Za narodov blogor

Pišem z obupnim, v nebo vpijočim mačkom, tudi moralnim. V bistvu mi je kar žal, da sem pustil potegniti v to sceno. Večer sem preživel v pravi moški družbi, ki se je zbrala pri enem od nas, da bi gledali tekmo Maribor : Olympique – seveda sami Štajerci in dva posvojena Gorenjca. Prvič v življenju sem se drl, ko so padali goli. Po tekmi sta dva privlekla dvometrski lesen križ z verigo, češ, za opomin gostitelju, h kateremu se v kratkem priseli punca. Bile so nekakšne komplikacije z obešanko; nazadnje je pasala moja od skiroja. Vmes sem okrog polnoči na stranišču – drugje se ni nič slišalo – telefonaril z Dušanom Jovanovićem, nakar sem se s sinom bivšega političnega funkcionarja še zapletel v debato o tem, kako bi bilo v dobrih-starih časih krasno, če bi bili vsi komunisti taki kakor moj ali njegov foter. Nekaj v tem smislu, se ne spomnim dobro. Večer se je vsaj zame končal hvala bogu pravočasno, a tudi nekoliko škandalozno: v nekem trenutku se je na vratih nenapovedano prikazala moja žena in me odpeljala domov.

Ne zaslužim pa si samo mačka, temveč sem si zaslužil tudi malo sprostitve: sreda je bil nor in poseben dan, ki si ga bom zapomnil predvsem po tem, da je izdajatelj sprejel sklep o ukinitvi časopisa, katerega glavni in odgovorni urednik sem – Razgledov naj ne bi bilo več.

Točka dnevnega reda, na katero sem bil povabljen, je minila hitro in brez zapletov. Še glasovati ni bilo treba, ker je bilo to tako samoumevno in so vsi samo prikimavali. Edina dilema je bila, ali nas naj ukinejo že s septembrom ali pa nas pustijo izhajati do konca leta. Brez kalkulatorja so na hitro izračunali, da s tem ne bi kaj prida prihranili, in sklenili, da še kar naj izide devet številk. Zadnja, ki izide 22. decembra – to bo torej deadline dobesedno – bo po skoraj oseminštiridesetih letih 1151. oziroma 187. pod mojim skoraj osemletnim urednikovanjem.

Četudi niti vsi člani uprave niso pričakovali takega razpleta, je bilo to v bistvu neizogibno - če seveda sprejmemo kapitalsko logiko. Letos bodo stroški Razgledov znašali okrog 60 milijonov tolarjev, prihodki s subvencijo Ministrstva za kulturo vred pa le polovico tega zneska: razliko krije Delo. Tako imenovana izguba, kakor tukaj imenujejo svoja vlaganja v ta časopis, iz leta v leto narašča: zaradi raznih inflacij in eskalacij - kar sicer ne razumem čisto dobro –, popravkov plač in honorarjev, zmanjševanja oglasnih prihodkov na nulo in čez, nenazadnje pa tudi zaradi počasnega, a zanesljivega padanja naklade. Skratka, sami negativni kazalci, kakor so se izrazili - in po večletnih prijateljskih namigih, opozorilih in grožnjah potegnili črto.

Uradno stališče izdajatelja je, da si lahko Delo za enako vsoto na leto naredi boljšo reklamo kakor to, da izdaja Razglede. Doslej je obstajala v vodstvu bojazen, da bi jim kulturna javnost zamerila, če bi iz koristoljubnih nagibov ukinili neko nizkonakladno in za širšo javnost nezanimivo publikacijo: zdaj pravijo, da jim tega ne bo mogoče očitati, saj da kulturo dovolj pokrivajo v okviru rubrike v Delu in v Književnih listih, pa tudi sicer sponzorirajo umetnike in kulturne prireditve in recimo podeljujejo literarno nagrado.

Jaz in moji trije v uredništvu tu ne moremo nič. Razgledi so časopis, ki ga tako rekoč nihče ne prodaja, kaj šele trži: mi ga naredimo, naslednji dan pa je po neki ustaljeni logiki že v nabiralnikih in kioskih. Oglasna služba je dvignila roke že zdavnaj. Jaz sem dvignil roke od zbiranja sponzorskih sredstev, ker je bil izkupiček prepičel - seveda, ko pa sem to počel ravno jaz, v tem poslu živo nasprotje Mitje Rotovnika ali Toneta Vogrinca –, nenazadnje pa to tudi ni urednikova naloga. Ne rečem, da Razgledi ne bi mogli biti boljši, toda finančnih rezultatov to ne bi toliko popravilo, da bi bil izdajatelj zadovoljen. In če bi radikalno spremenil koncept, da bi Razgledi postali bolj poljuden in dostopen časopis, bi to spet za sabo vleklo stroške.

Odločitev nadzornega sveta sem sprejel mirno in dostojanstveno in celo ne brez humorja. V bistvu sem jim povedal – ne sicer prvič – samo tole: Razglede bere približno vsak 770. Slovenec; če bi izhajali recimo v Veliki Britaniji, bi pri enaki razširjenosti imeli okrog 75.000 izvodov naklade; to pomeni, da smo bolj brani od London Review of Books in celo od Times Literary Supplementa s plus-minus 40.000 izvodi. Argument je seveda brezpredmeten, ker pač šteje le naklada, ki je rentabilna: neugodne plati majhnega medijskega tržišča, kakršno je Slovenija, najbolj čutijo nekomercialne publikacije.

Zdaj se počutim kot pravi mezdni delavec: prazen in frustriran. Ne vem, kaj bi in kaj bo, ampak bo(m) že nekako. Vse prizadete in neprizadete prosim, naj ohranijo hladnokrvnost. Nikogar ni treba obsojati in nikomur ploskati. In nenazadnje: ko sem tako v četrtek zjutraj prišel malo pozneje - in s polnimi očmi vizina - v službo, me je presenetil že prvi telefonski klic. Kakor da bi vedel za sredin sklep Delovega nadzornega sveta, se mi je ponudil nov izdajatelj! Izjav zaenkrat seveda še ne dajemo.

Druga polovica avgusta postaja že kar predvidljiva: ni težko uganiti, da bo 15. avgusta na osrednji maši ob Marijinem vnebovzetju nadškof Rode v redni letni pridigi na Brezjah spet izjavil nekaj takega, kar bo v laični javnosti povzročilo redni letni šok; nakar se do konca meseca počasi vrstijo reakcije na njegova stališča in upor proti domnevnemu vmešavanju Cerkve v politične in privatne zadeve življenja Slovencev.

Rodetova stališča se mi ne zdijo tako neverjetna in nemogoča, da bi osuplost in zgroženost medijev in intelektualcev jemal kot nekaj logičnega. Rodeta ne mislim braniti, saj bolj kakor obrambo rabi nasvete glede tega, kako bi se moral v svojih javnih nastopih obnašati - namreč bolj diplomatsko. Rode je človek, ki daje vtis, kakor da še nikoli ni slišal za PR ali pa mu za te reči kratko-malo ni mar: njegov problem je problem radikalnega, napadalnega imidža, ki že tako globok duhovni prepad med vernimi in nevernimi po nepotrebnem še poglablja.

Tu gre bolj za vprašanje, kdo je začel: Cerkev ali mediji? Rode je ob prihodu na položaj resda takoj nastopil militantno, pri tem pa so ga mediji - našpičeni proti Cerkvi kakor pregovorno in dejansko so – dobesedno čakali v zasedi. Tako zdaj oba tabora nepopustljivo tekmujeta, kdo bo koga retorično uspešneje ozmerjal - ker pri tem sploh ne gre več za to, da bi kdo komu kaj dopovedal.

Poglejmo si Rodetove letošnje velikošmarenske izjave bolj od blizu. Videli bomo, da nikakor niso tako škandalozne, da bi smeli zaganjati zaradi njih preplah.

Nadškof pravi, da se tisk nad Cerkvijo “izživlja”. Včasih imam tudi sam tak občutek. Eno je gotovo: neglede na utemeljenost pripomb ali resničnost izjav cerkvenih dostojanstvenikov (ne le Rodeta), teologov, duhovnikov, katoliških ali že zgolj konzervativno usmerjenih intelektualcev in kolumnistov v verskem ali občasno tudi laičnem tisku, je dejstvo, da je udarec, ki jim ga imperij vedno vrne, neprimerno močnejši od krcljaja, ki ga izzove. Reakcije na izziv Cerkve so praviloma preveč nervozne in neredko tudi res surove. Ne bom razpravljal, odkod ta prastrah pred Cerkvijo, vendar je dejstvo: kakor da nedostopen in nepremagljiv - in siten – velikan ne le odganja muho, temveč jo še spešta, ko jo z loparčkom zbije.

In nenazadnje: nad koga bi se pa mediji lahko podobno neženirano spravljali, če ne nad Cerkev? Izbrane tarče med politiki in strankami sesuvajo le toliko, kolikor jim hrbet krijejo pač drugi politiki in druge stranke – tu so seveda že vgrajeni mehanizmi, ki medije elegantno omejujejo pri njihovem početju. Še bolj jih omejuje (oglaševalski) kapital: velepomembni direktorji in drugi – opazni ali neopazni – odločevalci na pravih mestih in ob pravem času so pred mediji že zdaj kolikor-toliko na varnem in vedno bolj bodo. Medtem pa Cerkev nima v rokavu niti enega aduta, s katerim bi lahko medije držala v šahu in jih pripravila do strpnejšega odnosa. Poziv Kajetana Gantarja pred časom, češ, naj se verni kolektivno odnaročijo konkretno od Dela, je seveda samo pobožno fantaziranje.

Nadalje se je nadškof na Brezjah vprašal, “ali spoštujemo življenje kot nekaj nedotakljivo svetega”. Njegovo razumevanje pojma svetosti življenja je kakopak drugačno od tistega, ki ga je poskušal uvesti Tine Hribar. Pa vendar se mi zdi, da bi javnost – vsaj na nivoju splošnega konsenza glede dobrobiti občestva – v Rodetovih besedah vsekakor mogla razbrati sorodna prizadevanja. Tu spet trčimo ob njegov imidž: gotovo si je Rode tudi sam kriv, da deluje tako ozko in neekumenično, da si ga upa en Jelinčič razglašati že kar za inkvizitorja.

Naprej: nizka rodnost, visoko število splavov - četudi pravico do le-tega zagovarjamo –, samomorov in žrtev prometnih nesreč, odvisnost od alkohola in mamil in “nebrzdana spolnost”, kar vse navaja nadškof v nagovoru, so v resnici problemi, ki jih noben priseben človek ne bi šel minimalizirat ali celo zanikat. Ali ne govori Rode o tem, kar vsi ne le vemo, ampak se v zvezi s tem celo strinjamo?

Očitno vidijo Rodetovi očitarji problem v tem, da krivdo za vse to pripisuje “liberalnemu ateizmu”. Z malo zdrave pameti ni težko spregledati, da Rode ne govori o konkretni in aktualni slovenski posvetni oblasti, temveč o današnjem svetu moralne laksnosti in razpuščenih etičnih norm, ki je svetlobna leta in leta daleč ne le od krščanskih doktrin, temveč pogosto tudi od splošnih civilizacijskih vrednot, kakršnih smo bili navajeni v še ne tako daljni preteklosti, in celo že od nekih psiholoških prepostavk o funkcioniranju človeka kot posameznika, za katere smo vse do zadnjega verjeli, da so tako rekoč vrojene in neomajne.

Če sem odkrit, se mi ta svet marsikdaj zdi iz tira, da ne rečem nor - in kako se potem ne bi zdel tudi slovenskemu metropolitu?! Razliko med razumnim laikom in duhovnikom pa vidim kvečjemu v tem, da je prvemu jasno - drugi mu bo seveda rekel, da se je sprijaznil –, da k tej globalni zmedi nedvomno spada tudi to, da se del problemov zdi neizogiben in nepovraten in da ne moremo natančno pokazati s prstom na krivca.

Telesno zdravi in umsko prisebni gospodje v poznih petdesetih letih niso med tistimi, ki ne presenečajo občinstva, če jim gre že na otročje. Dejstvo, da se Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, v intervjuju v Dnevniku postavlja s fizično kondicijo in primerja svoj videz z mojim, dvajset let manj obrabljenim, je najbrž v zvezi z njegovo službo.

Rotovnik pravi, da kritiki nikoli niso zadovoljni: če pripelje v Cankarjev dom svetovno znanega ustvarjalca, ne bodo našli zanj (namreč Nerona) ene same besede pohvale, ampak bodo raje cinično pripomnili, da je ta in ta umetnik prišel v Slovenijo deset, dvajset let prepozno - tak primer je bil pred meseci gledališki režiser Robert Wilson, ni pa seveda edini.

Govoriti za umetnike in dela, da jih doživljamo prepozno, je po svoje absurdno. S tem priznamo, da jih ne bi bilo vredno doživeti niti deset, dvajset let prej – ker kaj ima umetnost opraviti s časom?!

Wilson bi lahko bil prvič gostoval v žjubljani recimo leta 1979 s predstavo “Einstein on the Beach” in potem nikoli več; v resnici se je zgodilo, da ga dolgo ni bilo in je prvič gostoval s “Saints and Singing” šele leta 1999. Kaj bi rekel siten kritik v prvem primeru? Kdo ve, ali bi bil zadovoljen. A kakorkoli: ni problem, da Wilson pride prvič. Problem je, da pride samo enkrat.

Če bi Rotovnika vprašali, zakaj ni pripeljal Wilsona v Ljubljano za otvoritveno predstavo Cankarjevega doma in potem še štirikrat (in še ducat gledališčnikov takega formata), vam bo rekel, da bi to preveč stalo, da še ni bilo razvite prakse sponzoriranja, itd. Bla-bla-bla! Prvič: Rotovnik takrat še slišal ni za Wilsona; drugič, več kakor sto ljudi v Sloveniji takrat še slišalo ni za Wilsona; tretjič, če bi mu kdo od teh rekel, da se Wilsona splača videti, bi mu rekel, da ne bo delal gostovanja za sto ljudi; in četrtič, da se Rotovniku zdi najbolj pametno počakati petnajst let, ker se medtem o dotičnem umetniku pozanima in verjame, da bi pa zdaj mogoče le napolnil veliko dvorano; pametno v poslovnem smislu, v kulturnem pa neumno.

Kakor je neumno Rotovnikovo ravnanje – da dobesedno (čeprav nehote) čaka, da svetovni umetniki postanejo popularni tudi v Sloveniji –, je neumno tudi pričakovati, da bi kultura v Sloveniji res funkcionirala tako, kakor zdaj tule sugeriram. V Sloveniji ni tega denarja za kulturo od medijev do knjižnega založništva – ne državnega ne sponzorskega ne od prodanih vstopnic ali kakršnihkoli kulturnih artiklov –, da bi bili tudi najbolj izbirčni ljudje zadovoljni. Izbirčni – oziroma bolj in najbolj kultivirani ljudje ne bodo nikoli (povsem) zadovoljni, ker bodo te najzahtevnejše kulturne dobrine, po katerih je povpraševanje pač najmanjše, na slovenskem tržišču vedno predrage, da bi se jih kulturnim posrednikom splačalo prodajati in odjemalcem kupovati.

Rotovnik ni edini, ki ne mara izbirčnih. Izbirčnih pravzaprav nihče ne mara. Že kot otroci smo nepriljubljeni in veljamo za poredne, če se ne pustimo pitati s kakršnokoli papico in pogovarjati s katerokoli tetico – kaj šele kot odrasli ljudje, ko bi vendar že morali razumeti, da ne more biti vse tako, kakor sami hočemo, kajneda?

Dejstvo je pač, da se Slovenije vse bolj in bolj polašča teror povprečnosti, in temu se ne more izogniti niti visoka kultura, ki bi naj delovala ravno v nasprotno smer. V povprečnost rinejo predvsem mediji – kar je vsaj razumljivo, če je že tudi zoprno –, in ni bolj smešnega kakor to, kaj vse naj bi po teh novih, plebejsko prepotnentnih kriterijih veljalo za interesantno za zahtevno publiko – kadar slučajno pomislijo, da je tudi Sloveniji mogoče le par tisoč takih tičev.

Povprečneži vedno najdejo priložnost za navdušenje, saj praviloma vedo vsaj malo manj od tistega, ki jim soli pamet. Tako se preživljajo komercialni mediji, ki so še vedno bolj pametni od vsesplošnega povprečja – in to na njihovo srečo (in z njihovo pomočjo) itak počasi, toda zanesljivo pada –, in tako živi tudi Cankarjev dom, ki je za razliko o drugih, zgolj ali večinoma subvencioniranih kulturnih institucij v preveliki meri tudi komercialno naravnana ustanova.

Več ko bo Rotovnik v Cankarjevem domu pokuril privatnega oziroma korporativnega kapitala (in s tem prišparal davkoplačevalskega denarja), bolj slepo bo prepričan, da se ima pravico širokoustiti na račun izbirčnih in nikoli zadovoljnih novinarjev – no, nič hudega: vedno bodo obstajale tudi Majde Hostnik – in kolegov iz drugih kulturnih institucij, ki se morajo preživljati zgolj s subvencijami Ministrstva za kulturo in skromnim inkasom.

Da je Školč znova ustoličil Rotovnika za direktorja, se ne čudim: jaz bi ga tudi, če bi mi po njegovi zaslugi ostajala sredstva za druge projekte. A kaj to pomeni? Ko je Rotovnik začel Cankarjev dom finančno osamosvajati, je zbezljal z vajeti. Zdaj je njegova samoumevna (namreč finančno in računovodsko pokrita) kulturna samovolja legalizirana in mu nihče nič ne more – niti minister sam, ki je odločanje o programu največje državne kulturne institucije preložil na pleča Rotovnikovih sponzorjev.

V starih časih je bila “Helena” velika mama vseh psevdonimnih gospa brez priimkov – in morda gospodov z ženskimi imeni –, ki so nesrečno zaljubljenim, nesrečno poročenim, nesrečno prevaranim, nesrečno frigidnim ali impotentnim, skratka, kakorkoli nesrečnim ženskam in moškim od pubertete do menopavze pomagale reševati težave z nasprotnim spolom.

Odgovori teh travma tet (moj izraz; po analogiji z angleškim “agony aunt”) na pisma obupanih so bili polni materinsko nezmotljive zdrave pameti, neredko hudomušnosti in po potrebi dobrohotno strogega žuganja. Vzgojnost s ščepcem frivolnosti je bila v odsotnosti tabloidnega tiska in televizije, osebnih psihiatrov, literature za samopomoč in osebno rast ter prostitucijske, vedeževalske in religijske infrastrukture za vzpostavljanje kontaktov in iskanje rešitev v sili očitno ravno prava in za tedanje družbene razmere tudi načelno sprejemljiva, beri neškodljiva formula.

Rubrike tipa “Helena” so danes marginalne, saj pisma in odgovori ne zadovoljujejo več cilja medijev, da se pod krinko pomoči, naklonjenosti in sozarotništva do svojih konzumentov vedejo učiteljsko, paternalistično, celo že demagoško in sploh manipulativno. Komercializacija vodi medije v to, da odnose med spoloma kot večno popularno temo že vnaprej obravnava kot konflikte. Kdo bo čakal, da se bo kdo sam javil?! Mi smo zato tukaj, da probleme rešujemo: poiščemo jih sami, in če jih ni dovolj pri roki, pred njimi pač svarimo že vnaprej.

Vse to nedeljsko psihologiziranje za vsako(gar) ob primerih iz življenja, ves ta diletantizem namišljenega prosvetljevanja žensk in senzibiliziranja moških se tudi v Sloveniji predvidljivo razvija v smer, ki jo imajo ženske (in najstniške) revije po svetu že za seboj. Kljub temu pa je slovenski primer nekoliko specifičen.

Najprej primer Rugelj: ne bi bilo logično, da bi katerikoli medij objavil eno samo besedo takšnega psihota in gobezdača, kakšen je Rugelj, če ne zato, da bi si malo dvignil naklado, ker bodo spet vsi znoreli ob tako primitivnih trditvah. Obstajajo tri možnosti: da vprašanje odnosov med spoloma Slovence res tako grozno zanima; da dvigne Slovencem tlak nad običajni nivo razburjenja zaradi pisem bralcev le nekdo, ki je tako ekstremno nor ali freh, karkoli že; ali pa to, da je Rugelj nekaj takega, kar so bili nekoč NSK – zgolj objesten provokator, ki pa sam sebi verjame, da misli resno, in pri tem z izzvanimi reakcijami javnosti dokazuje svoj prav.

Sicer pa je Rugelj dokaz, da lahko kot strokovna instanca uspešno ali vsaj brez posledic delaš in govoriš karkoli, če si le najdeš dovolj varno tržno nišo, da nikogar ne motiš. Rugelj je obrnjen Kevorkian: tega so nazadnje le obsodili, ker je javnost motilo, da je ljudem pomagal umreti; in koga razen zdravih (oziroma nikoli bolnih) bi lahko motilo, da Rugelj pomaga ljudem živeti? Gre za dilemo med minimalno dokazljivo koristjo in enormno, a nedokazljivo škodo. Nič novega: koliko pametnjakovičev se na še pomembnejših položajih od Rugljevega drži samo po zaslugi ravnovesja med minimalno dokazljivo koristjo in enormno, a nedokazljivo škodo!?

Za aktualnost razprav med spoloma Rugelj seveda ni relevanten niti v slovenskem merilu, saj je preveč divjaški celo za najbolj robate. Bolj primerna za povprečni okus kolikor-toliko moderniziranega srednjega sloja v Sloveniji je Vesna V. Godina, ki v Oni prijazno, toda prazno čveka o ženskah in moških, kakor ji pač pride na pamet, če operira naprimer s podatki o spolnih navadah mladostnikov ali o svojih galantnih znancih moškega spola. Vse to priča o njenih verjetno nadčloveških naporih, da kot univerzitetna profesorica ne bi napisala kaj pametnega.

Trend med tistimi slovenskimi intelektualci in celo doktorji znanosti, ki vidijo vsaj malo onstran svoje stroke, nočejo pa se angažirati politično, je očitno ta, da se začnejo baviti z odnosi med spoloma – najbrz zato, ker smo tu vsi malo eksperti, ne? V ta vrtinec je najprej povleklo Manco Košir, deloma tudi Alojza Ihana, zdaj še Godinovo, nazadnje pa tudi njenega soseda na isti strani One Arturja Šterna. Vendar se on omejuje vsaj na to, da slovenskim bralcem približuje evolucijsko psihologijo Stevena Pinkerja, kar pa je lahko samo pozitivno.

Prištejmo k temu še primitivne okultistične nasvete za dober seks in domiselno osvajanje, prenekateri “Polnočni klub” in globoke nočne pogovore na Televiziji in Radiu Slovenija, in videli bomo, da je slovenski medijski prostor onstran politike in aferaštva zanimiv le še kot ena sama velika kavarna, v kateri se moški in ženske prepirajo, osvajajo, si hofirajo, seksajo, ločujejo in nasploh ugibajo o pomembnih življenjskih resnicah.

Na nivoju kolektivne psihologije je razlika med “Heleninimi” časi in današnjimi v tem, da so bili ljudje takrat depresivni ali naivni, danes pa histerični ali evforični. šekoč se je zdelo, da je ni depresije, pri kateri travma teta ne bi mogla na daljavo pomagati. Danes, ko so pacientke tiho, pa njihove težave prozorno igrajo tete same in v bistvu odgovarjajo le same sebi.