Za narodov blogor

Dejstvo je, da Televizija Slovenija ne more funkcionirati brez celega kupa soglasij. Poglejmo si nekaj primerov, ki to potrjujejo in na katere se nihče v debati o prezakonitvi TVS sploh ne spomni.

Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje Jolandi Bertole, da se sme pojavljati pred kamero v športnih poročilih z obupno frizuro ter v prevelikih in kričečih jaknah z atletsko podloženimi rameni. Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje nekaterim voditeljicam, da se smejo pojavljati pred kamero, ne da bi se prej podvrgle lepotnim operacijam - in nekdo drug spet drugim, da se pojavljajo s tako rekoč novim liftingom v vsaki naslednji oddaji sproti. Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje Silvu Teršku, da sme s čepico, ki vzbuja vtis, da je iz gorgonzole, in kravato, kakor da zlepljeno iz tetrapakov od jogurta – ter z glasom duhovnika, spreobrnjenega v porno –, v oddaji “Polnočni klub” postavljati gostom vprašanja v duhu permanentnega, četudi nenapisanega poziva “naredite mi to deželo (spet) debilno”. Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje Franju Mavriču, da vodi to isto oddajo - ali z drugimi besedami soglasje komurkoli, da vodi karkoli, kar mu pač pride na misel. Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje urednikom, da smejo biti zadovoljni z izdelki podrejenih ali da jim nikoli ne povedo, kaj delajo narobe in kako naj delajo prav. Nekdo na Televiziji Slovenija daje soglasje za snemanje nadaljevank “Klan” ali “Vrtičkarji”. Domnevam namreč, da je tudi za posmehovanje profesionalnim standardom - pisanju scenarijev kot obenem filmski in literarni umetnosti, pa seveda igralstvu, producentstvu in menedžerstvu - potrebno nekakšno soglasje. Soglasje morda ni potrebno na komercialni televiziji, na nacionalni, javni oziroma državni pa najbrž že, kaj menite? Ali je možno torej sklepati, da sta poceni zabava in poneumljanje v javnem interesu države oziroma Ministrstva za kulturo, ki bi naj prevzelo RTV zavod pod svoje milo skrbništvo? In nenazadnje: nekdo daje soglasje Ladu Ambrožiču za to, da nekateri politiki nikoli ne bodo nastopili v informativnih oddajah Televizije Slovenija.

Kakor po eni strani novinarji nič kaj prida ne veljajo, pa so po drugi vendarle spreten lobi, kadar gre za dvigovanje prahu, spuščanje megle in metanje peska v oči. Spomnite se, kako sta pred leti najprej Janša in čez nekaj časa še Rupel nepremišljeno zinila vsak svoje proti televizijcem: prvi jim je požugal z “labodjim spevom”, drugi pa namignil, da bi bilo tam treba “narediti red”. Kakšen vik in krik se je dvignil zaradi dveh benignih izjav! In kako zvito in odločno so se uprli predlagani noveli zakona o odpravi zdaj potrebnega soglasja zaposlenih za imenovanje odgovornih urednikov – človek si skorajda ne more kaj, da se ne bi z njimi solidariziral, ko pa se tako pokončno, četudi neprincipielno in pozabljivo upirajo še bolj od njih zvitim in oblastiželjnim politikom! Pa saj to je vendar neverjetno: zmeda dejstev, idej in vrednot na vseh področjih od politike ter intelekta in kulture pa do novinarske etike in profesionalizma je do danes postala že tako popolna, da prepotentneži na nižjih, mislim uradniških, pomožnih in sindikalističnih nivojih tako v medijih kakor v strankah ne verjamejo več niti ljudem, kakršen je Matevž Krivic!

Nihče ni tako slep ali naiven, da ne bi politikom pripisal, da si z novotarijo obetajo več vpliva na Televizijo, in vodstvu le-te samemu, da je povsem nedolžno pred očitki, ki so mu jih servirali sindikalisti. In vendar: kakor je dejstvo, da se stranke že zdaj in od prej vtikujejo v Televizijo, je iluzorno pričakovati, da tega ne bi počele tudi v prihodnje - pač na drugačne načine, če jim to zdaj ne bo uspelo. Še več: ali je kdo tukaj, ki je brez greha? Politiki? Vodstvo? Novinarji? Sama retorična vprašanja. Toda pri vsem tem grešenju in neglede nanj je dejstvo, da s tem samo zamegljujejo bistvo problema – in ta je seveda televizijski program sam.

Problem Televizije Slovenija se začenja že daleč pred točko, na kateri je sploh smiselno in potrebno razpravljati o političnih pritiskih in avtonomnem novinarstvu! Problem Janeza Čadeža kot generalnega direktorja ni v njegovih spornih poslovnih odločitvah in v tem, ali ga je podtaknil Marjan Podobnik ali ne, ampak v tem, da ima nacionalna televizija vodilnega moža, čigar okus je obtičal na nivoju Tofa in Helene Blagne! To je problem! Si kdo drzne trditi, da to ni pomembno? Ali da niso pomembna vsa tista “soglasja”, ki jih omenjam na začetku in ki jih iz neznanja, lenobe, naveličanosti in pomanjkanja zdrave pameti ali odsotnosti hierarhije odločanja televizijci križem-kražem podzavestno in lahkomiselno stresajo iz rokava?

V bistvu je to žalostna zgodba. S to televizijo smo vsi zrasli, dolgo časa nam je bila druga mati – zdaj pa vse te spomine dobesedno stran mečejo in se kregajo okrog stvari, ki na drugi strani ekrana nikogar ne zanimajo. To je tako, kakor da bi se nam star prijatelj izneveril, potem pa bi svoje dejanje opravičeval s pokončnostjo pred nekom drugim.

Zvečer je na pokopališču mir in so svečke res lučke. V rdečkasto-oranžni temi so bolj mrtvi z nami kakor mi živi z njimi - kar je veliko lepše.

Nisem tako nekonformističen, da za dan mrtvih ne bi šel manifestativno na pokopališče, četudi čez leto ne zanemarjam nikogar od tistih v onostranstvu, ki so mi karkoli pomenili. Slabo vest bi imel pred njimi, če jih ne bi obiskal, in ne pred živimi. Res pa hodim na ta dan na pokopališče šele zvečer, ko se prvonovembrska norija že polega, in tu in tam prižgem svečko ali dve.

Dejstvo, da se je dan mrtvih – sicer že prej pomemben praznik – še bolj razvil v eno najintenzivnejših slovenskih svečanosti, me ne preseneča, čeprav ga ne bi hotel preveč na silo in na prvo žogo razlagati. Fenomen bi bilo prelahko in preveč tendenciozno pripisovati zgolj tej zloglasni slovenski morbidnosti ali že kar zagledanosti v smrt. Po drugi strani je namreč treba med javnimi slovesnostmi upoštevati tudi božič, ki se po svojem prazničnem pomenu ne le edini lahko meri z dnevom mrtvih, temveč je le-temu tudi značilna in zgovorna, predvsem pa dovolj simbolna in življenjska protiutež. Naveza obeh praznikov spodbija enostranske interpretacije in bolj kakor o čem drugem govori o nekakšni civilni radoživosti Slovencev. Nesporno je, da je ljudski glas milo rečeno hladen ali vsaj delopustno pragmatičen v odnosu do političnih oziroma ideoloških praznikov - od dneva samostojnosti in suverenosti do kulturnega praznika – in da zato tem bolj spoštljivo in obvezno doživlja dan mrtvih in božič. Še več: četudi so vsi sveti enako kakor božič izvirno krščanski praznik, pa 1. november za razliko od 25. decembra svojemu prvotnemu smislu daje še veliko več civilnega presežka in je v tem smislu tudi bolj ali celo najbolj konsenzualen slovenski praznik. To pa je seveda samo pozitivno.

Obsedenosti od sveč, marmorja in belih kamenčkov ter krizantem in mačeh se je seveda lahko posmehovati, vendar bi to moralo ostati omejeno na estetske pripombe. Seveda je dejstvo, da so slovenska pokopališča jezera kiča - pa kaj? Koliko ga je vendar tudi povsod drugje, in to na področjih, kjer posmeh nima tega zoprnega priokusa, da se skozi zunanji videz v bistvu vtikujemo v človekovo intimo?!

Ko sem v ponedeljek tako hodil med grobovi, sem malo računal. Na Žalah je okrog 40.000 grobov: če je na vsakem v povprečju gorelo deset svečk po 300 SIT in če so bili na vsakem cvetlični aranžmaji in nasadi, vredni v povprečju recimo 20.000 SIT, pridemo do prometa, ki se približuje milijardi tolarjev samo na tem, resda največjem pokopališču! In koliko je vredna šele bolj trajna pokopališka infrastruktura, da ne govorim o parcelah samih! Očitno je dan mrtvih pomembna zadeva že z vidika narodnega gospodarstva.

Kakorkoli že, slovenska pokopališča so odprt zgodovinski učbenik kamnoseške, hortikulturne, krajinsko-arhitekturne, tipografske, žalno-literarne in celo slovnične mode. Izurjeno oko bi znalo prepoznati čas, v katerem je bil nek grob urejen, tudi brez letnice smrti pokojnika na nagrobniku. Grobovi, starejši od trideset, štirideset let, še nekako delujejo enotno tako po oblikah kamnov kakor vklesanih črkah, čeprav zato še ne tudi uniformirano. Nekje v šestdesetih letih pa je morala ponudnikom in povpraševalcem začeti delati preveč bujna domišljija. Takrat se pojavijo praviloma grde, nekako po sili dostojanstvene, a z vsemi proporci skregane tipografije, ki jih ne vidimo nikjer drugje na svetu razen na slovenskih nagrobnikih; nekakšne lovorjeve ali pušpanove ali kakšne vejice in prelomljene vrtnice, bodisi vklesane ali iz krivljenega železa; steklene ali zidane utice za svečke; v nekem obdobju postanejo popularni napisi, ki pripono družinskega svojilnega pridevnika (skoraj vedno -ovi tudi takrat, ko bi bilo prav -evi) ločujejo od priimka z vezajem; dandanes pa kromirane črke na serijsko prirezanih ploščah z omehčanimi robovi – nekak tihi-dom postmodernizem ali kaj.

Malo je grobov, za katere bi lahko rekli, da so res lepi. In četudi so bili dejansko vsi urejeni s tem namenom, pa je ljudem zaradi slabšega okusa to pač spodletelo, je to po svoje še nekako dobro. Lep grob je namreč presunljiv, preveč presunljiv grob: nemara bi bilo še bolj perverzno, če bi iz teh zadnjih počivališč delali dizajn, kakor če z nadomeščanjem vsebine z golimi znaki - kar je definicija kiča – to počnemo z levo intelektualno roko, a s tem večjo mero samozadovoljstva in odrekanja. In nenazadnje: mrtvi niso nikdar tam, kamor gre živ človek romat. Najbolj turoben grob je naprimer fotelj, v katerem nekdo ne bo nikoli več sedel.

Kakor se dame na ta dan prvič v sezoni odenejo v pelcmantle, mi je ne enega 1. novembra mama oblekla moj mišje sivi zimski plašček, in tako smo potem šli prižigat svečke najprej k omi in dedotu in obvezno še po eno na grobnice talcev, partizanov in ruskih vojnih ujetnikov. Ne samo, da zato še danes vem, kdo je v tisti vojni zmagal in trpel, temveč zato še danes hodim na pokopališče tudi za tiste, ki jih sploh nisem poznal - ali pač kadarkoli čez leto.