Rumene brigade

Sobota, 8. april 2000

Dopovedati javnosti, kaj je zasebnost, je po definiciji brezupno. Javnost je namreč črna luknja, ki srka vse: tudi tisto, kar ni javno – dokler ni posrkano.

Zasebnost niso samo lepe stvari, ampak tudi grde. Te druge so za javnost bolj privlačne in se zanje zdi še bolj primerno, da jih je treba publicirati. Medtem ko lepe reči pridejo v poštev kot javne le v primerih obojestranskega konsenza – namreč v tem smislu, da je srečo in sladkorno peno pač treba deliti –, pa grde naredi še bolj pikantne čar prikrivanja in odkrivanja ter sočustvovanja ali zgražanja. Razlika med publiciranjem lepega in grdega je po medijski logiki razlika med pablik rilejšns in novinarstvom. Pa še to: konzumacija manj prijetnih aspektov zasebnosti vleče za sabo tudi večji angažma javnosti.

Pri tej plati zasebnosti je treba bolj natančno govoriti o stvareh, za katere posameznik zato ali zato noče, da bi javnost zanje izvedela. Razlogov je več: lahko mu je kratko-malo nerodno, lahko se boji neformalnih družbenih sankcij, lahko se boji profesionalnih, lahko pa se boji tudi črke zakona. Zasebnost, ki jo nekdo poskuša prikriti, niso samo prešuštvovanje ali ločitev, življenjski ali službeni spodrsljaji, ampak tudi vrsta zakonsko prepovedanih dejanj. To vse spada v isto kategorijo interesa javnosti – razlika je le v stopnji le-tega.

Med nami živijo tatovi in roparji, tihotapci in preprodajalci, nasilniki in izsiljevalci, posiljevalci in morilci. Med nami so ljudje, ki kradejo avte, vlamljajo v stanovanja, poneverjajo denar in dokumente, spolno zlorabljajo mladoletne otroke, trpinčijo svoje žene, razpečujejo drogo in prekupčujejo z orožjem, fizično ali psihično mučijo svoje žrtve, jih v skrajnih primerih tudi ubijajo. Seznam kazensko-pravno definiranih in sankcioniranih deliktov je dolg, in kakor smo hvala bogu žrtve v manjšini, so tudi med storilci redki, ki uidejo roki pravice.

Če torej trdim, da so kazniva dejanja zasebna stvar storilcev, se s tem ne zavzemam za njihovo ekskulpacijo – kaj šele, da bi prizadetim hotel odreči status žrtve. Njihova pravica, da so deležni sočustvovanja soljudi (ali magari javnosti), in dejstvo, da so moralno superiorni nad krivci – če jim to kaj pomaga –, ostaja nesporna. To je samoumevno. To itak pišem samo zato, da bi se izognil pripombam pobesnelih volkov, kakršni so se spravili na domnevne morilce mačk. V mislih imam sicer ljudi, ki pa človeške zadeve razumejo natanko toliko kakor plenilska žival, ki lovi v tropu – nič.

Tako v civilnem smislu kakor v medijskem se zdi skoraj absurdno opozarjati rumene brigade in druge moralne prostovoljce na nekaj tako logičnega (četudi še dodatno, formalno, dobesedno uzakonjenega), da je domnevni storilec kaznivega dejanja nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana na sodišču, in da ga je kot takega – torej kot osumljenca – tudi treba obravnavati. Da je do take histerije javnosti – pozivi k linču, javna uporaba najbolj drastičnih zmerljivk za osumljence, da ne govorim o izklopu zdrave pameti same – prišlo ravno v primeru, ko so žrtve mačke, pa je še posebej noro. Dejansko ni zabeležena nobena podobna reakcija javnosti na nobeno kaznivo dejanje, četudi je že s prostim očesom iz vsakdanjih kronik povsem jasno, da je velika večina veliko hujših (ali vsaj družbeno škodljivejših). Edina pametna razlaga tega neverjetnega fenomena se mi zdi to, da gre tokrat za kaznivo dejanje, ki je ne le nerazumljivo, torej ne storjeno iz strasti ali koristoljubja – ki sta tako rekoč človeško legitimna razloga –, temveč iz neke do konca prignane objestnosti: kar tako, za hec, iz veselja, za nič. To pa je seveda že skoraj filozofsko stališče, ki z običajnim repertoarjem slovenskih zločinov in motivov zanje nima nič opraviti.

Da preidem k poanti. Vsako kaznivo dejanje je na nek način javno, saj ga sankcionira družba. Nisem za to, da bi si javnost pred temi dejanji zatiskala oči. Sem pa vsekakor proti, da serviserji slabe vesti ta dejanja pavšalno projicirajo na družbo v celoti, češ, kje mi živimo! To je točka, na kateri kaznivo dejanje neha biti javno in je samo še privatna zadeva nekoga, ki je imel problem in je grešil. Socialni čut in nenazadnje tudi statistični podatki o številu in naravi kaznivih dejanj dokazujejo, da Slovenija ni okolje, v katerem bi se tako imenovani pošteni, normalni in bogaboječi pravičniki morali bati prevlade zločincev ali celo psihopatov.

Hja, kaj hočemo, tudi takšni so med nami. Toda to so ljudje, ki se s svojo problematično zasebnostjo ne dotikajo javnosti kot skupnosti tako globoko, da bi kdorkoli – če izvzamem prizadete – moral zaganjati alarm razen po službeni dolžnosti kazenskega pregona. Alarm bi bilo treba sprožiti kvečjemu zaradi tistih, ki ljudi – kogarkoli! – javno zmerjajo z zločinci, izmečki in izrodki. Zaradi tistih, ki se slinijo o moralnih normah in družinskih vrednotah. Zaradi tistih, ki vnaprej napovedujejo, koga vse bodo osumljenci še pobili. To so tisti, ki res delajo javnost, in to je tisto, zaradi česar meni postane slabo – ne pa zaradi crknjenih mačk.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 8. April, 2000 ob 12:50 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.