Enajsta, dvanajsta in trinajsta zapoved

Nedelja, 26. marec 2000

Ko smo v starih časih postavljali časopise iz trakov povoščenega in z olfa nožki razrezanega fotostavka, je včasih naneslo, da smo se Razgledovci znašli v meternici z uredništvom Uradnega lista. Urednica in njen tehnični sta lepila zakon za zakonom in člen za členom na panoje: bilo je videti tako pusto, da sem ji enkrat za hec predlagal, ali naj ji odstopimo kakšno fotografijo ali ilustracijo, da bo zadeva zanimivejša.

Uradni list je tak še dandanes, zato pa ga tako rekoč nihče ne bere. Osuplost novinarjev nad kulturniškimi pokojninami in občutek, da je minister za kulturo javnosti nekaj prikrival, je v bistvu posledica slabe vesti, da so domnevno šokantno zadevo v Uradnem listu spregledali. Nobenega cinizma ni v Školčevi izjavi, da objava v Uradnem listu zadostuje, da je nekaj javno. Ali naj bi bil sklical tiskovno in na ves glas razbobnal, da bodo neki – po njegovem mnenju ali splošnem konsenzu – zaslužni in kompetentni ljudje, za katere pa se zmeni le relativno malo sodržavljanov (ali pa jih celo marsikdo ne mara), odslej dobivali socialne, a zelo solidne pokojnine?

V tako ozkem okolju, kakršna je Slovenija, je majhna socialna distanca med ljudmi – bodisi na hierarhični lestvici ali na istih nivojih – nekaj najbolj normalnega, četudi ne nujno pozitivnega. Premoženje je seveda samo eden od pogojev, ki to distanco vzpostavljajo, zato vse večje premoženjske razlike tega dejstva ne spreminjajo bistveno. Ta fenomen ostaja dovolj trajen in stabilen in s tem (obenem žal in na srečo) tudi konstitutiven za slovensko socialo, saj ga veliko močneje določa kombinacija psiholoških faktorjev in simboličnih vrednot, ki jih javnost pripisuje posameznim poklicem.

Govorim o nenapisanih pravilih, ki ljudskemu glasu prišepetavajo, kateri načini distanciranja od soljudi so družbeno sprejemljivi in kateri ne, in katerim poklicem oziroma profilom ljudi je to sploh dovoljeno in katerim ne. Nobenega dvoma ni, da se je dvestoterica upokojenih kulturnikov oziroma umetnikov v dotičnem primeru znašla v navzkrižnem ognju dveh javnomnenjskih zapovedi – in sicer enajste: ne kasiraj davkoplačevalskega denarja, če gre za vsote, večje od drobiža, četudi si to zaslužiš (kar pa je itak neverjetno), in dvanajste: zavidaj penzijo svojemu bližnjemu kulturniku oziroma umetniku.

Presenečenje nad kulturniškimi pokojninami je seveda še tem večje zaradi predsodka, da umetniki nič ne delajo v pravem pomenu besede, ampak samo nekaj fantazirajo za blagor tistih maloštevilnih, ki jih slučajno razumejo. V pogojih vse bolj komercializirane družbe to mnenje ni več nenavadno niti med intelektualci in novinarji, ki v tem smislu sicer veljajo za podobno nekoristno svojat, a se vendarle prilagajajo razmeram in se že nekako znajdejo. Resnica je seveda relativna, v vsakem primeru pa drugačna. Resda je v Sloveniji nadpovprečno veliko umetnikov, pri tem pa jih je glede na njeno majhnost in relativno zaprtost težko realno oceniti. Problem slovenske kulture je veljavnost ali neveljavnost že tako ali tako nikoli objektivnih, a velikokrat še tem bolj naši mali domačnosti prirejenih, da ne rečem izkrivljenih kriterijev, po katerih bi jih lahko kolikor-toliko zanesljivo ocenjevali in nagrajevali.

Toda naj bo vsaj nekaj jasno: četudi bi jih presojali po popolnoma nespornih in z drugimi okolji primerljivih kriterijih, bi v zvezi z nagrajevanjem kulturnikov, umetnikov in intelektualcev tudi v najbolj bajnih primerih še vedno govorili o zelo majhnih vsotah. Še več: po zaslugi sistemske majhnosti narodnega gospodarstva Slovenije ni druge panoge, v kateri bi bili individualni dohodki sicer nadpovprečno izobraženih ali usposobljenih posameznikov v povprečju tako majhni, investicije pa tako brezpogojno obsojene na golo obračanje sredstev.

Školčeve trditve o “kruti ekonomiji” in “vsakodnevnem boju” ljudi, ki “vzdržujejo slovensko kulturo in jezik”, so ravno prav politično prepričljive, a seveda kvečjemu za tiste, ki ne berejo Uradnega lista. V bistvu pa gre za tole: ekonomija do kulturnikov načeloma ni nič bolj kruta kakor do ljudi v drugih poklicih, le da v tem segmentu bolj prihaja do izraza neugodno razmerje med proizvajalci in produkti na eni strani in potencialnimi konzumenti znotraj navzven zaprtega tržišča. In drugič: umetnikov vsakdanji boj ni boj za preživetje, temveč boj z absolutnim, boj za kreacijo, boj za preseganje negativnega totala, boj za preseganje skupnosti, ne le samega sebe kakor v drugih poklicih.

Tako imenovane kulturniške pokojnine so v tem smislu formalno kompenzacija za nazaj, simbolno pa tudi za naprej. Vsaka investicija v kulturo – četudi v minulo delo –, je pozitivno subvencioniranje udeležencev na težavnem ali v tem primeru celo objektivno krivičnem tržišču. Predvsem pa: četudi administrativno spodbijanje stereotipa umetnikov kot ubogih par bo prispevalo k ostrejši selekciji med njimi samimi – in nenazadnje tudi k odpravljanju predsodka, da je človek, ki dobi na mesec kakšnih 250.000 tolarjev plus-minus, že bogat.

In še trinajsta: beri Uradni list.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Nedelja, 26. Marec, 2000 ob 12:42 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.