Civilnost družbe

Ponedeljek, 27. december 1999

Lep dokaz, da se ne držim vedno principov, je moje članstvo v Društvu novinarjev Slovenije.

Odkrito priznam, da sem član DNS iz oportunizma, čeprav je tudi res, da imam kljub temu mirno vest, ker so koristi od članstva zanemarljive. S tisto rdečo partijsko knjižnico se namreč na vhodih v tuje muzeje in galerije – v slovenske skorajda ne hodim – izkazujem tudi kot član Mednarodne novinarske zveze in s tem prišparam nekaj evrov v različnih valutah. Vprašanje je, ali skupna tolarska protivrednost teh zastonj ogledov odtehta letno članarino. Moj problem, če doslej še nisem izkoristil ugodnosti, da bi si kupil renaulta z desetodstotnim popustom.

Nenazadnje bi moral izstopiti – ali se sploh nikdar ne včlaniti, saj navsezadnje to ni od včeraj – že samo zaradi internega glasila Novinar. S tem kvazi strokovnim, nespretno urejenim in napisanim in po izgledu kakor da ciklostiranim skrpucalom se po zanikrnosti ne more meriti niti ena publikacija, ki jo dela katerikoli njihov član ali nečlan za katerokoli javnost. Neverjetno, da takšno cehovsko bizarnost izdajajo ravno novinarji! Članov DNS je seveda dovolj, da bi za te reči zlahka našli sposobnejše, vendar ti očitno nimajo volje, časa in idej. To je obenem razumljivo in značilno: zakaj pa bi se pravzaprav trudili? Ne tako ne drugače se ne splača. Živijo z zavestjo, da je društveno delovanje postranska dejavnost, ki še zdaleč ne prinaša takih osebnih zadoščenj in javnih rezultatov kakor osnovna. Živijo z zavestjo, da je očem skrita civilna družba v primerjavi z družbo kot politiko, gospodarstvom in tudi mediji samimi nepomembnejši in neučinkovitejši del javnega življenja. Zato se ne čudim, da me vsebina Novinarja ne zanima, ali kaj šele teme, o katerih debatirajo na rednih letnih dobivanjih (za katera nikoli ne pozabijo pripomniti, da gre za “nekdanje Gorjupove dneve”). Medije ukinjajo, kupujejo, prevzemajo, kriteriji se sesuvajo v prah in vstajajo iz nič, novinar (ali celo član DNS) je že lahko kdorkoli, marketing in vsesplošna komercializacija sta na pohodu, – oni pa si utrgajo dva, tri dni časa na leto za diskusijo o svojih malih vsakdanjih službenih dilemah in še za kak žur za povrh.

To ni edini primer krize civilne družbe na nivoju strok in poklicev v Sloveniji. Poglejte samo prepire in zaplete v Društvu slovenskih pisateljev okrog volitev novega predsednika. Imam svoje mnenje o akterjih na obeh straneh – če sta res samo dve – pisateljskih barikad. Vendar bi rad predvsem opozoril na dejstvo, da je za škodo za ugled DSP dovolj že to, da se sploh kregajo. Vsakemu pametnemu in neprizadetemu opazovalcu, ki ga v bistvu ne zanima, kdo je in bo predsednik DSP, si pa želi, da bi kot institucija dovolj dobro funkcioniralo, je jasno, da se jim ne bi bilo treba prepirati o volitvah po časopisih, temveč da bi lahko obračunavali – če se že ne morejo dogovoriti zlepa – na sestankih in neuradnih srečanjih. Ampak ne: videti je, da je prevladujoča miselnost pač taka, da nima smisla poskušati doseči karkoli za kogarkoli ali proti komurkoli, ne da bi nek konflikt – ki v izhodišču morda še niti ni konflikt – spravili v medije.

Mediji so postali čarobna palčka za prepričevanje javnosti. To je sicer eventualno res in ne nujno nekaj slabega, pa vendar prihaja v kontekstih takih in podobnih razprav do kar dvojne pomote: prvič ni medijski diskurz isto kakor strokoven, interen, odkrit, dobesedno medčloveški pogovor na štiri ali več oči – zaradi mene lahko tudi neprijeten ali celo agresiven –, drugič pa interes javnosti tako daleč ne sega (in tudi ni treba, da bi segal). Ni vsako zakulisje takšno, da bi javnost zanimalo, in še najmanj ne v primerih, ko niti ni kulis, ki bi komurkoli zakrivale pogled.

Civilna družba – oziroma v tem kontekstu pravzaprav civilnost družbe – se začne na točki, ki je še daleč-daleč od vsakršnega javnega interesa ali interesa medijev. Začne se na točki, ko si je treba za javnost sicer potencialno pomembne stvari povedati na osebnem nivoju, v obraz in v brk, ne pa takoj teči na ulico in tam razglašati svoj prav in spodbijati prav drugega. Nič čudnega, da prihaja do gneče in zmede, ko pa cele stroke in poklici dobesedno spodbujajo mimoidoče, da se vtikujejo v probleme, ki niso njihova stvar.

Problem ni različnost idej, temveč sami mehanizmi delovanja: normalno, da eni mislijo tako, drugi pa drugače – toda oboji so vpeti v okostenele okvirje svojih lastnih institucij in neučinkovito formalizirane (oziroma deformirane) širše odnose. Ta družba enostavno ni pretočna. Sicer ne mislim, da se ljudje v slovenskih civilnih institucijah kaj slabše pogovarjajo in dogovarjajo kakor drugod. Sem pa zato prepričan, da ne govorijo o pravih stvareh s pravimi ljudmi. Že tako ali tako redke dobre ideje, vrednote, energije in pobude so kanalizirane kar tja v en dan in se lomijo ob nepomembnostih, medtem ko najbolje prosperira povprečno in predvsem utečeno. Mislim, da si bodo bolj pametni morali izmisliti svoje, sprva paralelne institucije – v nadaljevanju pa bodo dinozavri itak izumrli.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 27. December, 1999 ob 05:29 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.