Vsi olikani in vsi enakopravni (viktorji)

Sobota, 18. marec 2000

Kaj bi novinarji in mediji brez novinarjev in medijev? To bi bil dolgčas! Koga bi zanimale novičke o igralcih in režiserjih, ki jih je že tako ali tako kronično premalo in so razen Vinčija itak dolgočasni? Kakšen Marjan Podobnik po drugi strani med politiki sicer redno skrbi za dobavo kvalitetnega štofa, ki ga ni in ni mogoče nehati premlevati. Žal pa to spričo namišljene, a kljub temu neizogibne usodnosti situacij, v katere spravlja sebe in druge, spada v druge, manj brane, le po naključju humoristične rubrike.

Veliko primernejše so novičke o holivudarjih. Potencialno zanimanje javnosti za nekoga je namreč mogoče le ob zadostni kritični masi tistih, ki si znajo pred oči priklicati obraze osirancev. Tisti, ki službo opravljajo z bolj trivialnimi darovi, imajo v tej disciplini seveda prednost pred tistimi, ki to počnejo s pametjo in intelektom. Toda kljub temu je korak od enih do drugih precej manjši, kakor bi si po zdravi pameti predstavljali. Nazadnje se le nekako znajdejo v istem košu. Cilj je dosežen: vsi skupaj, z roko v roki in ne brez posušene fige v žepu, vsi olikani in vsi enakopravni, kot brat in brat, četudi morda Kajn in Abel, so pa le neka omembe vredna, četudi virtualna množica. Mediatizirano glodanje jo z nekaj truda in vztrajnosti le toliko personificira, da lahko celo v teh zoženih socialnih pogojih funkcionirajo kot kompetenten in krepčilen medijski futer: sami sebi v bistvu služijo kot hrana, ki si jo sami kuhajo in strežejo, sami sebe pa tudi prebavljajo – in tako lepo naprej do zadnjih faz tega blaženega in benignega metabolizma.

Vsako leto v drugi polovici marca, ko se po dolini Šentflorjanski plazi psihoza podelitve viktorjev, se sprašujem, o čem pravzaprav v Stopu govorijo. Medijske nagrade? Kaj pa so to mediji, dandanes? Ali je moje pojmovanje, da so mediji novinarji in novinarski poklic – in vsebine, ki pri tem nastajajo –, mar anahronizem? Nikakor ne. Če besedo mediji izgovorimo v kateremkoli drugem jeziku, je mišljeno natanko to, kar mislim tudi jaz. Morda pa gre samo za drugačno jezikovno konvencijo, kako nekaj imenujemo – da ta beseda pač označuje tisto, za kar se je glavni in odgovorni urednik Stopa Igor Savič ali kdo nekoč odločil, da bo v slovenščini označevala, in se ponevedoma prijela?

Tudi ta možnost odpade. Ne da Savičevi mediji niso moji mediji v slovenščini: oni to niso v Sloveniji. Moj pogled na slovensko medijsko sceno (v mojem pomenu) je itak takšen, kakor da je večina slovenskih profesionalcev na tem področju nekoč-nekje mimogrede slišala, da mediji obstajajo tudi v drugih deželah – in da so nemara celo boljši –, na lastne oči pa se ji še ni uspelo prepričati. To velja tako za tisk kakor za elektronske medije – no, ti slednji lahko vsaj kakšno licenco odkupijo, kajneda? Predvsem pa ne opažam, da bi v isto godljo namakali voditelje, zabavljače, igralce in muzikante na eni strani ter profesionalne novinarje, umetnike in intelektualce (kadar ti slučajno kaj prispevajo za mali ekran za kratek premor med dvema trivialnostma).

V enajstih kategorijah je za Stopove viktorje nominiranih triintrideset ljudi, skupin ali oddaj. Zdaj pa računajte: med vso to kao elito je res medijskih ljudi – namreč novinarjev v mojem, disidentskem smislu – natanko pet (oziroma štirje plus ena ekipa); prištejmo k tem dva dokumentarista in enega znanstvenika, in videli bomo, da so tri četrtine preostalih ljudje, ki z mediji nimajo nikakršne zveze razen te, da se medijih pojavljajo – in so za to plačani. Poudarek je seveda na tem drugem kriteriju: ukinite ga, ker je logično irelevanten, in že bomo veselo konkurirali vsi po vrsti od politikov in kogarkoli, ki dajejo izjavo ali intervju, pa vse do zadnjega Franceljna, ki ga na vogalu anketirajo.

To izenačevalno obravnavanje takšnih in drugačnih medijskih ljudi se seveda bolj prilega onim napudranim in sfriziranim. Treba je pač ustvariti vtis, da so vsi brez razlike zabavni, privlačni, kul, seksi – in da je to v bistvu Stopovo intelektualno poslanstvo, da vtaknejo zraven še četrt tistih z družbenim smislom. Pa še pri teh se zna kaj zaplesti. Recimo: nov šef, očitno bolj moje sorte, kar zadeva pojmovanje medijev, zamenja mlajšo televizijsko blondinko – za katero na njeno smolo še nihče ni opazil, da je intelektualka, ker preveč govori o sebi – s starejšo blondinko, na našo grozo resda nekoliko manj gledljivo, a bolj dobesedno novinarko. V Jani začnejo hitro objokovati debitantkino domnevno propadlo kariero, Stop pa jo tolažilno nominira v isti kategoriji z Marcelom Štefančičem – za katerega pa na njegovo srečo tudi še nihče ni opazil, da je intelektualec, ker preveč govori o drugih. Nakar priskoči na pomoč njenemu ratingu še Bojan Požar in dokonča, kar je začel Savič, s provokacijo, naj mu pozira gola za revijo.

V bistvu se na ta način bije boj za pomen te magične besede mediji. Kar mene zadeva, bi se vdal brez obotavljanja, če ne bi upravičeno domneval, da se bodo medijski križarji bojevali še naprej in naprej – tudi če bi jim zmanjkalo nasprotnikov.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 18. Marec, 2000 ob 12:46 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.