Za narodov blogor

Lep dokaz, da se ne držim vedno principov, je moje članstvo v Društvu novinarjev Slovenije.

Odkrito priznam, da sem član DNS iz oportunizma, čeprav je tudi res, da imam kljub temu mirno vest, ker so koristi od članstva zanemarljive. S tisto rdečo partijsko knjižnico se namreč na vhodih v tuje muzeje in galerije – v slovenske skorajda ne hodim – izkazujem tudi kot član Mednarodne novinarske zveze in s tem prišparam nekaj evrov v različnih valutah. Vprašanje je, ali skupna tolarska protivrednost teh zastonj ogledov odtehta letno članarino. Moj problem, če doslej še nisem izkoristil ugodnosti, da bi si kupil renaulta z desetodstotnim popustom.

Nenazadnje bi moral izstopiti – ali se sploh nikdar ne včlaniti, saj navsezadnje to ni od včeraj – že samo zaradi internega glasila Novinar. S tem kvazi strokovnim, nespretno urejenim in napisanim in po izgledu kakor da ciklostiranim skrpucalom se po zanikrnosti ne more meriti niti ena publikacija, ki jo dela katerikoli njihov član ali nečlan za katerokoli javnost. Neverjetno, da takšno cehovsko bizarnost izdajajo ravno novinarji! Članov DNS je seveda dovolj, da bi za te reči zlahka našli sposobnejše, vendar ti očitno nimajo volje, časa in idej. To je obenem razumljivo in značilno: zakaj pa bi se pravzaprav trudili? Ne tako ne drugače se ne splača. Živijo z zavestjo, da je društveno delovanje postranska dejavnost, ki še zdaleč ne prinaša takih osebnih zadoščenj in javnih rezultatov kakor osnovna. Živijo z zavestjo, da je očem skrita civilna družba v primerjavi z družbo kot politiko, gospodarstvom in tudi mediji samimi nepomembnejši in neučinkovitejši del javnega življenja. Zato se ne čudim, da me vsebina Novinarja ne zanima, ali kaj šele teme, o katerih debatirajo na rednih letnih dobivanjih (za katera nikoli ne pozabijo pripomniti, da gre za “nekdanje Gorjupove dneve”). Medije ukinjajo, kupujejo, prevzemajo, kriteriji se sesuvajo v prah in vstajajo iz nič, novinar (ali celo član DNS) je že lahko kdorkoli, marketing in vsesplošna komercializacija sta na pohodu, – oni pa si utrgajo dva, tri dni časa na leto za diskusijo o svojih malih vsakdanjih službenih dilemah in še za kak žur za povrh.

To ni edini primer krize civilne družbe na nivoju strok in poklicev v Sloveniji. Poglejte samo prepire in zaplete v Društvu slovenskih pisateljev okrog volitev novega predsednika. Imam svoje mnenje o akterjih na obeh straneh – če sta res samo dve – pisateljskih barikad. Vendar bi rad predvsem opozoril na dejstvo, da je za škodo za ugled DSP dovolj že to, da se sploh kregajo. Vsakemu pametnemu in neprizadetemu opazovalcu, ki ga v bistvu ne zanima, kdo je in bo predsednik DSP, si pa želi, da bi kot institucija dovolj dobro funkcioniralo, je jasno, da se jim ne bi bilo treba prepirati o volitvah po časopisih, temveč da bi lahko obračunavali – če se že ne morejo dogovoriti zlepa – na sestankih in neuradnih srečanjih. Ampak ne: videti je, da je prevladujoča miselnost pač taka, da nima smisla poskušati doseči karkoli za kogarkoli ali proti komurkoli, ne da bi nek konflikt – ki v izhodišču morda še niti ni konflikt – spravili v medije.

Mediji so postali čarobna palčka za prepričevanje javnosti. To je sicer eventualno res in ne nujno nekaj slabega, pa vendar prihaja v kontekstih takih in podobnih razprav do kar dvojne pomote: prvič ni medijski diskurz isto kakor strokoven, interen, odkrit, dobesedno medčloveški pogovor na štiri ali več oči – zaradi mene lahko tudi neprijeten ali celo agresiven –, drugič pa interes javnosti tako daleč ne sega (in tudi ni treba, da bi segal). Ni vsako zakulisje takšno, da bi javnost zanimalo, in še najmanj ne v primerih, ko niti ni kulis, ki bi komurkoli zakrivale pogled.

Civilna družba – oziroma v tem kontekstu pravzaprav civilnost družbe – se začne na točki, ki je še daleč-daleč od vsakršnega javnega interesa ali interesa medijev. Začne se na točki, ko si je treba za javnost sicer potencialno pomembne stvari povedati na osebnem nivoju, v obraz in v brk, ne pa takoj teči na ulico in tam razglašati svoj prav in spodbijati prav drugega. Nič čudnega, da prihaja do gneče in zmede, ko pa cele stroke in poklici dobesedno spodbujajo mimoidoče, da se vtikujejo v probleme, ki niso njihova stvar.

Problem ni različnost idej, temveč sami mehanizmi delovanja: normalno, da eni mislijo tako, drugi pa drugače – toda oboji so vpeti v okostenele okvirje svojih lastnih institucij in neučinkovito formalizirane (oziroma deformirane) širše odnose. Ta družba enostavno ni pretočna. Sicer ne mislim, da se ljudje v slovenskih civilnih institucijah kaj slabše pogovarjajo in dogovarjajo kakor drugod. Sem pa zato prepričan, da ne govorijo o pravih stvareh s pravimi ljudmi. Že tako ali tako redke dobre ideje, vrednote, energije in pobude so kanalizirane kar tja v en dan in se lomijo ob nepomembnostih, medtem ko najbolje prosperira povprečno in predvsem utečeno. Mislim, da si bodo bolj pametni morali izmisliti svoje, sprva paralelne institucije – v nadaljevanju pa bodo dinozavri itak izumrli.

Ob dogodkih, ki človeka hočeš-nočeš silijo v patetiko, nima smisla preveč govoriti. Pa vendar se ta teden ne morem delati, kakor da se nič ne dogaja. Navsezadnje ne doživimo ukinitve časopisa prav pogosto. In kdo mi ne bi privoščil pravice ali celo potrebe, da se v doslej izvenzakonski, odslej pa bolj hišni kolumni posvetim res svojemu dogodku tedna? Brez skrbi, da ne bom težil in jamral – ali celo s kom obračunaval –, ampak bom zadevo poskušal obrniti v bolj pozitivno smer.

Vedno sem imel problem, da stresnih situacij sprva nisem dojemal zelo resno, dokler so se šele približevale. Racionalno zavedanje neizogibnega me nikoli ne pripravi do tega, da bi se na nek dogodek ali spremembo pripravljal, dokler do tega res ne pride – zato pa sem potem tem bolj sesut. K vojakom sem se odpravljal take volje, kakor da grem na počitnice, in šele prvi večer v kasarni je perspektiva leta dni v tako rekoč zaporu padla name z vso težo. Moj oče ni bil dolgo na smrt bolan – a ko je prišel njegov dan večnosti, je bil to zame tako “nepričakovan” šok, kakor če bi bil umrl v prometni nesreči.

Podobno je tudi zdaj z Razgledi: čeprav je bil sklep o ukinitvi sprejet pred štirimi meseci, sem šele od nedelje do torka, ko smo metirali zadnjo številko, ta konec občutil zares. Da ne bo kdo mislil, da sem se smilil samemu sebi – ne, bil sem si zoprn. Najbolj zoprn sem si bil takrat, ko mi je dal tehnični urednik pritisniti zadnji, častni enter, s katerim sem zadnji fajl zadnje strani zadnje številke poslal v tiskarno. Bil sem vidno ganjen – seveda pa ni bilo nikogar, ki bi to videl.

Kljub temu, da sem si v zadnji številki Razgledov privoščil uvodnik, bi rad s tem v zvezi povedal še par stvari, za katere v zadnjem tekstu ni bilo prostora ali vanj niso pasale ali pa jih prej še nisem odreagiral.

Šele zdaj mi je postalo jasno, da se o tem nesrečnem časopisu ni dalo nič več zelo pametnega povedati. Kolumnisti in nekateri drugi sodelavci, ki sem jim za zadnjo številko sugeriral temo ukinitve časopisa, so izpadli bodisi patetično, cinično, otročje, skeptično ali izmikajoče, ali pa se jim sploh ni zdelo vredno karkoli napisati. Moj uvodnik je napisan kot oporoka – in te so po definiciji teksti, ki v bistvu nimajo nobene zveze z avtorjem –, Doberškova “zadnja beseda” pa kot hvala bogu hudomušen govor na pogrebu. Tudi sicer je bila ukinitvi Razgledov posvečena medijska pozornost tako rekoč nikakršna: to je deloma v skladu s težo, ki so jo imeli v zavesti javnosti, deloma z oportunizmom in previdnostjo vi-za-vi izdajatelja, deloma pa z dejstvom, da sem sam eden bolj nepriljubljenih v medijskem cehu, le da se za razliko od Slivnika mene nihče ne boji. Prav so imeli šefi, ko so domnevali, da se javnost nad njihovo potezo ne bo zelo zgražala.

Kljub vsemu pa je pri vsem tem šokantno doživljati tri sledeče diskrepance. Prva je ta med obžalovanjem prenehanja Razgledov – tudi povsem nevpletenih ljudi in celo nebralcev – in nezanimanjem zanje, dokler so izhajali. Zdi se mi, da se ljudje čutijo prizadete v svoji načelni prikrajšanosti za tisto, česar sploh niso rabili – kar zanesljivo priča vsaj o nasplošni, da ne rečem zgodovinski pozitivnosti Razgledov. Druga je diskrepanca med tem istim obžalovanjem in pripravljenostjo, da bi kdorkoli s tem v zvezi kaj konkretnega naredil – z mano vred in z uredništvom in s katerimkoli izdajateljem. In tretjič: ta nesporna in vedno manj zadovoljevana potreba ljudi, da bi v življenju in tisku vendarle brali še kaj drugega kakor vsakdanjo štanco, je cele svetove daleč od realnih možnosti, da bi kaj takega zares izhajalo. Nikomur v tej psihozi masovnosti in dobičkonosnosti pač ne pride na misel, da bi se v kaj takega sploh spuščal, čeprav ni izključeno, da bi s tem celo delal kak manjši denar.

Profilu intelektualne, apolitične, napol literarne in napol esejistične, humanistično dobronamerne tiskovine z dostojanstvom in distanco in predvsem z dejanskim ali namišljenim kulturnim poslanstvom, kakršni so bili Razgledi, je v Sloveniji definitivno odzvonilo. To je dejstvo – in v tem smislu je skorajda dobro, da smo se vsi skupaj nehali mučiti. Za te reči v teh krajih nikoli ne bo dovolj piscev, zanimanja in denarja, kakor nikoli ne bo dovolj inženirjev, potreb in sredstev za recimo letalsko industrijo.

Ostajajo Nova revija, Sodobnost, Revija 2000, Ekran in cel kup še manjših zadevščin – vse seveda že na meji obskurnosti in smisla, ki se ji Razgledi, pripominjam, v primerjavi s temi publikacijami niso niti približali –, ostaja pa tudi ta temeljna nepotešenost zahtevnejšega bralstva. Kdorkoli bo kaj poskušal v to smer, se bo moral izogniti vsemu, kar je izhajalo doslej in kar še izhaja – ne skratka nikogar nagovarjati z intelektualiziranjem samim, temveč s socialnimi, kulturnimi in političnimi preferencami intelektualcev. Šele potem bo nenadoma jasno, da je to številčno in dejansko sloj, na katerega je treba resno računati.

Kljub racionalnemu zavedanju neizogibnega pa se do nadaljnega kot ponavadi delam, kakor da se nič ne dogaja.

Kaj naj rečem? Janšev opis “povprečnega LDS-ovca” je nekaj tako neumnega, da česa podobnega ne bi spravil skupaj niti Marjan Podobnik.

In vendar je razlika med tema dvema modrijanoma slovenske politične scena bistvena: medtem ko običajne Podobnikove neumnosti izvirajo iz naivnosti, pa vsaj ta Janševa izvira iz nizkotnosti. Podobnik je dobronameren, Janša pa hudoben – in kako bi lahko kdaj s teh izhodišč sploh kaj zadela?

Janez Janša je svoje mnenje o LDS formuliral v tako rekoč publicističnem stilu. S stališča berljivosti oziroma poslušljivosti govora je opis političnega ali kakršnegakoli sloja s pomočjo socialnega položaja in življenjskih praks nekega imaginarno tipičnega predstavnika dejansko bolj zgovoren. Ne morem si kaj, da si ne bi celo domišljal, da Janša – ali eventualno njegov pisec – pridno bere moje kolumne in se iz njih uči sarkazma. Recimo: kako sem pred dvema mescema lepo sesul SLS-ovce, kajneda, češ, podeželje, obrtniški sloj, pridne roke, rodna gruda, dobričine in poštenjaki, pa vendar demagogi v svoji smešni principielnosti, ki si na taboru po taktu narodnjakov delijo kosilnice in zofe. S tem sem povedal več, kakor bi povedala sociolog in politolog, če bi jih šla strokovno secirat.

Seveda pa bi se moral vajenec zavedati, da je na publicističnem nivoju mogoče povedati več, kakor znajo povedati bolj pametni, samo v primeru, če slikovite besede odgovarjajo resnični sliki. Janšev opis ni karikatura, temveč kratko-malo neprepoznaven zmazek, ki govori samo o tem, da Janša nima pojma, kakšna je resnična logika političnih opredelitev in življenjskih stilov Slovencev.

Predvsem pa je jezik politike drugačen od jezika publicistike. Ne more se en Janša pojaviti na kongresu svoje stranke in z značilnim knedlom krčevitega preseganja frustracije v grlu, s tem svojim glasom lustracijskega robota in vase prepričanim ciničnim nasmeškom pričakovati, da se bo njegova domislica zdela zabavna ali celo verjetna komurkoli razen tistim, ki imajo o teh zadevah kvečjemu še manj pojma od njega samega – in teh je po mojem zelo malo. V čem je torej smisel njegovega izvajanja, če ne pridobivanje novih simpatizerjev oziroma odvzemanje simpatizerjev drugim?

Janševe predstave o LDS-ovcih v bistvu govorijo o tem, kako si neizobraženo slovensko podeželje predstavlja življenje v slovenskih mestih. Mi tukaj po njihovem živimo v političnem in kulturnem razvratu, ki nas v skrajni fazi celo napeljujeta h kaznivim dejanjem. Mi tukaj imamo polne riti in dobre službe – in še te so nam zrihtali tisti, ki so bili že v prejšnjem režimu pri koritu –, medtem ko je prava delavoljnost doma na deželi. Gremo se nekaj z računalniki, ker je to moda, ne pa iz praktičnih razlogov, namesto da bi se zgledovali po računalniško nepismenih, ki brez teh hudičevih naprav čisto v redu živijo in si ne pustijo zaračunavati impulzov firmi, ki je itak LDS-ovska. Zraven seveda spada, da volimo Kučana, za nameček pa smo še brezbožniki in tolerantni do drog, če jih celo sami ne uživamo. Predstavljajte si Janševo zadrego, ko piše svoj govor in si razbija glavo, kako to dvoje omeniti tako, da bo pasalo v kontekst slikovitega in srhljivega duhovičenja: aha, saj res, v mestu so zidovi polni grafitov, marsikateri je res proticerkven, potem pa imajo še nočno življenje in droge in dilerje, to je ja splošno znano dejstvo, kdo bi to zanikal. In glej: dr. Frankenstein – no, pravzaprav dipl. obramboslovec – je zvaril pravega malega, a zato nič manj grdega in nevarnega urbanega monstruma.

Če se vrnem k razliki med SLS in SDSS: eni in drugi so sicer prepričani, da smo mi v mestih pokvarjeni, le da podobnikovci v svoji naivnosti in demagogiji mislijo, da nas je mogoče poboljšati z dobrimi zgledi in velikimi besedami, janševci pa so pač tako zadrti in jezni na ves svet, da verjamejo, da je to mogoče samo z odločnimi vzgojnimi ukrepi.

Janšev ekspoze pa je v neki točki vendarle nehote točen: LDS je seveda edina kolikor-toliko moderna in urbana stranka tako dejansko, po svojem političnem delovanju, kakor na nivoju imidža. Dejstvo je namreč, da razen redkih izjem nobena druga stranka ne premore ljudi, ki bi se zdeli sposobni za ministrske in druge pomembne položaje v državni upravi ter kulturi in gospodarstvu, in katere poslanci ne bi večinoma dajali vtisa, da imajo ljudi v mestih in svobodnih poklicih – da ne rečem intelektualce – za blazirane in cinične čudake in škodljivce.

Odgovor na vprašanje, zakaj so te moči in sposobnosti skoncentrirane ravno okrog LDS, je preprost, čeprav za podeželana tudi tragičen: ne le oblast in denar, tudi pamet in demokracija sta v mestih – na podeželju sta ozimnica in rekreacija. Res je seveda, da bivši sistem ni skrbel za to, da bi od ljudi, ki so hočeš-nočeš prihajali v mesta, lahko pričakovali takšno izobrazbo ter profile in vrednote, da bi se v novem okolju znali socializirati in funkcionirati, ne pa da nam meščanom solijo pamet. Zato imamo danes janše in podobnike, ki hočejo nas prevzgojiti, namesto da bi se sami otresli svoje zaplankanosti.

Duncan Watts in Steve Strogatz, fizika na Cornell University v ZDA, raziskujeta tako imenovano teorijo majhnega sveta. Gre za matematično ugotavljanje povezanosti med posameznimi členi v zaključenih sistemih. Njune izsledke je mogoče aplicirati v tako različnih disciplinah, kakršne so naprimer nevroznanost pri raziskavah povezav med možganskimi centri, primerjalna književnost z iskanjem “rapports de fait” med posameznimi literati, še bolj praktično pa v epidemiologiji pri raziskovanju širjenja nalezljivih bolezni od aidsa do navadne gripe.

Watts in Strogatz sta naredila računalniško simulacijo omrežja tisoč ljudi, vsakemu od njih pa podelila povezave z desetimi drugimi. Omrežje je bilo pravilno v tem smislu, da sta si zamislila pri vseh enake in predvidljive povezave. Ugotovila sta, da je potrebnih nekaj ducatov korakov, da pride do kombinacij med oddaljenimi členi namišljenega omrežja. Toda ko sta v sistem začela uvajati faktor naključja – se pravi nepredvidljive povezave med oddaljenimi členi, ne da bi povečala število povezav samih –, je število potrebnih korakov, da se je tisoč ljudi dodobra premešalo, začelo hitro padati. Bolj ko so bile povezave naključne, manj korakov je bilo potrebnih. Če je bila v njunem modelu med stotimi povezavami samo ena naključna, se je število korakov zmanjšalo že za desetkrat.

Znanstveniki, ki raziskujejo človekove možgane, so že prej vedeli, da je velika večina sinaps med možganskimi centri kratkih – to so tiste med sosednjimi centri in tistimi, ki opravljajo podobne funkcije –, le nekaj pa je dolgih, med oddaljenimi. Toda šele teorija majhnega sveta pojasnjuje tak ustroj kot nekaj evolucijsko logičnega: majhno število dolgih, fiziološko bolj kompliciranih in s stališča urejenosti sistema naključnih sinaps omogoča veliko večjo kapaciteto možganov, kakor če bi bili centri povezani samo s kratkimi in anatomsko predvidljivimi.

Watts in Strogatz sta za lažjo predstavljivost vzela primer iz popularne kulture – kdo ve zakaj ravno igralca Kevina Bacona, ampak saj je vseeno. Skratka: koliko korakov je torej potrebnih, da povežemo Kevina Bacona in Charlieja Chaplina? Trije: Bacon je v nekem filmu igral z Lawrenceom Fishburnom, Fishburn v nekem drugem z Marlonom Brandom, Brando pa v nekem tretjem s Chaplinom. Na ta način – namreč v treh korakih – je s Kevinom Baconom povezanih 220.000 igralcev, kar je 90 odstotkov vseh, ki so kdaj nastopili v igranih filmih.

Število potrebnih korakov (k) za kontakt med (n) členi omrežja je mogoče izračunati tako za pravilne kakor naključne sisteme, če poznamo – ali predpostavimo – povprečno število obstoječih povezav vsakega od njih (p). Formula za pravilni sistem se glasi k = n / 2 (p + 1), za naključnega pa k = log n / log p. Pri 225.000 igralcih, med katerimi je vsak sodeloval v povprečju s 60 kolegi, bi bilo v pravilnem sistemu – ki v realnosti seveda ne obstaja – potrebnih kar 1814 korakov, da bi povezali Bacona in Chaplina, medtem ko so bili v naključnem, življenjskem sistemu potrebni le trije.

Računarja pripisujeta povprečnemu in imaginarnemu človeku okrog 300 povezav. Poglejmo to v praksi: če je populacija Združenih državah Amerike dvesto sedemdeset milijonov ljudi, potem račun log 270,000.000 / log 300 pokaže, da povprečno število korakov do povezave med naključnimi posamezniki znaša 3,40. To pomeni, da ljudska “six handshakes theory” – namreč ta ameriška fraza, da je vsakdo oddaljen le šest stiskov rok od predsednika (češ, kako majhen je ta svet) – realnost še celo podcenjuje.

Treba pa je tudi preveriti, kako se te številke obnašajo v manjših skupinah oziroma omrežjih. Vzemimo za primer Slovenijo, ki pregovorno slovi kot dežela, v kateri se vsi poznamo. Razčistimo to vendar enkrat za vselej: log 2,000.000 / log 300 = 2,54. Vidimo skratka, da v manjših omrežjih število potrebnih korakov do kontaktov med posamezniki še pada.

Matematično dejstvo je, da z manjšanjem števila ljudi v nekem omrežju in z večanjem števila povezav prihajamo do vedno manjšega števila potrebnih korakov za stike med posamezniki. Očitno ima teorija majhnega sveta tudi močne družbene, da ne rečem ožje gledano celo politične implikacije. Slovenski sociologi naprimer polemizirajo o tem, ali je visoka stopnja zastopanosti predrevolucionarnih elit med današnjimi politično zaskrbljujoče dejstvo. Če je predstavnikov teh elit recimo 5.000 in če jim glede na narave njihovih poklicev pripišemo raje nadpovprečnih 400 povezav, je za kontakte potrebnega samo 1,4 koraka; če jih je samo 2.500 – kar se zdi dvakrat bolj realno –, pade število korakov že na 1,3. In če postavimo enačbo za še manjše omrežje, recimo za samo sedemsto inkriminiranih novinarjev, politikov, gospodarstvenikov in intelektualcev, kolikor jih navaja nedvomno merodajni “Potnik” v imenskem kazalu “poročila”, je korak samo še eden in ena desetina.

S pomočjo teorije majhnega sveta (in navadnega kalkulatorja) lahko vsak sam ugotovi, ali je treba biti paranoičen ali pa je bolje gledati na dejstva matematično hladnokrvno.

Citat: “Izbruhnilo je novo leto: kaos blata in snega, preoran s sledovi tisočih kočij, svetlikanja bombončkov in igrač, gomazenja lakomnosti in obupa; uradni delirij velikega mesta, ustvarjen zato, da zmeša glavo še tako zakrknjenemu samotarju.

Sredi tega hrušča in trušča pa je živahno kopitljal osel, ki ga je priganjalo neko z bičem oboroženo teslo.

V trenutku, ko je osel hotel zaviti okrog vogala pločnika, se je pred njim slovesno priklonil lep, orokavičen, polakiran, kruto okravaten in v čisto nova oblačila odet gospod, dvignil klobuk in rekel ponižnemu živinčetu:

‘Srečnega pa veselega voščim!’

Nato se je naduto obrnil k svojim tovarišem, kakor da jih prosi, naj k njegovemu zadovoljstvu prispevajo še svoje odobravanje.

Osel tega lepega šaljivca ni videl in je vneto tekel naprej, kamor ga je klicala dolžnost. Mene pa je v hipu popadel neznanski bes na tega enkratnega bedaka: zazdelo se mi je namreč, da uteleša duha Francije.” –
i Charles Baudelaire: Šaljivec (Kratke pesmi v prozi). Spleen, Cankarjeva založba 1992. Napisano 1861, prevedel jaz.
i0

Decembri so čas poganskih slovesnosti. Ljudje se bolj kakor kdajkoli čez leto vdajajo potrebam po razbrzdani zabavi, nakupovanju, dajanju in dobivanju daril, brezdelnosti, pijači in jedači, drogam, morda celo seksu. To je čas, ko se tudi razsodnim ljudem zdijo vse bizarnosti normalne: naprimer to, da si doma postavljamo iglavce in nanje obešamo nekakšne kičaste češarke. Po analogiji s trinajsto plačo so decembri kakor bonus, ki ga ljudje doživljajo do dna: tako rekoč nihče več nič ne dela, vsi samo še žurirajo, razvrat je zaželen in tako rekoč legaliziran.

Morda ta psihoza govori o tem, kako bi ljudje v resnici živeli, če jih ne bi vezale spone normirane vsakdanjosti. Če pogledamo center Ljubljane, ta teorija vsekakor drži.

Decembrsko vzdušje, ki ga mestne oblasti vsako leto čarajo, ima dve plati. Ena je urbanistično-arhitekturna in je pozitivna. Nizi lučk, s katerimi občrtavajo konture hiš ali jih sejejo po krošnjah, in nasploh rumenkasta in modrikasta svetloba, delajo mesto pravljično – predvsem pa lepše, kakor v resnici je. Kako lepo bi bilo, ko bi te lučke mežikale kar celo leto! Resda je to le poceni trik, kako mesto provizorično polepšati. Toda če mestne oblasti tega ne znajo doseči za vedno, potem ne vidim pravega razloga, da se ne bi zadovoljili z nadomestkom.

Druga, temnejša plat veselega decembra pa je socialna.

Stojnice v centru Ljubljane postavljajo že vrsto koncev let, seveda pa je to grozljivo ohranjanje tradicije krošnjarstva mileniumu primerno doseglo nesluten porast prav letos. Še nobeno leto ni bilo toliko štantov ter takšne gneče, hrupa in prometne zmede.

Začnem odzadaj: v mestu, kjer je prometna zmeda že tako ali tako nekaj vsakdanjega, in ob dejstvu, da mestne oblasti na ta problem ne reagirajo niti v manj obljudenih obdobjih leta, je poteza, da za ves mesec zaprejo za ves promet glavno prometno žilico skozi stari del centra, nezaslišana predrznost. To dokazuje, da se jim nobena cena ne zdi previsoka za veselje, ki ga ljudem želijo narediti. Ampak kaj govorim!? Tudi tistim, ki tam rajajo, se ne zdi nobena cena previsoka za zabavo, s katero se pustijo obdarovati. Kakršni meščani, takšna oblast – in obratno. Nikogar ne briga, kam z avti v centru že kadar ni izredno stanje. Zakaj bi jih brigalo, kam s še več avti med celomesečno in masovno prireditvijo?! In glejte to mešanico nespameti in hipokrizije: na Kongresnem trgu parkirnine zvečer ne pobirajo, to pa potem nadoknadijo s kaznimi za nepravilno parkiranje – in takih avtov je decembra v centru hočeš-nočeš velikanska večina.

Tradicijo krošnjarstva sicer uspešno perpetuirajo trgovske pogruntavščine, kakršne so BTC, Interspar, Mercator in bodoči Leclerc. Vse to seveda ni problem, saj je v skladu s trendi urbane decentralizacije, ko se velika nakupovalna središča selijo na obrobja mest. Problem je v tem, da je ta trend v Sloveniji enostranski oziroma da ni nasprotnega trenda, ki bi mestno jedro plemenitil z bolj dostojnimi trgovskimi projekti. Tudi to je krivda mestnih oblasti, ki ne znajo ustvarjati pogojev, da bi bil center za trgovce bolj vabljiv, bolj rentabilen.

Ker pa veseljaki vsaj podzavestno le čutijo potrebo po aktivnem življenju tudi v centru, to udari na dan decembra, ko ni nič nemogoče in je vse dovoljeno. In ker aktivno življenje za mestne oblasti in njihove hvaležne podanike pomeni krošnjarjenje ob šundru in šnopsu, dobimo pač tak novoletni sejem. Ljudi so na to navajali že dolga leta – nekoč s Kmečko ohcetjo, v modernejših časih pa s populističnimi prireditvami, kakršne so Pozdrav Ljubljani ali Noč na Ljubljanici. Ta scena letos je samo naslednja stopnja pofužinjevanja mestnega jedra.

Vse zakrknjene samotarje – pa tudi tiste, ki se sicer radi družijo, a ne s komerkoli in kakorkoli – zato pozivam k bojkotu teh podcenjujočih, za kvaliteto življenja škodljivih orgij. Imajo vas za osle in vam pri tem še čestitajo! Čas veselja že-že – a tudi zbranosti med tistimi, ki so vas vredni in vi njih.

Govorica oglaševanja je včasih filozofska. Takšen je slogan za SiOL Internet, ki se glasi: “Svet ni eden, svetova sta dva.” Anonimni off-bas Pavleta Ravnohriba je veliki mali dosežek na področju glasovnega izražanja in tonskega oblikovanja: sicer diskutabilna trditev “skrivnostnega tujca”, ki samoumevno in eskapistično predpostavlja, da ima Drugo prednost pred Enim, je verificirana že s to nepopisno intonacijo. Ker kako bi ne verjeli moškemu glasu sirene, ki nas obenem mamljivo in srhljivo kliče nekam daleč, tja daleč, – “anywhere out of this world”.

In vendar: raje kot realnost proti virtualnosti bi to dvojino interpretiral kot diskrepanco med tistimi, ki v enem ali drugem svetu – če sta to res svetova, mislim ločena – živijo. Izhajam namreč iz ideje, da je virtualnost trendovska izmišljija filozofskih teoretikov in ljudskega glasu, v resnici pa le praktična in fascinantna pojavna oblika realnosti. Virtualnost je bila vsaka izgovorjena beseda od nastanka jezikov, vsak zapis od nastanka pisav, vsaka knjiga od izuma tiska, vsak časopis in medij sploh, vsa umetnost in vse znanosti, – skratka vse, kar je bilo kakorkoli posredovano, skomunicirano in referenčno.

Če sta svetova dva, potem obstajata od nekdaj ali vsaj od Platona – čeprav ne vidim pravega razloga, da bi svet dojemali dualistično tudi na nivoju vsakdanjosti. Naval digitalij nas s svojo hitrostjo, nezadržnostjo in intenzivnostjo bodisi fascinira ali straši, saj še noben od dosedanjih nosilcev in prenašalcev besede, slike in zvoka ni bil tako razpoložljiv in ni imel takega dometa in kapacitet kakor današnje informacijsko-komunikacijske tehnologije.

Domnevna dvojnost sveta kot bipolarnost analognega in digitalnega je v bistvu zamegljen pogled enih in drugih: na eni strani tistih, ki ne uporabljajo računalnikov ne za pisanje ali karkoli offline, ne srfajo po internetu in ne komunicirajo po e-mailu ter ne uporabljajo mobilnih telefonov in digitalnih snemalnih naprav, in tistimi na drugi, ki to počnejo. Volilci analognega – recimo jim pešci – si predstavljajo, da je na drugi strani čuden in v kulturnem smislu celo lasciven, čeprav ne nujno kvaren in neumen svet. Medtem pa se državljani digitalne republike ozirajo nazaj z nenostalgičnim in visokostnim nasmehom človeka, ki je relativno poceni prišel do moči, znanja, svobode in komoditet in zato vsaj navzven noče več imeti opravka z navidez manj vredno in turobno dejanskostjo (katere del hočeš-nočeš še vedno je in vedno bo).

Svetova sta dva kvečjemu socialno: prepad med pešci in priklopljenimi se povečuje, razmerje moči se vedno bolj nagiba k drugim. To je dobro. Dejstvo, da so se geniji rojevali že doslej, da je svet napredoval in demokracija obstajala tudi brez tega, ne spodbija nujnosti informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Te so samo orodje, ki več ljudem ponujajo več možnosti. Pozor: vse to je še vedno mogoče dosegati tudi “po starem” – in s tem tudi temeljiteje –, vendar je dejstvo, da se bo po zaslugi tehnologij povprečje dvignilo in da bo manj odvisno od posameznikovih socialnih naključij in volje vladajočih.

Toda v Sloveniji je tudi to relativno in malo shizofreno. Odnos med “svetovoma” je podoben odnosu do Evrope, ki niha med oboževanjem in kompleksi, ali do Balkana, med jugonostalgijo in odporom. Bi pa ne bi.

Trivialen, a ilustrativen je primer storitve Klik NLB: pristopno izjavo na njihovi www strani moraš sprintati in nesti peš v banko, kjer se potem drenjaš s penzionisti, ki dvigujejo s knjižic, ker bi jim bankomat prihranil preveč časa. (No, itak si ne bi zapomnili kode.) Ali: kakor po eni strani država skozi Telekom prodaja stara ISDN jajca in zakonodajno zatira konkurenco in nasploh razvoj, je pa vendar res, da je to velik prispevek k digitalizaciji slovenske realnosti – problem je samo v tem, da bi lahko bil še veliko večji s pomočjo marsikoga drugega. Ali: cele milijarde odhajajo za oglaševanje vedno bolj ekskluzivne, a pomanjkljive (in nepoštene) vloge države pri računalniškem opismenjevanju in sploh komunikacijskem ozaveščanju državljanov, po drugi strani pa niti en tolar za recimo spodbujanje vožnje s Slovenskimi železnicami, s katerimi se komajda še vozi celo stari svet. Lahko torej sklepamo, da se ima država za upravnico tistega drugega – krasnega novega – sveta, za katerega že vnaprej ve, da bo prevagal, in se za prvega ne zmeni več?

Ne-ne, tu ni koncepta in vizije, to je samo zmedenost: država je do neke mere oportunistična, sicer pa njeni mehanizmi ostajajo na nivoju strankarske strojne opreme intrig in trde zgodovine ter kmetijskega pospeševanja. Vsi skupaj smo v križem-kražem situaciji: če politiki odštejejo nas, ki smo napredni, imajo še vedno dovolj tistih v starem svetu, ki razumejo njihov jezik vsaj na nivoju nezadovoljstva; po drugi strani mi iz novega sveta z našo novo močjo onim prvim še skoraj nič ne moremo, ti drugi pa si niti ne pustijo pomagati.

A kot rečeno: svetova morda nista dva, sta pa zato dve vsaj družbi. In hvala bogu, da je neka nova tranzicija neizogibna.