Dirndle dol!

Sobota, 5. februar 2000

Nadarjen, preskrbljen in temu primerno blaziran znanec iz londonskega zgornjega srednjega sloja – sicer tudi Žid – me je pred dnevi vprašal, kako v Sloveniji gledamo kot sosedje na tega avstrijskega ultradesničarja, kako se že piše. Odvrnil sem, da imamo preveč svojih negativcev, da bi si delali skrbi s tujimi, pa tudi sicer smo v Srednji Evropi navajeni političnih ekscentrikov. Če smo preživeli Tuđmana, bomo tudi Haiderja, je bila moja konverzacijska poanta.

Gospod je debelo pogledal in rekel, da razume, predstavlja si pa ne. V Avstriji ni to nič posebnega, sem nadaljeval. V nekem mestecu recimo ubijejo štiri Rome, nakar ob obletnici zločina ulico preimenujejo po nacističnem zdravniku; desničarska organizacija kljub levičarskim protestom župana odlikuje, ta pa nazadnje izjavi, češ, “itak so bili nekoč vsi nacisti”. Pa tudi v Sloveniji, sem samokritično dodal, smo imeli tožilca, ki pa je bil bolj odvetnik nacističnih kolaborantov. Sicer pa Haider ne misli, da je ultradesničar, ampak novi socialni demokrat, sem še pripomnil: pri nas je tudi en takšen.

Lahko si mislite, da je bilo mojemu Angležu še manj jasno. Moram pa ga potolažiti, da ne bo v skrbeh: “gobezdavi povzpetnik iz koroške disko scene”, kakor je Haiderja označil Die Zeit, je v četrtek za isti časopis izjavil, da je “kein Slowenenfresser”.

Previdnost Slovenije v mednarodnih odnosih – po mnenju dežurnih kritikov diplomacije že kar hlapčevstvo – v primeru jodlarja ni tako samoumevno zgrešena, kakor jo sicer prikazujejo. Na eni strani imamo neagresivno, a ne manj trdno izjavo predsednika Kučana o Haiderju in eventualnih posledicah njegovega vstopa v vlado za Slovenijo. Državni sekretar Petrič izjavlja točno to, kar se diplomatu spodobi: spravljivo in z mislijo na to, da mu ne bo treba kdaj obžalovati izrečenega. Po tretji strani pa se premier Drnovšek po stari navadi vzdržuje komentarja – četudi se enkrat za spremembo zdi, da njegovo mnenje o zadevi ni nujno.

Prve Haiderjeve izjave o pogojih, ki bi jih po njegovem Slovenija morala izpolniti, če naj računa na avstrijsko podporo pri včlanjevanju v Evropsko unijo, so bolj kakor zaskrbljenost zaradi možnosti, da jih res vsili, ponovno izzvale to staro, a tokrat še močnejšo resignacijo pred dilemo, kako naj se Slovenija na to odzove. Toda v teh mesecih, odkar v Avstriji sestavljajo vlado, se je situacija spremenila – in to za Slovenijo na bolje. Tistemu, ki žuga Sloveniji, žuga vsa Evropa.

Navidez bi bilo v domnevno oportunističnem stilu slovenske diplomacije, če bi po zgledu močnih in merodajnih kot osvobojeni konjski hlapci še Slovenci začeli udrihati po svojih nekdanjih kočijažih. Toda zaenkrat je videti, da se ne bo spuščala v moralistične izjave o nevarnosti vzpona neonacizma.

Kakor moj znanec iz Londona si tudi zahodnoevropski predsedniki in premieri ne znajo predstavljati pritlehne desničarske folklore teh malih lisjakov iz podalpskih dolin, ki jih noben prestolnični parket za nič na svetu ne more obtesati. To so ti drzni kmečki fantje, ki hočejo stvari postavljati na glavo: po eni strani dovolj bistri, da znajo brenkati na strune travm in fobij, po drugi pa preneumni, da bi sprevideli razliko.

Misel, da bi populističen demagog in (sicer skesan) kriptonacist prišel v vlado članice EU, je dejansko v nasprotju s političnimi kriteriji denacificirane, demokratične, protolerančnostne, pretežno levo-sredinske in predvsem globalizirane Evrope – namreč sveta brez zgodovinske folklore poražencev. In vendar: čemÛ panika?

Razloga za gonjo proti Avstriji sta dva: pripisovanje kolektivne krivde za nacizem državi sami, še danes, in strah, ker ni šla skozi tak purgatorij kakor Nemčija. Prvo je krivično, drugo pa ne brez podlage – a podobno moralistično kakor ideje o lustriranju komunistov. Avstrija ima problem s svojo medvojno zgodovino, zato bo rabila dlje, da s tem počisti. Toda ekscesov, kakršni so bili ali so še Waldheim, Heimatdienst in Haider ali podeželski župani, bo gotovo vse manj, in vse manj prostora bodo imeli. Evropa ima danes učinkovite mehanizme – vsaj znotraj Unije –, da prepreči vzpon političnega ekstremizma.

Mahanje s sankcijami proti Avstriji je hipokritično. Avstrija je pač majhna – celo tako majhna, da je nekoč rodila Hitlerja –, zato si nanjo upajo pritiskati. Le Pen je spravil Front National do Evropskega parlamenta, na lokalnih nivojih pa so francoske vladne stranke z njim celo kohabitirale. Je imela Unija kakšne pripombe? In ali ni v skladu z bontonom nevmešavanja tolerirala Finijevo Alleanzo nazionale in Bossijevo Lego Nord v Berlusconijevi vladi? V očeh te na lepem moralne evropske glihe so se ksenofobi in simpatizerji prikazni iz preteklosti zdeli manj škodljivi kakor zdaj Haider, čeprav so bili iste baže. In kaj se je zgodilo? Nič. Niso se prilagodili vedno bolj poenoteni, porezani evropski politiki, zato jih je odplavilo.

Zato je po mojem prav, da je Slovenija v tej situaciji do Avstrije prizanesljiva. Morda pa jim lahko prav mi pomagamo, da končno slečejo te svoje irharce in dirndle.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 5. Februar, 2000 ob 12:39 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.