Papir ne prenese vsega

Sobota, 22. januar 2000

Ko govorimo o slovenskem tisku, je treba biti bolj natančen: tisto, kar vse prenese, ni papir, temveč Delo.

Zadnji dokaz za to je ponedeljkova kolumna Zoje Skušek na kulturni strani. Da Delo vse prenese, dokazuje tako tisto, kar kolumnistka temu časopisu očita, kakor sama objava njene kolumne.

Skuškova pravi, da sem “pred časom [º] tožil, da naši kraji ne premorejo desnega časnika”. To je rečeno tendenciozno ali vsaj šlampasto: nisem jamral, ampak ugotavljal, zakaj desnega časopisa pač ni – namreč v Sloveniji (če sem namesto nje natančen), ne v “naših krajih”, saj razen ironično nikoli ne uporabljam osebnih in svojilnih zaimkov za prvo osebo množine, kadar govorim o čemerkoli slovenskem.

Ne bi mi moglo biti bolj vseeno, ali ima desnica svoj časopis ali ne. Predvsem pa niti ne mislim, da bi bilo za medijski prostor dobro, da bi ga imela. Če verjamem, da ni dobro, da ima medije levica, potem je pošteno verjeti, da ne bi bilo dobro, če bi jih imela desnica. Še več: ker sem trdno prepričan, da je desnica intelektualno, kulturno, politično, menedžersko in sploh opravilno manj sposobna od drugih – govorim o slovenskih razmerah –, tudi verjamem, da bi desen medijski projekt samo še znižal nivo slovenskega žurnalizma.

No, prav, ni mi vseeno: bolje, da ga nima.

Zoja Skušek si je zastavila pretežko nalogo in se ji je zato tudi elegantno izognila. Predvsem mislim na njeno trditev – ali je nekaj, kar “vsi pravijo”, sploh legitimna trditev? –, “da je Delo glasilo liberalne demokracije”. Te izjave ne pojasnjuje, saj ji takšna orientacija časopisa – če je resnična – po eni strani odgovarja, po drugi pa je z navajanjem desničarskih popadkov Dela niti približno ne spodbija.

Pripombe Zoje Skušek se ne nanašajo na uredniško politiko. Uredniška politika Dela in vsakega medija nasploh prihaja do izraza na veliko bolj subtilen način. Vse drugo in še zlasti to, nad čimer se zgraža kača kolumnistka v nedrih časopisa, pa je stvar profesionalizma, politične korektnosti, razsodnosti in tolerance. Slovenski mediji so v tem smislu nedorasli kriterijem javne govorice, ki ima za razliko od vsakdanjega izražanja vgrajene varovalke pred vulgarnostjo, agresivnostjo, nestrpnostjo, arogantnostjo, prenapetostjo, hlastavostjo.

Glas ljudstva je vedno takšen, le da mediji – vključno z desničarskimi, da ne bo pomote – te negativnosti konceptualno in formalno omejujejo. Na velikih trgih to počnejo že iz komercialnih razlogov, na manjših pa celo iz kakšnih bolj plemenitih. Na najmanjših, kjer so manjšine ekonomsko zanemarljive, kulturno pa prepuščene večinam na milost in nemilost – tak medijski trg je nedvomno Slovenija –, pa se celo dogaja, da mediji netolerantnost tudi spodbujajo.

Slovenski mediji so ne še do konca formaliziran in neobrušen aparat, v katerega se ta vox populi pač zlahka infiltrira. Nivoji razmišljanja in govoric samih so v Sloveniji slabo stratificirani, zato prihaja do nedopustnih identifikacij. Ko bo to enkrat drugače – in ni hudič, da ne bo –, bo verjetno odklenkalo tudi takim diverzantskim akcijam, kakršna je bila kolumna Zoje Skušek. Upam, da bo to ceno za korektnost plačala z veseljem.

Če razmišljamo o desnem časopisu, se ne moremo izogniti domnevi, da stranke in javnost ne bi bile prav nič bolj zadovoljne z njim kakor z obstoječimi. Tak časopis bi namreč moral zagovarjati kapitalski liberalizem, ekonomsko neenakost, krščanske vrednote, nacionalizem, konzervativnost, tradicionalizem, represiven način življenja v vseh pogledih, kolektivizem in še kaj. Pojavil bi se problem, da bi se te konfuzne in neprincipielne slovenske stranke v teh in podobnih lepih čednosti povsem poljubno prepoznavale ali ne prepoznavale v skladu s svojimi tem bolj naglas deklariranimi programi, ki jih v obstoječih razmerah razvrščajo na levico, sredino in desnico. Včasih ja, včasih ne; enkrat ene, enkrat druge – kakor se dogaja že zdaj. Iluzorno je verjeti, da bi desen časopis potešil političnega volka in da bi pri tem tudi komercialna ovca ostala cela.

Mediji so sicer vedno bolj pametni od strank – kar v Sloveniji zaenkrat ni težko –, vendar to ne spremeni dejstva, da se lahko mediji jasno politično profilirajo samo na podlagi jasne politične konsistentnosti strankarskih programov. Kakor se mediji v veliki meri kulturno prilagajajo naključnosti in naturnosti ljudskega glasu, se tudi v smislu kritike politike ravnajo po naključnosti sprotnega strankarskega funkcioniranja, ne toliko njihovih programov. Mislim, da bi nov, drugačen medij zaživel šele v pogojih, ki bi jih ustvarila nova koalicija ali nova stranka ali vsaj drugačne – bolj resne in dosledne – politične razmere.

Trditi, da papir vse prenese, je skratka nezanesljivo. To namreč upošteva samo negativno, kar nam pride pred oči, ne pa tudi tistega, kar je pozitivno, a ni bilo natisnjeno. V tem smislu je torej treba reči, da papir ne prenese tistega, česar nihče ni bodisi objavil ali celo sploh ne napisal.

Najhujša resnica pa je seveda ta, da papir ne prenese tistega, na kar nihče ni niti pomislil.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 22. Januar, 2000 ob 12:36 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.