Za narodov blogor

Hmm. Bilo je krasno, ampak zdaj je nastopila kriza - ali pa vsaj streznitev.

Imam občutek, da to, kar delam – in za kar verjamem, da delam dobro in da ni nesmiselno –, še nikoli ni bilo tako nepomembno, čeprav je po drugi strani tudi nesporno, da ne jaz ne moje delo (z Razgledi vred) še nikoli ni bilo tako v središču pozornosti. Četudi ne čisto neopažen, sem bil pred dvanajstimi leti, ko sem prišel v prvo službo in napisal svoj prvi uvodnik za Sobotno, nepomemben pisunček, ki so ga brali le redki, kaj šele, da bi koga zanimal kot oseba. Pa vendar se mi zdi, da je tisto takrat pri enakem vloženem trudu in z manj sposobnostmi imelo večjo težo od tega, kar pišem danes.

Ne govorim o razočaranju, da ne spreminjam (več) sveta in domovine, saj to ni bil ne moj cilj ne rezultat. Govorim o tem, kako sem nehote postal del tega lepega in praznega medijsko-razvedrilnega pogona. Jaz sem zdaj čisti pop.

Za to sem kriv sam. Kaj pa sem pričakoval? Nič. In kaj hudiča sem razmišljal? Tudi nič. Sam sem hotel pisati kolumne, sam sem hotel urejati “tako rekoč intelektualni tabloid”. Samo najbolj obskurnim medijem sem kdaj odrekel izjavo ali intervju, in nič nisem imel proti občasnemu pojavljanju na televizijah. Ni me bilo treba pretepati in kupovati, da sem nastopil v reklami. Moja je bila ideja, da ponatisnem kolumne in si naredim promocijo. Ves čas sem sam razvajal medije s kooperativnostjo. Domišljal sem si, da lahko s pametnimi odgovori na neumna vprašanja ohranjam digniteto, s kritičnimi mnenji na njihov račun – ki si jih nikoli nisem pomišljal zapisati –, pa tudi distanco.

A mediji so bolj požrešni kakor občutljivi: ko ugotovijo, da se nekdo nekako prilega njihovemu funkcioniranju, ga ne izpustijo več. In ko si tako enkrat njihov, si hočeš-nočeš del njih in ti stvari preprosto uidejo izpod kontrole.

V eni reviji se baje pojavljam pogosteje kakor mis Slovenije. Druga me skupaj z Jureti Koširji, Cavazzami, Pahorji in nekimi manekeni kandidira za “najbolj seksi Slovenca”. (Kje so tisti časi, ko sem protestiral zato, ker so iz mene delali tako rekoč blondinko?!) Tretji časopis z mano poslovno in upravno polemizira - kar ima za razliko od drugih vsaj nek smisel, če nič drugega. Četrti me razglaša za “carja” in “snoba” in opravlja mojo svakinjo. Peta priloga hoče narediti intervju z mojo ženo, spet prva revija pa dati na naslovko mojo pastorko. Še dobro, da so vsaj televizije zignorirale izid moje knjige.

Kaj še hočem? Vikend se začne z mojimi “Principi”, konča pa z Galuničevim “Zoomom”.

To očitam sebi, ne medijem. Oni pač taki so. Očitno sem jaz tisti, ki je delal napake. Ne vem sicer, kaj mediji na meni vidijo: po njihovih kriterijih sem absolutno premalo pomemben in premalo trivialen, preveč pa samosvoj, pameten in neprijazen. Predvsem pa nisem karizmatičen. In če še sprejemam dejstvo, da spadam med “znane Slovence”, pa ne razumem, odkod ideja, da sem poklicno ali privatno tak profil človeka, ki na noben način ne sme uiti medijskim opazkam. Ne oblačim in ne obnašam se ekstravagantno, v življenju še nisem povzročil nobenega škandala ali dosegel kaj epohalnega, ne javno ne privatno. Pa vendar vedno najdejo nek razlog, da se z mano ukvarjajo, naj so še tako dobrohotni, neškodljivi in malenkostni.

Je to zato, ker povem, kar mislim? Ali zato, ker pišem v prvi osebi in se ne branim kaj povedati tudi o sebi, če s tem v bistvu povem nekaj drugega? Sem preveč odprta knjiga? In ali se je ta snežena kepa začela valiti skupaj z vedno večjim številom bralcev? Ko sem postal ne le preveč odkrit, temveč obenem tudi preveč razpoložljiv? Čeprav: sem se dajal kdaj v zobe z intimnimi prostodušnostmi o ljubezni, erotiki, zvestobi in zakonu, kakor naprimer prijatelj intelektualec – in to intelektualec pravega kalibra, ne tak kot jaz, ki sem to samo za pojme in potrebe medijev? Nisem in se nikoli ne bi. Ampak zakaj potem jaz? V čem je moja zanimivost, ki presega zanimivost tistega, kar napišem?

Počutim se kot kak star bend, ki je sicer še vedno dober, ampak ga žal posluša že preveč tistih, ki muzike ne znajo ceniti, to pa odvrača staro publiko, ki je bila zraven od začetka - v konkretnem primeru mene samega od samega sebe.

Neglede na to skrušeno priznanje, da sem se pustil zapeljati - govoriti o Faustovem sindromu bi bilo nemara prepatetično –, pa si vendarle drznem denuncirati medije kot krivca za družbeni kontekst nasploh. Ali je danes sploh še možno povedati karkoli pametnega in relevantnega? Če to poskušaš, se ti lahko zgodi kvečjemu to, da postaneš popularen - in potem lahko pišeš in govoriš karkoli, tudi največje neumnosti. Biti popularen pomeni obstajati le zase, in to je za človeka, ki z mediji in v njih živi, lahko le poraz. Vedno bolj je vse vseeno. Masa ne zna sprevideti razlike in te kar naprej nekaj bere in bere in prežvekuje, crklja, sesuva, treplja po ramenih ali pljuva - ali pa niti to ne več in te ima kratko-malo za maskoto. In manj ko jim je jasno, za kaj v resnici gre, manj je jasno tudi tebi.

Stolpci pa so še naprej lepo polni.

Biti v službi na Delu je podobno kakor biti poročen samo zato, ker žena dobro kuha: no love, no sex, no fun, no trust - samo nadirajo te še, sam si pa tudi zoprn, naveličan in v pozlačeni kletki.

V zvezi s kratkim stikom med Delom in mano, do katerega je prišlo ob napovedani ukinitvi Razgledov, je jasno, da se s stališča poslovnega bontona ne spodobi, da javno peremo umazano perilo. Kot protagonist zato doslej nisem streljal iz vseh topov, temveč zgolj izražal nestrinjanje z logiko kapitala in po drugi strani celo zavračal pobude kolegov intelektualcev, ki so me nagovarjali k podpisovanju peticije za ohranitev Razgledov.

Kljub temu pa se mi zdi bolj nespodobno, kakor če bi se sam spuščal v javne polemike z nadrejenimi, če se tega v obratni smeri loti direktor trženja in namestnik predsednika uprave in mi naprti vso odgovornost za domnevni propad časopisa.

Že kot kolegu kolumnistu sem mu dolžen priznavati enako pravico do mnenja, kakršno si jemljem tudi sam še dvakrat bolj pogosto in trikrat bolj samoumevno - da ne govorim o tem, da resnica o Razgledih ni samo moja. In vendar: ne zdi se mi pošteno, da si to pravico vzame človek, ki mu tako rekoč ni treba drugega kot kihniti, pa se časopis že rodi ali crkne. Ne spodbijam legitimnosti moči, ki jo drži v rokah on sam: a kakor je moja moč le moč besed, pa mislim, da bi njegova položajska in kapitalska moč odločanja morala ostati omejena na njegov delokrog, saj se besedam ne prilega – ali vsaj ne pametnim ali celo moralnim.

Naš direktor trženja se ne brez upravičenega ponosa spominja starejših in novejših časov, ko je bil zraven pri nastajanju Stopa, Jane, Teleksa, Slovenskih novic, One, in z obžalovanjem tudi ukinitve Teleksa. Domnevam pa, da se je v letih, odkar je presedlal v trženje, njegov način razmišljanja tako spremenil, da v tej grenko-sladki nostalgiji ne vidi zgovornega dejstva, da je od vseh omenjenih projektov pod rušo ravno Teleks – torej edina nepopulistična, če že ne intelektualna publikacija. V trenutku ukinitve Teleks v vsebinskem smislu ni bil na vrhuncu, bil pa je na komercialnem dnu - kar je bil razlog za evtanazijo.

Podobno je zdaj z Razgledi: četudi za razliko od njih Teleks že v izhodišču ni bil mišljen kot nekomercialna publikacija, se ta vzorec ponavlja še bolj drastično: nekomercialnost je sinonim za vsebinsko nepotrebnost in uredniško nesposobnost.

Treba je tudi vedeti, da je hišni interpret razlogov za zaton Razgledov obenem človek, ki je že davno zastavil uradno strategijo glede te publikacije: Razgledov se ne trži, ker da se ne splača. Izhajali so brez kakršnegakoli marketinškega suporta v smislu bodisi pridobivanja oglaševalcev ali spodbujanja prodaje. Jaz pa mislim, da časopis, kakršni so Razgledi, rabi trženje še tem bolj - seveda ne za ustvarjanje plusa, ampak za pokrivanje te slavne izgube.

In če smo že pri tem: ni fer kar tja v en dan opletati s to mitično vsoto, ki se ji reče milijon mark. Jaz nisem Roman Končar, ki nategne državo za kak svoj butast film, ali razvajen froc, ki mu dajejo preveč žepnine: milijona mark Delo ni “investiralo” v Razglede, ampak je v sedmih letih s tem denarjem sofinanciralo izid več kot stopetdesetih številk časopisa. In nenazadnje: nisem v mandatu izgubil tričetrt bralcev, kakor natolcuje, ampak samo pol, in še od teh jih je petina šla čez noč, ko je država pred leti odnaročila tiste, ki jih je dotlej čàstila.

Tolažiti se, da strele udarjajo v najvišje vrhove, je neumen pregovor, ker z dobrim strelovodom to itak ni problem. Problem je v tem, da te vrhove režejo. Direktor trženja si drzne z vsebinskega stališča kritizirati edicijo, ki ne prinaša dobička, in molčati o vseh tistih - ali prilogah –, ki dobiček prinašajo. Tega si ne dovolim. S tem je firmi povzročil moralno škodo, kakor bi v drugem primeru povzročil poslovno. V bistvu je povedal, da je tukaj vse super razen Razgledov. To trditi pa je komično in nesramno – in od tega prepričanja me ne odvrnejo niti konjske doze samokritičnosti, kolegialnosti, prizanesljivosti, privrženosti delodajalcu ter poslovnega in javnega bontona.

Dejstvo je, da si Delo Razgledov ne zasluži. Njihovi interesi so tam, kjer je denar, in nimajo ne volje ne časa za kaj bolj pametnega. Tega jim niti ne zamerim: ne meni osebno ne slovenski kulturi ne intelektualni sceni ni nihče nič dolžen - niti Delo kot dolgoletni izdajatelj. Zgrešeno pa je, da od mene in mojih somišljenikov pričakujejo razumevanje za svoje početje, in za nameček še predrzno, da ljudem, ki Razglede vendarle še berejo, celo odrekajo privrženost časopisu. Ponavljam: ni jih tako malo in niso taki brezvezniki, kakor je videti s stališča medijskega kapitala in z vrha upravne piramide.

Jaz se s to logiko še lahko nekako sprijaznim, nisem je pa dolžen razumeti. Mi je prav žal: pripravljen sem bil biti tiho, a ne na svoj račun - da bi s svojo vestjo lajšal zadrego, v katero so se spravili. No, saj: če kot dobra kuharca, a slab gospodar niso znali Razgledov izdajati, ni nič čudnega, da jih ne znajo niti ukiniti.

Ko sem bil majhen, sem hotel biti šofer avtobusa, enkrat vmes pa tudi pravnik. Danes mi je žal samo za tem drugim.

Naredil sem domačo nalogo in si prebral sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v pravdni zadevi Marjan Podobnik proti Mladini. Prvi vtis je, da se to na noben način ni moglo razplesti kako drugače: kako bi vendar sodba, izrečena “v imenu ljudstva”, ne dala prav predsedniku stranke, ki je “ljudska”!

Kot pismenega jezikohitreca, ki niti dopisa ne zna napisati brez stila in ne da bi ga prej pošteno zeditiral kakor vsak članek za objavo, me je branje tožb, sodb, mnenj in podobne pravne šare vedno zabavalo. Kolikor imam izkušenj z odvetniškim oziroma sodniškim pravdorekom, mi nikoli ni šlo v račun, kako se je mogoče izražati na nek način sicer natančno in eksplicitno, pa kljub temu štorasto in krčevito, prikrito in šifrirano, namenjeno le posvečencem in tistim, ki se jim dà v to vlagati napor. V vsakem primeru gre vendar za dejstva, naj gre za potrjevanje ali spodbijanje, opisovanje ali domnevanje: kako je potem mogoče, da se je skozi verbalni opis – ki je za moje pojme luč prepoznavanja realnosti – tako težko prebiti?!

Dandanes odvetniške pisarne v ZDA zastopajo recimo delfina kot tožnika proti živalskemu vrtu zaradi slabega ravnanja. Ali Julian Barnes, ki v “Zgodovini sveta v desetih poglavjih in pol” opisuje inkvizicijsko tožbo v XVI. stoletju proti lesnim črvom, ki so nažrli stol nekega škofa, da se je pod njegovo težo sesul in ga pri tem poškodoval. Kozlovska sodba v Višnji Gori je tudi lep tak primer. Tožbe, odgovori na tožbe in sodbe so vedno malo smešni, tudi če gre za ljudi - prisežem, da nisem mislil drugače niti v primerih, ko sem bil sam kdaj vpleten (čeprav mi ni bilo do smeha). To je povsem v skladu z Bergsonovo teorijo smeha oziroma z eno od značilnosti smešnega: resnobnost in togost vedenja ali izražanja, nefleksibilnost glede na situacijo, v kateri bolj distancirani in spontani opazovalci pričakujejo neko bolj življenjsko reakcijo.

Toda sodba v primeru Podobnik proti Mladini me je fascinirala kot nekaj popolnoma drugačnega od tega, česar sem bil vajen od pravnikov doslej. Gre namreč za lep in zgleden primer vešče pismenosti, spretnega izražanja, sposobnosti špekuliranja, dobro uravnotežene mešanice moralizma in cinizma – ki ju javnost po krivici ne zna ceniti v nobenem primeru –, nenazadnje pa po stilu tudi že skoraj publicistike ali celo esejistike.

Seveda je izpadlo cinično in skorajda nesramno, da se je to zgodilo ravno v tej pravdi. Ampak če govorimo tudi o kulturnih, ne le pravnih in medijskih aspektih te sodbe, potem je dejstvo, da je ta država s svojo sodno vejo oblasti tokrat vzbudila vtis, da nikakor ni neumna in nepravna - kakor je pač običaj v primerih, ko se zdravi pameti to zdi najmanj primerno. Vsekakor pa je ironično, da je sodba, ki jo je v skladu z njeno drugo točko Mladina proti izvršbi dolžna objaviti v teh in teh medijih, z uredniškega stališča kot nek intelektualni izdelek že tako ali tako povsem objavljiva.

V sodbi je cel kup formulacij, ki se mi kot navijaču za Mladino zdijo sporne, a moram kljub temu priznati, da so famozno formulirane: naprimer to, da izpoved “prve priče ne bi mogla imeti posebne teže [º]“, ker “bi lahko izpovedala le, kaj ji je o spornem sestanku povedala Metka KARNER LUKAČ” – ti neverjetni priimki v verzalkah so še edina usedlina starega sodnega stila –, “pri čemer ni nujno, da je tisto, kar naj bi ji povedala, sploh resnično”; ali da je “priča Boža GREŠOVNIK, kot je splošno znano, v slabih odnosih s tožnikom, zato je vprašljiva tudi verodostojnost njene izpovedi”; ali da so bile “tožnikove duševne bolečine [º] običajne intenzivnosti in sorazmerno kratkotrajne”. In še marsikaj je v sodbi takega, da jo bo Mladina na Višjem sodišču v Ljubljani upravičeno spodbijala v pritožbi, je pa vsekakor neprekosljivo napisano.

Škoda, da poklic sodnikom ne dovoljuje objavljanja avtorskih tekstov v tiskanih medijih, sicer bi okrožno sodnico Tadejo Primožič povabil k sodelovanju - je pa vsekakor moj trden namen, da nekje najdem sposobnega odvetnika za kolumnista. Mislim, da se bo pravniški način razmišljanja v Sloveniji vse bolj in bolj uveljavljal in da bo tudi ceh sam - predvsem seveda z odvetniškim vred – podobno kot v vseh razvitejših demokracijah sčasoma postal valilnica političnih kadrov. To bo po mojem napredek, ker če jus primerjamo s sedanjimi političnimi kotišči, med katerimi prevladujejo obrtništvo, obramboslovje ali kvečjemu stare šole literatov, zdravnikov in humanističnih intelektualcev, je med enimi in drugimi očitna in obetavna razlika v sposobnostih izražanja in doslednega ravnanja v zapletenih situacijah, kaj šele v načinu razmišljanja.

Morda je moj problem v tem, da se preveč navdušujem nad dobrimi formulacijami, pri tem pa premalo upoštevam vsebino samo. Toda kljub temu sem prepričan, da bo pričakovana uveljavitev pravne miselnosti in dikcije s svojo nevtralnostjo in brezbrižnostjo pomemben korak naprej.

Ta prepis je soglasen z izvirnikom.

Hote ali nehote mine kak moj dan tudi brez medijev: včasih ne utegnem, včasih pa se hočem očistiti. Morda je Medianin izbor slučajno padel v tak prazni tek, da sem šele dva dni po dogodku izvedel, da je sploh bil. Pa vendar se mi zdi, ko zdaj brskam po dokumentaciji, da je šel v bistvu z malo pompa mimo. Pa saj je najbrž bilo tako mišljeno: nekdo se nekaj spomni, in če rata, pač rata, če pa ne, pa tudi nič hudega. Medijska srenja je v glavnem fina in hvaležna, če jim nekdo – ki ni čisto iz njihovih vrst, ampak skoraj pa že – končno enkrat na dušo popiha, da se ne bojo samo sami hvalili od viktorjev do gongov in od DNS-ovih do Jurčičevih nagrad. Poleg tega oni dobro vedo, koga ne smejo niti povabiti ali vsaj obvestiti, kaj šele nominirati ali celo razglasiti, da je lepo mir v hiši. Še več: to, da Mediana razglaša “medijske osebnosti za tretje tisočletje”, je nekaj podobno pretencioznega, kakor če bi Statističnemu uradu Republike Slovenije prišlo na misel, da podeljuje nagrade najvišje uvrščenim na lestvicah vseh možnih podatkov, ki jih kot dolgočasni, a pridni in nepogrešljivi servis pač merijo. Ali podobno kakor takrat enkrat, ki je bil nek moj prijatelj - da ga spet ne omenjam – čisto zgrožen, ko je njegovo pisanje pohvalila Brina Švigelj Mérat, si predstavljate!? Najhuje, kar se lahko prisebnemu in sposobnemu človeku v Sloveniji zgodi – mislim seveda takega, ki se ukvarja z mediji –, je to, da mu podelijo neko nagrado ali ga za nekaj razglasijo. Ves ta cirkus itak delajo samo tisti, ki si nagrade ne zaslužijo, pa si pač morajo pripraviti teren, da je bodo tudi sami enkrat (ali večkrat) v življenju deležni nazaj. Kar pa zadeva Mediano samo, bi bilo zanje veliko bolje, ko bi delali na tem, da postanejo en tak res neodvisen Audit Bureau od Circulation, ne pa da se grejo oglaševalski biznis in po svojem okusu podeljujejo izbrancem statuse, ki se jih glede na njihovo avtoriteto ne spodobi sprejemati. Ravno tako so to petnajsterico očitno izbrali po popolnoma konfuznih kriterijih, ker pač ne ločijo med medijskimi moguli, popularnimi medijskimi osebnostmi in mnenjskimi voditelji. Ne bi motilo, če bi izbirali samo mogotce, ki imajo neko dejansko moč v rokah. Niti ne bi motilo, če bi te izbirali neglede na to, ali moč izkoriščajo v pozitivne namene ali pa jo zlorabljajo, in četudi to počnejo zgolj zato, da se pač malo obogatijo, kar javnosti sicer ne moti, vpliva pa nanjo tudi ne. Pa še umetniški vtis te prismojene akcije bi bil veliko boljši, če bi izbrali same take ljudi, ne pa da so jih pomešali z tistimi iz drugih kategorij. Nadalje pri marsikaterem od petnajstih nagrajencev - ali razglašencev ali kako se temu reče – tudi ni jasno, zakaj niso upoštevali tako pozitivnih kakor negativnih trendov v njihovih osebnih karierah, bodisi da se jim to dogaja po lastni krivdi ali iz objektivnih razlogov. Dobro, gospa Jeklin je že-že za vse čase in gotovo še ni rekla zadnje besede. Ampak Miši Molk pa se je rok trajanja vendar že iztekel, mislim tudi čisto v uredniškem smislu, ker čemu je pa zdaj podoben razvedrilni program na Televiziji Slovenija? Ali pa Robert Botteri, ki je nekoč bil najboljši urednik daleč naokoli in zastavonoša cele (moje) generacije, danes pa s tem svojim znanjem ureja neko malo satirično rubriko na zadnji strani Mladine? Da ne govorim o Slivniku - on je seveda ravno pravi za to, da je izbor izpadel malo bolj ekumenično, češ, saj si vendar vsi za istim prizadevamo –, ki v svoji karieri kakor da zavestno in načrtno nazaduje od sprva (na Delu) še kolikor toliko spodobnega in kredibilnega urednikovanja in komentatorstva v čisti poden na vseh črtah. Ali kaj šele Stojan Auer, ki je bil v nekem obdobju za slovenske razmere največja možna zvezda - ne sicer po mojem okusu, ampak tak, ki bi bil meni res všeč, se v teh krajih žal še ni rodil, zato je to velik kompliment –, da so kar punce omedlevale, nakar se pusti zvabiti na tisto obskurno in neresno malo televizijo? Ali Janez Lombergar: ali je on bil deležen Medianine časti zato, ker v vseh teh letih še ni storil profesionalnega samomora iz obupa nad dejstvom, da se mora bosti z bajto, ki je uzakonjena in organizirana tako, da se je ja ne more nobeno pametno prizadevanje niti malo prijeti? Ali Tomaž Perovič, čigar prispevek k novejši zgodovini medijev v Sloveniji bo po njegovem prestopu z resne televizije na neresno do nadaljnega ostal pač Studio City v svoji prvotni obliki? Očitno je za vse vseeno, ker gre za to, da so ljudje pač znani in koristni, iznajdljivi in sposobni, predvsem pa z vseh vetrov, da ne bo kdo užaljen. Mene ne moti to, da me niso dali zraven - kar bi bilo še bolj čudno, ker kako bi šele jaz ven štrlel –, kakor nas je nekaj iz konkurence izločenih poskušala v zapisu o dogodku potolažiti preveč prijazna in usmiljena kolegica. Zdi se mi pa vendar zamalo, da sta med vsemi petnajstimi samo dva, ki znata pisati: Jeklinova, ki ji to niti ni osnovno poslanstvo, in Doberšek, ki pa je tako ali tako to izklopil. To kvečjemu. Sicer pa – kaj me briga.

Eden vodilnih madžarskih intelektualcev György Konràd pravi v eseju “Pisateljeva antipolitičnost” takole: “Antipolitičen človek je tisti, ki ga vedno nekaj preseneča. Takemu človeku se zdijo stvari nenavadne, groteskne, celo brez pomena. Jasno mu je, da je žrtev, vendar to noče biti. [º] Legitimnost antipolitike [º] je diskurz ciničnega in ljubiteljskega utopista. Nikoli ne naredi nič v imenu množice ali kakršnekoli skupnosti. Za seboj ne potrebuje stranke, države, naroda, razreda, korporacije, akademskega odbora. Karkoli stori, stori po lastni volji, sam in v okolju, ki si ga je sam izbral. Nikomur ni dolžen nič. Njegovo ravnanje je osebno in je samoobramba.”

V odlomku me je sprva zmotilo dvoje: najprej to, da je tak človek “žrtev, vendar to noče biti”, in drugič, da “ne potrebuje” omenjenih instanc in institucij, formalnih ali simbolnih. Kako je to dvoje mišljeno? Ali ni človek v vsakem primeru tisto, kar pač je, četudi noče oziroma se za to nima? In ali ta formulacija, da ne rabi zaslombe pripadnosti nečemu, kar ga presega in z njim nima najbolj neposredne zveze, ne govori v bistvu bolj o tem, da te instance in institucije pravzaprav nimajo z njim kaj početi - ali da so ga celo že izvrgle –, pa se pač znajde brez njih?

Naključje je hotelo, da sem prav danes slišal obenem smešno in srhljivo zgodbo - lahko bi si jo izmislila recimo brata Coen kot scenarij –, ki mi je pomagala razsvetliti prvo od obeh vprašanj. Naključnega in zapoznelega sprehajalca so pred dnevi v mračnem delu Ljubljane zgrabili trije nasilneži, mu nastavili na vrat britvico in zahtevali od njega jurja. Pri sebi ni imel ne denarja ne volje, da bi se jim upiral, in jim je rekel - senzibilna in filozofska, malo pa tudi zmedena duša, kakršen pač je –, da se mu itak ne ljubi živeti in naj kar zarežejo. Presenečena banda ga je izpustila in se izgubila v noč.

Absurdno, ampak tako je: človek se je rešil tako, da je hotel biti žrtev. In to je zakon. To je zakon talca, ki si pred strelskim vodom razgali prsi in reče: “Streljajte!” Današnje civilizirane družbe seveda ne pritiskajo vsevprek na sprožilce, ne dejanske in ne metaforične, temveč se zadovoljujejo s tem, da iz ljudi izvabljajo priznanja, da so žrtve, ali jih celo pripravijo do tega, da si želijo biti žrtve – in potem jih pustijo pri miru. To je cena, ki jo je treba plačati, da imaš mir. In res: večina ljudi živi v tej blaženi iluziji, kako jim je lepo v tej njihovi službi, sloju, narodu, državi, na svetu in nasploh v vesolju.

Življenje človeka, ki se s tem noče sprijazniti, ki torej noče biti žrtev, pa je permanenten upor. To se seveda sliši sila patetično in partizansko. Vendar je v praksi in resnici tako, da za osnovno mero originalnosti, principielnosti in osebne etične dignitete že zadošča vsaj malo intelekta, izobraženosti, kinderštube, dvoma, distanciranosti, trme, zdolgočasenosti, nezadovoljstva, izbirčnosti, okusa, razvajenosti in nenazadnje potrpljenja in vljudnosti. Razumnemu človeku vse to odpira oči za dejstvo, da je v danem, se pravi povprečnem družbenem okolju žrtev, obenem pa mu tudi omogoča, da si gradi svet - četudi ne povsem brez zveze s tistim drugim, rabeljskim –, ki je samo njegov, njegov prostor svobode in zasebnosti. V njem je sam in kvečjemu s tistimi, s katerimi ga je pripravljen deliti.

Po teh življenjskih resnicah se nedvomno ravna veliko več ljudi, kakor bi lahko sklepali po splošni anemičnosti, individualnih in kolektivnih travmah in drugih družbenih problemih – in to je točka, na kateri nastopi slovenski faktor – ali morda bolj splošen (post)socialistični. “Stranka, država, narod, razred, korporacija, akademski odbor” sami po sebi niso maligne kategorije, ki bi že vnaprej, brez razlike in v vsakem primeru dušile individualnost. Identifikacija s temi instancami je stvar svobodne odločitve posameznika, pač glede na njegovo potrebo po pripadnosti, privrženosti nečemu širšemu od lastnega jaza in najožjega zasebnega okolja.

No, seveda so ravno ta oporišča sistema tisti mehanizmi, s katerimi družba iz ljudi obenem dela žrtve in jih s sprejemanjem vase oziroma s ponujanjem možnosti identifikacije potem tudi navidezno deviktimizira in ergo osrečuje. Vendar obstajajo tu bistvene razlike. Sprejemanje ali zavračanje teh instanc in institucij je enako legitimno, vendar se stvari komplicirajo samo pri zavračanju: če posamezniku nič drugega ne preostane, je zavračanje manj svobodno, kakor če se odloči iz najboljših principov, da ne bo imel nič s sistemom, ki je eventualno dovolj fleksibilen, da sprejme vase individuum in da je korist obojestranska. In obratno: če je sistem takšen, je lahko tudi sprejemanje bolj svobodno.

Nikoli nisem razumel tistega neumnega refrena, češ, “svoboda je samo druga beseda za to, da nimaš kaj izgubiti”. Dejal bi, da se svoboda res začne šele takrat, ko si postavljen pred izbiro, čému se boš odpovedal sam. Zato se tudi odpovedujem stavku za na konec, ki bi kakorkoli opominjal na okolje, v katerem živimo.

Svoboda ni brezskrbnost, svoboda je breme.