Lepa tolažba

Sobota, 8. januar 2000

Ljudi zanima tisto, kar bi radi razumeli, pa ne morejo. Zakaj je storila samomor ženska, ki je pravkar rodila otroka? Zakaj je ločenec ustrelil bivšo ženo in sebe? Zakaj je bila za Slovenko leta razglašena pasja mama? Kaj so na odru Opere počeli karateisti in kaj v španščini pomeni “ala sinko dela tarde”?

Vprašanja, vprašanja, vprašanja preplavljajo duha zmedenega, a zvedavega povprečneža, ki mu ni živeti brez odgovorov.

Vsako slovensko leto po zaslugi Janine akcije izbruhne s to provizorično idejo, da je ženske treba promovirati: svet bi bil drugačen, boljši, če bi ga komandirale ženske – češ, mi sploh ne vemo, kaj zamujamo. Ni pa seveda Jana edina, ki razvija in konkretizira to idejo: priloga Ona gre do konca in ustanavlja žensko vlado v senci.

Če rečem, da gre v obeh primerih za feminizem, bom razjezil tako uredništvi obeh medijev kakor tistih nekaj še preostalih, pravih feministk. Pa vendar sem prepričan, da je Slovenka leta feminizem izkušene matere, ŽVS pa feminizem prezgodaj odrasle hčerke – četudi sta oba nedeklarirana kot taka ali navzven celo v nasprotju z njim. Feminizma kot (življenjske) filozofije ali teorije – in prakse – v Sloveniji gotovo ni, je pa zato nedvomno na pohodu medijski feminizem.

Ena plat takšnega feminizma je dejstvo, da je ženska populacija preveč komercialno interesantna odjemalka medijev, da bi si izdajatelji upali ignorirati ženske želje, oziroma – kaj vendar govorim neumnosti! – da jih ne bi ustvarjali. Povprečen moški, ki v prostem času nima kaj pametnega početi, počne namesto tega marsikaj neumnega, medtem ko povprečna ženska, ki v prostem času nima kaj pametnega početi, namesto tega bere ženske medije. Ta razlika med spoloma je za medije bistvena.

Druga plat medijskega feminizma – če niti ne upoštevam, da v tem poklicu že itak ni dobro imeti pregovornih testisov – je dejstvo, da se poklic feminizira. Vsak konjunkturen poklic se feminizira – še posebej, če ni preveč zahteven in če je biti ženska v njem prednost. (Včasih hipotetično razmišljam, kako bi jih ljudje brali moje kolumne, če bi bil kolumnistka. Po mojem bi noreli za mano – a kdo ve, ali bi jih v tem primeru pisal tako, kakor pač jih?)

Tretja plat pa je tolažba. Vedno bolj razvedrilna in vedno manj informativna in kulturna funkcija komercialnih medijev – in ne le komercialnih – je vedno bolj in v bistvu tudi tolažilna. Tako dajati tolažbo kakor biti tolažen pa je spet stvar žensk ali vsaj ženskega principa, če že kaj takega obstaja. Svet se vse bolj vrti v okvirih cikličnih menjav moškega spreminjanja in ženskega tolaženja: med vojnami in blažjimi oblikami diplomacije in tehnološkim razvojem na eni strani, na tej temni ali vsaj (še) neznani strani Zemlje, ter občestvenimi spravami in pomiritvami na drugi, s tem marsikdaj naravnost razuzdanim veseljačenjem od verskih do poganskih praznikov in slavij, kulturnih, milenijskih, kakršnihkoli, s katerimi se svet navidez vrača v tir, ki pa tem bolj zavija v drugo smer. To najbrž res vzpostavlja neko globalno ravnovesje, vendar se mediji na svojem specifičnem nivoju na to odzivajo bolj enostransko. Smisel medijev vse bolj postaja ne dejstvo, da se je to in to zgodilo, temveč vprašanje, kako se bomo pa zdaj potolažili, da ne bo tako grozno.

Praktični aspekti teh tendenc so na primeru omenjenih dveh ženskih akcij jasni. Družba že tako ali tako premalo upošteva in nagrajuje zaslužne posameznike – kaj šele posameznice. Pustimo torej ljudskemu glasu, naj izbere svojo favoritinjo. S tem vse skupaj seveda prepustimo naključju, a koga to navsezadnje briga? Nominirale smo dovolj pestro zasedbo, da so lahko punce svobodno glasovale: za nas je dovolj, da nobena izmed kandidatk ni brezveznica, in če potem izpade, da je ženstvo zaznamovalo leto s skrbjo za pretepene pse, tudi v redu. Kdo lahko ima kaj proti, saj je navsezadnje vse stvar kurtoazije, da ne rečem frivolnosti, ganljivosti ali celo heca? V vsakem primeru je bil pač medijski dogodek, ki se mu je Berger prilegal naravnost genialno. Če je bil primeren ali neprimeren za po en dan zmage in državnosti, dva Štuklja, enega Rusjana in tri gledališke predstave kar tako, je bil tudi za Slovenko leta – in v tem stilu bi lahko izglasovali katerokoli nominiranko ali Močilnikovo katerokoli leto prej ali pozneje. Karkoli, kdorkoli, kadarkoli, kakorkoli. Saj je vseeno. Samo da je.

V skladu s konceptom ženskega magazina je seveda težko ugotavljati, ali vlada – namreč tista v luči – dela dobro ali ne, in še težje svojemu bralstvu karkoli v zvezi s tem dopovedati. Zato bomo pač naredili svojo vlado v senci, in to žensko. To me spominja na otroški parlament, le da pri tem ne gre za vzgojno-izobraževalni projekt, temveč za igrice odraslih. Igrajo se zares, za žensko samozavest, descem pod nos in ministrom v poduk, ampak samo do polovice, ko se spomnijo, da je vse spet samo hec. Nekoč smo bili vsi umetniki, danes pa so vse ministrice. Kakor da bi bilo treba vlado in ženske še dodatno malo degradirati.

Kako torej razumeti tisto, kar ljudi zanima?

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 8. Januar, 2000 ob 05:32 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.