Častni enter

Petek, 24. december 1999

Ob dogodkih, ki človeka hočeš-nočeš silijo v patetiko, nima smisla preveč govoriti. Pa vendar se ta teden ne morem delati, kakor da se nič ne dogaja. Navsezadnje ne doživimo ukinitve časopisa prav pogosto. In kdo mi ne bi privoščil pravice ali celo potrebe, da se v doslej izvenzakonski, odslej pa bolj hišni kolumni posvetim res svojemu dogodku tedna? Brez skrbi, da ne bom težil in jamral – ali celo s kom obračunaval –, ampak bom zadevo poskušal obrniti v bolj pozitivno smer.

Vedno sem imel problem, da stresnih situacij sprva nisem dojemal zelo resno, dokler so se šele približevale. Racionalno zavedanje neizogibnega me nikoli ne pripravi do tega, da bi se na nek dogodek ali spremembo pripravljal, dokler do tega res ne pride – zato pa sem potem tem bolj sesut. K vojakom sem se odpravljal take volje, kakor da grem na počitnice, in šele prvi večer v kasarni je perspektiva leta dni v tako rekoč zaporu padla name z vso težo. Moj oče ni bil dolgo na smrt bolan – a ko je prišel njegov dan večnosti, je bil to zame tako “nepričakovan” šok, kakor če bi bil umrl v prometni nesreči.

Podobno je tudi zdaj z Razgledi: čeprav je bil sklep o ukinitvi sprejet pred štirimi meseci, sem šele od nedelje do torka, ko smo metirali zadnjo številko, ta konec občutil zares. Da ne bo kdo mislil, da sem se smilil samemu sebi – ne, bil sem si zoprn. Najbolj zoprn sem si bil takrat, ko mi je dal tehnični urednik pritisniti zadnji, častni enter, s katerim sem zadnji fajl zadnje strani zadnje številke poslal v tiskarno. Bil sem vidno ganjen – seveda pa ni bilo nikogar, ki bi to videl.

Kljub temu, da sem si v zadnji številki Razgledov privoščil uvodnik, bi rad s tem v zvezi povedal še par stvari, za katere v zadnjem tekstu ni bilo prostora ali vanj niso pasale ali pa jih prej še nisem odreagiral.

Šele zdaj mi je postalo jasno, da se o tem nesrečnem časopisu ni dalo nič več zelo pametnega povedati. Kolumnisti in nekateri drugi sodelavci, ki sem jim za zadnjo številko sugeriral temo ukinitve časopisa, so izpadli bodisi patetično, cinično, otročje, skeptično ali izmikajoče, ali pa se jim sploh ni zdelo vredno karkoli napisati. Moj uvodnik je napisan kot oporoka – in te so po definiciji teksti, ki v bistvu nimajo nobene zveze z avtorjem –, Doberškova “zadnja beseda” pa kot hvala bogu hudomušen govor na pogrebu. Tudi sicer je bila ukinitvi Razgledov posvečena medijska pozornost tako rekoč nikakršna: to je deloma v skladu s težo, ki so jo imeli v zavesti javnosti, deloma z oportunizmom in previdnostjo vi-za-vi izdajatelja, deloma pa z dejstvom, da sem sam eden bolj nepriljubljenih v medijskem cehu, le da se za razliko od Slivnika mene nihče ne boji. Prav so imeli šefi, ko so domnevali, da se javnost nad njihovo potezo ne bo zelo zgražala.

Kljub vsemu pa je pri vsem tem šokantno doživljati tri sledeče diskrepance. Prva je ta med obžalovanjem prenehanja Razgledov – tudi povsem nevpletenih ljudi in celo nebralcev – in nezanimanjem zanje, dokler so izhajali. Zdi se mi, da se ljudje čutijo prizadete v svoji načelni prikrajšanosti za tisto, česar sploh niso rabili – kar zanesljivo priča vsaj o nasplošni, da ne rečem zgodovinski pozitivnosti Razgledov. Druga je diskrepanca med tem istim obžalovanjem in pripravljenostjo, da bi kdorkoli s tem v zvezi kaj konkretnega naredil – z mano vred in z uredništvom in s katerimkoli izdajateljem. In tretjič: ta nesporna in vedno manj zadovoljevana potreba ljudi, da bi v življenju in tisku vendarle brali še kaj drugega kakor vsakdanjo štanco, je cele svetove daleč od realnih možnosti, da bi kaj takega zares izhajalo. Nikomur v tej psihozi masovnosti in dobičkonosnosti pač ne pride na misel, da bi se v kaj takega sploh spuščal, čeprav ni izključeno, da bi s tem celo delal kak manjši denar.

Profilu intelektualne, apolitične, napol literarne in napol esejistične, humanistično dobronamerne tiskovine z dostojanstvom in distanco in predvsem z dejanskim ali namišljenim kulturnim poslanstvom, kakršni so bili Razgledi, je v Sloveniji definitivno odzvonilo. To je dejstvo – in v tem smislu je skorajda dobro, da smo se vsi skupaj nehali mučiti. Za te reči v teh krajih nikoli ne bo dovolj piscev, zanimanja in denarja, kakor nikoli ne bo dovolj inženirjev, potreb in sredstev za recimo letalsko industrijo.

Ostajajo Nova revija, Sodobnost, Revija 2000, Ekran in cel kup še manjših zadevščin – vse seveda že na meji obskurnosti in smisla, ki se ji Razgledi, pripominjam, v primerjavi s temi publikacijami niso niti približali –, ostaja pa tudi ta temeljna nepotešenost zahtevnejšega bralstva. Kdorkoli bo kaj poskušal v to smer, se bo moral izogniti vsemu, kar je izhajalo doslej in kar še izhaja – ne skratka nikogar nagovarjati z intelektualiziranjem samim, temveč s socialnimi, kulturnimi in političnimi preferencami intelektualcev. Šele potem bo nenadoma jasno, da je to številčno in dejansko sloj, na katerega je treba resno računati.

Kljub racionalnemu zavedanju neizogibnega pa se do nadaljnega kot ponavadi delam, kakor da se nič ne dogaja.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Petek, 24. December, 1999 ob 05:31 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.