Za narodov blogor

Zadnjič so mi svetovali, da bi bilo (za prodano naklado) morda dobro, če bi bilo v Razgledih več - ali v nekem smislu sploh kaj - politike. Podkrepilni primer je bila kakopak afera Vič-Holmec: tudi take teme, naj se zdijo z intelektualnega stališča še tako pritlehne, da je mogoče obravnavati profilu medija primerno. Vpletenim policajem da je namreč treba povedati, do kod lahko sežejo s svojo samovoljo in nespametjo.

Nasvet sem vzel zelo resno - no, tako zelo pa spet ne - in si po liniji najmanjšega odpora prebral odlomke tako imenovanega Gričarjevega poročila v Magu. Bil sem razočaran: strogo zaupni dokument se mi je zdel predvsem strogo brezupen. Vasle piše, da se bere kot “prvovrstno kriminalno branje”. To je milo rečeno neumnost: literarno izobražen človek morda v tekstu res najde elemente pogrošnega suspenza, značilnega za literarna dela iz okolja kuloarjev moči in podzemlja, vendar je vtis takšen, kakor da bi to pisal posnemovalec Johna Le Carréja pod vplivom poznega Jamesa Joycea - seveda brez umetniškega učinka.

Škoda, da tale Gričar ni bolj razvil odlomka, ki se mi zdi za literarno obravnavo še posebej primeren: kako da sta prva dva tipa s še dvema drugima obiskala z ladjo petega tipa (vsi z MNZ) na počitnicah na Braču “v režiji” šestega, pri čemer da so nastale fotografije, ki jih je potem sedmi tip (slučajno ravno podpredsednik vlade) pokazal osmemu (slučajno ravno ministru). Upam, da se bodo Slovenske novice dokopale do teh fotografij. To nas vse resnično zanima, ker če je recimo The Sun v sredo objavil enajst let stare zgoraj-brez fotke Sophie Rhys-Jones, neveste princa Edvarda, z nekega jadranja, potem lahko upamo, da bi z morda spodaj-brez fotkami tudi pri nas končno dobili eno res mokro afero, ne pa da se samo nekaj na suho obtožujejo.

Lepo je to opisal Ali H. Žerdin v zadnji Mladini. Za zgodbo o aferi je poskušal navdušiti tuje medije, pa so ga najprej prosili, naj jo povzame v dveh stavkih. In ko so jo slišali tako okleščeno, so se odločili, da ni zanimiva. In kako bi lahko tudi bila, ko pa je zvenela kakor tista epizoda iz “Kavlja 22″, v kateri zaslišujejo polkovnika Scheisskopfa: ko ta reče, da tega in tega ni storil, ga vprašajo, kdaj je to bilo.

Afera Vič-Holmec je nekaj podobnega kakor “Vojna zvezd”: poznati moraš vse akterje in zaplet za naprej in za nazaj, se po možnosti spominjati vseh njihovih replik, biti ortodoksen fan, dojemati vse to dobesedno kot kult - nakar se postaviš v vrsto in čakaš naslednje nadaljevanje.

V Sloveniji je vedno vse tako prekleto komplicirano, da nič več ne razumem - po drugi strani pa se mi naravnost gnusi, da bi se o tem zadovoljivo informiral. Geslo dneva se po novem glasi: “Nič ne štekam, ampak ziher je res.” Pa saj ni bilo nikoli nič drugače. Tudi pri stari domobranski dilemi so pri odločanju med krivdo in grehom od javnosti pričakovali, da bo poznala za cele knjižnice ozadja. A to je vsaj še imelo neko moralno težo. Današnji zapleti z orožjem, podkupovanji, poročili, odstavitvami in drugim smetjem pa so tako trivialni, da je vse skupaj samo še problem duhovne higiene, da se s tem javnost sploh ukvarja. Kakor da bi namesto v živalski vrt hodili v kanalizacijo gledat podgane.

Žal je to povsem neizbežno. Nobenega razloga ni za upanje, da se bo stanje popolne degradacije slovenske politike - njen temeljni vzrok je seveda primitivizem strankarskega rivalstva – obrnilo na bolje, ko bo enkrat drug premier, drugi ministri, drugi uslužbenci. V Sloveniji je namreč na zalogi dovolj takih malih demagogov, kakršen je recimo podpredsednik vlade, dovolj takih malih iznajdljivih obrtnikov, kakršni so nekateri ministri iz njegove stranke, dovolj takih malih užaljenih aparatčikov, kakršni se ribajo po ministrstvih. Kaj se bo zgodilo, če jih kdorkoli odžaga? Nič: za njimi bodo prišli drugi. Saj že čakajo - in še se kotijo novi.

Po drugi strani pa je premalo takih, ki bi bili v eni osebi dovolj sposobni, dobronamerni in psihološko dovolj trdni, da se jim ne bi utrgalo, ko oblast povohajo od blizu - bodisi njen smrad ali dišave. Na prebivalca jih v Sloveniji gotovo ni manj kakor kjerkoli drugje, jih je pa dobesedno fizično premalo. To seveda ni nerešljiv problem: v majhnem okolju je sicer res hujši, vendar ga je mogoče nevtralizirati s tem bolj dosledno pozitivno selekcijo. Ampak ne: slovenska strankarska politika in državna uprava - če ni to že eno in isto – se brezskrbno in nemarno utapljata v hujši negativni selekciji, kakor je kdajkoli prej obstajala še v časih komunizma. Postali sta gojišče, v kateri najbolje uspevajo nesposobni, zamerljivi, zviti, pristranski, lakomni, pozabljivi, intrigantski osebki, ki s svojimi epohalnimi razpravami o poštenju samo prikrivajo to, da ne koristijo nikomur in ničemur, in hromijo prizadevanja tistih redkih, ki še znajo in hočejo uresničiti kaj pomembnega in pozitivnega.

Zatorej: če bi Razgledi hoteli postati politični, bi se mi zdelo kvečjemu sprejemljivo, če bi postali satiričen časopis. Ampak za to bi sam moral biti Fran Milčinski.

Glavni urednik San Francisco Examinerja in soprog Sharon Stone Phil Bronstein pravi, da mu je bilo kot človeku iz medijev vnaprej jasno, da ne bo zabavno biti poročen s filmsko zvezdo, ker si trač novinarji o znanih ljudeh izmišljajo zgodbe in zgodbice. Tabloidi recimo vedno omenijo, da je Phil “med prijatelji znan kot El Macho”, čeprav ga ni nihče nikoli tako klical. Pišejo, da s Sharon prakticirata “vudu rituale z deteljičinimi cvetovi, praškom nosorogovega roga in amazonskim zeliščem muira puama”.

Način tabloidnega poizvedovanja ilustrira naprimer to: novinar kliče Sharoninega press agenta in vpraša, ali je res noseča. Odgovor je kategoričen: “Ne.” – “Kdaj pa je imela zadnjo menstruacijo?” - “Ne vem in vas tudi nič ne briga!” – “A, potem bomo pa zgodbo objavili.” In objavijo, da Sharon in Phil pričakujeta otroka.

Tega ne opisujem zato, da bi dokazoval pritlehnost tabloidov in utemeljeval nujnost zgražanja nad njihovim prilaščanjem privatnega življenja ljudi, ki so tako ali drugače v središču pozornosti. S tem se itak vsi strinjamo. Poleg tega pa zadevo komplicira še paradoks, da javnost – bodisi da take novice, lažne ali resnične, bere iz primitivno sentimentalnih interesov, da se kot nepomembni človečki identificirajo s slavnimi, ali pa iz kritičnih, etičnih, intelektualnih razlogov – to medijsko tračarjenje v vsakem primeru zanima. V tem je ta spolzkost pisanja o slavnih: ko preberemo, da je sinček Helene Blagne dobil prvi zobek prav na božič, lahko zahlipamo od navdušenja ali pa pustimo kosilo - toda v obeh primerih smo to prebrali. Ta majhna info-smet nam je polepšala ali pogršala dan. Cilj je bil dosežen.

Še en argument, ki onemogoča resno kritiko tabloidnega sprenevedanja - in ta velja še posebej za slovenske medijske razmere –, pa je seveda ta, da v večini primerov ne gre za to, da bi si tabloidi prilaščali privatnost slavnih, temveč jo ti sami hvaležno razdajajo. Tračarjenje po slovensko v glavnem ne pomeni spraševati za zadnjo menstruacijo, si izmišljati neresnične zgodbe, odkrivati (po katerihkoli kriterijih) prepovedano, sporno, prikrito, nemoralno, šokantno, žgečkljivo privatno početje znanih ljudi, temveč opravljati domnevno dobro in koristno poslanstvo, ki mu ne morem reči drugače kakor družbeno potrjevanje že družbeno potrjenih.

Čvek o znanih Slovencih in njihovih dojenčkih, zvezah, porokah, službah, sorodstvih in drugih neškodljivih in nespornih – in pomislite: v glavnem celo resničnih ali kvečjemu netočnih! – privatnih zadevah, kakršnega objavljajo Jana, Lady, Nedelo, Antena, Stop, Moški svet in še Kaj, mi gre na živce predvsem zato, ker je tako prekleto pritlehno malomeščanski in konformističen. Takšna funkcija tabloidnih medijev morda ni manj etična, se mi pa zdi nedvomno bolj družbeno škodljiva in celo manj smiselna kakor tista, ki bi jo opravljali, če bi dejansko svinjali in vdirali v zasebnost znanih ljudi in s tem pač dobavljali duhovno hrano tistim, ki pač lastne zasebnosti nimajo.

Prvo, kar moti, je profesionalna nivelizacija novinarstva: tistih, ki sprašujejo, kdaj je ta in ta imela zadnjo menstruacijo, noben pes v tem cehu ne povoha, in še tisti, ki se z njihovimi pisarijami omamljajo, jih dojemajo kot brezimen instrument vesoljne radovednosti (ali neumnosti). Trač novinarji so parije poklica, medtem ko v Sloveniji veljajo za velika imena, ki po statusu parirajo naprimer, - kaj vem, recimo Juriju Gustinčiču!

Na drugi strani in predvsem pa imamo sluzasto poudarjanje in uveljavljanje teh banalnih – ne bom rekel zgrešenih in niti ne nepotrebnih – družbenih norm. Poročila se bosta! Otroka pričakujeta! Rodila je dojenčka! Dojenček je dobil zobek! Njena mama je ta in ta, stric to in to! Ta in ta avto vozi! Počitnice so preživeli v toplih krajih! Hči študira v Ameriki! Moj bog, kaj takega! Kako dolgočasno in nizkotno!

Teh pomot je cel kup. Ne samo, da je ves ta čvek v bistvu prispevek za družinski album, ki to slovensko majhnost - majhnost v socialnem, ne v geografskem in demografskem smislu – šele dela res neznosno. Ne samo, da je kot vsako tračarjenje malomeščansko, temveč je malomeščansko predvsem kot možnost za ničevo in zaspano, otopelo samozadovoljstvo, ne pa kot možnost za zgražanje, kar bi vsaj imelo nek vzgojni smisel - četudi cenen in začasen.

Ne: slovenske tračarije so za nameček še celo v navzkrižju s spontano logiko družbenega razslojevanja. Slovenski mediji promovirajo tiste, ki se zdijo znani in zanimivi njim, ne pa toliko res popularne in pomembne osebnosti. Promovirajo tiste, ki so socialno morda res nad znanci iz sosednje ulice, vendar jim je največji užitek tega statusa to, da se pustijo portretirati kot znanci iz sosednje ulice. Promovirajo tiste, ki promocije bodisi ne rabijo ali pa je sami ne obvladajo - ali pa si je celo niti ne zaslužijo. Promovirajo tiste, ki so spoštovanja vredni, ker živijo v skladu s predstavami o spoštovanja vrednem življenju.

Da ne bi kdo pomislil, da so ti ljudje nekaj posebnega ali da mi nismo normalni – kaj šele, da bi kdo kaj zameril.

Upanje je samo druga, bolj patetična in praktična beseda za nevednost in naivnost. Toda ne govorim o nečem zelo globokem. Govorim o svetovni politiki. Po padcu Berlinskega zidu in dokončno po zalivski vojni sta namreč nevednost in naivnost nadomestili prepričanje in odločnost.

Ko je prišel leta 1726 v London v izgnanstvo, se Voltaire ni navdušil samo nad političnimi principi, temveč tudi nad institucijo borze. V “Pismih o angleškem narodu” je pozneje zapisal: “The Royal Exchange je ustanova, častivrednejša od prenekaterega sodišča. Tam se srečujejo predstavniki vseh narodov in delajo v korist človeštva. Tam Žid, Mohamedanec in Kristjan prekupčujejo skupaj, kakor da si delijo isto vero. Tam imenujejo nevernik samo tistega, ki bankrotira.”

Prvo navdušenje nad liberalnim kapitalizmom – če ni to slednje pleonazem – se ni moglo izogniti naivnosti, naj zveni še tako racionalno prepričljivo. Kakor da bi opisoval monopoly nekdo, ki ga igra prvič! In to je tudi razlog, zakaj Voltaira pravzaprav citiram: ne zato, ker bi hotel opozarjati na blagodejne socialne učinke stremljenja za bogastvom – češ, kako učinkovito zna poslovna prizadevnost preseči ideološke razprtije –, temveč prav zaradi te kratkovidnosti. Ni aktualen liberalizem, aktualna je naivnost.

V zvezi z Angleži in Evropo pa je bil Voltaire naiven še v nečem: v trideset let pozneje napisanem “Filozofskem slovarju” se je – pomislite, Francoz! – spraševal, zakaj ni svet bolj podoben Angliji v tem, da bi tudi drugod uvedli zakone, ki zagotavljajo svoboščine; predvidel je že tudi protiargument, češ, kako naj kokosov oreh obrodi sad v nemilem podnebju, in nanj sproti odgovoril, da so tudi angleški zakoni zahtevali svoj čas, da dozorijo; skratka, nobenega razloga da ni za domnevo, da to ne bi moglo uspevati “celo v Bosni in Srbiji”.

Vse to citiram iz “Voltaire’s Coconuts or Anglomania in Europe”, genialne knjige britanskega profesorja Iana Burume – sicer potomca židovskih priseljencev iz Nemčije in z Nizozemskega ter sinologa in japonista. Začenši z Voltairom v knjigi obravnava kontinentalne anglomanije (in -fobije), naprimer nemško obsedenost s Shakespearom od Herderja in Goetheja do Hitlerja in Goebbelsa ali cvet evropskih revolucionarjev – Marx, Engels, Herzel, Garibaldi, Mazzini, Ledru-Rollin v nekem obdobju vsi na kupu v Londonu –, ki je imel Angleže za preneumne, da bi sprožili revolucijo, ni pa jih to ženiralo pri izkoriščanju političnega azila.

Zato si nisem mogel kaj, da ne bi intervjuja, ki sem ga za Razglede na PEN srečanju na Bledu delal s francoskim lingvistom in zgodovinarjem Paulom Gardom – avtorjem knjige “Življenje in smrt Jugoslavije” –, začel ravno z Voltairom in njegovo domnevo o uspešnosti potencialnega izvoza demokracije v Bosno in Srbijo. Gospod se je strinjal: demokratične principe je treba dobesedno posaditi.

Sliši se seveda lepo, pa vendar se to zdi po skoraj treh stoletjih nedemokracije več še tem bolj naivno. Morda pa se takšni ali drugačni naivnosti sploh ni mogoče izogniti? Po drugi strani namreč beremo bodisi o “imperializmu imaginacije” Zahoda – torej o predsodkih o divjem Balkanu –, kakršen se po mnenju nekaterih avtorjev vleče že od srednjega veka mimo Byrona do Stokerjevega “Drakule”, ali pa o zahodnem javnem mnenju, prav nič drugačnem od uradnih strategij njihovih držav do kosovske krize, češ, gorat teren, ovčereja in konjereja, razširjene družine, klanovstvo, interference v kulturnem vzorcu zaradi trenja med zgodovino in modernostjo. Nekoč hajduki, zdaj paravojaki. (Hmm, očitno imajo recimo v Veliki Britaniji na oblasti laburiste takrat, kadar periodično in čudežno ozivi duh Robina Hooda ali kaj?)

Paul Garde je tudi avtor znamenite opazke o pripisovanju balkanizma južnemu ali vzhodnemu sosedu: za Italijane in Avstrijce so prvi Balkanci Slovenci, za Slovence Hrvati, za Hrvate Srbi, – in tako naprej morda do Daljne Azije. Ko sem ga spraševal o tem, me je opozoril, da to ni balkanska posebnost: Metternich je trdil, da je zahodna meja Azije v južnem dunajskem predmestju, Angleži pa se še danes šalijo, da se Afrika začne na obali Rokava pri Calaisu.

Nekoč pregledna, bipolarna politična razmerja po koncu hladne vojne so dandanes očitno res tako razdrobljena in zakomplicirana, da smo pravzaprav lahko še veseli napredovanja tako zavesti kakor ravnanja. Dejstvo je namreč, da je Zahod v zvezi s predstavami o političnem dogajanju na Balkanu naredil tako rekoč velikanski intelektualni skok od brezbrižne nevednosti – to je še zlasti občutila Slovenija leta 1991 – do dobronamerne naivnosti. Po mojem je to celo največ, kar lahko s tem v zvezi pričakujemo: več bi že bila empatija, za katero pa v realni politiki ni prostora.

Svet je globalna vas samo izza računalnika. Ta prostor je omejen na tisti njegov del, ki bi se mu ena polovica tistih zunaj rada pridružila, druga pa vanj niti ne misli vstopiti. Ljudje si nikoli ne bodo znali prav predstavljati življenja kjerkoli za mejami znanega, zato tudi nikoli ne bodo mogli nikomur brez škode pomagati.

Nekaj je v zraku. Sadovi jeze, pomlad našega nezadovoljstva? Ne vem, nemara naveličanost. Vem pa zagotovo: prihaja čas velikih spametovanj.

Ta nejasni in lebdeči, a zato nič manj ostri občutek je lepo razložen v dveh tekstih na eni in isti strani predzadnje številke Razgledov - v kolumnah Luka Novaka in Simona Karduma. (Zgovorno je, da je prvi zasebni založnik, drugi pa državni uradnik.) Luka je nekega dne spregledal, da mu bo garanje uničilo življenje in kariero, korist od njegovega pehanja pa imajo predvsem drugi; drugi govori o nenadomestljivih nesmrtnikih – o predsednikih, premierih, ministrih, direktorjih, urednikih, umetnikih, ki so sebe in svoj položaj tako poistovetili, da po njihovem odhodu pričakujemo samo še potop.

Dejstvo je, da kariera uspešnega človeka zlahka postane past – nekakšna zlata kletka, v kateri zmanjkuje časa in prostora za osebnostni razvoj, za intimno življenje, za naše male in velike užitke. To je spoznal Luka, ko razlaga, kako je vedno motiviral druge, nikoli pa ni pomislil, da bi morda lahko izgubil motivacijo on sam. Ni edini. Kot da razsaja epidemija.

Njegova zgodba je zgodba naše generacije, zgodbo starejših pa opisuje Simon: medtem ko mi hočemo živeti in delati zase in nočemo prevzemati odgovornosti za druge - in se pri tem nimamo za nenadomestljive –, pa so starci ravno od tega obsedeni. Kariera uspešnega Slovenca, starejšega od petdeset let je ena sama nujnost, neizogibnost, poslanstvo, samoumevnost, kariera tistih pod štirideset pa samospraševanje o smislu dela (za druge), nepomirljiva dilema med javnim in zasebnim in nostalgija za brezskrbnostjo. Pa še premladi in preveč pošteni smo bili v tistih časih, ko se je dalo dobro poskrbeti zase.

Kariera in zasebnost sta v vsakem primeru neločljivo povezani, le da pri nekaterih ljudeh vpliva služba na zasebnost, pri drugih pa obratno - ali v določenih primerih oboje pri istih ljudeh. Pri meni je tako, da je še vsakemu premiku v družbenem okolju - z gimnazije na faks, s faksa v prvo službo, iz prve v drugo in iz druge v tretjo – neizogibno in zelo hitro sledila sprememba v mojem privatnem življenju. Glede na dejstvo, da sem vse to doživljal v enaki meri po lastni volji kakor slučajno, kakor da tudi po zaslugi višje sile vpetosti v socialo, sem imel v bistvu še srečo, saj sem tudi v tem smislu napredoval. Ko mi je ta povezanost postala enkrat jasna, sem zavestno vzdrževal svojo profesionalno stabilnost, da bi si omogočil tudi privatno.

Vendar na neki točki nujno pride do diskrepance. Človek, ki najde notranji mir in zadovoljstvo v privatnem življenju – govoriti o “sreči” izven pogovorne rabe je zame patetično –, začne s strožjimi kriteriji ocenjevati tudi svoje profesionalno življenje. Prej bo nezadovoljen tisti, ki ima pospravljeno privatnost, kakor pa nekdo, ki živi tako ali drugače v neurejenih okoliščinah. Znamenje velikih osebnosti je duševni mir, je napisal Oscar Wilde v “Človekovi duši v socializmu”, nikakor ne nervoza ali celo trpljenje.

Ljudje govorijo o življenjskih izzivih, češ, kaj vse so že ali bi še radi v življenju dosegli - v službi. Kaj pa življenje samo? Ali ni pravi izziv to, da se človeku uspe obdati s pravimi ljudmi in početi prave stvari sam ali z njimi - doma, kjerkoli, v prostem času? Ker kaj je služba? Služba je kruh, preživetje - po možnosti taka, da v njej zraven še uživamo. Ampak izziv pa vsaj zame to ni. Niti ne vem več čisto dobro, komu ali čemu bi se pustil izzivati. Slovenskemu novinarstvu? Javnosti? Da bi dokazoval nesmrtnikom, da samo s prstom mignejo, pa se že zmotijo? Bi bil izziv to, da relansiram Razglede kot privatno podjetje in jih začnem čudežno prodajati? Ali nemara to, da lansiram ne več ne manj kakor nov dnevnik? Dragi moji, dovolj sem nor in pameten obenem, da bi še res šel v to - ampak komu na zdravje? Da mi bodo generacije intelektualcev in kulturnikov hvaležne, ker nisem pustil propasti častitljive edicije, ki je bila dobra sedeminštirideset let, zdaj pa naenkrat ni več? Da bi kolegom pokazal, kako se dela dober časopis, in javnosti prihranil neumnosti, s katerimi jo futrajo iz dneva v dan?

Vsega imam poln kufer. Ne pomnim, kdaj sem bil en mesec brez obveznosti. Nisem zgaran in služba mi ne gre na živce - na živce grem kvečjemu sam sebi, ker sem se pustil v to zvleči –, ampak komaj še prenašam ta psihološki pritisk, da ne smem nič zamočit. Časopis mora izhajati, kolumno moram napisati - da ne bi kdo mislil, da se mi pa res vsak teden ljubi! Vzdrževati moram tako rekoč cel kup blagovnih znamk s svojim imenom vred. Ampak zakaj in za koga?! Prav, vsak mesec moram toliko in toliko zaslužiti, sicer pa ne vem čisto natančno, komu ali čemu delam uslugo. Nisem in nočem biti edini in nenadomestljiv za to, kar počnem - moja originalnost je drugje. Tudi ne mislim več biti med varuhi ali celo rešitelji slovenske kulture, kar tako ali drugače počnem že skoraj petnajst let kot kritik, novinar, v Cankarjevem domu ali kot urednik. Zakaj bi se jaz s tem trudil?

Mogoče je pa to samo milenijski angst?

Dejstvo, da je kavarna Evropa zaprta, je simbolično ne le za gostinstvo, temveč tudi v političnem smislu. Če pobrskamo po spominu, namreč ugotovimo, da lokal ne obratuje že od tistih časov, odkar je vstopanje v Evropo postalo modna muha.

Po drugi strani pa ne vem, zakaj bi bila žalostna usoda neke kavarne razlog za objokovanje nekdanjih družabnih običajev. Če prav razumem, je to bil namen tematske strani v Delovi turistični prilogi ta četrtek.

Glavni propagator kavarniške kulture je seveda Damjan J. Ovsec. Njegove pronicljive sociološke pripombe o današnjih običajih je treba ceniti, vendar je Ovščev problem v tem, da raziskovanje minulega izenačuje z aktivizmom za sedanjost. Njegova etnološka prizadevanja so v bistvu teze za rekonstrukcijo načinov druženja, ki so odmrli po drugi svetovni vojni. To pa je nekaj podobnega, kakor če bi profesor literature predaval o recimo realizmu in romantiki in od slušateljev pričakoval, da bodo tudi sami pisali literaturo v tem stilu in duhu.

Obujanje teh K.-und-K. – kulturnih in kavarniških – običajev je seveda don-kihotsko. Vendar to še ne pomeni, da ni privlačno ali celo zapeljivo. Današnje zgornje ali vsaj kultivirane sloje fascinira ne toliko natančnost Ovščevih ekspertiz pozabljenih podrobnosti, temveč predvsem primerjava z današnjim stanjem družabnosti (s poudarkom na gostinstvu): to je dejansko bodisi klavrno, v vsakem primeru pa povsem drugačno. Kako so nekoč znali živeti! Kako so bili fini! Kako se je vedno lepo vedelo, kam kdo kdaj zakaj kako hodi ven! Dandanes pa!

Obiskovanje določenih lokalov, vedenje v njih, konzumacija pijač in jedi - vse to je bilo in je še vedno spontan odraz človekovega življenjskega stila in način socialnega samopotrjevanja, samoprepoznavanja. Človek vzame nek lokal za svojega, če mu kot duhovni in fizični prostor omogoča zadovoljivo (prijetno, sproščeno, nekonfliktno) mešanje njegove osebne in družbene identitete. Če takega prostora ne najde, potem pač ne hodi ven. To je lahko razlog za frustracije, ni pa to nujno, saj veliko ljudi niti ne čuti potrebe po tej vrsti druženja.

Vse to je sicer prav in lepo, vendar obstaja še en, bolj prikrit smisel tega navidez nedolžnega početja. Obiskovanje lokalov je namreč tudi način vzpostavljanja mehke, pravzaprav prostovoljne družbene kontrole, natančneje rečeno ohranjanja razmerij znotraj posameznih slojev in distance med različnimi. Lokali in običaji, o katerih sanjarijo nostalgiki, so seveda cveteli v močno razslojenih ter strogo in jasno hierarhiziranih družbah. Socialna mobilnost je bila majhna, določenim slojem celo onemogočena. Ljudje kot posamezniki so imeli po eno osebno in družbeno identiteto in so zato predvidljivo, pridno in pregledno igrali svoji vlogi v določenih lokalih.

Ne verjamem, da bi si lahko razumen človek oziroma celo intelektualec želel ponovne vzpostavitve družbenih razmerij, v katerih bi bili taki družabni običaji zopet možni. Nostalgija Ovščevega tipa je zato najbrž dobronameren idealizem, vendar je obenem tudi (malo)meščansko snobovstvo. Nenazadnje bi lahko Ovsec kot poznavalec predvojnega družabnega življenja zagovarjal tudi vrnitev nekdanjih proletarskih pajzlov ali konjederskih krčem, ki so bili gotovo spodobnejši lokali od današnjih predmestnih kafičev in supermarket bifejev. Kar naprej te kavarne in kavarne! Kakor da rabijo svoj prostor le profesorji za filozofiranje in stare mame za opravljanje! In ta bi bila šele močna – kakor predlaga Ovsec –, da bi jim te užitke subvencionirala reva država!

Kavarništvo je dandanes srednjeevropska družabna retardacija, zato je povsem logično, da najbolje uspeva v tistih okoljih oziroma mestih, ki so dovolj velika (Dunaj, Praga, Budimpešta), da to bizarnost pogoltnejo kot del tradicije - četudi umetno vzdrževan – in samo še en življenjski stil pač gor ali dol.

Kar zadeva današnje lokale, seveda ne moremo prezreti, da so v povprečju še daleč od idealnega tako po kvaliteti ponudbe oziroma možnostih, ki jih ponujajo druženja željnim Slovenkam in Slovencem, kakor po svojem socialnem spektru. Vendar bi bilo krivično tudi prezreti, da se je stanje v zadnjih desetih letih v obeh ozirih bistveno popravilo in da tako rekoč iz tedna v teden napreduje. Človek mora biti zelo nergaški in razvajen in za nameček še starokopiten, da tega ne opazi.

Najbrž je razlog za to večno nezadovoljstvo nostalgikov dejstvo, da gre razvoj slovenskega gostinstva - in tu govorim o pivskem, ne prehranjevalnem gostinstvu – v povsem drugo smer od nekdanjih avstroogrskih in starojugoslovanskih kavarn: vse bolj se razvija neka po mojem potencialno posrečena mešanica angleške, francoske in mediteranske kulture lokalov - posrečena v tem smislu, da se prilega današnjemu multipliciranju posameznikovih osebnih in družbenih identitet in kompleksnemu preigravanju javnih in zasebnih vlog.

Obiskovanje lokalov je dandanes stvar urbanega kameleonstva, torej nekaj ravno nasprotnega od družbene kontrole. Ko bo to enkrat jasno, pa naj imajo zaradi mene nazaj tudi tisto svojo Evropo.