Jonas & Trefalt: king size sadne kupe

Sobota, 11. marec 2000

Te dni sem se zalotil pri misli, ki mi je dala posumiti, da sem Jonasa in njegov komični kviz vsaj podzavestno že vzel za del ponarodele kulturne krajine. V neki slaščičarni sem namreč videl omizje ljudi, ki so si naročili tiste king size sadne kupe z gomilami sladoleda in smetane, ob katerih začne človek razmišljati, koliko ljudi na svetu vsako minuto umre od lakote. Obrazi sladkosnednežev so žareli od naivne srečice, jaz pa sem spontano pomislil: hudiča, tile tipi zgledajo, kot da so zadeli na Jonasu!

Zabavno je zdaj brati prizanesljive komentarje o tem kvizu, češ, bogi Jonas vendar ni kriv, da je zanič, on pač vodi oddajo po scenariju, ki so si ga izmislili Američani, saj so samo licenco odkupili. Podton teh pripomb je ta, da smo v bistvu lahko srečni, da nismo Slovenci sami naredili še ene bedaste oddaje več, ker bi se potem morali neznansko sekirati – po tem smo znani, ne? –, ampak lahko namesto samih sebe sesuvamo Američane. Še več! Podton podtona je nadalje, da je slovenska televizijska inventivnost po novem omejena na legalizirano, plačljivo, zapovedano in tako rekoč dobesedno posnemanje globalnih komercialnih smeti. Treba je biti samo še toliko pameten – oziroma kreativen, kakor se temu reče bolj pompozno –, da znamo presoditi, katere smeti Slovencem pač lepše dišijo.

Mala slovenska sociala gotovo ne bi prenesla licenc za perverzije, kakršni sta recimo nizozemska orwellovsko-resničnostna serialka “Big Brother”, v kateri deset ljudi za sto dni zaprejo v hišo in jih snemajo pri vsem, kar počnejo, ali Fox TV-jev ženitno-posredniški šov “Who Wants to Marry a Millionaire”, v katerem resnični samski milijonar med petdesetimi kandidatkami (izbranimi med 500.000 prijavljenimi trapami) v studiu najde resnično ta pravo in se pred vesoljnim občinstvom z njo v živo resnično poroči. Ne: mala slovenska sociala je ravno pravšnja za omejeno dobičkonosne, omejeno izobraževalne in omejeno televizične kvize, kakršna sta Jonasov “Lepo je biti milijonar” na Pop TV in Trefaltova “Življenjska priložnost” na Kanalu A.

Verjamem, da sta oddaji za deset milijonov tolarjev marsikomu všeč. Kviz sam je kot žanr napeta, gledljiva in eventualno poučna zadeva – četudi je s prilagojenostjo povprečni splošni razgledanosti populacije in z obveznim ravnotežjem med dramaturgijo uspešnosti ali neuspešnosti udeležencev ter rentabilnostjo oddaje lahko že kar intelektualno žaljiv. Toda ne zgražam se nad tem: to je, prvič, jalovo početje, drugič pa tega niti ne morem dokazati, saj se s svojo izobrazbo ne bi odrezal nič bolje od drugih kandidatov. Ne zgražam se niti nad glasbeno kuliso, tem x-filesovskim tonskim hororjem, ki da prispeva k usodni napetosti glede znanja in stanja na računu, niti nad Jonasovo k živčnemu zlomu napeljujočo hladnostjo, zavlačevanjem in uporabo dvojine. “Danilo, sva pripravljena?” Jonas, a sva midva mal mim?

Bolj me motijo ti, ki odgovarjajo na vprašanja. To so ljudje, ki jih nočem gledati, če mi ni treba. Jasno mi je, da jih je širom Slovenije toliko, da ne vem, kako jih sploh najdejo – ta folk, ki ga Jonas predstavi kot nekoga, ki je “najraje kar doma”. To so v glavnem ljudje s sindromom dobrososedskega tv-ekshibicionizma – čeprav je res, da ta bolj prihaja do izraza pri Jonasovih udeležencih, medtem ko je pri Trefaltovih nekoliko zastrt s socialno komponento, ganljivo uscenarjeno z zagotovljenim plačilom položnic.

V vsakem primeru pa je v današnjih kvizih zgovoren ta premik od poljudnega in kompetitivnega eruditstva križank in podobnih disciplin ugankarstva k benigni, v najboljšem primeru prisrčno smešni egomaniji podeželskih in predmestnih iks-ipsilonov ter k izzivu zlahka ali nepričakovano zasluženega denarja. Kje so tisti časi, ko so v kvizih pod taktirko Oliverja Mlakarja na TV Zagreb tekmovali genialni čudaki in neverjetni piflarji, ki so imeli v mezincu cele police enciklopedij Jugoslovanskega leksikografskega zavoda! Čas za odgovor je pritiskal, bile so prave drame, zmagovalci so se kvalificirali naprej in osvajali simpatije gledalcev. Kdorkoli je kdaj gledal “Kvizkoteko”, se bo težko sprijaznil s tem sedanjim nategovanjem praznega suspenza, s to efemernostjo brezosebkov, ki pridejo, odgovorijo, resignirano – a kakopak možato – pobašejo drobiž in se vrnejo v svojo dnevno sobo z grdim lustrom in najlonskimi zavesami.

Ne Pop TV-jev ne Kanal A-jev kviz nista večja od življenja, nista povečava socialnih in premoženjskih fantazem. Sta le življenje sàmo: majhno, skromno, bridko, zajebano. Sta presajen, a verodostojen posnetek te preklete sociale, ki se nezadržno pretaka iz roke v usta ter iz kuhne pred televizor. Vsake toliko bo kdo zaslužil milijon ali dva ali magari deset, da nam bo dano vedeti, da so sanje včasih le uresničljive. Toda v večini primerov bomo vsak teden dvakrat – nam v zabavo in neprevidnežem v poduk – spremljali pazljivo, a obenem slepo zrežirane tragedije razodetja, da četrt ure fokusa ne more pretrgati okovov družbenih razmerij, temveč jih lahko samo še bolj privije. In naredi sprejemljive.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 11. Marec, 2000 ob 13:45 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.