Zdravniška krasta

Sobota, 15. april 2000

Se spomnite reklamnega plakata izpred let za kremo za sončenje, na katerem se je bohotilo pet čednih in zdravih, stopnjema teniranih ženskih zadnjic? Se spomnite, kako ste bili vsi navdušeni, češ, kak dober štos? Zdaj pa preskočite v mnogo bolj dekadentno sedanjost: kaj porečete na fotografijo s krastami pokrite ritke petletne deklice? Dober štos nikakor ne – morda kvečjemu dobra poteza, da bomo končno enkrat videli, kako lahko zdravniki nekoga zafurajo?

Cinično rečeno so v dobrih, starih časih svet obkrožale grozljive ali vsaj presunljive fotografije žrtev vojne. Bile pa so tudi argumentirane: po eni strani je šlo za sicer vedno dvoumne fotoreporterske dosežke, po drugi pa naj bi bistveno prispevale k odpiranju oči uspavane javnosti, kaj se nekje v resnici dogaja. Tako je Nick Ut zaslovel s fotografijo gole, objokane, opečene vietnamske deklice, ki beži iz z napalmom zbombardirane vasi, Američani sami pa naj bi si s tem zapravili še zadnjo kredibilnost, da gre za pošteno in potrebno vojno. Čez dolga leta so podobne in še hujše prizore kazali samo še v funkciji humanitarnega prepričevanja, odpadel pa je tudi novinarsko-profesionalni moment, saj ni bilo treba drugega kakor biti tam in snemati – naprimer kupe ljudi v mlakah krvi ali celo v kosih, kakor naprimer ob granatiranju sarajevske tržnice.

Dandanes pa vzameš trotl-kamero, na filmu so morda še posnetki z zadnjih družinskih počitnic, klikneš, daš razviti in pošlješ medijem in televizijam. Domnevna medicinska napaka, grd zaplet, ubogi otrok, ogorčeni starši, užaljeni dohtarji, vznemirjeni mediji – in že je objavljena najbolj gnusna fotografija v neveseli zgodovini slovenskih medijev, ob kateri se zdi prizor z na Brniku zoglenelima avstrijskima fotoreporterjema junija 1991 tako rekoč tihožitje.

Bolj ko je neka situacija drastična in nenavadna, eventualno celo precedenčna, bolj od nas žalujočih ostalih samoumevno pričakujejo, da bomo poskušali razumeti: v konkretnem primeru fizično trpljenje male pacientke in psihično trpljenje njenih staršev. Vendar pa v bistvu ne gre toliko za pričakovanje razumevanja – tega je navsezadnje zmožen kdorkoli, ki premore trohico človeškega sočutja. Bolj gre za pričakovanje odpuščanja, da narediš nekaj tako blaznega ali celo patološkega, da fotografiraš hudo iznakažen intimni del telesa lastne hčerke in pošlješ fotografijo medijem. Trpljenje, prizadeto otroku in staršem, je torej nekakšno opravičilo? Hmm, temu bi jaz raje rekel olajševalna okoliščina. Sodnomedicinske fotografije sicer ne sodijo v družinske albume, ampak recimo, da jih človek v stiski še nekako posname kot dokazno gradivo, če se namerava bosti z zdravniškimi instancami. Toda! Da fotografijo pošlje medijem, mediji sami – da ne bi slučajno kdaj razmišljali namesto tistih, ki razmišljajo samo v afektu, kajneda – pa jo seveda gladko objavijo!?

Punčki želim hitro okrevanje in pravično obravnavo njenega primera. Nikakor pa ji ne želim, da bi si kdorkoli zapomnil njeno ime in jo prepoznaval, ko bo enkrat odrasla.

Na podoben način bi lahko na mnenje javnosti v zvezi z zdravniki uspešno tendenciozno vplivala tista punca, ki se je na pregledu za vozniški izpit pustila podvreči ginekološki inšpekciji. To sceno v ordinaciji bi odigrala še enkrat pred fotografom – magari bi nastopila statista, saj obrazi v tem primeru niso relevantni – in dala objaviti fotke. To samo kot nasvet.

Druga plat zgodbe pa je naslednja: če velja, da imajo pacienti take zdravnike, kakršne si zaslužijo, potem velja tudi obratno. Spomnite se velike zdravniške stavke pred štirimi leti. Takrat sem v tej kolumni pod naslovom “Hipokritova prisega” zapisal, da “gre za kolektivni samomor nekega poklica” in da bodo zdravniki morda res “dosegli svoje – torej več denarja – ne kot materialno merilo svojega ugleda, temveč kot zgolj nadomestilo: da bodo svoj ugled zamenjali s premožnostjo”. To se je tudi zgodilo: zdaj so bolje plačani (četudi še vedno hočejo še več), zaupanje javnosti v njihov poklic pa se sesuva v prah. Avra nezmotljivih varuhov skrivnosti človeškega telesa je počasi, a zanesljivo izginila. Biti zdravnik ne velja več za nekaj plemenitega in brezprizivnega, nekaj gosposkega tam zgoraj v simbolični socialni hierarhiji, temveč je to samo še poklic, ki sicer velikokrat pač pride prav in to je to, vse pogosteje pa je nekaj podobno spornega, dvoličnega, škodljivega, nekompetentnega kakor recimo novinarski poklic ali morda tudi odvetniški. S svojimi sindikalističnimi zahtevami po višjih plačah, predvsem pa seveda s pogostejšimi profesionalnimi spodrsljaji – in nenazadnje tudi z izmikajočimi reakcijami nanje – so dosegli samo to, da so postali strelovod nezadovoljne javnosti. Ta pa si je v tem času tudi nabrala toliko samozavesti, da v tej svoji prvinski, še ne izšolani ozaveščenosti strelja kar počez in z vsemi razpoložljivimi topovi (ali celo objektivi).

V bistvu je bilo naivno pričakovati, da bo javno zdravstvo – v nekdanjem sistemu morda edina zdrava dejavnost – preživelo tranzicijo nedotaknjeno.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 15. April, 2000 ob 12:51 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.