Stipe Message: kaj je rekel človek, ki se piše na K

Sobota, 25. marec 2000

Ob Kobalovem škandalu z norčevanjem iz Koalicije Slovenija in nadškofa vsi pripominjajo, češ, to je vendar satira. Ni res. Incident dokazuje, da je liberalizem levice primitiven, desnica pa javnomnenjsko tako nizko, da ji ljudski glas odreka celo pravico do razumljivih reakcij.

Problem izvira iz elektronskih medijev. Pogovori z javnimi osebnostmi in dialoške humoristične vsebine na televizijah in radijskih postajah so ničeve, nečimrne, neaktualne, dolgočasne. Talk šovov sploh ni, pogovori z eventualno zanimivimi in duhovitimi ljudmi pa so kurtoazni in tako rekoč avtorizirani v živo. Najvišji domet žanra so Čolnik, Ambrožič in “Polnočni klub”.

Zato ni čudno, da so se razpasli paramedijski pogovorni večeri v Cankarjevem domu, Gledališkem klubu Krka, Lutkovnem gledališču, po knjigarnah in še kje, pa spet Štihovi ali čigavi. Njihova obiskanost in odmevnost sta različni, v vsakem primeru pa gre za kompenzacijo občečloveške potrebe po kramljanju z ljudmi, ki v javnosti nekaj predstavljajo. To bi lahko z veliko večjim dometom – in napamet rečeno tudi bolje – zadovoljevale zlasti televizije, pa tega kdo ve zakaj ne počnejo.

Med temi talk šovi so opaznejši večeri v Lutkovnem gledališču. Ciril Ribičič je našel zanesljivo in zvesto nišo publike v presečišču leve polinteligence, hrvaške sekcije jugonostalgikov in volilcev Združene liste. Prištejmo še to, da je čez dan profesor prava ter politik in poslanec – kar je domnevno zanimiva kombinacija –, in hitro bo jasno, zakaj je prav on srečnež, ki največkrat prebije medijski zid lokalnega čveka v dvoranicah, za katere le malokdo sploh ve, kje so.

Nastopi Boris Kobal, ravnatelj Mestnega gledališča, komediograf in avtor humoristične oddaje “TV Poper”. Gre za najboljšo satirično oddajo na slovenskih televizijah – no-ja, pa tudi za edino. Kobalov humor je slovensko eklektičen in silovit: mešanica vnaprej zabavne dialektalnosti, vulgarnosti in vsaj grobosti, neusmiljene in dobro naciljane parodičnosti, brezskrupulozne politične nekorektnosti in žal velikokrat tudi cenenosti. Ne najbolj po mojem okusu, a tudi ne brez svetlih točk. Po svoje škoda, da ne obstaja več humoristov á la K., ker bi se satira hitreje normirala in obrusila v mainstream in uspešneje opravljala korektivno družbeno funkcijo. Kljub temu pa je pozitivno, da obstajata vsaj dva človeka – namreč Boris Kobal in Sašo Hribar –, ki sta pripravljena igrati nehvaležno vlogo dvornih norčkov tega malega cesarstva.

Problem je skratka v tem, da se je rojenemu robatežu Kobalu očitno utrgalo in je prestopil mejo dobrega okusa, ko se mu je ponudila priložnost, da v paramedijskem talk šovu pred predsednikom sosednje države (in slovenskim med publiko) uporabi besedo na p kot sinonim za desno strankarsko opcijo. Za Koalicijo Slovenija je to seveda razžalitev, ki jo odvezuje od tega, da bi izrečeno morala vzeti kot hec na svoj račun. Neglede na politične preference je to namreč kršitev pravil spodobnosti v javnem izražanju in nastopanju.

Nisem puritanec, ki bi se pretvarjal, da ga ušesa zabolijo, ko zasliši vulgarizem. Nisem zateženec brez smisla za humor in nisem privržen Peterletu in Janši. Da se je to zgodilo, mi je žal zato, ker je slovenska humoristična kultura na še nižjem nivoju, kakor sem si upal predstavljati: da se eden redkih, ki se s tem ukvarja, posluži besede na p – v kontekstu sicer za lase privlečenega, že brez te besede neduhovitega štosa –, in to pred sogovornikom, pred katerim bi bil moral izkazati vsaj minimalno mero spodobnosti, če je že kot satirik nespoštljiv in izzivalen.

Nevzdržnost Kobalovega izražanja lahko dokažemo še drugače. Primerjanje nadškofove osebnosti z neko drugo pasmo psov v Mladinini satirični rubriki “Rolanje po sceni” je vedno izpadlo humoristično legitimno – ker ima navsezadnje logično zvezo z Rodetovimi lastnimi izjavami – in ni izzvalo tako burnih reakcij kakor Kobalovo kvantanje. Javno in v živo izgovorjena beseda pred specifično publiko doseže čisto drugačne učinke od zapisane, natisnjene.

Ampak kdo bi o tem razmišljal? Kobal sam? Ah, on je vendar tukaj zato, da bi mi sami razmišljali o nečem drugem – in ker nas je do tega tako težko pripraviti, za to nima ne sposobnosti in ne čuti potrebe po tem. Kaj pa Ribičič? Še manj: njemu gre za to, da sprovocira javnost, si naredi reklamo in očrni politične konkurente, ki jim že itak gre tako slabo, da hočeš-nočeš izpadejo užaljene mimoze, celo če so po pravici prizadeti. Pričakovati od njega, da se bo opravičil, bi bilo logično, vendar je vnaprej iluzorno. Ali ima ZLSD tako borne politične argumente, da si mora pri polemiki z SKD in SDS pomagati z nerazsodnim in neinhibiranim humoristom, namesto da bi se pošteno skregali kar v parlamentu?! In nenazadnje: poniževanje nasprotnika je slaba taktika – še posebej nasprotnika, ki se že tako ali tako demagoško pretvarja, da ga po krivici nihče ne mara, in komaj čaka na priložnost, da enkrat za spremembo to po pravici dokaže.

Manjše ko je cesarstvo, bolj je meja med dvornimi norčki in norci zabrisana.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 25. Marec, 2000 ob 12:48 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

1 komentar na “Stipe Message: kaj je rekel človek, ki se piše na K”

  1. Za narodov blogor » Objave » Slovenka leta pravi:

    [...] — se mi je zdel precej deplasiran. Temu sem takrat (25. 3. 2000) posvetil kolumno z naslovom Stipe Message: kaj je rekel človek, ki se piše na K. Moram pa priznati, da se mi je včeraj še kar prikupil. Na trenutke so bili njegovi skeči z [...]

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.