Arhiv za April, 2000

Zdravniška krasta

Sobota, 15. april 2000

Se spomnite reklamnega plakata izpred let za kremo za sončenje, na katerem se je bohotilo pet čednih in zdravih, stopnjema teniranih ženskih zadnjic? Se spomnite, kako ste bili vsi navdušeni, češ, kak dober štos? Zdaj pa preskočite v mnogo bolj dekadentno sedanjost: kaj porečete na fotografijo s krastami pokrite ritke petletne deklice? Dober štos nikakor ne – morda kvečjemu dobra poteza, da bomo končno enkrat videli, kako lahko zdravniki nekoga zafurajo?

Cinično rečeno so v dobrih, starih časih svet obkrožale grozljive ali vsaj presunljive fotografije žrtev vojne. Bile pa so tudi argumentirane: po eni strani je šlo za sicer vedno dvoumne fotoreporterske dosežke, po drugi pa naj bi bistveno prispevale k odpiranju oči uspavane javnosti, kaj se nekje v resnici dogaja. Tako je Nick Ut zaslovel s fotografijo gole, objokane, opečene vietnamske deklice, ki beži iz z napalmom zbombardirane vasi, Američani sami pa naj bi si s tem zapravili še zadnjo kredibilnost, da gre za pošteno in potrebno vojno. Čez dolga leta so podobne in še hujše prizore kazali samo še v funkciji humanitarnega prepričevanja, odpadel pa je tudi novinarsko-profesionalni moment, saj ni bilo treba drugega kakor biti tam in snemati – naprimer kupe ljudi v mlakah krvi ali celo v kosih, kakor naprimer ob granatiranju sarajevske tržnice.

Dandanes pa vzameš trotl-kamero, na filmu so morda še posnetki z zadnjih družinskih počitnic, klikneš, daš razviti in pošlješ medijem in televizijam. Domnevna medicinska napaka, grd zaplet, ubogi otrok, ogorčeni starši, užaljeni dohtarji, vznemirjeni mediji – in že je objavljena najbolj gnusna fotografija v neveseli zgodovini slovenskih medijev, ob kateri se zdi prizor z na Brniku zoglenelima avstrijskima fotoreporterjema junija 1991 tako rekoč tihožitje.

Bolj ko je neka situacija drastična in nenavadna, eventualno celo precedenčna, bolj od nas žalujočih ostalih samoumevno pričakujejo, da bomo poskušali razumeti: v konkretnem primeru fizično trpljenje male pacientke in psihično trpljenje njenih staršev. Vendar pa v bistvu ne gre toliko za pričakovanje razumevanja – tega je navsezadnje zmožen kdorkoli, ki premore trohico človeškega sočutja. Bolj gre za pričakovanje odpuščanja, da narediš nekaj tako blaznega ali celo patološkega, da fotografiraš hudo iznakažen intimni del telesa lastne hčerke in pošlješ fotografijo medijem. Trpljenje, prizadeto otroku in staršem, je torej nekakšno opravičilo? Hmm, temu bi jaz raje rekel olajševalna okoliščina. Sodnomedicinske fotografije sicer ne sodijo v družinske albume, ampak recimo, da jih človek v stiski še nekako posname kot dokazno gradivo, če se namerava bosti z zdravniškimi instancami. Toda! Da fotografijo pošlje medijem, mediji sami – da ne bi slučajno kdaj razmišljali namesto tistih, ki razmišljajo samo v afektu, kajneda – pa jo seveda gladko objavijo!?

Punčki želim hitro okrevanje in pravično obravnavo njenega primera. Nikakor pa ji ne želim, da bi si kdorkoli zapomnil njeno ime in jo prepoznaval, ko bo enkrat odrasla.

Na podoben način bi lahko na mnenje javnosti v zvezi z zdravniki uspešno tendenciozno vplivala tista punca, ki se je na pregledu za vozniški izpit pustila podvreči ginekološki inšpekciji. To sceno v ordinaciji bi odigrala še enkrat pred fotografom – magari bi nastopila statista, saj obrazi v tem primeru niso relevantni – in dala objaviti fotke. To samo kot nasvet.

Druga plat zgodbe pa je naslednja: če velja, da imajo pacienti take zdravnike, kakršne si zaslužijo, potem velja tudi obratno. Spomnite se velike zdravniške stavke pred štirimi leti. Takrat sem v tej kolumni pod naslovom “Hipokritova prisega” zapisal, da “gre za kolektivni samomor nekega poklica” in da bodo zdravniki morda res “dosegli svoje – torej več denarja – ne kot materialno merilo svojega ugleda, temveč kot zgolj nadomestilo: da bodo svoj ugled zamenjali s premožnostjo”. To se je tudi zgodilo: zdaj so bolje plačani (četudi še vedno hočejo še več), zaupanje javnosti v njihov poklic pa se sesuva v prah. Avra nezmotljivih varuhov skrivnosti človeškega telesa je počasi, a zanesljivo izginila. Biti zdravnik ne velja več za nekaj plemenitega in brezprizivnega, nekaj gosposkega tam zgoraj v simbolični socialni hierarhiji, temveč je to samo še poklic, ki sicer velikokrat pač pride prav in to je to, vse pogosteje pa je nekaj podobno spornega, dvoličnega, škodljivega, nekompetentnega kakor recimo novinarski poklic ali morda tudi odvetniški. S svojimi sindikalističnimi zahtevami po višjih plačah, predvsem pa seveda s pogostejšimi profesionalnimi spodrsljaji – in nenazadnje tudi z izmikajočimi reakcijami nanje – so dosegli samo to, da so postali strelovod nezadovoljne javnosti. Ta pa si je v tem času tudi nabrala toliko samozavesti, da v tej svoji prvinski, še ne izšolani ozaveščenosti strelja kar počez in z vsemi razpoložljivimi topovi (ali celo objektivi).

V bistvu je bilo naivno pričakovati, da bo javno zdravstvo – v nekdanjem sistemu morda edina zdrava dejavnost – preživelo tranzicijo nedotaknjeno.

  • Share/Bookmark

Rumene brigade

Sobota, 8. april 2000

Dopovedati javnosti, kaj je zasebnost, je po definiciji brezupno. Javnost je namreč črna luknja, ki srka vse: tudi tisto, kar ni javno – dokler ni posrkano.

Zasebnost niso samo lepe stvari, ampak tudi grde. Te druge so za javnost bolj privlačne in se zanje zdi še bolj primerno, da jih je treba publicirati. Medtem ko lepe reči pridejo v poštev kot javne le v primerih obojestranskega konsenza – namreč v tem smislu, da je srečo in sladkorno peno pač treba deliti –, pa grde naredi še bolj pikantne čar prikrivanja in odkrivanja ter sočustvovanja ali zgražanja. Razlika med publiciranjem lepega in grdega je po medijski logiki razlika med pablik rilejšns in novinarstvom. Pa še to: konzumacija manj prijetnih aspektov zasebnosti vleče za sabo tudi večji angažma javnosti.

Pri tej plati zasebnosti je treba bolj natančno govoriti o stvareh, za katere posameznik zato ali zato noče, da bi javnost zanje izvedela. Razlogov je več: lahko mu je kratko-malo nerodno, lahko se boji neformalnih družbenih sankcij, lahko se boji profesionalnih, lahko pa se boji tudi črke zakona. Zasebnost, ki jo nekdo poskuša prikriti, niso samo prešuštvovanje ali ločitev, življenjski ali službeni spodrsljaji, ampak tudi vrsta zakonsko prepovedanih dejanj. To vse spada v isto kategorijo interesa javnosti – razlika je le v stopnji le-tega.

Med nami živijo tatovi in roparji, tihotapci in preprodajalci, nasilniki in izsiljevalci, posiljevalci in morilci. Med nami so ljudje, ki kradejo avte, vlamljajo v stanovanja, poneverjajo denar in dokumente, spolno zlorabljajo mladoletne otroke, trpinčijo svoje žene, razpečujejo drogo in prekupčujejo z orožjem, fizično ali psihično mučijo svoje žrtve, jih v skrajnih primerih tudi ubijajo. Seznam kazensko-pravno definiranih in sankcioniranih deliktov je dolg, in kakor smo hvala bogu žrtve v manjšini, so tudi med storilci redki, ki uidejo roki pravice.

Če torej trdim, da so kazniva dejanja zasebna stvar storilcev, se s tem ne zavzemam za njihovo ekskulpacijo – kaj šele, da bi prizadetim hotel odreči status žrtve. Njihova pravica, da so deležni sočustvovanja soljudi (ali magari javnosti), in dejstvo, da so moralno superiorni nad krivci – če jim to kaj pomaga –, ostaja nesporna. To je samoumevno. To itak pišem samo zato, da bi se izognil pripombam pobesnelih volkov, kakršni so se spravili na domnevne morilce mačk. V mislih imam sicer ljudi, ki pa človeške zadeve razumejo natanko toliko kakor plenilska žival, ki lovi v tropu – nič.

Tako v civilnem smislu kakor v medijskem se zdi skoraj absurdno opozarjati rumene brigade in druge moralne prostovoljce na nekaj tako logičnega (četudi še dodatno, formalno, dobesedno uzakonjenega), da je domnevni storilec kaznivega dejanja nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana na sodišču, in da ga je kot takega – torej kot osumljenca – tudi treba obravnavati. Da je do take histerije javnosti – pozivi k linču, javna uporaba najbolj drastičnih zmerljivk za osumljence, da ne govorim o izklopu zdrave pameti same – prišlo ravno v primeru, ko so žrtve mačke, pa je še posebej noro. Dejansko ni zabeležena nobena podobna reakcija javnosti na nobeno kaznivo dejanje, četudi je že s prostim očesom iz vsakdanjih kronik povsem jasno, da je velika večina veliko hujših (ali vsaj družbeno škodljivejših). Edina pametna razlaga tega neverjetnega fenomena se mi zdi to, da gre tokrat za kaznivo dejanje, ki je ne le nerazumljivo, torej ne storjeno iz strasti ali koristoljubja – ki sta tako rekoč človeško legitimna razloga –, temveč iz neke do konca prignane objestnosti: kar tako, za hec, iz veselja, za nič. To pa je seveda že skoraj filozofsko stališče, ki z običajnim repertoarjem slovenskih zločinov in motivov zanje nima nič opraviti.

Da preidem k poanti. Vsako kaznivo dejanje je na nek način javno, saj ga sankcionira družba. Nisem za to, da bi si javnost pred temi dejanji zatiskala oči. Sem pa vsekakor proti, da serviserji slabe vesti ta dejanja pavšalno projicirajo na družbo v celoti, češ, kje mi živimo! To je točka, na kateri kaznivo dejanje neha biti javno in je samo še privatna zadeva nekoga, ki je imel problem in je grešil. Socialni čut in nenazadnje tudi statistični podatki o številu in naravi kaznivih dejanj dokazujejo, da Slovenija ni okolje, v katerem bi se tako imenovani pošteni, normalni in bogaboječi pravičniki morali bati prevlade zločincev ali celo psihopatov.

Hja, kaj hočemo, tudi takšni so med nami. Toda to so ljudje, ki se s svojo problematično zasebnostjo ne dotikajo javnosti kot skupnosti tako globoko, da bi kdorkoli – če izvzamem prizadete – moral zaganjati alarm razen po službeni dolžnosti kazenskega pregona. Alarm bi bilo treba sprožiti kvečjemu zaradi tistih, ki ljudi – kogarkoli! – javno zmerjajo z zločinci, izmečki in izrodki. Zaradi tistih, ki se slinijo o moralnih normah in družinskih vrednotah. Zaradi tistih, ki vnaprej napovedujejo, koga vse bodo osumljenci še pobili. To so tisti, ki res delajo javnost, in to je tisto, zaradi česar meni postane slabo – ne pa zaradi crknjenih mačk.

  • Share/Bookmark