Glasujte za ozimnico

Ponedeljek, 20. december 1999

Kaj naj rečem? Janšev opis “povprečnega LDS-ovca” je nekaj tako neumnega, da česa podobnega ne bi spravil skupaj niti Marjan Podobnik.

In vendar je razlika med tema dvema modrijanoma slovenske politične scena bistvena: medtem ko običajne Podobnikove neumnosti izvirajo iz naivnosti, pa vsaj ta Janševa izvira iz nizkotnosti. Podobnik je dobronameren, Janša pa hudoben – in kako bi lahko kdaj s teh izhodišč sploh kaj zadela?

Janez Janša je svoje mnenje o LDS formuliral v tako rekoč publicističnem stilu. S stališča berljivosti oziroma poslušljivosti govora je opis političnega ali kakršnegakoli sloja s pomočjo socialnega položaja in življenjskih praks nekega imaginarno tipičnega predstavnika dejansko bolj zgovoren. Ne morem si kaj, da si ne bi celo domišljal, da Janša – ali eventualno njegov pisec – pridno bere moje kolumne in se iz njih uči sarkazma. Recimo: kako sem pred dvema mescema lepo sesul SLS-ovce, kajneda, češ, podeželje, obrtniški sloj, pridne roke, rodna gruda, dobričine in poštenjaki, pa vendar demagogi v svoji smešni principielnosti, ki si na taboru po taktu narodnjakov delijo kosilnice in zofe. S tem sem povedal več, kakor bi povedala sociolog in politolog, če bi jih šla strokovno secirat.

Seveda pa bi se moral vajenec zavedati, da je na publicističnem nivoju mogoče povedati več, kakor znajo povedati bolj pametni, samo v primeru, če slikovite besede odgovarjajo resnični sliki. Janšev opis ni karikatura, temveč kratko-malo neprepoznaven zmazek, ki govori samo o tem, da Janša nima pojma, kakšna je resnična logika političnih opredelitev in življenjskih stilov Slovencev.

Predvsem pa je jezik politike drugačen od jezika publicistike. Ne more se en Janša pojaviti na kongresu svoje stranke in z značilnim knedlom krčevitega preseganja frustracije v grlu, s tem svojim glasom lustracijskega robota in vase prepričanim ciničnim nasmeškom pričakovati, da se bo njegova domislica zdela zabavna ali celo verjetna komurkoli razen tistim, ki imajo o teh zadevah kvečjemu še manj pojma od njega samega – in teh je po mojem zelo malo. V čem je torej smisel njegovega izvajanja, če ne pridobivanje novih simpatizerjev oziroma odvzemanje simpatizerjev drugim?

Janševe predstave o LDS-ovcih v bistvu govorijo o tem, kako si neizobraženo slovensko podeželje predstavlja življenje v slovenskih mestih. Mi tukaj po njihovem živimo v političnem in kulturnem razvratu, ki nas v skrajni fazi celo napeljujeta h kaznivim dejanjem. Mi tukaj imamo polne riti in dobre službe – in še te so nam zrihtali tisti, ki so bili že v prejšnjem režimu pri koritu –, medtem ko je prava delavoljnost doma na deželi. Gremo se nekaj z računalniki, ker je to moda, ne pa iz praktičnih razlogov, namesto da bi se zgledovali po računalniško nepismenih, ki brez teh hudičevih naprav čisto v redu živijo in si ne pustijo zaračunavati impulzov firmi, ki je itak LDS-ovska. Zraven seveda spada, da volimo Kučana, za nameček pa smo še brezbožniki in tolerantni do drog, če jih celo sami ne uživamo. Predstavljajte si Janševo zadrego, ko piše svoj govor in si razbija glavo, kako to dvoje omeniti tako, da bo pasalo v kontekst slikovitega in srhljivega duhovičenja: aha, saj res, v mestu so zidovi polni grafitov, marsikateri je res proticerkven, potem pa imajo še nočno življenje in droge in dilerje, to je ja splošno znano dejstvo, kdo bi to zanikal. In glej: dr. Frankenstein – no, pravzaprav dipl. obramboslovec – je zvaril pravega malega, a zato nič manj grdega in nevarnega urbanega monstruma.

Če se vrnem k razliki med SLS in SDSS: eni in drugi so sicer prepričani, da smo mi v mestih pokvarjeni, le da podobnikovci v svoji naivnosti in demagogiji mislijo, da nas je mogoče poboljšati z dobrimi zgledi in velikimi besedami, janševci pa so pač tako zadrti in jezni na ves svet, da verjamejo, da je to mogoče samo z odločnimi vzgojnimi ukrepi.

Janšev ekspoze pa je v neki točki vendarle nehote točen: LDS je seveda edina kolikor-toliko moderna in urbana stranka tako dejansko, po svojem političnem delovanju, kakor na nivoju imidža. Dejstvo je namreč, da razen redkih izjem nobena druga stranka ne premore ljudi, ki bi se zdeli sposobni za ministrske in druge pomembne položaje v državni upravi ter kulturi in gospodarstvu, in katere poslanci ne bi večinoma dajali vtisa, da imajo ljudi v mestih in svobodnih poklicih – da ne rečem intelektualce – za blazirane in cinične čudake in škodljivce.

Odgovor na vprašanje, zakaj so te moči in sposobnosti skoncentrirane ravno okrog LDS, je preprost, čeprav za podeželana tudi tragičen: ne le oblast in denar, tudi pamet in demokracija sta v mestih – na podeželju sta ozimnica in rekreacija. Res je seveda, da bivši sistem ni skrbel za to, da bi od ljudi, ki so hočeš-nočeš prihajali v mesta, lahko pričakovali takšno izobrazbo ter profile in vrednote, da bi se v novem okolju znali socializirati in funkcionirati, ne pa da nam meščanom solijo pamet. Zato imamo danes janše in podobnike, ki hočejo nas prevzgojiti, namesto da bi se sami otresli svoje zaplankanosti.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 20. December, 1999 ob 05:28 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.