En tak preprost fant, ki preveč komplicira

Torek, 15. februar 2000

Prejšnji teden je podjetje mojega prijatelja priredilo slavnostno večerjo za skoraj sto povabljenih. Namen tega druženja je bil sicer promocijske in marketinške narave, kar pa zadeve ne spremeni bistveno. Šlo je skratka za to, da se v družbi svetovno znanega pisatelja zberejo “vsi, ki v Sloveniji kaj veljajo” – to je citat –, sodeč po enem od uvodnih govorov pa tudi za izgrajevanje optimistične zavesti, da je Slovenija perspektivna dežela tudi po zaslugi navzočih, ki se jim je treba na nek lep način oddolžiti.

Definicije elit so problematične celo za sociologe, ki operirajo s treznimi, objektivnimi, preverjenimi in celo izmerjenimi pojmi in dejstvi. V vsakdanjem, realnem življenju pa se kriteriji elit oblikujejo tako rekoč sami od sebe, spontano in na nek paradoksalen način tudi zanesljivo, četudi po drugi strani vodijo v socialno nelagodje in v medčloveškem smislu tudi psihološko kontroverznost.

Jaz osebno imam sam pri sebi s tem vedno težave. Kot nekdo, ki redno, osebno angažirano in odmevno nastopa v javnosti s takšnimi ali drugačnimi mnenji, pa tudi znotraj svojega poklica ali nenazadnje zaradi minulega dela, sem morda res del slovenske elite v najširšem smislu. Prvi problem, ki se glede pripadnosti eliti pojavi – in to ni moj problem, o njem v nadaljevanju –, je v tem, da je ljudski glas povprečnega posameznika pripravljen ta status podeliti samo tistim, ki jih ceni, se z njimi strinja, jih ima rad, spoštuje. To je pomota. Biti elita je objektivno dejstvo, ki nima nič opraviti z mnenjem drugih – tistih zunaj ali znotraj, vseeno. Politik, direktor, televizijska zvezda ali kdorkoli, izpostavljen ali ne, se nam lahko zdijo še tako nesposobni, hinavski, ponarejeni, neumni, pa zato v resnici ne bodo nič manj elita. Dokler so to, kar so, so elita – neglede na to, kakšni so.

Naj nadaljujem s svojimi pomisleki. Ni mi zoprno biti to in takšen, zaradi česar sem domnevno del elite. Mi je pa zoprno biti elita. Če mi kdo to dà vedeti naravnost ali po ovinku, mi je nerodno. Če bi sam živel z zavestjo, da sem elita – bodisi po lastnem prepričanju ali na podlagi mnenja drugih –, bi se počutil odurno. Jaz sem pač jaz: MC, ki živi svoj lajf. Ali ni bolj bistveno za identiteto vsakega posameznika, da je puščavski osamelec, kakor pa njegove družbene vloge, četudi niso zanemarljive? Rad sem z ljudmi, ki so mi všeč, izogibam pa se tistih, ki mi niso – privatno in službeno. Pri enih in drugih mi je popolnoma vseeno, ali po katerihkoli kriterijih so ali niso elita. Moja elita so ljudje, ki jih imam za svoje. Nekje v meni je ta grdo rečeno egalitaristični predsodek, malo lepše rečeno pa humana in plemenita vera, da smo si ljudje med seboj enaki. Moja ambicioznost se neha pri dogovorjenih zunanjih znakih družbene hierarhije in razmerij samih.

To so situacije, ko se človek ne more zanesti niti sam nase. Kolikokrat se zgražam nad krivico, ki jo nekdo dela tistim, ki jim ni podelil statusa elite – kakor naprimer moj prijatelj, ki je mislil, da nas bo na večerji sto dovolj – in tistim, ki jim ga je. Toda po drugi strani se nikoli ne razveselim primerov, ko se izbor reprezentantov elite sklada z mojimi malimi privatnimi preferencami. Človek na tem nivoju nehote postane krivičen, iracionalen, malenkosten, zamerljiv, celo hudoben.

Kadarkoli dobim vabilo za neko ekskluzivno prireditev, ki posredno ali neposredno daje vnaprej vedeti, da si je treba udeležbo šteti v čast, imam resne pomisleke, ali naj se odzovem. Seznam prireditev – v glavnem (kvazi) mondenih, estradnih, kurtoaznih –, ki se jih zanesljivo ne udeležujem, je dolg, sem pa skeptičen tudi do obiskovanja bolj normalnih, da tako rečem, smiselnih, profesionalnih, dostojanstvenih, nepretencioznih. In še v teh primerih moram zvrniti šampanjček ali dva, da se znebim občutka, da s svojo prisotnostjo vzbujam sume, da sem ne le del elite, ampak da se za to celo imam sam.

Kljubovanje, da se pa jaz to ne grem, v meni resda prevladuje. A če sem čisto odkrit, se včasih vendarle umakne preračunljivosti, da je morda le treba kdaj pa kdaj pristati na pravila te družbene in družabne igre, ki je v bistvu kombinacija monopolyja, človeka-ne-jezi-se in živega šaha. Nima pa me zato kaj biti sram, saj razen občasne dobre družbe od tega itak ni nobene koristi. Najbrž mi piše na nosu, da nisem ta pravi.

Moja pozicija glede tega je v bistvu družbeno škodljiva ali vsaj neproduktivna. Dobro, da večina ljudi razmišlja drugače. Kakor je nesporno dejstvo, da imajo elite pomembnejšo vlogo kakor drugi družbeni nivoji, pa je po drugi strani tudi jasno, da te vloge ne morejo uspešno opravljati brez samozavedanja o svojem položaju in pripadnosti. Del tega samozavedanja je nedvomno tudi strinjanje in aktivno sprejemanje teh dogovorjenih zunanjih znakov družbene hierarhije in razmerij samih in nenazadnje tudi družabnih dogodkov.

Moj prijatelj je imel na večerji vznesen govor. Med drugim je povedal, da so Slovenci “nori, ker vse intelektualizirajo”. To je res. Jaz sem že en tak preprost fant, ki preveč komplicira.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Torek, 15. Februar, 2000 ob 12:41 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.