Za narodov blogor

Pri nas doma imamo en velik in zmogljiv namizni računalnik in tri prenosne, od tega enega pokvarjenega in enega neuporabnega; tri printerje: enega dobrega, a komaj kompatibilnega, enega že dva meseca na servisu in enega neuporabnega; štiri fakse: enega klasičnega (ki je skoraj vedno na alarmu ali z zabasanim papirjem, če je slučajno rola not), enega nekonfiguriranega (eden od prej omenjenih printerjev), enega kot softver v velikem računalniku (samo za oddajo, sprejem ni nastavljen), enega pa kot program v enem od treh GSM mobitelov; stacionarne telefone imamo štiri (minus enega, ki je posojen, in enega, ki dela preveč interference, da bi se kaj slišalo); tudi tajnice so štiri, če štejemo telefonska predala dveh GSM številk in eno v namiznem računalniku (nikoli vklopljeno, delujočo le s tovarniško posnetim pozdravom z robotskim glasom); zraven slišimo na tri elektronske naslove (enega pozabljamo odjaviti) in – če vse seštejem - štiri telefonske številke, dve faks številki in celo eno podatkovno (za katero dvomim, da jo bom kdaj rabil). Kablovja je v stanovanju že za par sto metrov, elektronski smog pa je neviden in nas ne skrbi.

Kljub temu pa je čistilka zadnjič pripomnila, da bi končala dve uri prej, če ne bi imeli tako primitivnega sesalca in likalnika.

Načeloma smo vedno dosegljivi - če seveda ne pozabimo kje mobitela, če ne pozabimo vklopiti tajnice ali preklopiti na faks, če je v faksu papir, če znamo prevzeti čakajoči klic; če se spomnimo poslušati sporočilo v predalu ali če sploh opazimo, da smo ga prejeli; če preverjamo pošto v računalniku; če čukec bere SMS sporočila iz boljših aparatov ali če si česa pomotoma ne zbrišemo; ali nenazadnje, če mobitel sploh pozvoni - kar naj bi ob vklopljenem in normalno nastavljenem aparatu vedno, razen če je nekaj skrivnostno narobe z našim aparatom, kot se praviloma izgovarja Center za pomoč naročnikom na številki 041 700 700. Blokada v sistemu. Zelo mobi. Network busy. Majzelj cool.

In če gre vse drugo po sreči, se lahko zgodi vsaj to, da Telekomova linija kar tako malo za hec mrkne, ker spet kje kopljejo pod brezo in preklapljajo; lahko da tudi še nismo zamenjali ali vsaj obrnili kasete za sporočila na tajnici; SiOLu lahko včasih strežnik dol pade ali kako se temu strokovno reče; če se ne zgodi to, pa zamenjajo geslo brez obvestila ali ga pošljejo na napačen naslov.

(Kličite enkrat SiOLovo številko za pomoč naročnikom: “Vsi [njihovi] operaterji so zasedeni”, avtomat pa vam bo povedal, kateri ste v vrsti čakajočih, in vas poskušal prepričati, da nikar ne odnehajte, z naslednjimi besedami: “Če želite ostati v vrsti, ostanite tiho.” Seveda jih boste nehote ubogali brez besed.)

Kadar se vse te tehnične silnice in muhasti človeški faktorji le nekako združijo v srečno kombinacijo, ko bi moralo vse delovati, pa se lahko zgodi, da v enem računalniku zmrzne bodisi Internet Explorer ali Outlook Express ali kar ves Mac OS, v drugem pa Windowsi samovoljno preklopijo recimo PCMCIA kartico na kak onesposobljen ali v vsakem primeru nepravi port.

Do nastopa komunikacijske ere so bili Murphyjevi zakoni v najboljšem primeru dober štos. S pohodom računalnikov in druge komunikacijske tehnologije – še posebej zadnje čase z digitalizacijo – pa so postali dejstvo.

Mi pa smo kljub temu veliki komunikatorji. Če pustim ob strani morebitne tehnične in človeške zastoje – in predvsem dejstvo, da je prenos podatkov po linijah tako prekleto počasen, zlasti v mobilnem omrežju –, je seveda velika škoda, da se glede na kapacitete vsega tega infokom arzenala relativno malo ljudi spomni, da bi z nami komuniciralo. Zato pa tem več komuniciramo mi z drugimi in še posebej mi med sabo, in to ne samo iz praktičnih potreb za službo in privatne opravke, temveč tudi iz čistega veselja. Pošiljamo si maile in tako rekoč SMS razglednice brez slike, ljubezenske izjave in prijateljske pripombe. Smrkljo nadziramo po mobičuku - nakar ga ona, ker je seveda pametna, izklopi –, si stikamo drug drugemu v mobitelih po imenikih in seznamih izhodnih in dohodnih klicev, iščemo v računalniškem imeniku Slovenije, kdo je ta in ta številka, ki je klicala tega in tega, in tako naprej.

Da je razlika med fanti in možmi v ceni njihovih igračk, velja tudi za ženske in druge. Ko sem bil neko soboto dopoldne slučajno v Mobitelovi pisarni za naročnine in trgovini z aparati - edini seveda, ki ni iskal čuka ali reglje –, je bilo tam sicer manj miz in uslužbencev kakor na tržnici štantov in branjevcev. Toda ne samo, da so bile vrste precej daljše - zdelo se je, kakor da so branjevci tisti, ki kupujejo.

Ljudje dandanes ne komunicirajo ne več ne manj kakor kdaj prej, vendar komunicirajo več na daljavo ter vse hitreje in razumljiveje. Čez nekaj let, ko bo telefoniranje najbrž že zastonj, bodo nemara linije kar naprej odprte, sem prebral ta teden. Avtor članka se je vprašal: “Kam to vodi?” Nikamor konkretno, bi rekel. Kdor ni imel že prej komu kaj povedati, mu nima niti zdaj in mu ne bo imel v prihodnosti - mi komunikatorji pa še tem več.

Konec sveta vedno napoči poleti, in kisle kumarce so v bistvu le posladek. Kakor so za apokaliptično in zaskrbljeno vroče branje poskrbeli novorevijaši že z “Uro evropske resnice” predlani julija in letos z 206. številko, pa so bili te dni za nameček objavljeni še rezultati tako imenovanega Evrobarometra. To je šele prava ura resnice!

Anketa v državah članicah Evropske unije kaže, da je Slovenija po stopnji podpore javnosti med vsemi petnajstimi kandidatkami na predzadnjem mestu. Samo sprejem Turčije podpira manj anketiranih kakor sprejem Slovenije, in samo Turčijo in Romunijo bi jih zavrnilo več kakor Slovenijo.

Doslednost veleva, da evropskih javnomnenjskih raziskav ne jemljemo nič bolj resno kakor slovenskih. Smisel teh anket je namreč v sondiranju domnevnega zanimanja javnosti - domnevnega zato, ker večina anketiranih iz vljudnosti odgovori, ker so pač vprašani. Osnovni cilj ni ugotavljanje javnega mnenja, temveč preverjanje upravičenosti ali celo rentabilnosti takšnega ali drugačnega odnosa medijev do politikov in strank ali v tem primeru držav – pa še par stolpcev ali minut napolniš in ustvariš vtis, da je politika dandanes nekaj napetega in tekmovalnega in predvsem napornega.

Zato ne smemo brez rezerve verjeti rezultatom: zanimanje, izraženo v odstotkih, ni nič drugega kakor prevod tega, kar je po anketarjevem mnenju zanimivo ali aktualno, ne dokazuje pa realnega zanimanja in zanesljivega mnenja. Realnega zanimanja in zanesljivega mnenja ni mogoče ugotavljati s klici množici naključnih telefonskih naročnikov – četudi še tako reprezentativni –, saj ta brez tega klica morda sploh nima ne zanimanja ne mnenja.

Zato je to manipulacija ali preprosto rečeno vsaj navadna zmeda. Primerjajmo Evrobarometer z Delovim Političnim barometrom - pri rezultatih obeh gre v bistvu za zamegljeno kombinacijo faktorjev mnenja in zanimanja. Medtem ko sta med slovenskimi politiki recimo Peterle in Hvalica dovolj znana, da smemo domnevati, da sta na spodnjem delu lestvice dejansko zato, ker si javnost o njima misli malo dobrega, pa so drugi z repa tam zato, ker so manj znani in zato nezanimivi. (In vendar: kdo bi lahko bil manj zanimiv od Hvalice in Peterleta?)

Po drugi strani pa sta na vrhu politika, ki sta itak na najpomembnejših funkcijah v državi. In glej: namesto Kučanovih 71 odstotkov pozitivnih mnenj od 518 in Drnovškovih 56,3 od 535 glasov respondentov si lahko hitro predstavljamo skoraj milijon in pol oziroma dober milijon Slovencev, ki cenijo njun trud! V kontekstu ankete nazadnje izpade, da je prva jutranja in zadnja večerna misel tako rekoč treh četrtin Slovencev, kako sta Kučan in Drnovšek fajn. In če podobno seštejemo prebivalce držav članic EU, pridemo do tragične ugotovitve, da nas približno 160 milijonov Evropejcev na mara. Kakšna premoč! 80 : 1! Slovenci smo izgubljeni!

Za razliko od Slovenije, ki je izven fokusa povprečne evropske javnosti in so predstave o njej temu primerno natančne, pa je Turčija v Evropi dejansko nepriljubljena zaradi ravnanja z O¤alanom in nasploh v Kurdistanu - jasno je, da se lahko tam zgodi naslednje Kosovo. No, kakor nalašč sem pred kratkim gledal izvrsten turški film, nič manj angažiran za stvar Kurdov kakor ganljivo melodramatičen, nenazadnje pa tudi posnet s subvencijo Kulturne komisije Sveta Evrope. To je seveda lepo, da tako rekoč pomagajo kandidatkam, da popravljajo slab vtis. Ampak za to je treba recimo snemati filme o problemih, ki Evropo zanimajo – in teh Slovenija nima.

Slovenija dejansko nima nobenega problema, ki bi Evropo zanimal, razen tega, da hočemo v EU, njim pa se to ne zdi tako samoumevno, ker smo za njih po eni strani preslabi, po drugi pa morda tudi predobri.

V tem duhu me je nekoč prešinila ideja za reklamno akcijo, namenjeno ne le informiranju evropske javnosti o tem, kaj Slovenija sploh hoče, temveč tudi vplivanju na njeno lastno predstavo o EU nasploh - da si ne bi kaj preveč domišljali. Tiskani oglas bi bil nekoliko freh, izgledal pa bi takole: na fotografiji punčka s kakšnim medvedkom, seveda ljubka kot iz reklame, predstavljena z imenom in starostjo, kje živi, kaj najraje počne, skratka kot normalno brihtna, razvajena, poredna, radovedna in prikupna smrklja. Nakar pripis: “Slovenija se kot pridružena članica Evropske unije pogaja za polnopravno članstvo” - in slogan: “Navedite en dober razlog, zakaj je ne bi vzeli v svoj vrtec”.

Oglas bi bilo treba objaviti - oziroma nekaj časa objavljati – v vseh nacionalnih dnevnikih vseh držav članic EU, in to tako v resnih in kompetentnih, ki jih berejo decision makerji, kakor v tabloidih. S tem bi si pridobili simpatije vseh od birokratov iz bruseljskih in strasburških in drugih prestolničnih upravnih palač do yorkširskih ali kalabrijskih mamik.

Problem je seveda, da se Sloveniji to ne bi splačalo – in ni problem, ker se tudi Evropi ne splača imeti mnenja o Sloveniji. Splača se v bistvu samo eno: imeti dobro mnenje o sebi in se ne ozirati na mnenje drugih - predvsem pa se ne pustiti zmanipulirati medijskim anketam.

Na Anin ples in na rave party – posplošeno rečeno – ne bi šel iz enega in istega razloga: na kraj pameti mi namreč ne prihaja, da bi se izražal s telesom. Ples kot aktivna oblika razvedrila je daleč-daleč od mojih predstav o razuzdanosti. Plesati se mi zdi podobno kakor naprimer peti v družbi ali biti nudist. Predvsem pa se ne počutim dobro med ljudmi, ki jim telo služi v družabne namene, konkretno za pridobivanje občutka pripadnosti in sproščenosti.

O mojem odporu do korakov in/ali gibov ob glasbi – neglede na to, ali gre za klasične in latinskoameriške plese ali za moderno plebejsko zvijanje po diskotekah – govori dejstvo, da sem v življenju plesal vsega skupaj le nekajkrat, in v vseh primerih so bila to bodisi obdobja, ko še nisem bil pravi jaz, ali trenutki, ko se nisem imel popolnoma v oblasti. “e me je kdo slučajno videl, naj tega nikar ne pripoveduje naprej.

Res pa je seveda dvoje: prvič, da sem že večkrat razmišljal, da bi se vsaj po enkrat iz tako rekoč študijskih razlogov udeležil kakšnega značilnega primerka teh obenem do skrajnosti različnih, pa vendarle po svoje podobnih si prireditev; in drugič, da sam pri sebi sumim, da bi o raveu napisal bolj prijazen ali vsaj bolj nevtralno opazujoč tekst kakor pa o balu.

Skratka: zakaj mi gre takšno veseljačenje načeloma na živce?

Za te družabne običaje ne moremo na pamet in vnaprej trditi, da so izraz slabega meščanskega ali celo malomeščanskega okusa – četudi je ta oznaka dokaj točna ali vsaj prikladna, če nič drugega. Dejstvo je namreč, da je dandanes morda še bolj nejasno, kdo v resnici v ta sloj ali dva spada, kakor v časih, ko so bili mnogi (vsaj navzven vidni) socialni in družabni atributi meščanstva in malomeščanstva umetno suspendirani.

Da plesov v socializmu ni smelo biti ali sploh ni bilo, seveda ni čisto res; gre za podobno pretiravanje kakor v zvezi s kavarnami, češ, bivši režim jih je zatrl, nakar cela desetletja nismo imeli kam na kavo. Ne-ne, plesi so vsekakor bili. Bili so res manj gala kakor današnji ali pa vsaj niso bili kot taki oglaševani; razumljivo seveda, da niso bili zelo elitistični in da so bili tudi formalno bolj ohlapni, manj pač ali le komaj po avstroogrskih ali nasploh predvojnih pravilih; organizirani so bili po poklicni pripadnosti, ne kar pavšalno po neki nepreverjeni družbeni pomembnosti; predvsem pa ni bilo tega tako rekoč znanstvenega pristopa kakor danes v primeru Aninega plesa, ko je jedilnik določen po etnokulinaričnih kriterijih priznanega raziskovalca.

Pa še nekaj je, kar ni čisto res. Če je bilo kaj v socializmu suspendirano, to niso bili toliko družabni običaji sami, temveč bolj sama želja za njimi. Socializem ni zatrl malomeščanstva, temveč je zgolj potlačil željo, biti malomeščan. Socializem je s svojim sistemom kanoniziranih vrednot in s številnimi družabnimi navadami, ki jih je bodisi uvedel sam ali pa, stare, pregnetel, ljudem dobesedno izbil iz glave to najbolj plehko, najbolj razumljivo in najbolj razširjeno željo, da bi – nevede, seveda – postali malomeščani. Biti oziroma veljati za malomeščana še zdaleč ni bilo prepovedano. Toda preventiva je bila zato tem bolj učinkovita: človeku je bilo nerodno.

In kako jim tudi ne bi bilo, ko pa so s to zavestjo rasle cele generacije. Da je malomeščan nekdo, ki je vreden vsega posmeha in prezira (četudi v resnici ne obstaja ali četudi bi mu sociolog drugače rekel), vem že od malih nog – in ne samo jaz. Še več: tega mi ni vcepila samo socialistična šola, temveč – ne boste verjeli – tudi in celo literatura oziroma umetnost nasploh. Če ne bi bilo literature in umetnosti, ki sta me potrdili v prepričanju, da so malomeščani pomilovanja vredni, bi si glede tega nemara še premislil, ko sem si zavezal prvo kravato in prvič oblekel smoking.

In zdaj: pride tako imenovana demokracija, pride svobodno podjetništvo, pridejo občutne socialne spremembe – in ljudje si premislijo med drugim tudi glede malomeščanstva. žjudje se počasi otresajo starih socialističnih vrednot ali celo izvijajo malim družbenim strahovom, kakršen je bil naprimer ta, da je sramotno biti malomeščan. Saj ste gotovo že kdaj brali take prijazne in neškodljive – in nenazadnje niti ne netočne – izjave v duhu mlade demokracije, češ, včasih nam je bilo ali bi nam vsaj moralo biti nerodno, če smo odstopali od povprečja, če smo tako ali drugače dali vedeti, da nismo vsi ljudje enaki; danes pa ne da nič več ne prikrivamo, ampak smo na to celo ponosni.

Kolikor se spomnim, ni bilo nikomur nerodno hoditi v disko, kakor ni nikomur nerodno hoditi na rave. V tem smislu je lahko samo pozitivno, da so se starejši (ali starejše misleči) ljudje toliko emancipirali, da enako sproščeno hodijo tudi na Anin ples. Vsak pač po svoje.

Seveda se pa vse neha, če si pri tem domišljajo, da so elita. Za Anin ples se še zmenil ne bi, če ga ne bi oglaševali kot elitnega. To je pa že pomota, ki mi daje slutiti, da so malomeščani – ponosni ali frustrirani – nepoboljšljivi: prava elita za božjo voljo že ne bo šla na iz naftalina privlečen ples!

Medianini podatki o ratingih slovenskih medijev me vedno spravijo v dobro voljo. Vedno imam občutek, da mediji vsake pol leta za dan, dva odreagirajo povsem v nasprotju s sicer veljavno maksimo Rolanda Barthesa: “Bolj ko gledamo, manj se zavedamo, da morda tudi drugi gledajo nas.”

Osebno sem z mediji enako zasvojen, kakor sem do njih skeptičen. Med kvaliteto medijev in mojim interesom ni racionalne korelacije. Spodnja meja kvalitete, pri kateri bi me končno le nehali zanimati, tako rekoč ne obstaja. Tudi navzgor grede se ne postavljam na zelo logična stališča: nič ni tako dobro, da ne bi mogel biti nezadovoljen. Zato mi nobeno stališče v zvezi z mediji ni tuje. Strinjam se s tem – no, pač vsaj razumem –, kar je svojim novinarjem nekoč ukazal Randolph Hearst: “Resnica vas nikoli ne sme prikrajšati za dobro štorijo.” Strinjam se s tem, kar izjavlja Matt Drudge: “Ni bolj groznega, kot da se moraš posvetovati s pravniki, preden lansiraš afero. Internet je nekaj tako romantičnega. Rečeš, kar hočeš, samo na gumb pritisneš – in to je to. Bil bi nor, če bi se temu odpovedal.”

Toda po drugi strani verjamem tudi v tisto, kar je z veseljem do delanja in živega opisovanja zgodb – ali nasplošno rečeno s kreativnimi užitki tega bednega in plemenitega poklica (ali tudi z najnavadnejšo lenobo) – v nepomirljivem nasprotju. Verjamem v javno intelektualno in demokratično poslanstvo, poslanstvo stare šole, neglede na kulturne, družbene in tehnološke spremembe, kakršno novinarstvo opravlja ali bi vsaj naj opravljalo, odkar obstaja.

Posledica tega marsikdaj shizofrenega vrednostnega sistema pa je v končni fazi vendarle pozitivno dejstvo, da se kljub konstantnemu in intenzivnemu gledanju skozi medije ne zavedam nič manj, da tudi drugi gledajo medije. Naj bodo analize medijev, slovenskih ali katerihkoli, še tako verodostojne, zame bo njihovo življenje, ko zapustijo tiskarno ali šinejo iz oddajnika, ostalo večna uganka sveta oziroma skrivnost človeške družbe. Na podlagi suhoparnih podatkov o branosti, gledanosti in poslušanosti preverjam svoja lastna mnenja o medijih, ki jih poznam ali ne. Toda še bolj si poskušam predstavljati vse tiste anonimne odjemalce medijev, vse tiste modele ali prototipe družbenih segmentov in značajev, ki te medije berejo, gledajo, poslušajo – brezbrižno, zagrizeno, naivno in nedolžno ali pristransko in hudobno, s predsodki ali brez, vzvišeno, preveč ali premalo pametno, pozorno ali raztreseno, jezno ali dobrohotno.

Tako naprimer beremo v Medianinem zadnjem polletnem poročilu, da Slovenci od vseh medijev največ konzumirajo radio – v povprečju dobre tri ure in četrt. Kaj to pove? Da imajo slovenske radijske postaje tako dober program? še: da je Slovenija postarana dežela, v kateri živijo trume upokojencev, ki jim je radio podnevi in ponoči edina dobra družba; da v slovenskih lokalih in očitno še v celi množici delovnih prostorov ne znajo ustvarjati zvočnega okolja brez pomoči radijske postaje – ali da si ga sploh morajo ali celo smejo ustvarjati; da je kultura kupovanja in poslušanja nosilcev zvoka z glasbo po lastnem okusu na nizkem nivoju.

Na podlagi Medianinih podatkov o poslušanosti radia lahko postavimo še celo vrsto domnev o kvaliteti življenja v Sloveniji. Predstavljajte si vse te dnevne sobe in kuhinje s tranzistorji ali prenosnimi radiokasetarji, lepo pošlihtanimi na poličkah zraven vaz in ekonom loncev! Predstavljajte si koncentracijo gospe ali gospoda, ki mu je radio tri ure in četrt na dan tapeta predzadnje misli! Predstavljajte si, da hodite iz lokala v lokal in slišite isto glasbo, od katere otopeva klonirana punca, ki vam v vsakem lokalu streže še malo bolj nagravžno kavo! Predstavljajte si to slovensko epopejo za etrom! Predstavljajte si to tako rekoč gluhonemo pogovarjanje! Te anonimne zgodbe brez zapletov, nevidne karakterje brez profilov, pokvarjene navade brez razvad, apatično zvestobo brez privrženosti!

In predstavljajte si nenazadnje, kaj vse imajo v teh treh urah in četrt povedati te letargične legije pri radijskih sprejemnikih, pa vendarle molčijo, in kako malo imajo povedati tisti za mikrofoni, pa vendarle nenehno govoričijo!

Ali pa gledanost televizij: ali ni ravno toliko presenetljiv kakor razveseljiv podatek, da gleda Pop TV samo nekaj odstotkov več Slovencev kakor TVS 1? Kako nam po eni strani glave perejo s teorijo liberalnega zadovoljevanja interesov in tolerance do okusov – kar naj bi bilo kronsko opravičilo za populizem in pritlehnost –, medtem ko po drugi strani vendarle postaja jasno, da ta preprosta množica ni tako prevladujoča, kakor je videti na pamet. Ali pa internet: da je priklopljen računalnik – glede na kupno moč in izobrazbo uporabnikov – očitno luksuz in po drugi strani v toliko primerih samo igrača za najmlajše generacije!

Biti obenem zasvojen z mediji in skeptičen do njih je nedvomno bolje kakor biti samo zasvojen ali samo skeptičen. To pomeni gledati, kako gleda drugi tebe – iz njegovega pogleda boš o njem in sebi spoznal več, kakor če bi (se) gledal samo sam.

Novi reviji je spet uspelo tempirati epohalno vsebino v zvezek s simbolno, mitično, dvoumno zaporedno številko. In pri tem je celo napredovala od smrdljivih cigaret k ljubkemu peugeotu!

V 206. številki, zborniku z naslovom “Sproščena Slovenija”, sem šel najprej brat tekst Draga Jančarja, mojega najljubšega novorevijaša. Kljub temu, da mi ni šlo v račun, kako je moralno mogoče, da se je pustil nagraditi s kresnikom (in milijonom SIT), ko pa tako v nič daje Delo in ponižuje Mitjo Meršola, se mi je njegov prispevek že od začetka zdel dober. Nakar kmalu naletim še nase, ko mene in moj slavni slogan, da raje pišem kot mislim, vrže v isti koš z radijskim voditeljem, ki v oddaji pravi klicatelju, češ, a ni najlepše, če človek nič ne misli. Tekst mi je takoj postal še bolj všeč. Jančar kot dober pisec ve, da izpade najbolj verjetno tisto, kar ni stoprocentno resnično, in da ljudje raje verjamejo površnim in ciničnim kakor pa prijaznim in natančnim.

Novejša slovenska intelektualna zgodovina je polna projektov - posebnih številk revij, knjižnih zbornikov, izjav, pozivov in peticij –, s katerimi razumniki različnih branž, pogledov in hotenj vsake toliko poskušajo premakniti stvari naprej: diagnosticirati stanje v politiki, kulturi, ekonomiji, eventualno celo kolektivni psihi, izraziti nezadovoljstvo, razgrniti predloge za sanacijo, stimulirati javnost k akciji ali vsaj k optimizmu. Sedeminpetdeseta številka Nove revije, Majniška deklaracija, Ura evropske resnice, Temna stran meseca, desetletnica Majniške deklaracije in še kaj manj odmevnega, - vsi ti alarmi in apeli se v skoraj predvidljivih presledkih kar vrstijo.

Res je, da so taki kampanjski, ravno toliko ideološki kakor intelektualni nastopi edini način, da razumniki za nekaj časa pridejo v ospredje mainstream medijev. Ti jih teden ali dva sesuvajo, potem pa spet vse potihne. Razen ob 57. številki, ko so se dogodki prehitevali, se nikoli ni zgodilo nič, kar bi lahko imeli za rezultat teh prizadevanj. In še v tem edinem primeru je bila zasluga Nove revije bolj mobilizacija javnosti, nekak sprožilni moment ali političen potisk čez prag, kakor pa to, da bi takrat brbotajoči in na stimulanse še odzivni družbi dala vsebino sàmo za konkreten in operativen zgled.

Slovenska esejistika in publicistika so v glavnem približna mnenja in stališča, utemeljena v približnih predstavah o dejanskem stanju. In če hočejo biti projekti á la ta zadnji konstruktivni, epohalni, prelomni, alarmantni, so približni še tem bolj. Približnost bolj vžge. Deloma je to uredniški problem. Saj vemo, kako to gre: začrtaš področja, znotraj njih teme, lociraš probleme, glede na to povabiš sodelavce – in četudi jim daš sugestije, kam naj peljejo rdeče niti, se zastavljenega držijo le ohlapno. Oni predvsem pišejo o tem, kar si pač mislijo. V tem smislu ponujam Jančarju svoj slogan, naj ga še enkrat pretehta.

Ob bežnem preletu celote vidim, da je v 206. številki cel kup nebuloznih, četudi relevantnih tekstov, ki pa ne govorijo toliko o tem, kar je res, temveč o tem, kar si avtorji o tem mislijo. V glavnem gre za interpretacije, ki ne operirajo s konkretnimi podatki, temveč s približnimi predstavami, mnenji, bojaznimi, opažanji, magari bežnimi pobudami. Jančar je vsaj napisal dober polliteraren tekst - pa kaj: na te teme sem recimo samo jaz napisal sto kolumen, pa še za ducat naslednjih mi je dal idejo –, večina drugih avtorjev pa niti tega ne. Kako bi lahko potem pričakovali, da se bo po objavi takega zbornika nekaj zgodilo? Zakaj bi se pa zdaj kdo zganil, ko pa imamo samo še en šopek nezanimivih tekstov več o tem, kar si nekdo misli - in kar ni zelo daleč od tega, kar si že tako ali tako mislimo vsi?

Ob tem pomislim na Britance, ki prav zdaj pričakujejo poročilo Urban Task Force, ki jo vodi arhitekt sir Norman Foster. Vladi bodo predložili natančno merjene raziskave, sociološke analize, podatke o stopnjah kriminala, smrtnosti, brezposelnosti, migracijah, cenah in dostopnosti nepremičnin, kulturnih gibanjih, zaslužkih, standardih, urbanističnih in prometnih problemih, ta pa bi naj do leta 2020 ublažila negativne trende in predvsem zmanjšala razlike - zdaj največje v Evropi – med bogatimi in revnimi.

To je vsekakor nekaj absolutno dolgočasnega. Za dobronamerne Slovence pa je očitno pomembneje - in za nas žalujoče ostale resda tudi bolj zabavno –, da si pišejo intelektualno in socialno zgodovino z modrovanji, ali sva midva z Meršolom tepca ali kaj, ali bo RTV Slovenija javna hiša, ne več zavod, ali mediji preveč pljuvajo po Cerkvi, kaj so nekoč rekli Nietzsche, Lukàcs in drugi filozofi, ali bo slovenščina preživela, koliko moči še ima stara politična nomenklatura. Vsi ti razumniki ne pripovedujejo nič drugega kakor iz dneva v dan že mediji, samo da se delajo bolj pametne. In kakor je logično, da se le komaj kaj premakne po zaslugi nesposobnih politikov, je logično tudi to, da se ne more nič premakniti niti po zaslugi interpretativno zasanjanih intelektualcev. Prvi nič ne naredijo, drugi pa preveč mislijjo.