Domovina gre skozi želodec

Sobota, 15. januar 2000

Družinske prijatelje Štefanečeve smo videvali pogosto in ob različnih prilikah. Ampak kadar je šlo za uradni obisk – običajno za povabilo na večerjo pri nas ali njih –, ni moglo biti na meniju drugega kakor tatarski biftek. To je bil neke vrste praznik. Teta Breda je delala izvrstnega, sicer nekoliko bolj začinjenega kakor moja mama, in čeprav sem seveda navijal za svojo mamo, sem znal ceniti in hvaliti tudi tega drugega. Po mojem sta v bistvu tekmovali v tatarskem biftku: ne le v harmoniji sestavin, temveč že v iskanju dobaviteljev pljučne pečenke – tako kot tudi mesarji sami najbrž v kvaliteti svojih strojev za mletje mesa.

Še danes se spomnim strica Ferija, kako je v košarici, pokriti s karirasto kuhinjsko krpo – dve desetletji pozneje smo v drugih, bolj divjih družbah s pomočjo prav takih krp (prosto po “Betty Blue”) zbijali tekile –, iz kuhinje neutrudno prinašal neomejene količine vročih, lepo kvadratnih king size toastkov. Njegova uradna teorija je bila, da se tatarca jé na toastu zato, da ga ni treba jesti z rokami. Bilo je več možnosti, da zmanjka masla kakor pa biftka. Nas tri otroke, Štefanečeva Pupo in Igorja ter mene, je tatarski biftek tako prevzemal, da smo za lep čas kar pozabljali na lego kocke ali carrera dirkalno stezo in da sledijo za desert še limonove rezine od mame od tete Brede – nedvomno najboljše limonove rezine v zgodovini.

Še dandanes si redko, a vendar kdaj kupim kakšnih deset dek pripravljenega tatarca v supermarketu, čeprav je samo bled nadomestek nekdanjih delikates in kvečjemu stimulans za gastronostalgijo – pri tem pa se moram tudi prepričevati, ko pomislim, da je meso pravzaprav surovo, da je surovo meso navsezadnje tudi pršut.

Otroci socializma smo jedli marsikaj, ampak simbolično in v retrospektivi smo zrasli na sarmah, segedinu in francoski solati – tatarski biftek je bil morda ne ravno luksuz, a vendar tipično plebejsko znamenje kulinaričnega prestiža in razvrata v okvirih tedanje skromnosti. Bil je nekakšna soc-haute cuisine. Zadnjič mi je prijatelj ravno razlagal, da pa ga oni niso jedli, ker so bili domnevno bolj kmečki in še oče policaj.

Mama me sicer prepričuje, da omenjene jedi niso značilne samo za povojna desetletja, ampak da so jih jedli tudi že prej. Kje in kdaj se je naučila pripraviti recimo sarmo, se sploh ne spomni, kakor da bi recept dobila že z geni – in ta je po zaslugi njene mame, moje omice, v to balkansko specialiteto vključeval tudi “dunajsko” nadgradnjo v obliki dodanega prežganja. Čeprav nimam pojma o ničemer, še dandanes verjamem, da je ajmpren za sarmo bistven.

Sarma je znamenita jed, saj jo je v svojo knjigo receptov “Sto in enkrat dober tek”, slavno vsaj v tedanji Jugoslaviji oziroma Sloveniji po zaslugi slovenskega prevoda, vključil tudi sam Roland Gööck – prav ta, ki je zaznamoval cele generacije v šestdesetih rojenih tudi s knjigo “Vsa čuda sveta”. Res je sicer, da je kot sestavino sarme v knjigi navedel tudi rozine, kar je milo rečeno bizarno in česar nisem zasledil v nobeni sarmi nobene jugomame vse do danes. Si pa ne morem kaj, da pripravljanja sladic manj veščim nostalgikom ne bi priporočal “njegove” hruške lepe Helene, mojstrom pa sufléja kneza Pücklerja.

(Gööck je s svojima knjigama in s skrivnostnostjo priimka zame bil in ostal kultni avtor mladostnega non-fictiona: kako lahko nekdo pozna vso to hrano in vsa ta svetovna čudesa, pri tem pa se še celo piše z dvema ö-jema!? Potem so ga nehali prevajati v slovenščino, in nikoli več nisem zanj slišal. Tudi na internetu ga ne morem izslediti – povsem možno, da zato, ker so tehnološke konvencije računalniških znakov povozile ljudi z dvema sosednjima umlautoma. Mi s csz-ji bomo že preživeli.)

Potem so se nenadoma pojavile še pizze, ampak takrat je bilo v naši ožji in širši domovini najbrž že toliko kulinarične pestrosti in kolikor-tolikšne urbanizacije prehranjevanja, da se niso mogle prav posebej komu vtisniti v življenje. Res pa je, da sem iz čiste radovednosti šel jest v prvi jugoslovanski McDonald’s v Beogradu, pri Slaviji, četudi bi si lahko svoj prvi serijski hamburger bil privoščil tudi že kdaj prej v Zahodni Evropi. A kakorkoli: tudi domovine in sistemi grejo skozi želodec.

Pri vseh teh jotah, šunkah s hreni, ričetih in golažih ter štrudlih in poticah, ki smo jih v življenju že pojedli in prebavili, in pri vsej tej italijanski, kitajski in japonski hrani ali slow foodu in nouvelle cuisine, ki jih bomo verjetno še več, se počasi, a zanesljivo izgublja gospodinjska tradicija sarm, segedinov, francoskih solat z doma narejeno majonezo – ali jo kdo danes še sam umešava? – in tatarca za posebne priložnosti.

Pozimi se tržnice res šibijo od kislega zelja, rezanega ali glav, vendar je najbrž to namenjeno bolj avtohtonim, ne več toliko jugonostalgičnim pojedinam. In res! Ko si podiram kupčke po pečenici z repo in matevžem pri kakšnem Žerjavu v Ratečah ali štrukljih s cimetom pri Pulinogi, si pod vplivom kislinskega šoka in izpraznjenih možganov mislim točno to: “Kako včasih paše bit Slovenc!”

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 15. Januar, 2000 ob 12:35 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.