Za narodov blogor

Marcel Štefančič si je v zadnjem Studiu City zastavil hudomušno retorično vprašanje: kako bi bilo, če bi recimo SiOL kupil Delo? Podobno se je vprašal tudi finančni komentator Observerja: kako bi bilo, če bi Yahoo! kupil News Corporation (namreč medijsko cesarstvo Rupsija Murdocha)?

Oba primera sta neverjetna in nemogoča, a tudi AOL-ov nakup Time Warnerja je bil neverjeten, pa je do njega le prišlo. Če je v ZDA nekaj neverjetno, to ne pomeni, da je nemogoče.

Podjetneži so v starih časih protokapitalizma hodili na Ciper ali celo na off-shore Kajmanske otoke ustanavljat firme. Danes je situacija drugačna: tega ne počnejo več tam, drugje pa še ne. Pred časom mi je uspešen internet podjetnik razlagal, da bi šel v Silicijevo dolino, ustanovil podjetje in ga dal na borzo (ne seveda na Ljubljansko in niti ne Londonsko), kjer bi mu neglede na poslovne rezultate vrednost vrtoglavo narasla – kakor recimo Amazon.com, ki še vedno posluje z izgubo, kljub temu pa kotira milijarde, ali nenazadnje tudi AOL, ki je v primerjavi s Time Warnerjem po dobičku pravi palček.

Spojitev AOL-a in Time Warnerja je za laike in za ljudi iz visokega biznisa obenem fascinantna, smešna in zaskrbljujoča. Vsega hudega in velikega vajeni, pa vendar frapirani finančni in medijski analitiki se zgražajo nad dejstvom, da je to uspelu ravno Steveu Caseu, brezveznemu tehno-piflarju iz Virginije, ki je nekaj let nazaj midwestern kmetavzarjem prodajal e-mail naslove, še pred tem pa tržil pizze. Zgražajo se nad dejstvom, da so se ljudje v karirastih puloverjih nenadoma preoblekli v executive noše, direktorji s pedigrejem pa so si sneli kravate in razpeli srajčne ovratnike.

Bistvo problema te spojitve pa je seveda drugje: da se je težišče kapitalskega nadzora preneslo s proizvodnje kulturnih vsebin na njihovo distribucijo. AOL kot distributor se ne bi več mogel širiti brez vnaprej znane vsebine. Ekspanzija interneta kot načina distribucije je dobesedno klicala po predvidljivi vsebini, ponudbi. Internet je bil prostor svobodne izbire vsakega posameznika, odslej pa bo to vse manj in manj. Distribucijskim gigantom ni več vseeno, na kakšen način in za kaj bodo ljudje uporabljali njihove storitve. Pravilno so namreč zavohali, da je ta občečloveška potreba po svobodi, kakršna se je ne čisto neiluzorno, a vendarle pozitivno realizirala s pomočjo interneta, dosegla plafon. Zdaj so na vrsti vsi cepci sveta, ki jih zanima samo tisto, kar jim nekdo drug - večina in njeni kulturni serviserji – kot domnevno zanimivo ponudi.

Spojitev AOL-a in Time Warnerja je prvi veliki korak h konfekcioniranju interneta: distributer je naskočil tiste, ki sami ne znajo izbirati, temveč se v svoji kataloški miselnosti ravnajo po najbolj dostopni, najbolj agresivni in najbolj komercialni ponudbi vsebine - in kdo bi bil bolj primeren za to od Time Warnerja, ki uteleša zgodovino sodobnih medijev od revij Time, Fortune in Life ter kabelske televizije in CNN-a pa do petine svetovne glasbene industrije in enega najbolj profitnih holivudskih studijev.

In ali mislite, da se še kdo zgraža, da je Steven Ross, ki je leta 1969 kupil Warner Brothers in se dvajset let pozneje pustil združiti s Timeom, začel kot upravnik mrliških vežic in parkirišč?

Prištejte k temu AOL-ovo strategijo, da si zagotovi najboljši štartni položaj v m-biznisu, mobilnem poslovanju. Ko se bo enkrat to začelo, da ste lahko prepričani, da bo večina bodočih lastnikov mobilnih telefonov z WAP funkcijo in digitalnih notesov avtomatično tudi njihovih naročnikov. Takrat se bomo morda z nostalgijo spominjali teh pohlevnih časov Microsoftove strahovlade.

Seveda pa ni nobenega razloga za čudenje, da se to sploh dogaja: zakaj bi bil vendar internet imun pred kapitalsko regulacijo? Bolj ko je nekaj globalno, prej je temu podvrženo. Res pa je tudi, da v svetovnem merilu - vsaj ne v časovnih rokih, ki so si jih ljudje zmožni predstavljati – ni bojazni, da bi zaradi te in podobnih spojitev, manjših in lokalnejših, ki bodo nedvomno sledile, prišlo do kulturne katastrofe. Civilizacija kot celota bo imela še vedno vgrajene mehanizme, ki bodo omogočali preživetje tudi tržno manj zanimivim vsebinam. Problem bo pereč kvečjemu v majhnih, občutljivih okoljih, kakršna je Slovenija, zlasti v segmentu medijev in telekomunikacij kot prostora distribucije (in) vsebine.

Slovenija se zaenkrat ukvarja skoraj izključno z vsebino in njeno komercializacijo, ne pa tudi z distribucijo. Glede na to, da so mediji sprivatizirani, telekomunikacije pa v državni lasti in z zagotovljenim monopolom ali vsaj na varnem pred konkurenco, je to seveda logično. Vendar ne bo več dolgo tako: odprava Telekomovega monopola, Telemachova ambicioznost in perspektiva še kakšnih tujih investicij v telekomunikacije se utegnejo izkazati za največji kulturni pretres v slovenski zgodovini, četudi bo ta šok prišel po ekonomskih kanalih. Vzpostavljena bo konkurenca, možnosti izbire bodo bistveno večje. Toda izkušnje nas učijo, da v Sloveniji to nikakor ni nekaj samoumevno pozitivnega.

Ko govorimo o slovenskem tisku, je treba biti bolj natančen: tisto, kar vse prenese, ni papir, temveč Delo.

Zadnji dokaz za to je ponedeljkova kolumna Zoje Skušek na kulturni strani. Da Delo vse prenese, dokazuje tako tisto, kar kolumnistka temu časopisu očita, kakor sama objava njene kolumne.

Skuškova pravi, da sem “pred časom [º] tožil, da naši kraji ne premorejo desnega časnika”. To je rečeno tendenciozno ali vsaj šlampasto: nisem jamral, ampak ugotavljal, zakaj desnega časopisa pač ni – namreč v Sloveniji (če sem namesto nje natančen), ne v “naših krajih”, saj razen ironično nikoli ne uporabljam osebnih in svojilnih zaimkov za prvo osebo množine, kadar govorim o čemerkoli slovenskem.

Ne bi mi moglo biti bolj vseeno, ali ima desnica svoj časopis ali ne. Predvsem pa niti ne mislim, da bi bilo za medijski prostor dobro, da bi ga imela. Če verjamem, da ni dobro, da ima medije levica, potem je pošteno verjeti, da ne bi bilo dobro, če bi jih imela desnica. Še več: ker sem trdno prepričan, da je desnica intelektualno, kulturno, politično, menedžersko in sploh opravilno manj sposobna od drugih - govorim o slovenskih razmerah –, tudi verjamem, da bi desen medijski projekt samo še znižal nivo slovenskega žurnalizma.

No, prav, ni mi vseeno: bolje, da ga nima.

Zoja Skušek si je zastavila pretežko nalogo in se ji je zato tudi elegantno izognila. Predvsem mislim na njeno trditev – ali je nekaj, kar “vsi pravijo”, sploh legitimna trditev? –, “da je Delo glasilo liberalne demokracije”. Te izjave ne pojasnjuje, saj ji takšna orientacija časopisa – če je resnična – po eni strani odgovarja, po drugi pa je z navajanjem desničarskih popadkov Dela niti približno ne spodbija.

Pripombe Zoje Skušek se ne nanašajo na uredniško politiko. Uredniška politika Dela in vsakega medija nasploh prihaja do izraza na veliko bolj subtilen način. Vse drugo in še zlasti to, nad čimer se zgraža kača kolumnistka v nedrih časopisa, pa je stvar profesionalizma, politične korektnosti, razsodnosti in tolerance. Slovenski mediji so v tem smislu nedorasli kriterijem javne govorice, ki ima za razliko od vsakdanjega izražanja vgrajene varovalke pred vulgarnostjo, agresivnostjo, nestrpnostjo, arogantnostjo, prenapetostjo, hlastavostjo.

Glas ljudstva je vedno takšen, le da mediji – vključno z desničarskimi, da ne bo pomote – te negativnosti konceptualno in formalno omejujejo. Na velikih trgih to počnejo že iz komercialnih razlogov, na manjših pa celo iz kakšnih bolj plemenitih. Na najmanjših, kjer so manjšine ekonomsko zanemarljive, kulturno pa prepuščene večinam na milost in nemilost – tak medijski trg je nedvomno Slovenija –, pa se celo dogaja, da mediji netolerantnost tudi spodbujajo.

Slovenski mediji so ne še do konca formaliziran in neobrušen aparat, v katerega se ta vox populi pač zlahka infiltrira. Nivoji razmišljanja in govoric samih so v Sloveniji slabo stratificirani, zato prihaja do nedopustnih identifikacij. Ko bo to enkrat drugače - in ni hudič, da ne bo –, bo verjetno odklenkalo tudi takim diverzantskim akcijam, kakršna je bila kolumna Zoje Skušek. Upam, da bo to ceno za korektnost plačala z veseljem.

Če razmišljamo o desnem časopisu, se ne moremo izogniti domnevi, da stranke in javnost ne bi bile prav nič bolj zadovoljne z njim kakor z obstoječimi. Tak časopis bi namreč moral zagovarjati kapitalski liberalizem, ekonomsko neenakost, krščanske vrednote, nacionalizem, konzervativnost, tradicionalizem, represiven način življenja v vseh pogledih, kolektivizem in še kaj. Pojavil bi se problem, da bi se te konfuzne in neprincipielne slovenske stranke v teh in podobnih lepih čednosti povsem poljubno prepoznavale ali ne prepoznavale v skladu s svojimi tem bolj naglas deklariranimi programi, ki jih v obstoječih razmerah razvrščajo na levico, sredino in desnico. Včasih ja, včasih ne; enkrat ene, enkrat druge - kakor se dogaja že zdaj. Iluzorno je verjeti, da bi desen časopis potešil političnega volka in da bi pri tem tudi komercialna ovca ostala cela.

Mediji so sicer vedno bolj pametni od strank - kar v Sloveniji zaenkrat ni težko –, vendar to ne spremeni dejstva, da se lahko mediji jasno politično profilirajo samo na podlagi jasne politične konsistentnosti strankarskih programov. Kakor se mediji v veliki meri kulturno prilagajajo naključnosti in naturnosti ljudskega glasu, se tudi v smislu kritike politike ravnajo po naključnosti sprotnega strankarskega funkcioniranja, ne toliko njihovih programov. Mislim, da bi nov, drugačen medij zaživel šele v pogojih, ki bi jih ustvarila nova koalicija ali nova stranka ali vsaj drugačne - bolj resne in dosledne – politične razmere.

Trditi, da papir vse prenese, je skratka nezanesljivo. To namreč upošteva samo negativno, kar nam pride pred oči, ne pa tudi tistega, kar je pozitivno, a ni bilo natisnjeno. V tem smislu je torej treba reči, da papir ne prenese tistega, česar nihče ni bodisi objavil ali celo sploh ne napisal.

Najhujša resnica pa je seveda ta, da papir ne prenese tistega, na kar nihče ni niti pomislil.

Družinske prijatelje Štefanečeve smo videvali pogosto in ob različnih prilikah. Ampak kadar je šlo za uradni obisk – običajno za povabilo na večerjo pri nas ali njih –, ni moglo biti na meniju drugega kakor tatarski biftek. To je bil neke vrste praznik. Teta Breda je delala izvrstnega, sicer nekoliko bolj začinjenega kakor moja mama, in čeprav sem seveda navijal za svojo mamo, sem znal ceniti in hvaliti tudi tega drugega. Po mojem sta v bistvu tekmovali v tatarskem biftku: ne le v harmoniji sestavin, temveč že v iskanju dobaviteljev pljučne pečenke - tako kot tudi mesarji sami najbrž v kvaliteti svojih strojev za mletje mesa.

Še danes se spomnim strica Ferija, kako je v košarici, pokriti s karirasto kuhinjsko krpo - dve desetletji pozneje smo v drugih, bolj divjih družbah s pomočjo prav takih krp (prosto po “Betty Blue”) zbijali tekile –, iz kuhinje neutrudno prinašal neomejene količine vročih, lepo kvadratnih king size toastkov. Njegova uradna teorija je bila, da se tatarca jé na toastu zato, da ga ni treba jesti z rokami. Bilo je več možnosti, da zmanjka masla kakor pa biftka. Nas tri otroke, Štefanečeva Pupo in Igorja ter mene, je tatarski biftek tako prevzemal, da smo za lep čas kar pozabljali na lego kocke ali carrera dirkalno stezo in da sledijo za desert še limonove rezine od mame od tete Brede - nedvomno najboljše limonove rezine v zgodovini.

Še dandanes si redko, a vendar kdaj kupim kakšnih deset dek pripravljenega tatarca v supermarketu, čeprav je samo bled nadomestek nekdanjih delikates in kvečjemu stimulans za gastronostalgijo - pri tem pa se moram tudi prepričevati, ko pomislim, da je meso pravzaprav surovo, da je surovo meso navsezadnje tudi pršut.

Otroci socializma smo jedli marsikaj, ampak simbolično in v retrospektivi smo zrasli na sarmah, segedinu in francoski solati - tatarski biftek je bil morda ne ravno luksuz, a vendar tipično plebejsko znamenje kulinaričnega prestiža in razvrata v okvirih tedanje skromnosti. Bil je nekakšna soc-haute cuisine. Zadnjič mi je prijatelj ravno razlagal, da pa ga oni niso jedli, ker so bili domnevno bolj kmečki in še oče policaj.

Mama me sicer prepričuje, da omenjene jedi niso značilne samo za povojna desetletja, ampak da so jih jedli tudi že prej. Kje in kdaj se je naučila pripraviti recimo sarmo, se sploh ne spomni, kakor da bi recept dobila že z geni - in ta je po zaslugi njene mame, moje omice, v to balkansko specialiteto vključeval tudi “dunajsko” nadgradnjo v obliki dodanega prežganja. Čeprav nimam pojma o ničemer, še dandanes verjamem, da je ajmpren za sarmo bistven.

Sarma je znamenita jed, saj jo je v svojo knjigo receptov “Sto in enkrat dober tek”, slavno vsaj v tedanji Jugoslaviji oziroma Sloveniji po zaslugi slovenskega prevoda, vključil tudi sam Roland Gööck – prav ta, ki je zaznamoval cele generacije v šestdesetih rojenih tudi s knjigo “Vsa čuda sveta”. Res je sicer, da je kot sestavino sarme v knjigi navedel tudi rozine, kar je milo rečeno bizarno in česar nisem zasledil v nobeni sarmi nobene jugomame vse do danes. Si pa ne morem kaj, da pripravljanja sladic manj veščim nostalgikom ne bi priporočal “njegove” hruške lepe Helene, mojstrom pa sufléja kneza Pücklerja.

(Gööck je s svojima knjigama in s skrivnostnostjo priimka zame bil in ostal kultni avtor mladostnega non-fictiona: kako lahko nekdo pozna vso to hrano in vsa ta svetovna čudesa, pri tem pa se še celo piše z dvema ö-jema!? Potem so ga nehali prevajati v slovenščino, in nikoli več nisem zanj slišal. Tudi na internetu ga ne morem izslediti - povsem možno, da zato, ker so tehnološke konvencije računalniških znakov povozile ljudi z dvema sosednjima umlautoma. Mi s csz-ji bomo že preživeli.)

Potem so se nenadoma pojavile še pizze, ampak takrat je bilo v naši ožji in širši domovini najbrž že toliko kulinarične pestrosti in kolikor-tolikšne urbanizacije prehranjevanja, da se niso mogle prav posebej komu vtisniti v življenje. Res pa je, da sem iz čiste radovednosti šel jest v prvi jugoslovanski McDonald’s v Beogradu, pri Slaviji, četudi bi si lahko svoj prvi serijski hamburger bil privoščil tudi že kdaj prej v Zahodni Evropi. A kakorkoli: tudi domovine in sistemi grejo skozi želodec.

Pri vseh teh jotah, šunkah s hreni, ričetih in golažih ter štrudlih in poticah, ki smo jih v življenju že pojedli in prebavili, in pri vsej tej italijanski, kitajski in japonski hrani ali slow foodu in nouvelle cuisine, ki jih bomo verjetno še več, se počasi, a zanesljivo izgublja gospodinjska tradicija sarm, segedinov, francoskih solat z doma narejeno majonezo - ali jo kdo danes še sam umešava? - in tatarca za posebne priložnosti.

Pozimi se tržnice res šibijo od kislega zelja, rezanega ali glav, vendar je najbrž to namenjeno bolj avtohtonim, ne več toliko jugonostalgičnim pojedinam. In res! Ko si podiram kupčke po pečenici z repo in matevžem pri kakšnem Žerjavu v Ratečah ali štrukljih s cimetom pri Pulinogi, si pod vplivom kislinskega šoka in izpraznjenih možganov mislim točno to: “Kako včasih paše bit Slovenc!”

Ljudi zanima tisto, kar bi radi razumeli, pa ne morejo. Zakaj je storila samomor ženska, ki je pravkar rodila otroka? Zakaj je ločenec ustrelil bivšo ženo in sebe? Zakaj je bila za Slovenko leta razglašena pasja mama? Kaj so na odru Opere počeli karateisti in kaj v španščini pomeni “ala sinko dela tarde”?

Vprašanja, vprašanja, vprašanja preplavljajo duha zmedenega, a zvedavega povprečneža, ki mu ni živeti brez odgovorov.

Vsako slovensko leto po zaslugi Janine akcije izbruhne s to provizorično idejo, da je ženske treba promovirati: svet bi bil drugačen, boljši, če bi ga komandirale ženske – češ, mi sploh ne vemo, kaj zamujamo. Ni pa seveda Jana edina, ki razvija in konkretizira to idejo: priloga Ona gre do konca in ustanavlja žensko vlado v senci.

Če rečem, da gre v obeh primerih za feminizem, bom razjezil tako uredništvi obeh medijev kakor tistih nekaj še preostalih, pravih feministk. Pa vendar sem prepričan, da je Slovenka leta feminizem izkušene matere, ŽVS pa feminizem prezgodaj odrasle hčerke - četudi sta oba nedeklarirana kot taka ali navzven celo v nasprotju z njim. Feminizma kot (življenjske) filozofije ali teorije - in prakse – v Sloveniji gotovo ni, je pa zato nedvomno na pohodu medijski feminizem.

Ena plat takšnega feminizma je dejstvo, da je ženska populacija preveč komercialno interesantna odjemalka medijev, da bi si izdajatelji upali ignorirati ženske želje, oziroma – kaj vendar govorim neumnosti! – da jih ne bi ustvarjali. Povprečen moški, ki v prostem času nima kaj pametnega početi, počne namesto tega marsikaj neumnega, medtem ko povprečna ženska, ki v prostem času nima kaj pametnega početi, namesto tega bere ženske medije. Ta razlika med spoloma je za medije bistvena.

Druga plat medijskega feminizma – če niti ne upoštevam, da v tem poklicu že itak ni dobro imeti pregovornih testisov – je dejstvo, da se poklic feminizira. Vsak konjunkturen poklic se feminizira – še posebej, če ni preveč zahteven in če je biti ženska v njem prednost. (Včasih hipotetično razmišljam, kako bi jih ljudje brali moje kolumne, če bi bil kolumnistka. Po mojem bi noreli za mano - a kdo ve, ali bi jih v tem primeru pisal tako, kakor pač jih?)

Tretja plat pa je tolažba. Vedno bolj razvedrilna in vedno manj informativna in kulturna funkcija komercialnih medijev - in ne le komercialnih – je vedno bolj in v bistvu tudi tolažilna. Tako dajati tolažbo kakor biti tolažen pa je spet stvar žensk ali vsaj ženskega principa, če že kaj takega obstaja. Svet se vse bolj vrti v okvirih cikličnih menjav moškega spreminjanja in ženskega tolaženja: med vojnami in blažjimi oblikami diplomacije in tehnološkim razvojem na eni strani, na tej temni ali vsaj (še) neznani strani Zemlje, ter občestvenimi spravami in pomiritvami na drugi, s tem marsikdaj naravnost razuzdanim veseljačenjem od verskih do poganskih praznikov in slavij, kulturnih, milenijskih, kakršnihkoli, s katerimi se svet navidez vrača v tir, ki pa tem bolj zavija v drugo smer. To najbrž res vzpostavlja neko globalno ravnovesje, vendar se mediji na svojem specifičnem nivoju na to odzivajo bolj enostransko. Smisel medijev vse bolj postaja ne dejstvo, da se je to in to zgodilo, temveč vprašanje, kako se bomo pa zdaj potolažili, da ne bo tako grozno.

Praktični aspekti teh tendenc so na primeru omenjenih dveh ženskih akcij jasni. Družba že tako ali tako premalo upošteva in nagrajuje zaslužne posameznike – kaj šele posameznice. Pustimo torej ljudskemu glasu, naj izbere svojo favoritinjo. S tem vse skupaj seveda prepustimo naključju, a koga to navsezadnje briga? Nominirale smo dovolj pestro zasedbo, da so lahko punce svobodno glasovale: za nas je dovolj, da nobena izmed kandidatk ni brezveznica, in če potem izpade, da je ženstvo zaznamovalo leto s skrbjo za pretepene pse, tudi v redu. Kdo lahko ima kaj proti, saj je navsezadnje vse stvar kurtoazije, da ne rečem frivolnosti, ganljivosti ali celo heca? V vsakem primeru je bil pač medijski dogodek, ki se mu je Berger prilegal naravnost genialno. Če je bil primeren ali neprimeren za po en dan zmage in državnosti, dva Štuklja, enega Rusjana in tri gledališke predstave kar tako, je bil tudi za Slovenko leta - in v tem stilu bi lahko izglasovali katerokoli nominiranko ali Močilnikovo katerokoli leto prej ali pozneje. Karkoli, kdorkoli, kadarkoli, kakorkoli. Saj je vseeno. Samo da je.

V skladu s konceptom ženskega magazina je seveda težko ugotavljati, ali vlada - namreč tista v luči - dela dobro ali ne, in še težje svojemu bralstvu karkoli v zvezi s tem dopovedati. Zato bomo pač naredili svojo vlado v senci, in to žensko. To me spominja na otroški parlament, le da pri tem ne gre za vzgojno-izobraževalni projekt, temveč za igrice odraslih. Igrajo se zares, za žensko samozavest, descem pod nos in ministrom v poduk, ampak samo do polovice, ko se spomnijo, da je vse spet samo hec. Nekoč smo bili vsi umetniki, danes pa so vse ministrice. Kakor da bi bilo treba vlado in ženske še dodatno malo degradirati.

Kako torej razumeti tisto, kar ljudi zanima?