Arhiv za Februar, 2000

En tak preprost fant, ki preveč komplicira

Torek, 15. februar 2000

Prejšnji teden je podjetje mojega prijatelja priredilo slavnostno večerjo za skoraj sto povabljenih. Namen tega druženja je bil sicer promocijske in marketinške narave, kar pa zadeve ne spremeni bistveno. Šlo je skratka za to, da se v družbi svetovno znanega pisatelja zberejo “vsi, ki v Sloveniji kaj veljajo” – to je citat –, sodeč po enem od uvodnih govorov pa tudi za izgrajevanje optimistične zavesti, da je Slovenija perspektivna dežela tudi po zaslugi navzočih, ki se jim je treba na nek lep način oddolžiti.

Definicije elit so problematične celo za sociologe, ki operirajo s treznimi, objektivnimi, preverjenimi in celo izmerjenimi pojmi in dejstvi. V vsakdanjem, realnem življenju pa se kriteriji elit oblikujejo tako rekoč sami od sebe, spontano in na nek paradoksalen način tudi zanesljivo, četudi po drugi strani vodijo v socialno nelagodje in v medčloveškem smislu tudi psihološko kontroverznost.

Jaz osebno imam sam pri sebi s tem vedno težave. Kot nekdo, ki redno, osebno angažirano in odmevno nastopa v javnosti s takšnimi ali drugačnimi mnenji, pa tudi znotraj svojega poklica ali nenazadnje zaradi minulega dela, sem morda res del slovenske elite v najširšem smislu. Prvi problem, ki se glede pripadnosti eliti pojavi – in to ni moj problem, o njem v nadaljevanju –, je v tem, da je ljudski glas povprečnega posameznika pripravljen ta status podeliti samo tistim, ki jih ceni, se z njimi strinja, jih ima rad, spoštuje. To je pomota. Biti elita je objektivno dejstvo, ki nima nič opraviti z mnenjem drugih – tistih zunaj ali znotraj, vseeno. Politik, direktor, televizijska zvezda ali kdorkoli, izpostavljen ali ne, se nam lahko zdijo še tako nesposobni, hinavski, ponarejeni, neumni, pa zato v resnici ne bodo nič manj elita. Dokler so to, kar so, so elita – neglede na to, kakšni so.

Naj nadaljujem s svojimi pomisleki. Ni mi zoprno biti to in takšen, zaradi česar sem domnevno del elite. Mi je pa zoprno biti elita. Če mi kdo to dà vedeti naravnost ali po ovinku, mi je nerodno. Če bi sam živel z zavestjo, da sem elita – bodisi po lastnem prepričanju ali na podlagi mnenja drugih –, bi se počutil odurno. Jaz sem pač jaz: MC, ki živi svoj lajf. Ali ni bolj bistveno za identiteto vsakega posameznika, da je puščavski osamelec, kakor pa njegove družbene vloge, četudi niso zanemarljive? Rad sem z ljudmi, ki so mi všeč, izogibam pa se tistih, ki mi niso – privatno in službeno. Pri enih in drugih mi je popolnoma vseeno, ali po katerihkoli kriterijih so ali niso elita. Moja elita so ljudje, ki jih imam za svoje. Nekje v meni je ta grdo rečeno egalitaristični predsodek, malo lepše rečeno pa humana in plemenita vera, da smo si ljudje med seboj enaki. Moja ambicioznost se neha pri dogovorjenih zunanjih znakih družbene hierarhije in razmerij samih.

To so situacije, ko se človek ne more zanesti niti sam nase. Kolikokrat se zgražam nad krivico, ki jo nekdo dela tistim, ki jim ni podelil statusa elite – kakor naprimer moj prijatelj, ki je mislil, da nas bo na večerji sto dovolj – in tistim, ki jim ga je. Toda po drugi strani se nikoli ne razveselim primerov, ko se izbor reprezentantov elite sklada z mojimi malimi privatnimi preferencami. Človek na tem nivoju nehote postane krivičen, iracionalen, malenkosten, zamerljiv, celo hudoben.

Kadarkoli dobim vabilo za neko ekskluzivno prireditev, ki posredno ali neposredno daje vnaprej vedeti, da si je treba udeležbo šteti v čast, imam resne pomisleke, ali naj se odzovem. Seznam prireditev – v glavnem (kvazi) mondenih, estradnih, kurtoaznih –, ki se jih zanesljivo ne udeležujem, je dolg, sem pa skeptičen tudi do obiskovanja bolj normalnih, da tako rečem, smiselnih, profesionalnih, dostojanstvenih, nepretencioznih. In še v teh primerih moram zvrniti šampanjček ali dva, da se znebim občutka, da s svojo prisotnostjo vzbujam sume, da sem ne le del elite, ampak da se za to celo imam sam.

Kljubovanje, da se pa jaz to ne grem, v meni resda prevladuje. A če sem čisto odkrit, se včasih vendarle umakne preračunljivosti, da je morda le treba kdaj pa kdaj pristati na pravila te družbene in družabne igre, ki je v bistvu kombinacija monopolyja, človeka-ne-jezi-se in živega šaha. Nima pa me zato kaj biti sram, saj razen občasne dobre družbe od tega itak ni nobene koristi. Najbrž mi piše na nosu, da nisem ta pravi.

Moja pozicija glede tega je v bistvu družbeno škodljiva ali vsaj neproduktivna. Dobro, da večina ljudi razmišlja drugače. Kakor je nesporno dejstvo, da imajo elite pomembnejšo vlogo kakor drugi družbeni nivoji, pa je po drugi strani tudi jasno, da te vloge ne morejo uspešno opravljati brez samozavedanja o svojem položaju in pripadnosti. Del tega samozavedanja je nedvomno tudi strinjanje in aktivno sprejemanje teh dogovorjenih zunanjih znakov družbene hierarhije in razmerij samih in nenazadnje tudi družabnih dogodkov.

Moj prijatelj je imel na večerji vznesen govor. Med drugim je povedal, da so Slovenci “nori, ker vse intelektualizirajo”. To je res. Jaz sem že en tak preprost fant, ki preveč komplicira.

  • Share/Bookmark

Privlačne in nevzgojne igrače

Sobota, 12. februar 2000

Večkrat sem se v kolumnah ukvarjal s pripetljaji, ki v bistvu niso bili posebne omembe vredni dogodki oziroma novice, pa so kljub temu bili deležni nesorazmerno velike pozornosti. Ampak ponavadi je šlo za informativno-razvedrilne trivialnosti, s katerimi se tako ali tako moramo sprijazniti in se nanje navaditi.

V zadnjem tednu je prišlo v fokus javnosti nekaj ne nepomembnih zadev, ki pa bolj kakor na žejo medijev, da bi delali iz muhe slončka, po zaslugi socialno, kulturno in politično zelo različnih akterjev opozarjajo na očitno prevladujoče nagnjenje k pritegovanju pozornosti z edinim ciljem, da bi jo v bistvu odvrnili.

Prejšnji teden so demonstranti, ki so prišli obmetavat poslopje Telekoma Slovenije z jajci – upam vsaj, da z gnilimi – v znak protesta proti njihovim monopolnim cenam srfanja po internetu, naredili svoji tarči velikansko uslugo. Predstavnik Telekoma jih je povabil na razgovor in jim povedal, da gre v bistvu za nesporazum. Veliki komunikator – morda po zaslugi svoje nokie communicator 9110, ki jo je kamera ujela na njegovi mizi – je uboge študente čisto zmedel, češ, kaj mi tu sploh delamo, bomo morali preveriti, ali je to res, kar pravi, hmm, ali se ne bi šli morda raje nazaj dret pred parlament v zvezi s subvencioniranjem prehrane kakor pred leti? Telekomunikacije so preveč pomembna zadeva, da bi jo prepustili študentom, in ti so prišli ravno prav, da so jo naredili nepomembno. Kljukico na ž pa je postavil poročevalec Pop TV – ki ji Telekom sponzorira lep kos programa – s pripombo, s katero je sicer zgrešil vse, a vendar zadel bistveno: “Mnogo hrupa za nič.”

Ko smo se vpisali na Prvo gimnazijo Maribor, so nas starejše generacije dijakov te šole prepričevale, da se nam ni moglo zgoditi boljšega, kakor da je Rudi Moge, strašni in zloglasni prfoks za matematiko, ravno s tem šolskim letom zapustil profesorski zbor. In ko smo maturirali, smo hudobno privoščili zanamcem, da se v naslednjem šolskem letu vrača kot ravnatelj. Če mu vsaj danes bolj trezno storimo pravico za nazaj, moramo priznati, da takrat ni nikomur nič žalega hotel – kakor v bistvu še danes noče kot predsednik parlamentarne komisije za preiskavo o prodaji orožja. Nekoč je šel na živce lenim in porednim dijakom, dandanes pa pač Janši – večje koristi pa od njega na tej funkciji ni. Kakor si nikoli ni bilo težko izmisliti opravičila – ali celo pomahati s kakšnim papirjem – za špricanje, je tudi pri teh resnejših zadevah rešitev dovolj slab spomin. Res pa je, da Mogetova komisija mora biti in brskati že iz moralno-sanitetnih razlogov, ne?

Podobno tudi Pukšičeva. Če se vam je Kenneth Starr, ki je hotel zašiti Clintona, zdel cepec ali v najboljšem primeru fanatik, si raje poglejte to karikaturo, ki poskuša zašiti Kučana. Obe preiskavi, tista proti Clintonu in ta proti Kučanu, sta farsa: prva pri vseh predloženih materialnih in izjavnih dokazih s trivialnostjo preiskovanega delikta, druga pa z nacionalno usodnostjo le-tega, a brez sposobnosti, da dokaže karkoli. Seveda je pa nekaj drugega za vsako ceno spodnašati predsednika, če mu odrekaš pravico do spornega spolnega vedenja, kakor pa s podtikanjem namesto z neizpodbitnimi dokazi. Z malo naivnosti lahko verjamemo, da je namen zasliševanja Kučana ta, da bi bilo pravici zadoščeno. Brez nje lahko verjamemo, da je namen politični manever ali magari že manipulacija. Toda potem je treba tudi verjeti, da je smisel tega tudi odvračanje pozornosti od dejstva, da SDS in SKD nimajo pod soncem kaj bolj produktivnega in pametnega početi na slovenski politični sceni.

Pravo PR mojstrovino je izvedla Svetlana Makarovič. Pa pride punca po vseh teh ogrevalnih predprazničnih člankih širom medijev na podelitev, vnaprej dogovorjena z upravnim odborom Prešernovega sklada za svojo trapasto, polovičarsko, povsem nedramaturško koncipirano in da ne rečem oportunistično diverzantsko akcijo, medtem ko mi trepetamo v benigni in tračarski bo-ali-ne-bo negotovosti; potrpežljivo sedi eno uro v prvi vrsti, pride gor, reče hvala-ampak-ne-hvala, gre nazaj dol, si pusti čestitati, čez dva dni pa se odzove še vabilu na sprejem za ljubljanske nagrajence pri županji. Je ona zdaj nagrajenka ali ni? Ali nagrajenca definira to, da nagrado dobi, ali to, da jo vzame? Ampak pravno-formalne probleme na stran: zakaj se ni nagradi odrekla, ko je bila odločitev že zdavnaj objavljena? Oh, to bi bilo vendar dolgočasno in nekoristno. Tako pa se je s svojo gesto – ki jo bodo tete Magde še dolgo premlevale – v hipu katapultirala v medijsko orbito bolj kakor z vsemi objavljenimi deli skupaj in bo gotovo čast in denar not prinesla. Upam vsaj, da si je posebej za 7. februar 2000 kupila novo obleko – in da jo bo še kdaj nosila.

Draga javnost,

zbujanje in pritegovanje pozornosti je na drugi strani tudi uspavanje in odvračanje. To je star trik, ki pri tebi in majhnih otrocih vedno vžge. Nikoli se ne igraš s tako privlačnimi in vzgojnimi igračami, da te ne bi mogli navdušiti s še malo bolj privlačnimi in malo manj vzgojnimi.

Te pozdravlja, tvoj,

Marko Crnkovič

  • Share/Bookmark

Dirndle dol!

Sobota, 5. februar 2000

Nadarjen, preskrbljen in temu primerno blaziran znanec iz londonskega zgornjega srednjega sloja – sicer tudi Žid – me je pred dnevi vprašal, kako v Sloveniji gledamo kot sosedje na tega avstrijskega ultradesničarja, kako se že piše. Odvrnil sem, da imamo preveč svojih negativcev, da bi si delali skrbi s tujimi, pa tudi sicer smo v Srednji Evropi navajeni političnih ekscentrikov. Če smo preživeli Tuđmana, bomo tudi Haiderja, je bila moja konverzacijska poanta.

Gospod je debelo pogledal in rekel, da razume, predstavlja si pa ne. V Avstriji ni to nič posebnega, sem nadaljeval. V nekem mestecu recimo ubijejo štiri Rome, nakar ob obletnici zločina ulico preimenujejo po nacističnem zdravniku; desničarska organizacija kljub levičarskim protestom župana odlikuje, ta pa nazadnje izjavi, češ, “itak so bili nekoč vsi nacisti”. Pa tudi v Sloveniji, sem samokritično dodal, smo imeli tožilca, ki pa je bil bolj odvetnik nacističnih kolaborantov. Sicer pa Haider ne misli, da je ultradesničar, ampak novi socialni demokrat, sem še pripomnil: pri nas je tudi en takšen.

Lahko si mislite, da je bilo mojemu Angležu še manj jasno. Moram pa ga potolažiti, da ne bo v skrbeh: “gobezdavi povzpetnik iz koroške disko scene”, kakor je Haiderja označil Die Zeit, je v četrtek za isti časopis izjavil, da je “kein Slowenenfresser”.

Previdnost Slovenije v mednarodnih odnosih – po mnenju dežurnih kritikov diplomacije že kar hlapčevstvo – v primeru jodlarja ni tako samoumevno zgrešena, kakor jo sicer prikazujejo. Na eni strani imamo neagresivno, a ne manj trdno izjavo predsednika Kučana o Haiderju in eventualnih posledicah njegovega vstopa v vlado za Slovenijo. Državni sekretar Petrič izjavlja točno to, kar se diplomatu spodobi: spravljivo in z mislijo na to, da mu ne bo treba kdaj obžalovati izrečenega. Po tretji strani pa se premier Drnovšek po stari navadi vzdržuje komentarja – četudi se enkrat za spremembo zdi, da njegovo mnenje o zadevi ni nujno.

Prve Haiderjeve izjave o pogojih, ki bi jih po njegovem Slovenija morala izpolniti, če naj računa na avstrijsko podporo pri včlanjevanju v Evropsko unijo, so bolj kakor zaskrbljenost zaradi možnosti, da jih res vsili, ponovno izzvale to staro, a tokrat še močnejšo resignacijo pred dilemo, kako naj se Slovenija na to odzove. Toda v teh mesecih, odkar v Avstriji sestavljajo vlado, se je situacija spremenila – in to za Slovenijo na bolje. Tistemu, ki žuga Sloveniji, žuga vsa Evropa.

Navidez bi bilo v domnevno oportunističnem stilu slovenske diplomacije, če bi po zgledu močnih in merodajnih kot osvobojeni konjski hlapci še Slovenci začeli udrihati po svojih nekdanjih kočijažih. Toda zaenkrat je videti, da se ne bo spuščala v moralistične izjave o nevarnosti vzpona neonacizma.

Kakor moj znanec iz Londona si tudi zahodnoevropski predsedniki in premieri ne znajo predstavljati pritlehne desničarske folklore teh malih lisjakov iz podalpskih dolin, ki jih noben prestolnični parket za nič na svetu ne more obtesati. To so ti drzni kmečki fantje, ki hočejo stvari postavljati na glavo: po eni strani dovolj bistri, da znajo brenkati na strune travm in fobij, po drugi pa preneumni, da bi sprevideli razliko.

Misel, da bi populističen demagog in (sicer skesan) kriptonacist prišel v vlado članice EU, je dejansko v nasprotju s političnimi kriteriji denacificirane, demokratične, protolerančnostne, pretežno levo-sredinske in predvsem globalizirane Evrope – namreč sveta brez zgodovinske folklore poražencev. In vendar: čemÛ panika?

Razloga za gonjo proti Avstriji sta dva: pripisovanje kolektivne krivde za nacizem državi sami, še danes, in strah, ker ni šla skozi tak purgatorij kakor Nemčija. Prvo je krivično, drugo pa ne brez podlage – a podobno moralistično kakor ideje o lustriranju komunistov. Avstrija ima problem s svojo medvojno zgodovino, zato bo rabila dlje, da s tem počisti. Toda ekscesov, kakršni so bili ali so še Waldheim, Heimatdienst in Haider ali podeželski župani, bo gotovo vse manj, in vse manj prostora bodo imeli. Evropa ima danes učinkovite mehanizme – vsaj znotraj Unije –, da prepreči vzpon političnega ekstremizma.

Mahanje s sankcijami proti Avstriji je hipokritično. Avstrija je pač majhna – celo tako majhna, da je nekoč rodila Hitlerja –, zato si nanjo upajo pritiskati. Le Pen je spravil Front National do Evropskega parlamenta, na lokalnih nivojih pa so francoske vladne stranke z njim celo kohabitirale. Je imela Unija kakšne pripombe? In ali ni v skladu z bontonom nevmešavanja tolerirala Finijevo Alleanzo nazionale in Bossijevo Lego Nord v Berlusconijevi vladi? V očeh te na lepem moralne evropske glihe so se ksenofobi in simpatizerji prikazni iz preteklosti zdeli manj škodljivi kakor zdaj Haider, čeprav so bili iste baže. In kaj se je zgodilo? Nič. Niso se prilagodili vedno bolj poenoteni, porezani evropski politiki, zato jih je odplavilo.

Zato je po mojem prav, da je Slovenija v tej situaciji do Avstrije prizanesljiva. Morda pa jim lahko prav mi pomagamo, da končno slečejo te svoje irharce in dirndle.

  • Share/Bookmark