Privlačne in nevzgojne igrače

Sobota, 12. februar 2000

Večkrat sem se v kolumnah ukvarjal s pripetljaji, ki v bistvu niso bili posebne omembe vredni dogodki oziroma novice, pa so kljub temu bili deležni nesorazmerno velike pozornosti. Ampak ponavadi je šlo za informativno-razvedrilne trivialnosti, s katerimi se tako ali tako moramo sprijazniti in se nanje navaditi.

V zadnjem tednu je prišlo v fokus javnosti nekaj ne nepomembnih zadev, ki pa bolj kakor na žejo medijev, da bi delali iz muhe slončka, po zaslugi socialno, kulturno in politično zelo različnih akterjev opozarjajo na očitno prevladujoče nagnjenje k pritegovanju pozornosti z edinim ciljem, da bi jo v bistvu odvrnili.

Prejšnji teden so demonstranti, ki so prišli obmetavat poslopje Telekoma Slovenije z jajci – upam vsaj, da z gnilimi – v znak protesta proti njihovim monopolnim cenam srfanja po internetu, naredili svoji tarči velikansko uslugo. Predstavnik Telekoma jih je povabil na razgovor in jim povedal, da gre v bistvu za nesporazum. Veliki komunikator – morda po zaslugi svoje nokie communicator 9110, ki jo je kamera ujela na njegovi mizi – je uboge študente čisto zmedel, češ, kaj mi tu sploh delamo, bomo morali preveriti, ali je to res, kar pravi, hmm, ali se ne bi šli morda raje nazaj dret pred parlament v zvezi s subvencioniranjem prehrane kakor pred leti? Telekomunikacije so preveč pomembna zadeva, da bi jo prepustili študentom, in ti so prišli ravno prav, da so jo naredili nepomembno. Kljukico na ž pa je postavil poročevalec Pop TV – ki ji Telekom sponzorira lep kos programa – s pripombo, s katero je sicer zgrešil vse, a vendar zadel bistveno: “Mnogo hrupa za nič.”

Ko smo se vpisali na Prvo gimnazijo Maribor, so nas starejše generacije dijakov te šole prepričevale, da se nam ni moglo zgoditi boljšega, kakor da je Rudi Moge, strašni in zloglasni prfoks za matematiko, ravno s tem šolskim letom zapustil profesorski zbor. In ko smo maturirali, smo hudobno privoščili zanamcem, da se v naslednjem šolskem letu vrača kot ravnatelj. Če mu vsaj danes bolj trezno storimo pravico za nazaj, moramo priznati, da takrat ni nikomur nič žalega hotel – kakor v bistvu še danes noče kot predsednik parlamentarne komisije za preiskavo o prodaji orožja. Nekoč je šel na živce lenim in porednim dijakom, dandanes pa pač Janši – večje koristi pa od njega na tej funkciji ni. Kakor si nikoli ni bilo težko izmisliti opravičila – ali celo pomahati s kakšnim papirjem – za špricanje, je tudi pri teh resnejših zadevah rešitev dovolj slab spomin. Res pa je, da Mogetova komisija mora biti in brskati že iz moralno-sanitetnih razlogov, ne?

Podobno tudi Pukšičeva. Če se vam je Kenneth Starr, ki je hotel zašiti Clintona, zdel cepec ali v najboljšem primeru fanatik, si raje poglejte to karikaturo, ki poskuša zašiti Kučana. Obe preiskavi, tista proti Clintonu in ta proti Kučanu, sta farsa: prva pri vseh predloženih materialnih in izjavnih dokazih s trivialnostjo preiskovanega delikta, druga pa z nacionalno usodnostjo le-tega, a brez sposobnosti, da dokaže karkoli. Seveda je pa nekaj drugega za vsako ceno spodnašati predsednika, če mu odrekaš pravico do spornega spolnega vedenja, kakor pa s podtikanjem namesto z neizpodbitnimi dokazi. Z malo naivnosti lahko verjamemo, da je namen zasliševanja Kučana ta, da bi bilo pravici zadoščeno. Brez nje lahko verjamemo, da je namen politični manever ali magari že manipulacija. Toda potem je treba tudi verjeti, da je smisel tega tudi odvračanje pozornosti od dejstva, da SDS in SKD nimajo pod soncem kaj bolj produktivnega in pametnega početi na slovenski politični sceni.

Pravo PR mojstrovino je izvedla Svetlana Makarovič. Pa pride punca po vseh teh ogrevalnih predprazničnih člankih širom medijev na podelitev, vnaprej dogovorjena z upravnim odborom Prešernovega sklada za svojo trapasto, polovičarsko, povsem nedramaturško koncipirano in da ne rečem oportunistično diverzantsko akcijo, medtem ko mi trepetamo v benigni in tračarski bo-ali-ne-bo negotovosti; potrpežljivo sedi eno uro v prvi vrsti, pride gor, reče hvala-ampak-ne-hvala, gre nazaj dol, si pusti čestitati, čez dva dni pa se odzove še vabilu na sprejem za ljubljanske nagrajence pri županji. Je ona zdaj nagrajenka ali ni? Ali nagrajenca definira to, da nagrado dobi, ali to, da jo vzame? Ampak pravno-formalne probleme na stran: zakaj se ni nagradi odrekla, ko je bila odločitev že zdavnaj objavljena? Oh, to bi bilo vendar dolgočasno in nekoristno. Tako pa se je s svojo gesto – ki jo bodo tete Magde še dolgo premlevale – v hipu katapultirala v medijsko orbito bolj kakor z vsemi objavljenimi deli skupaj in bo gotovo čast in denar not prinesla. Upam vsaj, da si je posebej za 7. februar 2000 kupila novo obleko – in da jo bo še kdaj nosila.

Draga javnost,

zbujanje in pritegovanje pozornosti je na drugi strani tudi uspavanje in odvračanje. To je star trik, ki pri tebi in majhnih otrocih vedno vžge. Nikoli se ne igraš s tako privlačnimi in vzgojnimi igračami, da te ne bi mogli navdušiti s še malo bolj privlačnimi in malo manj vzgojnimi.

Te pozdravlja, tvoj,

Marko Crnkovič

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 12. Februar, 2000 ob 12:39 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.