Morski psi in psi čuvaji

Sobota, 4. marec 2000

Ta teden sem v Društvu novinarjev sodeloval v razpravi, kakšna naj bo naša organizacija. Ena od tem je bila tudi dilema med elitizmom in odprtostjo Društva: kako – in ali sploh – inkorporirati recimo že v medijih aktivne študente ali honorarce.

Strinjam se s prevladujočim mnenjem, da bi bilo znotraj DNS dobro ustanoviti sekcijo profesionalnih novinarjev, da pa pri tem ne bi smeli omejevati ne- ali manj profesionalnih kolegov. Mladim in za karkoli – znanje ali status – prikrajšanim je treba pomagati, ne pa jih prepuščati na milost in nemilost morskim psom. Da je to smiselno, potrjuje primer, ki se je pripetil nedavno.

V zadnji Novi reviji beremo korespondenco med profesorjem Pravne fakultete v Ljubljani Petrom Jambrekom in direktorjem informativnega programa TV Slovenija Urošem Lipuščkom. Gre za Jambrekove proteste v zvezi z objavo njegove izjave za Studio City in Lipuščkove odgovore. Jambrek je pred snemanjem postavil pogoj, da mora biti njegova izjava predvajana integralno, neskrajšana – celo pripravljen se je bil prilagoditi času, ki bi mu ga odmerili, četudi malo –, novinarka pa je v to privolila. Nastal je posnetek, dolg deset minut, to pa se je pri montaži oddaje v celoti izkazalo za preveč. Posnetek so skrajšali (in Jambreka o tem pred predvajanjem obvestili), končalo pa se je z njegovo pritožbo nad domnevno cenzuro in manipulacijo na podlagi “utemeljenega suma”, da gre za “politične razloge”.

Lipušček je reagiral spravljivo, se izgovoril na “premajhno profesionalno usposobljenost mladih novinarjev”, Jambreku obljubil možnost, da v isti oddaji neokrnjeno pove, kar misli, in ga celo povabil k izdelavi internega novinarskega kodeksa RTV. Prizadeti, sprva vesel ponujene roke, ne enega ne drugega ni izkoristil, saj po svoji strani ni pristal na intervju (v živo), ki mu ga je ponudil urednik Studia City, ta pa po drugi niti pod Lipuščkovo grožnjo z disciplinskimi sankcijami – do katerih potem sicer ni prišlo – ni pristal na Jambrekovo zahtevo, da mu v oddaji omogoči prebrati vnaprej pripravljen avtorski tekst o negativnih izkušnjah z mediji (nenazadnje tudi s Sobotno prilogo).

Pričakovati od katerekoli televizije, da ne bo skrajšala vedno in neizogibno predolge izjave kogarkoli, je bodisi iluzorno ali nepošteno. Glede na informativno ter jezikovno in slikovno specifiko televizije kot medija je krajšanje izjav v realnem času nujnost ali že kar zakon. Novinarska profesionalnost pa ni edina možnost za izogib posledicam. Na strani dajalca izjave se lahko temu izognemo samo s skrajno koncentracijo pri govorjenju ali z odločitvijo, da ne povemo več kakor stavek ali tri (a zato tem bolj udarne), ali celo z odpovedjo dajanju izjav za televizijo – kar sploh ni slaba odločitev, samo dovolj moči je treba imeti za zavrnitev.

Ta zmotna samoumevnost neokrnjenosti povedanega je najpogosteje posledica intervjuvančevega občutka pomembnosti ali – kakor ni nemogoče domnevati v konkretnem primeru – izkoriščanja psihološke prednosti pred intimidirano, iz vate FDV komajda ali še sploh ne izvito novinarko. Šark in za nameček legal eagle jo je postavil pred dejstvo, ona pa je samo prikimavala, namesto da bi se mu zahvalila in gladko odkorakala iz njegovega kabineta.

In da bi Jambrek RTV-jevcem še kodeks pisal? Bilo bi vsekakor nezaslišano, če bi novinarske manipulacije pomagali preprečevati tisti, ki sami manipulirajo z novinarji.

Pa saj je navsezadnje isto tudi v tiskanih medijih: za še hujši zločin od domnevno manipulativne televizijske montaže velja uredniško krajšanje tekstov. Pri tem pa je treba vedeti, da velikanska večina piscev sploh ne upošteva dogovorjene dolžine. Še več: niti je ne zna šteti v nobenih veljavnih merskih enotah! Tega niso znali v eri pisalnih strojev in ne znajo na računalnikih. Kako bi lahko torej pričakovali, da bodo obvladovali s tradicionalno, bodisi predavateljsko ali politično retoriko skregana pravila za televizijo primernega in učinkovitega govorjenja, ki so celo v nasprotju z navadami vsakdanjega, četudi smiselnega izjavljanja?

Poanta tega konflikta pa je v naslednjem. Vsak stavek, ki ga dejansko ali namišljeno drugače misleči izreče, je zanj drugačen in bistven, medtem ko sta ločljivost med njegovimi stavki in njihova pomembnost v ušesih naslovnikov precej manjši. Karkoli izrežemo, bo zanj nujno manipulacija, z malo smole na drugi strani pa že kar politični škandal. Za novinarje je to resda problem, a spet ne tako enostranski, kakor je videti po takšnih dopisih. Slovenski politični diskurz ni toliko političen, temveč je spolitiziran, in ne toliko medijski, temveč bolj partijski – in nima smisla, da bi objektivno odgovornost za to brez razlike od primera do primera nalagali samo novinarjem.

Kot skorajda že star član DNS, a obenem nekak pravkar prebujeni aktivist mislim, da je smisel delovanja Društva v doslednih reakcijah na take banalne in v bistvu nepotrebne, četudi najbrž neizogibne zaplete – predvsem pa v samozavesti, da smo težko fer do politikov (celo če to hočemo), če oni niso fer do nas.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 4. Marec, 2000 ob 12:44 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, O, moj Blog!, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

2 komentarjev na “Morski psi in psi čuvaji”

  1. Andraž pravi:

    Super, super, super! Zdj pa veselo na delo! – vsak dan par kolumen – dolga, a zanimiva pot me čaka :)

    Hvala, za ves trud!

  2. Marko Crnkovič pravi:

    Jonasu gre vsa zahvala!

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.