Za narodov blogor

Ko smo v starih časih postavljali časopise iz trakov povoščenega in z olfa nožki razrezanega fotostavka, je včasih naneslo, da smo se Razgledovci znašli v meternici z uredništvom Uradnega lista. Urednica in njen tehnični sta lepila zakon za zakonom in člen za členom na panoje: bilo je videti tako pusto, da sem ji enkrat za hec predlagal, ali naj ji odstopimo kakšno fotografijo ali ilustracijo, da bo zadeva zanimivejša.

Uradni list je tak še dandanes, zato pa ga tako rekoč nihče ne bere. Osuplost novinarjev nad kulturniškimi pokojninami in občutek, da je minister za kulturo javnosti nekaj prikrival, je v bistvu posledica slabe vesti, da so domnevno šokantno zadevo v Uradnem listu spregledali. Nobenega cinizma ni v Školčevi izjavi, da objava v Uradnem listu zadostuje, da je nekaj javno. Ali naj bi bil sklical tiskovno in na ves glas razbobnal, da bodo neki – po njegovem mnenju ali splošnem konsenzu – zaslužni in kompetentni ljudje, za katere pa se zmeni le relativno malo sodržavljanov (ali pa jih celo marsikdo ne mara), odslej dobivali socialne, a zelo solidne pokojnine?

V tako ozkem okolju, kakršna je Slovenija, je majhna socialna distanca med ljudmi – bodisi na hierarhični lestvici ali na istih nivojih – nekaj najbolj normalnega, četudi ne nujno pozitivnega. Premoženje je seveda samo eden od pogojev, ki to distanco vzpostavljajo, zato vse večje premoženjske razlike tega dejstva ne spreminjajo bistveno. Ta fenomen ostaja dovolj trajen in stabilen in s tem (obenem žal in na srečo) tudi konstitutiven za slovensko socialo, saj ga veliko močneje določa kombinacija psiholoških faktorjev in simboličnih vrednot, ki jih javnost pripisuje posameznim poklicem.

Govorim o nenapisanih pravilih, ki ljudskemu glasu prišepetavajo, kateri načini distanciranja od soljudi so družbeno sprejemljivi in kateri ne, in katerim poklicem oziroma profilom ljudi je to sploh dovoljeno in katerim ne. Nobenega dvoma ni, da se je dvestoterica upokojenih kulturnikov oziroma umetnikov v dotičnem primeru znašla v navzkrižnem ognju dveh javnomnenjskih zapovedi – in sicer enajste: ne kasiraj davkoplačevalskega denarja, če gre za vsote, večje od drobiža, četudi si to zaslužiš (kar pa je itak neverjetno), in dvanajste: zavidaj penzijo svojemu bližnjemu kulturniku oziroma umetniku.

Presenečenje nad kulturniškimi pokojninami je seveda še tem večje zaradi predsodka, da umetniki nič ne delajo v pravem pomenu besede, ampak samo nekaj fantazirajo za blagor tistih maloštevilnih, ki jih slučajno razumejo. V pogojih vse bolj komercializirane družbe to mnenje ni več nenavadno niti med intelektualci in novinarji, ki v tem smislu sicer veljajo za podobno nekoristno svojat, a se vendarle prilagajajo razmeram in se že nekako znajdejo. Resnica je seveda relativna, v vsakem primeru pa drugačna. Resda je v Sloveniji nadpovprečno veliko umetnikov, pri tem pa jih je glede na njeno majhnost in relativno zaprtost težko realno oceniti. Problem slovenske kulture je veljavnost ali neveljavnost že tako ali tako nikoli objektivnih, a velikokrat še tem bolj naši mali domačnosti prirejenih, da ne rečem izkrivljenih kriterijev, po katerih bi jih lahko kolikor-toliko zanesljivo ocenjevali in nagrajevali.

Toda naj bo vsaj nekaj jasno: četudi bi jih presojali po popolnoma nespornih in z drugimi okolji primerljivih kriterijih, bi v zvezi z nagrajevanjem kulturnikov, umetnikov in intelektualcev tudi v najbolj bajnih primerih še vedno govorili o zelo majhnih vsotah. Še več: po zaslugi sistemske majhnosti narodnega gospodarstva Slovenije ni druge panoge, v kateri bi bili individualni dohodki sicer nadpovprečno izobraženih ali usposobljenih posameznikov v povprečju tako majhni, investicije pa tako brezpogojno obsojene na golo obračanje sredstev.

Školčeve trditve o “kruti ekonomiji” in “vsakodnevnem boju” ljudi, ki “vzdržujejo slovensko kulturo in jezik”, so ravno prav politično prepričljive, a seveda kvečjemu za tiste, ki ne berejo Uradnega lista. V bistvu pa gre za tole: ekonomija do kulturnikov načeloma ni nič bolj kruta kakor do ljudi v drugih poklicih, le da v tem segmentu bolj prihaja do izraza neugodno razmerje med proizvajalci in produkti na eni strani in potencialnimi konzumenti znotraj navzven zaprtega tržišča. In drugič: umetnikov vsakdanji boj ni boj za preživetje, temveč boj z absolutnim, boj za kreacijo, boj za preseganje negativnega totala, boj za preseganje skupnosti, ne le samega sebe kakor v drugih poklicih.

Tako imenovane kulturniške pokojnine so v tem smislu formalno kompenzacija za nazaj, simbolno pa tudi za naprej. Vsaka investicija v kulturo – četudi v minulo delo –, je pozitivno subvencioniranje udeležencev na težavnem ali v tem primeru celo objektivno krivičnem tržišču. Predvsem pa: četudi administrativno spodbijanje stereotipa umetnikov kot ubogih par bo prispevalo k ostrejši selekciji med njimi samimi – in nenazadnje tudi k odpravljanju predsodka, da je človek, ki dobi na mesec kakšnih 250.000 tolarjev plus-minus, že bogat.

In še trinajsta: beri Uradni list.

Ob Kobalovem škandalu z norčevanjem iz Koalicije Slovenija in nadškofa vsi pripominjajo, češ, to je vendar satira. Ni res. Incident dokazuje, da je liberalizem levice primitiven, desnica pa javnomnenjsko tako nizko, da ji ljudski glas odreka celo pravico do razumljivih reakcij.

Problem izvira iz elektronskih medijev. Pogovori z javnimi osebnostmi in dialoške humoristične vsebine na televizijah in radijskih postajah so ničeve, nečimrne, neaktualne, dolgočasne. Talk šovov sploh ni, pogovori z eventualno zanimivimi in duhovitimi ljudmi pa so kurtoazni in tako rekoč avtorizirani v živo. Najvišji domet žanra so Čolnik, Ambrožič in “Polnočni klub”.

Zato ni čudno, da so se razpasli paramedijski pogovorni večeri v Cankarjevem domu, Gledališkem klubu Krka, Lutkovnem gledališču, po knjigarnah in še kje, pa spet Štihovi ali čigavi. Njihova obiskanost in odmevnost sta različni, v vsakem primeru pa gre za kompenzacijo občečloveške potrebe po kramljanju z ljudmi, ki v javnosti nekaj predstavljajo. To bi lahko z veliko večjim dometom – in napamet rečeno tudi bolje – zadovoljevale zlasti televizije, pa tega kdo ve zakaj ne počnejo.

Med temi talk šovi so opaznejši večeri v Lutkovnem gledališču. Ciril Ribičič je našel zanesljivo in zvesto nišo publike v presečišču leve polinteligence, hrvaške sekcije jugonostalgikov in volilcev Združene liste. Prištejmo še to, da je čez dan profesor prava ter politik in poslanec – kar je domnevno zanimiva kombinacija –, in hitro bo jasno, zakaj je prav on srečnež, ki največkrat prebije medijski zid lokalnega čveka v dvoranicah, za katere le malokdo sploh ve, kje so.

Nastopi Boris Kobal, ravnatelj Mestnega gledališča, komediograf in avtor humoristične oddaje “TV Poper”. Gre za najboljšo satirično oddajo na slovenskih televizijah – no-ja, pa tudi za edino. Kobalov humor je slovensko eklektičen in silovit: mešanica vnaprej zabavne dialektalnosti, vulgarnosti in vsaj grobosti, neusmiljene in dobro naciljane parodičnosti, brezskrupulozne politične nekorektnosti in žal velikokrat tudi cenenosti. Ne najbolj po mojem okusu, a tudi ne brez svetlih točk. Po svoje škoda, da ne obstaja več humoristov á la K., ker bi se satira hitreje normirala in obrusila v mainstream in uspešneje opravljala korektivno družbeno funkcijo. Kljub temu pa je pozitivno, da obstajata vsaj dva človeka – namreč Boris Kobal in Sašo Hribar –, ki sta pripravljena igrati nehvaležno vlogo dvornih norčkov tega malega cesarstva.

Problem je skratka v tem, da se je rojenemu robatežu Kobalu očitno utrgalo in je prestopil mejo dobrega okusa, ko se mu je ponudila priložnost, da v paramedijskem talk šovu pred predsednikom sosednje države (in slovenskim med publiko) uporabi besedo na p kot sinonim za desno strankarsko opcijo. Za Koalicijo Slovenija je to seveda razžalitev, ki jo odvezuje od tega, da bi izrečeno morala vzeti kot hec na svoj račun. Neglede na politične preference je to namreč kršitev pravil spodobnosti v javnem izražanju in nastopanju.

Nisem puritanec, ki bi se pretvarjal, da ga ušesa zabolijo, ko zasliši vulgarizem. Nisem zateženec brez smisla za humor in nisem privržen Peterletu in Janši. Da se je to zgodilo, mi je žal zato, ker je slovenska humoristična kultura na še nižjem nivoju, kakor sem si upal predstavljati: da se eden redkih, ki se s tem ukvarja, posluži besede na p – v kontekstu sicer za lase privlečenega, že brez te besede neduhovitega štosa –, in to pred sogovornikom, pred katerim bi bil moral izkazati vsaj minimalno mero spodobnosti, če je že kot satirik nespoštljiv in izzivalen.

Nevzdržnost Kobalovega izražanja lahko dokažemo še drugače. Primerjanje nadškofove osebnosti z neko drugo pasmo psov v Mladinini satirični rubriki “Rolanje po sceni” je vedno izpadlo humoristično legitimno – ker ima navsezadnje logično zvezo z Rodetovimi lastnimi izjavami – in ni izzvalo tako burnih reakcij kakor Kobalovo kvantanje. Javno in v živo izgovorjena beseda pred specifično publiko doseže čisto drugačne učinke od zapisane, natisnjene.

Ampak kdo bi o tem razmišljal? Kobal sam? Ah, on je vendar tukaj zato, da bi mi sami razmišljali o nečem drugem – in ker nas je do tega tako težko pripraviti, za to nima ne sposobnosti in ne čuti potrebe po tem. Kaj pa Ribičič? Še manj: njemu gre za to, da sprovocira javnost, si naredi reklamo in očrni politične konkurente, ki jim že itak gre tako slabo, da hočeš-nočeš izpadejo užaljene mimoze, celo če so po pravici prizadeti. Pričakovati od njega, da se bo opravičil, bi bilo logično, vendar je vnaprej iluzorno. Ali ima ZLSD tako borne politične argumente, da si mora pri polemiki z SKD in SDS pomagati z nerazsodnim in neinhibiranim humoristom, namesto da bi se pošteno skregali kar v parlamentu?! In nenazadnje: poniževanje nasprotnika je slaba taktika – še posebej nasprotnika, ki se že tako ali tako demagoško pretvarja, da ga po krivici nihče ne mara, in komaj čaka na priložnost, da enkrat za spremembo to po pravici dokaže.

Manjše ko je cesarstvo, bolj je meja med dvornimi norčki in norci zabrisana.

Kaj bi novinarji in mediji brez novinarjev in medijev? To bi bil dolgčas! Koga bi zanimale novičke o igralcih in režiserjih, ki jih je že tako ali tako kronično premalo in so razen Vinčija itak dolgočasni? Kakšen Marjan Podobnik po drugi strani med politiki sicer redno skrbi za dobavo kvalitetnega štofa, ki ga ni in ni mogoče nehati premlevati. Žal pa to spričo namišljene, a kljub temu neizogibne usodnosti situacij, v katere spravlja sebe in druge, spada v druge, manj brane, le po naključju humoristične rubrike.

Veliko primernejše so novičke o holivudarjih. Potencialno zanimanje javnosti za nekoga je namreč mogoče le ob zadostni kritični masi tistih, ki si znajo pred oči priklicati obraze osirancev. Tisti, ki službo opravljajo z bolj trivialnimi darovi, imajo v tej disciplini seveda prednost pred tistimi, ki to počnejo s pametjo in intelektom. Toda kljub temu je korak od enih do drugih precej manjši, kakor bi si po zdravi pameti predstavljali. Nazadnje se le nekako znajdejo v istem košu. Cilj je dosežen: vsi skupaj, z roko v roki in ne brez posušene fige v žepu, vsi olikani in vsi enakopravni, kot brat in brat, četudi morda Kajn in Abel, so pa le neka omembe vredna, četudi virtualna množica. Mediatizirano glodanje jo z nekaj truda in vztrajnosti le toliko personificira, da lahko celo v teh zoženih socialnih pogojih funkcionirajo kot kompetenten in krepčilen medijski futer: sami sebi v bistvu služijo kot hrana, ki si jo sami kuhajo in strežejo, sami sebe pa tudi prebavljajo – in tako lepo naprej do zadnjih faz tega blaženega in benignega metabolizma.

Vsako leto v drugi polovici marca, ko se po dolini Šentflorjanski plazi psihoza podelitve viktorjev, se sprašujem, o čem pravzaprav v Stopu govorijo. Medijske nagrade? Kaj pa so to mediji, dandanes? Ali je moje pojmovanje, da so mediji novinarji in novinarski poklic – in vsebine, ki pri tem nastajajo –, mar anahronizem? Nikakor ne. Če besedo mediji izgovorimo v kateremkoli drugem jeziku, je mišljeno natanko to, kar mislim tudi jaz. Morda pa gre samo za drugačno jezikovno konvencijo, kako nekaj imenujemo – da ta beseda pač označuje tisto, za kar se je glavni in odgovorni urednik Stopa Igor Savič ali kdo nekoč odločil, da bo v slovenščini označevala, in se ponevedoma prijela?

Tudi ta možnost odpade. Ne da Savičevi mediji niso moji mediji v slovenščini: oni to niso v Sloveniji. Moj pogled na slovensko medijsko sceno (v mojem pomenu) je itak takšen, kakor da je večina slovenskih profesionalcev na tem področju nekoč-nekje mimogrede slišala, da mediji obstajajo tudi v drugih deželah – in da so nemara celo boljši –, na lastne oči pa se ji še ni uspelo prepričati. To velja tako za tisk kakor za elektronske medije – no, ti slednji lahko vsaj kakšno licenco odkupijo, kajneda? Predvsem pa ne opažam, da bi v isto godljo namakali voditelje, zabavljače, igralce in muzikante na eni strani ter profesionalne novinarje, umetnike in intelektualce (kadar ti slučajno kaj prispevajo za mali ekran za kratek premor med dvema trivialnostma).

V enajstih kategorijah je za Stopove viktorje nominiranih triintrideset ljudi, skupin ali oddaj. Zdaj pa računajte: med vso to kao elito je res medijskih ljudi – namreč novinarjev v mojem, disidentskem smislu – natanko pet (oziroma štirje plus ena ekipa); prištejmo k tem dva dokumentarista in enega znanstvenika, in videli bomo, da so tri četrtine preostalih ljudje, ki z mediji nimajo nikakršne zveze razen te, da se medijih pojavljajo – in so za to plačani. Poudarek je seveda na tem drugem kriteriju: ukinite ga, ker je logično irelevanten, in že bomo veselo konkurirali vsi po vrsti od politikov in kogarkoli, ki dajejo izjavo ali intervju, pa vse do zadnjega Franceljna, ki ga na vogalu anketirajo.

To izenačevalno obravnavanje takšnih in drugačnih medijskih ljudi se seveda bolj prilega onim napudranim in sfriziranim. Treba je pač ustvariti vtis, da so vsi brez razlike zabavni, privlačni, kul, seksi – in da je to v bistvu Stopovo intelektualno poslanstvo, da vtaknejo zraven še četrt tistih z družbenim smislom. Pa še pri teh se zna kaj zaplesti. Recimo: nov šef, očitno bolj moje sorte, kar zadeva pojmovanje medijev, zamenja mlajšo televizijsko blondinko – za katero na njeno smolo še nihče ni opazil, da je intelektualka, ker preveč govori o sebi – s starejšo blondinko, na našo grozo resda nekoliko manj gledljivo, a bolj dobesedno novinarko. V Jani začnejo hitro objokovati debitantkino domnevno propadlo kariero, Stop pa jo tolažilno nominira v isti kategoriji z Marcelom Štefančičem – za katerega pa na njegovo srečo tudi še nihče ni opazil, da je intelektualec, ker preveč govori o drugih. Nakar priskoči na pomoč njenemu ratingu še Bojan Požar in dokonča, kar je začel Savič, s provokacijo, naj mu pozira gola za revijo.

V bistvu se na ta način bije boj za pomen te magične besede mediji. Kar mene zadeva, bi se vdal brez obotavljanja, če ne bi upravičeno domneval, da se bodo medijski križarji bojevali še naprej in naprej – tudi če bi jim zmanjkalo nasprotnikov.

Te dni sem se zalotil pri misli, ki mi je dala posumiti, da sem Jonasa in njegov komični kviz vsaj podzavestno že vzel za del ponarodele kulturne krajine. V neki slaščičarni sem namreč videl omizje ljudi, ki so si naročili tiste king size sadne kupe z gomilami sladoleda in smetane, ob katerih začne človek razmišljati, koliko ljudi na svetu vsako minuto umre od lakote. Obrazi sladkosnednežev so žareli od naivne srečice, jaz pa sem spontano pomislil: hudiča, tile tipi zgledajo, kot da so zadeli na Jonasu!

Zabavno je zdaj brati prizanesljive komentarje o tem kvizu, češ, bogi Jonas vendar ni kriv, da je zanič, on pač vodi oddajo po scenariju, ki so si ga izmislili Američani, saj so samo licenco odkupili. Podton teh pripomb je ta, da smo v bistvu lahko srečni, da nismo Slovenci sami naredili še ene bedaste oddaje več, ker bi se potem morali neznansko sekirati – po tem smo znani, ne? –, ampak lahko namesto samih sebe sesuvamo Američane. Še več! Podton podtona je nadalje, da je slovenska televizijska inventivnost po novem omejena na legalizirano, plačljivo, zapovedano in tako rekoč dobesedno posnemanje globalnih komercialnih smeti. Treba je biti samo še toliko pameten – oziroma kreativen, kakor se temu reče bolj pompozno –, da znamo presoditi, katere smeti Slovencem pač lepše dišijo.

Mala slovenska sociala gotovo ne bi prenesla licenc za perverzije, kakršni sta recimo nizozemska orwellovsko-resničnostna serialka “Big Brother”, v kateri deset ljudi za sto dni zaprejo v hišo in jih snemajo pri vsem, kar počnejo, ali Fox TV-jev ženitno-posredniški šov “Who Wants to Marry a Millionaire”, v katerem resnični samski milijonar med petdesetimi kandidatkami (izbranimi med 500.000 prijavljenimi trapami) v studiu najde resnično ta pravo in se pred vesoljnim občinstvom z njo v živo resnično poroči. Ne: mala slovenska sociala je ravno pravšnja za omejeno dobičkonosne, omejeno izobraževalne in omejeno televizične kvize, kakršna sta Jonasov “Lepo je biti milijonar” na Pop TV in Trefaltova “Življenjska priložnost” na Kanalu A.

Verjamem, da sta oddaji za deset milijonov tolarjev marsikomu všeč. Kviz sam je kot žanr napeta, gledljiva in eventualno poučna zadeva – četudi je s prilagojenostjo povprečni splošni razgledanosti populacije in z obveznim ravnotežjem med dramaturgijo uspešnosti ali neuspešnosti udeležencev ter rentabilnostjo oddaje lahko že kar intelektualno žaljiv. Toda ne zgražam se nad tem: to je, prvič, jalovo početje, drugič pa tega niti ne morem dokazati, saj se s svojo izobrazbo ne bi odrezal nič bolje od drugih kandidatov. Ne zgražam se niti nad glasbeno kuliso, tem x-filesovskim tonskim hororjem, ki da prispeva k usodni napetosti glede znanja in stanja na računu, niti nad Jonasovo k živčnemu zlomu napeljujočo hladnostjo, zavlačevanjem in uporabo dvojine. “Danilo, sva pripravljena?” Jonas, a sva midva mal mim?

Bolj me motijo ti, ki odgovarjajo na vprašanja. To so ljudje, ki jih nočem gledati, če mi ni treba. Jasno mi je, da jih je širom Slovenije toliko, da ne vem, kako jih sploh najdejo – ta folk, ki ga Jonas predstavi kot nekoga, ki je “najraje kar doma”. To so v glavnem ljudje s sindromom dobrososedskega tv-ekshibicionizma – čeprav je res, da ta bolj prihaja do izraza pri Jonasovih udeležencih, medtem ko je pri Trefaltovih nekoliko zastrt s socialno komponento, ganljivo uscenarjeno z zagotovljenim plačilom položnic.

V vsakem primeru pa je v današnjih kvizih zgovoren ta premik od poljudnega in kompetitivnega eruditstva križank in podobnih disciplin ugankarstva k benigni, v najboljšem primeru prisrčno smešni egomaniji podeželskih in predmestnih iks-ipsilonov ter k izzivu zlahka ali nepričakovano zasluženega denarja. Kje so tisti časi, ko so v kvizih pod taktirko Oliverja Mlakarja na TV Zagreb tekmovali genialni čudaki in neverjetni piflarji, ki so imeli v mezincu cele police enciklopedij Jugoslovanskega leksikografskega zavoda! Čas za odgovor je pritiskal, bile so prave drame, zmagovalci so se kvalificirali naprej in osvajali simpatije gledalcev. Kdorkoli je kdaj gledal “Kvizkoteko”, se bo težko sprijaznil s tem sedanjim nategovanjem praznega suspenza, s to efemernostjo brezosebkov, ki pridejo, odgovorijo, resignirano – a kakopak možato – pobašejo drobiž in se vrnejo v svojo dnevno sobo z grdim lustrom in najlonskimi zavesami.

Ne Pop TV-jev ne Kanal A-jev kviz nista večja od življenja, nista povečava socialnih in premoženjskih fantazem. Sta le življenje sàmo: majhno, skromno, bridko, zajebano. Sta presajen, a verodostojen posnetek te preklete sociale, ki se nezadržno pretaka iz roke v usta ter iz kuhne pred televizor. Vsake toliko bo kdo zaslužil milijon ali dva ali magari deset, da nam bo dano vedeti, da so sanje včasih le uresničljive. Toda v večini primerov bomo vsak teden dvakrat – nam v zabavo in neprevidnežem v poduk – spremljali pazljivo, a obenem slepo zrežirane tragedije razodetja, da četrt ure fokusa ne more pretrgati okovov družbenih razmerij, temveč jih lahko samo še bolj privije. In naredi sprejemljive.

Ta teden sem v Društvu novinarjev sodeloval v razpravi, kakšna naj bo naša organizacija. Ena od tem je bila tudi dilema med elitizmom in odprtostjo Društva: kako – in ali sploh – inkorporirati recimo že v medijih aktivne študente ali honorarce.

Strinjam se s prevladujočim mnenjem, da bi bilo znotraj DNS dobro ustanoviti sekcijo profesionalnih novinarjev, da pa pri tem ne bi smeli omejevati ne- ali manj profesionalnih kolegov. Mladim in za karkoli – znanje ali status – prikrajšanim je treba pomagati, ne pa jih prepuščati na milost in nemilost morskim psom. Da je to smiselno, potrjuje primer, ki se je pripetil nedavno.

V zadnji Novi reviji beremo korespondenco med profesorjem Pravne fakultete v Ljubljani Petrom Jambrekom in direktorjem informativnega programa TV Slovenija Urošem Lipuščkom. Gre za Jambrekove proteste v zvezi z objavo njegove izjave za Studio City in Lipuščkove odgovore. Jambrek je pred snemanjem postavil pogoj, da mora biti njegova izjava predvajana integralno, neskrajšana – celo pripravljen se je bil prilagoditi času, ki bi mu ga odmerili, četudi malo –, novinarka pa je v to privolila. Nastal je posnetek, dolg deset minut, to pa se je pri montaži oddaje v celoti izkazalo za preveč. Posnetek so skrajšali (in Jambreka o tem pred predvajanjem obvestili), končalo pa se je z njegovo pritožbo nad domnevno cenzuro in manipulacijo na podlagi “utemeljenega suma”, da gre za “politične razloge”.

Lipušček je reagiral spravljivo, se izgovoril na “premajhno profesionalno usposobljenost mladih novinarjev”, Jambreku obljubil možnost, da v isti oddaji neokrnjeno pove, kar misli, in ga celo povabil k izdelavi internega novinarskega kodeksa RTV. Prizadeti, sprva vesel ponujene roke, ne enega ne drugega ni izkoristil, saj po svoji strani ni pristal na intervju (v živo), ki mu ga je ponudil urednik Studia City, ta pa po drugi niti pod Lipuščkovo grožnjo z disciplinskimi sankcijami – do katerih potem sicer ni prišlo – ni pristal na Jambrekovo zahtevo, da mu v oddaji omogoči prebrati vnaprej pripravljen avtorski tekst o negativnih izkušnjah z mediji (nenazadnje tudi s Sobotno prilogo).

Pričakovati od katerekoli televizije, da ne bo skrajšala vedno in neizogibno predolge izjave kogarkoli, je bodisi iluzorno ali nepošteno. Glede na informativno ter jezikovno in slikovno specifiko televizije kot medija je krajšanje izjav v realnem času nujnost ali že kar zakon. Novinarska profesionalnost pa ni edina možnost za izogib posledicam. Na strani dajalca izjave se lahko temu izognemo samo s skrajno koncentracijo pri govorjenju ali z odločitvijo, da ne povemo več kakor stavek ali tri (a zato tem bolj udarne), ali celo z odpovedjo dajanju izjav za televizijo – kar sploh ni slaba odločitev, samo dovolj moči je treba imeti za zavrnitev.

Ta zmotna samoumevnost neokrnjenosti povedanega je najpogosteje posledica intervjuvančevega občutka pomembnosti ali – kakor ni nemogoče domnevati v konkretnem primeru – izkoriščanja psihološke prednosti pred intimidirano, iz vate FDV komajda ali še sploh ne izvito novinarko. Šark in za nameček legal eagle jo je postavil pred dejstvo, ona pa je samo prikimavala, namesto da bi se mu zahvalila in gladko odkorakala iz njegovega kabineta.

In da bi Jambrek RTV-jevcem še kodeks pisal? Bilo bi vsekakor nezaslišano, če bi novinarske manipulacije pomagali preprečevati tisti, ki sami manipulirajo z novinarji.

Pa saj je navsezadnje isto tudi v tiskanih medijih: za še hujši zločin od domnevno manipulativne televizijske montaže velja uredniško krajšanje tekstov. Pri tem pa je treba vedeti, da velikanska večina piscev sploh ne upošteva dogovorjene dolžine. Še več: niti je ne zna šteti v nobenih veljavnih merskih enotah! Tega niso znali v eri pisalnih strojev in ne znajo na računalnikih. Kako bi lahko torej pričakovali, da bodo obvladovali s tradicionalno, bodisi predavateljsko ali politično retoriko skregana pravila za televizijo primernega in učinkovitega govorjenja, ki so celo v nasprotju z navadami vsakdanjega, četudi smiselnega izjavljanja?

Poanta tega konflikta pa je v naslednjem. Vsak stavek, ki ga dejansko ali namišljeno drugače misleči izreče, je zanj drugačen in bistven, medtem ko sta ločljivost med njegovimi stavki in njihova pomembnost v ušesih naslovnikov precej manjši. Karkoli izrežemo, bo zanj nujno manipulacija, z malo smole na drugi strani pa že kar politični škandal. Za novinarje je to resda problem, a spet ne tako enostranski, kakor je videti po takšnih dopisih. Slovenski politični diskurz ni toliko političen, temveč je spolitiziran, in ne toliko medijski, temveč bolj partijski – in nima smisla, da bi objektivno odgovornost za to brez razlike od primera do primera nalagali samo novinarjem.

Kot skorajda že star član DNS, a obenem nekak pravkar prebujeni aktivist mislim, da je smisel delovanja Društva v doslednih reakcijah na take banalne in v bistvu nepotrebne, četudi najbrž neizogibne zaplete – predvsem pa v samozavesti, da smo težko fer do politikov (celo če to hočemo), če oni niso fer do nas.