Juhu.si

Sobota, 29. januar 2000

Marcel Štefančič si je v zadnjem Studiu City zastavil hudomušno retorično vprašanje: kako bi bilo, če bi recimo SiOL kupil Delo? Podobno se je vprašal tudi finančni komentator Observerja: kako bi bilo, če bi Yahoo! kupil News Corporation (namreč medijsko cesarstvo Rupsija Murdocha)?

Oba primera sta neverjetna in nemogoča, a tudi AOL-ov nakup Time Warnerja je bil neverjeten, pa je do njega le prišlo. Če je v ZDA nekaj neverjetno, to ne pomeni, da je nemogoče.

Podjetneži so v starih časih protokapitalizma hodili na Ciper ali celo na off-shore Kajmanske otoke ustanavljat firme. Danes je situacija drugačna: tega ne počnejo več tam, drugje pa še ne. Pred časom mi je uspešen internet podjetnik razlagal, da bi šel v Silicijevo dolino, ustanovil podjetje in ga dal na borzo (ne seveda na Ljubljansko in niti ne Londonsko), kjer bi mu neglede na poslovne rezultate vrednost vrtoglavo narasla – kakor recimo Amazon.com, ki še vedno posluje z izgubo, kljub temu pa kotira milijarde, ali nenazadnje tudi AOL, ki je v primerjavi s Time Warnerjem po dobičku pravi palček.

Spojitev AOL-a in Time Warnerja je za laike in za ljudi iz visokega biznisa obenem fascinantna, smešna in zaskrbljujoča. Vsega hudega in velikega vajeni, pa vendar frapirani finančni in medijski analitiki se zgražajo nad dejstvom, da je to uspelu ravno Steveu Caseu, brezveznemu tehno-piflarju iz Virginije, ki je nekaj let nazaj midwestern kmetavzarjem prodajal e-mail naslove, še pred tem pa tržil pizze. Zgražajo se nad dejstvom, da so se ljudje v karirastih puloverjih nenadoma preoblekli v executive noše, direktorji s pedigrejem pa so si sneli kravate in razpeli srajčne ovratnike.

Bistvo problema te spojitve pa je seveda drugje: da se je težišče kapitalskega nadzora preneslo s proizvodnje kulturnih vsebin na njihovo distribucijo. AOL kot distributor se ne bi več mogel širiti brez vnaprej znane vsebine. Ekspanzija interneta kot načina distribucije je dobesedno klicala po predvidljivi vsebini, ponudbi. Internet je bil prostor svobodne izbire vsakega posameznika, odslej pa bo to vse manj in manj. Distribucijskim gigantom ni več vseeno, na kakšen način in za kaj bodo ljudje uporabljali njihove storitve. Pravilno so namreč zavohali, da je ta občečloveška potreba po svobodi, kakršna se je ne čisto neiluzorno, a vendarle pozitivno realizirala s pomočjo interneta, dosegla plafon. Zdaj so na vrsti vsi cepci sveta, ki jih zanima samo tisto, kar jim nekdo drug – večina in njeni kulturni serviserji – kot domnevno zanimivo ponudi.

Spojitev AOL-a in Time Warnerja je prvi veliki korak h konfekcioniranju interneta: distributer je naskočil tiste, ki sami ne znajo izbirati, temveč se v svoji kataloški miselnosti ravnajo po najbolj dostopni, najbolj agresivni in najbolj komercialni ponudbi vsebine – in kdo bi bil bolj primeren za to od Time Warnerja, ki uteleša zgodovino sodobnih medijev od revij Time, Fortune in Life ter kabelske televizije in CNN-a pa do petine svetovne glasbene industrije in enega najbolj profitnih holivudskih studijev.

In ali mislite, da se še kdo zgraža, da je Steven Ross, ki je leta 1969 kupil Warner Brothers in se dvajset let pozneje pustil združiti s Timeom, začel kot upravnik mrliških vežic in parkirišč?

Prištejte k temu AOL-ovo strategijo, da si zagotovi najboljši štartni položaj v m-biznisu, mobilnem poslovanju. Ko se bo enkrat to začelo, da ste lahko prepričani, da bo večina bodočih lastnikov mobilnih telefonov z WAP funkcijo in digitalnih notesov avtomatično tudi njihovih naročnikov. Takrat se bomo morda z nostalgijo spominjali teh pohlevnih časov Microsoftove strahovlade.

Seveda pa ni nobenega razloga za čudenje, da se to sploh dogaja: zakaj bi bil vendar internet imun pred kapitalsko regulacijo? Bolj ko je nekaj globalno, prej je temu podvrženo. Res pa je tudi, da v svetovnem merilu – vsaj ne v časovnih rokih, ki so si jih ljudje zmožni predstavljati – ni bojazni, da bi zaradi te in podobnih spojitev, manjših in lokalnejših, ki bodo nedvomno sledile, prišlo do kulturne katastrofe. Civilizacija kot celota bo imela še vedno vgrajene mehanizme, ki bodo omogočali preživetje tudi tržno manj zanimivim vsebinam. Problem bo pereč kvečjemu v majhnih, občutljivih okoljih, kakršna je Slovenija, zlasti v segmentu medijev in telekomunikacij kot prostora distribucije (in) vsebine.

Slovenija se zaenkrat ukvarja skoraj izključno z vsebino in njeno komercializacijo, ne pa tudi z distribucijo. Glede na to, da so mediji sprivatizirani, telekomunikacije pa v državni lasti in z zagotovljenim monopolom ali vsaj na varnem pred konkurenco, je to seveda logično. Vendar ne bo več dolgo tako: odprava Telekomovega monopola, Telemachova ambicioznost in perspektiva še kakšnih tujih investicij v telekomunikacije se utegnejo izkazati za največji kulturni pretres v slovenski zgodovini, četudi bo ta šok prišel po ekonomskih kanalih. Vzpostavljena bo konkurenca, možnosti izbire bodo bistveno večje. Toda izkušnje nas učijo, da v Sloveniji to nikakor ni nekaj samoumevno pozitivnega.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 29. Januar, 2000 ob 12:37 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.