdravi, preostanek sveta pravilno vidi samo enega. Demonstracije so seveda izraz patriotizma in psihološko razumljive skrbi in užaljenosti. Toda predvsem so izraz te vere v kri in zemljo in preteklost. Ideja srbstva je danes svetovna bizarnost celo v kontekstu trdega nacionalizma, ki ga po svetu sicer ne manjka. Tu gre za čisti samopomilovalni fanatizem, ostrejši od kateregakoli fundamentalizma šeriatskega tipa, vendar preoblečen v evropeizirane oblike samoumevne in navidez benigne državotvornosti. Zato je Srbom vse tako prekleto logično: kakor nekoč, da bo SFRJ obstajala večno, tako zdaj, da bi ves svet moral mirno gledati početje ZRJ.

Frajerje z narodnjaki v avtih in demonstrante je zato treba mirno in dostojanstveno preslišati in pozabiti, da smo kdajkoli z njimi živeli v isti državi. To si še izkušnja ne zasluži biti.