Za narodov blogor

Za vedno so minili časi, ko sva s Tadejem Zupančičem v Delu objavljala podlistek o nočnem življenju v Ljubljani. Pod naslovom “Življenje je lajf” sva poleti 1989 obdelala tistih nekaj lokalov, ki so takrat kaj pomenili za socialo mladih.

Stvari so bile preproste in pregledne: eni so hodili ob teh in teh dnevih v ta in ta lokal ob tej in tej uri na to in to vrsto zabave, drugi in tretji in tako naprej pa spet popolnoma drugače. Nora osemdeseta leta so bila na koncu in vrhuncu: v primerjavi z neskončno redkejšimi možnostmi izbire načinov življenja v javnih prostorih še nekaj let pred tem se je zdelo, da se odpira svet.

Iz sedanje perspektive pa je videti, da so to bila le vajeniška leta družabnega življenja. Že za podobno stopnjo publicistično-reportažne in sociološke natančnosti, kakršna je morala zadoščati za “Življenje je lajf”, bi bilo pri današnjem številu lokalov in segmentov ljudi, ki jih obiskujejo, namesto tedna dni potrebnih več mesecev konstantne empirije, seveda pa tudi temu primerno dolg in enciklopedičen tekst.

Število in zasedenost lokalov naraščata iz dneva v dan ter podnevi in ponoči. Dejansko se zdi neverjetno, koliko je vseh teh ljudi, ki si tako nonšalantno jemljejo čas za posedanje v lokalih in pitje vsega živega od radenske do najtršega alkohola. Sploh se ne čudim, da se fundamentalistom družinskega življenja že kar meša, ko to (od daleč) gledajo, in da se čutijo dolžne javno pozivati k zmernosti ali celo omejevanju domnevnega razvrata.

Toda še bolj intrigantno je vprašanje: od kod so se ti ljudje vzeli? Če populacija demografsko stagnira, je edina možna statistična razlaga za podeseterjenje večernih izhodov v lajf dejstvo, da je danes pač tolikokrat več lokalov. Seveda pa s tem komaj kaj razložimo. To bi pomenilo, da gre za posledico razmaha podjetniške iniciative v gostinskem sektorju - kar je do neke mere tudi res –, socialni in psihološki faktorji pa da s tem nimajo nič opraviti. Pa vendar: kako to, da se je Ljubljana v nekaj letih v tem smislu razvila kakor da v mediteransko metropolo - kar je spet relativno, ker poglejte si recimo, kak dolgcajt je naprimer Trst – ali že skoraj, če le malo pretiravam, v nek mali londonski Soho ali pariški Marais?

Tu je težko biti pameten in lahko neumen. Nekdanja sivina socializma resda ni vlivala presežka veselja do življenja in je ponujala očitno manj možnosti za javno druženje. Vendar to ni tako preprosto, da bi zdaj smeli verjeti, da je veselje prišlo samo od sebe ali po zaslugi čarobne palčke novega sistema. Veselje do življenja je po mojem nekaj bolj konstantnega, kar se intenzivira le izjemoma ob res znatnih, bolj temeljnih in predvsem hipnih družbenih prelomnicah; takšno je bilo v Sloveniji obdobje 1988-91. Potem je tu občečloveško upanje: verjetno ga je zdaj v ljudeh več kakor nekoč, je pa zato bolj povezano s strahom, saj se jim kot v družbo vpetim posameznikom lahko zgodi več nepredvidljivega in ne nujno pozitivnega. Dodajmo k tej negotovosti še večjo ali manjšo stopnjo anomije in anemičnosti, ki sta naravno stanje socialnega povprečja – le da se v različnih sistemih različno manifestirata –, in prišli bomo do približno zadovoljive razlage tega družbenega in družabnega fenomena.

To novo in v veliki meri tudi zgolj navidezno veselje in veseljačenje je preigravanje javnih, socialnih vlog vsakega posameznika. Kakor so bile te vloge nekoč vsiljene v tem smislu, da so bile pionirsko, mladinsko, občansko, samoupravljalsko poenotene, pa so dandanes vsiljene pač bolj perfidno s tem, da je nabor možnih vlog veliko večji, dejanska izbira pa je močno zožena in svobodna le načeloma.

Prepričan sem, da je v vsakem človeku nekaj, kar bi lahko imenovali družbena domišljija in kar mu daje moč, da si samega sebe predstavlja v neki družbeni vlogi, če se že ne poskuša v tem samorealizirati. Sistemu, v katerem živimo zdaj, sem pripravljen priznati - če nič drugega –, da vceplja ljudem to družbeno domišljijo in jih uči njenega uresničevanja.

Ena plat medalje je seveda, kako jim to omogoča kot potencialno celovitim osebnostim, ki bi lahko koristile tudi skupnosti nasploh. Toda po drugi strani, na nivoju privatnega v javnih prostorih, kjer so ljudje lahko točno to, kar hočejo biti – izgrajen, profiliran in samozavesten posameznik na ozadju širšega okolja, ki mu prija –, je ta razmah nesporen in hvalevreden. Naj gre za socializacijo pubertetnikov ali sproščanje odraslejših, naj gre za prostočasno prijateljevanje ali iskanje soljudi ali pa kratko-malo za zabavo in pozabo – to je to, kar ponočnjaki z vso pravico terjajo in česar jim nihče, ki hodi spat ob enajstih, ne sme odrekati.

Lokalov je še premalo, premalo pa je tudi različnih: še vedno se najdejo ciljne skupine, ki hodijo ven manj, kakor bi rade, ali sploh ne, ker jim obstoječi lokali ne ustrezajo. A tudi to bomo dočakali. Že zdaj pa se lahko samo veselimo, da živimo v mestu – in to še zdaleč ne samo v Ljubljani –, ki poka od življenja tudi potem, ko so si dolgočasni moralisti že zdavnaj šli zobe umit pa spat.

Vsem, ki se trapite z idejo, da je lepo biti Slovenec, in ste na to tudi ponosni, bi rad naštel nekaj dejstev, ki dokazujejo, da gre za pomoto.

Živite v banana republiki, v kateri so poslanci idioti, ki ne znajo niti glasovnice pravilno obkrožiti, kaj šele križec in krogec pravilno razumeti. Sami ste hoteli samostojno državo. Niste pa pomislili, da tisti, ki jih boste svobodno volili, da vodijo državo v vašem imenu, morda za to niso dovolj pametni. Misel, da v Sloveniji ni dovolj politične inteligence, da bi kot država normalno funkcionirala, je bila in je še vedno tako rekoč veleizdajalska. Štirim milijonom pridnih rok se ni bilo treba bati za prihodnost: a kaj naj te roke delajo brez devetdesetih pametnih glav v parlamentu plus kakšnih dvajsetih v vladi?

Živite v državi, v kateri vam perejo možgane z debilnimi izjavami, ki se jim lahko smejite, pozabiti pa jih ne morete. Gobezdav poslanec pravi, da bo nova vlada prepovedala rock koncerte. Sluzasta novinarka opisuje “lepe zelene oči” v. d. predsednika vlade in mu pred kamerami podari za rojstni dan lesenega medvedka. Frustrirani kandidat za ministra napoveduje “pismo drhali”. Konzumiranje slovenskih medijev je postalo čista indoktrinacija. V strahu pred politiko nam prodajajo histerično korektnost, ki ne dela razlik med pomembnim in nepomembnim, pametnim in nespametnim. Vse je novica, brez komentarja. Z aroganco do politike pa samo še brišejo mejo med hujskaštvom in argumentiranjem. Vse je komentar, nič ni novica.

Živite v državi, v kateri vas bo na veke vekov amen teplo po glavi, da je Slovencev samo dva milijona. Tako majhna država, pa toliko dobrih športnikov, pravijo. Ampak drugim vendar ni treba tekmovati v mednarodni konkurenci, če nočejo, ali pa to po definiciji njihovega poklica sploh ni mogoče! Ozko okolje je obsojeno na povprečnost. Rojeva se malo genijev, pa še ti zakrnijo. Nadpovprečne lastnosti, kakršne so pamet, domišljija, ustvarjalnost so pri vseh narodih porazdeljene po Gaussovi krivulji, vendar je njihov učinek odvisen od absolutne vsote posameznikov, ki jih premorejo. Takih ljudi je povsod bistveno manj kakor povprečnih in podpovprečnih skupaj, vendar se to dejstvo ne pozna v vseh okoljih enako: pamet rabi več glav kakor duhovna lenoba, da preseže kritično maso in da od nje nekaj je.

Živite v državi, v kateri se vedno nekaj ne splača, ker je premalo ljudi. Karkoli je vezano na slovenski jezik in pri tem še tako ali drugače kulturno - beri: nadpovprečno –, je nerentabilno. Biti knjižni založnik se komajda splača celo v primeru, če izdajajo trivialnosti. Če pa hočejo izdati dobro knjigo, morajo avtorja ali prevajalca mastno podplačati - tudi če izdajo subvencionira država –, da ne zabredejo v (preveliko) izgubo. Slovenci bi že imeli svoje dragocene knjige, ki da že cela stoletja delajo iz njih narod, ampak da ne bi slučajno kdo na ta račun zaslužil. A kakorkoli, bolj se splača biti medijski založnik: tu je dandanes domnevno veliko denarja, vsaj za slovenske pojme. Pa vendar je pri nakladah do ali okrog sto tisoč vse skupaj še vedno drobiž: jaz sam sem recimo plačan najmanj osemkrat slabše od najbolj branih kolumnistov v drugih državah, ki pišejo za dnevnike v nakladah od pol milijona navzgor, nenazadnje pa tudi opažam, da so ti časopisi tudi bistveno kvalitetnejši od slovenskih, ker si (lahko) več privoščijo.

Živite v državi, v kateri ste srečni, ker imate dve univerzi in vrhunske znanstvenike - ti pa morajo moledovati za sredstva za raziskave, literaturo, štipendije, kongrese, ker jih je pač samo za nekaj promilov od teh slavnih dveh milijonov. V Sloveniji ste srečni, če lahko vsake toliko časa greste na kak dober koncert ali gledališko predstavo, si ogledate razstavo. Srečni ste, ker imate cel kup teatrov in dve operi in tri simfonične orkestre in Cankarjev dom. Srečni ste, če kdaj kak arhitekt zgradi opazno hišo. Vsake toliko kdaj komu podelite kakšno nagrado, ki si jo morda celo res zasluži, v glavnem pa se s tem prepričujete, da samo tekmovalnost presega povprečje.

Ampak iz tega ne morete. Biti Slovenec je davek na dodano vrednost povprečja: vaša sreča izvira iz vzhičenosti nad dejstvom, da je to sploh možno, da ima en tak majhen narod vse te kulturne dobrine, ki jih naštevam, plus gospodarstvo in politiko, vojsko in policijo, pa še Bled, Piran, Triglav in Postojnsko jamo za nameček. Karkoli je slovensko, velja za boljše, kakor objektivno je. Realne okoliščine ne dajejo možnosti, da bi bila Slovenija bistveno drugačna, lahko pa bi bilo bistveno boljša, če bi vse te reči jemali kot nekaj samoumevnega, ne pa izjemnega. Zataknite si nekam svoj ponos – naj vam bo raje nerodno. Bo bolj produktivno.

Javno, še posebej pa politično življenje v Sloveniji je postalo tako duhamorno in utrujajoče, da tistim, ki mislijo drugače in o drugih rečeh, ne preostane drugega, kakor da se zaprejo v svoje sobe. Saj je že Pascal v “Mislih” napisal: “Vsa človekova nesreča izvira iz tega, da ne zna ostati zaprt v svoji sobi.” Vprašanje je samo, kako izklopiti.

Pred časom sem bil deležen nazornega komplimenta in obenem dokaza, da dobra beseda vedno pravo mesto najde. Bil sem zvečer s prijatelji na pivu, ko je na mojo zgroženost in njim v zabavo v našo družbo nenadoma vdrla neka punca – pravzaprav že gospa, kot sem pravilno uganil - in se hotela z mano na vsak način pogovarjati o mojih kolumnah. Verjetno bi jo bil bolj odrezal, če se ne bi ravno izkazalo, da je predstavnica za stike z javnostjo v kabinetu pomembnega politika oziroma predsednika ene od strank. Bila je na tekočem z vsem, kar sem kdaj napisal o njenem šefu in drugih politikih, vključno s tem, kar si mislim o pablik rilejšns nasploh. Nastopala je defenzivno: ne kaj da jaz pisarim, češ, to je že v redu, temveč v tem smislu, ali vendarle ne bi mogel pokazati malo več razumevanja za njeno in politikovo početje. Stališča, ki se jih je dalo razbrati iz njenega izvajanja, so bila glede na njeno delovno mesto dokaj normalna in sprejemljiva. Zato si sočuten, kakor pač sem, nisem mogel kaj, da je ne bi vprašal, ali lahko dobro in po svoji vesti opravlja službo, če ne verjame v predpostavljene ideale. Žalostno me je pogledala in priznala, da je pač plačana za svoje delo: lahko pa se pri tem vendarle tolaži s satisfakcijo, da sama pri sebi ob sobotah uživa ob mojih kolumnah in da ji tega nihče ne more vzeti.

Vedno malo zrasem v očeh svojih prijateljev, kadar se kdo ali kakšna tako prilepi name. Enega od njih, sicer znanega igralca, za šanki navsezadnje nikoli ne prepoznavajo in nadlegujejo za avtograme. Tokrat mi je pa še posebej godilo, saj je šlo enkrat za spremembo za pohvalo nekoga, za katerega za razliko od drugih ne bi mogel reči, da ga nič ne stane, če so mu moji teksti všeč.

Ta tako rekoč ilegalna fenica pa mi kljub temu daje misliti tudi onstran naključnega srečanja in razmišljanja o sreči ali nesreči opravljanja službe, v katero človek verjame ali ne. Sploh zadnje tedne, ko je politično prizorišče do kraja razburkano, razmišljam o tem, kdo v koga ali kaj verjame – vase in v ideje.

Razmislek ni brez povezave s cilji dejavnosti, ki jo z mešanico prezirljivosti in prizanesljivosti obenem imenujemo stiki z javnostmi. Smisel stikov z javnostmi – če ga že štejemo za eno od komunikacijskih disciplin – je v uveljavljanju ljudi, informacij, idej, dogodkov, izdelkov in dosežkov, ki sami od sebe domnevno ne bi pritegnili materialne ali duhovne pozornosti, kakršno si domnevno zaslužijo, ali pa jih domnevno neozaveščena javnost niti ne bi znala, mogla ali hotela dojeti v takem smislu, kakor je bilo mišljeno pri viru.

Dandanes je marsikaj domnevno, zato imajo piarovci veliko dela (oziroma naročil) - še posebej pa politični in strankarski. Še več: bolj ko je situacija na tržišču političnih idej nepregledna ali milo rečeno vsaj konkurenčna, bolj ko gre samo za pridobivanje in prerazporejanje politične moči ter rekrutiranje in polnomočenje njenih nosilcev, bolj so stiki z javnostmi pomembni in odločilni. To pa vleče za sabo dvoje. Po eni strani niso več toliko pomembne politične ideje same kot edino merilo, po katerem bi se volilci - ali magari zgolj poslanci – odločali, temveč samo še način njihovega uveljavljanja. Po drugi strani pa tudi politiki vse bolj in bolj postajajo sami sebi in svoji piarovci, politika pa ne več toliko menedžment države kakor javna in prozorna debata o strategijah, kako se dokopati do oblasti celo brez obljubljanja bistva in vsebine, kaj šele vlivanja konkretne kredibilnosti, zgolj z neko umetelnostjo politične kombinatorike - na suho.

Politična predstava, ki smo ji priče zadnje tedne, je kakor farsa, katere zgodba je zreducirana na dejstvi, da so ministri SLS napovedali izstop iz vlade, premier pa jih je prehitel s ponujenim glasovanjem o zaupnici in posledičnim padcem vlade. Vse drugo, kar zdaj gledamo, pa je nekakšen kabaret iz zaodrja ali še natančneje teater z brechtovskimi potujitvenimi efekti. Ti se ne le prepletajo z dramsko zgodbo, ampak jo v bistvu že potiskajo v ozadje: pred našimi očmi se režiserji prepirajo o tem, kateri pristop bo bolj navdušil občinstvo, vmes pa se tu in tam obrnejo tudi h klaki v ložah in jo povprašajo, ali bi bolj navdušeno ploskali tej ali oni didaskaliji. Red premierski, čeprav gledamo šele vaje. Kakšni so v resnici tekst, dramaturgija, ozadje in odnosi, to jih ne zanima. Važni sta samo še režija in zasedba glavne vloge, da bo predstava ja uspešnica - seveda v tem smislu, da bo pritegnila veliko ljudi v dvorano, četudi jih utegne vsebinsko razočarati. Eden od režiserjev je celo javno in prostodušno priznal, da nekaj dni pred eventualno premiero še ne vedo, kdo bodo drugi igralci, namreč ministri. Ni bilo videti, da mu je kaj nerodno, nasprotno: bil je srečen, da sta se dve ali celo tri skupine glumačev združile in da jih bodo zdaj malo režirali in ranžirali.

No, sami svoji mojstri bodo v bistvu naredili malo dobrega piara, ne? Prepričali bodo seveda samo že prepričane - mi drugi pa se zavedamo, da živimo v časih, ko nima smisla verjeti nikomur in v nikogar.

So Slovenci res ksenofobični, kakor piše Drago Jančar v prejšnji Sobotni? Morda. Toda če to drži, o tem že ni mogoče sklepati na podlagi tega, da je Dejan Pušenjak – spet to Delo pač in ta priloga – napisal, da je izvolitev Andreja Bajuka za mandatarja “gromozanska nenavadnost”.

V polemiko z Jančarjem se ne spuščam zato, ker bi hotel braniti kolega in časopis ali prilogo – vest pri meni prevladuje nad privrženostjo –, temveč zato, ker je Jančarjev tekst ena največjih neumnosti in svetohlinstev, kar jih je bilo zadnje čase objavljenih v slovenskem tisku.

Jančar je preveč politično zadrt, da bi znal izkoristiti svojo intelektualno lucidnost in sposobnost izražanja. Očitno je bil ob Bajukovi izvolitvi preprosto preveč srečen, da bi spregledal, da jo je mandatar še dobro odnesel: pri vseh pomislekih ni šlo za kaj drugega kakor za razumljivo negotovost ob prihodu in nastopu človeka, ki je osebno in politično za javnost neznanka. V tem primeru mediji nikakor niso prekoračili ne profesionalne ne politične korektnosti: objavljeno ni bilo nič osebno žaljivega, temveč kvečjemu politično skeptični komentarji - pač v nasprotju z Jančarjevimi prepričanji, kar pa je bilo zanj že dovolj, da je zadevo prenapihnil in doktoriral iz slovenske ksenofobije. Kaj si bo bogi Bajuk mislil? Očitno že tako ali tako preveč posluša svoje trapaste medijske svetovalce in si pusti tveziti karkoli, če je doslej dal intervjuje samo za Mag, prilogo Slovenskih novic Plus in Brazde. Halo?

Če Jančar hoče veljati za moralno avtoriteto, mu svetujem, naj nikar ne bo tako predvidljiv. Človek, ki se drži svojih etičnih principov, mora vedno presenečati v smislu izstopanja iz okvirov pričakovanega mišljenja, če želi, da ga ljudje resno jemljejo. Čeprav sva oba ateista in antiklerikalca, sem pred časom jaz in ne Jančar branil nadškofa Rodeta pred resnično popadljivimi mediji - to samo kot primer, bog ne daj vzor. On pa se očitno čuti dolžnega zagovarjati samo tiste, ki so mu ideološko pri srcu in s katerimi se politično strinja. Predstavljajte si, da bi Sagadin sodil na tekmi Union Olimpije!

Osebnosti, kakršna je Bajuk, Jančarja najbrž fascinirajo še iz časov, ko je raziskoval usode emigrantov v Argentini. Dopuščam možnost, da te ljudi bolje pozna od drugih smrtnikov. Vendar tudi domnevam, da Jančar njihov psihološki in politični profil idealizira iz preprostega razloga, ker je bilo simpatiziranje z njimi v starih časih prepovedano in je sam zaradi tega tudi krivično končal v zaporu. Mi drugi pa na emigrante ali celo povratnike iz emigracije gledamo drugače. V njih ne vidimo odrešenikov, ker nas nekateri prepričujejo ravno v nasprotno: da so sami razumljivo užaljeni in zagrenjeni pravičniki, nas pa jemljejo kot po zaslugi režima, ki je njih pognal po svetu, za sposobnost politične presoje prikrajšane revčke. V tem je gotovo tragika razseljenih oseb, te dileme med odločilnostjo bodisi genov ali okolja - kot pristni konzervativci verjamejo v prvo –, ko obenem so in niso “naši”.

To Jančar razume, toda pri tem ne vidi nečesa drugega. Če njegov očitek ksenofobije zmanjšamo na realno mero, je skepsa do Bajuka samo druga beseda za domoljubje, da si lahko iz lastnih vrst izberemo premiera. Zlasti na političnem nivoju je to razumljivo, in v moderni politični zgodovini ne poznam podobnega primera razen perujskega predsednika, ki je Japonec, pa še on naturaliziran od rojstva.

In še ni konec Jančarjeve zaslepljenosti. Kar on na enem bregu imenuje ksenofobija, je lahko na drugem hlapčevstvo. Kako zlahka se povprečneži na oblasti pustijo fascinirati pametnim tujcem – v narekovajih ali brez – in s tem kompenzirajo pomanjkanje lastne avtoritete in kompetentnosti! In kako hitro in poceni nam potem servirajo to večno modrost, da ne bodimo tako trmasti in si dajmo kaj dopovedati ljudem iz belega sveta. Pri vseh velikih in malih rečeh, pri katerih se Slovenci pretvarjajo, kakor da svet okrog njih ne obstaja, je to največkrat seveda čista demagogija. No, Jančarjeva politična opcija ima s tem izkušnje še iz časov, ko je Peterle prodajal Jeffreyja Sachsa.

Z jemanjem mandatarja v zaščito Jančar v bistvu brani tiste, ki so Bajuka pripeljali na volitve. Njegova pravica je kakopak, da se z njimi politično strinja. Toda po drugi strani je za intelektualca absurdno, če se peča z ljudmi, ki so dokazano najmanj tako antiintelektualni – da ne bom po nepotrebnem zaostroval zadev – kakor dosedanja oblast. To pa je spet sindrom slovenskega intelektualca, ki raje posluša vabeče glasove političnih siren, kakor pa da bi sklepal koalicije s sorodnejšimi, četudi drugače politično prepričanimi dušami. Nekega dne bo spet izgubil iluzije in bo spet pisal eseje o tem, kako se čuti “xenosa”. Meni se bo takrat še manj smilil, saj imam že zdaj dovolj usodnejših razlogov - kulturnih, socialnih, celo eksistencialnih –, da se kot tujec počutim tudi sam.

Tujstvo se mi zdi popolnoma normalna in nujna pozicija vsakega intelektualca – in “gromozanska nenavadnost” je kvečjemu to, da Jančar tega ne dojema.

Angleži jim pravijo “media dons”. Gre za visokošolske profesorje, humaniste iz akademske sfere, ki se pojavljajo v medijih: objavljajo tekste v popularnem tisku, dajejo intervjuje, nastopajo na televiziji v okroglih mizah.

Slovenskemu medijskemu prostoru ta profil ni tuj. Posebnega izraza zanj sicer ni, lahko pa bi mu rekli medijski žižek: ideal, če že ne prototip je naš vrli Slavoj, ki vse ve in navdušuje, ne ljubi pa se mu v medijih pretirano nastopati. Vsi drugi so bolj medijski čopi – po analogiji s Prešernovim epigramom na Matijo Čopa, ki da je dan na dan požiral knjige, a ni od sebe dal nobene fige.

Univerzitetni intelektualci imajo težave z mediji, ti pa z njimi. Njihov problem z mediji je, da neradi sodelujejo (zlasti s časopisi, saj pisanje zahteva več časa). Razlogov za to je več: ob rednem delu jim ne ostaja veliko časa; njihove predstave o količini časa in truda, potrebnih za izdelavo teksta, so drugačne od novinarskih; mnogim se to nasploh zdi nevredno; stimulacije za pojavljanje v medijih ne čutijo v materialnem smislu ne v smislu prestiža, saj jim gre bolj za akademsko kariero; to si lahko uspešneje izgrajujejo - in si jo tudi morajo – z objavljanjem v omejenih krogih strokovnih publikacij, za kar dobivajo točke za habilitacijo; nenazadnje pa jih stvari, o katerih mediji poskušajo iz njih izvleči mnenje, velikokrat niti ne zanimajo.

Problemi medijev z akademiki pa so, da jih večina ne zna (ali noče) pisati medijsko privlačno; da se ne držijo rokov in dolžin; da vztrajajo pri fusnotah; da protestirajo, če jim spreminjaš dolgočasne naslove; itd. - naporno.

Lahko pa je z njimi tudi veselo. Takšna primera – ali že kar podzvrsti, imenovani po njunih ustanoviteljih – sta medijska manca in medijski debeljak. Brez Koširjeve dandanes ne gre: kot sama po sebi hvaležna tema in obenem dobaviteljica pisanih materialov in dogodkov je razprodana - mislim do točke, ko to odkupijo mediji kot posredniki; kako to potem konzumirajo tisti, v čigar interesu naj bi te avkcije potekale, in kaj še ima to opraviti s humanistiko, pa več ne vemo. No, če je kdorkoli v Sloveniji “media don” v tujem pomenu te besede, pa je to Aleš Debeljak. On je nesporno pozitivna figura, ki že od začetka kariere presega izolacijo akademizma z digresijami v javne in popularne zadeve, in to ne le v zvezi s politiko in vprašanjem naroda kakor običajni angažirani profesorji. Žal pa je malo samovšečen in ga zanaša v samobanaliziranje od manekenskega poziranja mimo razlag intimnosti v stilu estradnih zvezd do nastopanja v reklamah.

Povpraševanje po medijskih akademikih je zadnje čase vse manjše, kar je seveda posledica komercializiranja in preproščenja vsebin medijev. Roko na srce je veliko uporabnih profesorjev tudi dolgočasnih: kakor sami neradi pišejo, jih uredniki neradi objavljajo – bolj iz občutka dolžnosti do pomembne teme in v interesu kompetentnosti časopisa kakor pa zaradi berljivosti in zanimivosti. Mene vprašajte: vsak še tako dober članek, ki ga je za Razglede napisal kak publicist, je še malo zmanjšal pripravljenost akademikov, da tudi sami kaj prispevajo za časopis; in vsak še tako kompetentno napisan članek kakega akademika je od časopisa odvrnil še kakšnega bogaboječega laika.

Z izjemo zdravnika Dušana Kebra, ki v Sobotni prilogi na preprost, a živ in ne banalen način opisuje vprašanja zdravja in svoje stroke, filozofa Leva Krefta v Jani in prej v Razgledih ter ekonomista Janeza Šušteršiča tudi v Razgledih, v Sloveniji ni humanistov, ki bi znali iz svoje kože Intelektualca, Strokovnjaka in Varuha pečata. To poskušajo kolumnisti na kulturni strani Dela in drugih časopisov, pa se ne obnese najbolje ne za množice ne za izbrance. Nimajo te odprtosti, ironije, vseznalstva in virtuoznosti, kakršna odlikuje Večerovo kolumnistko, klasično filologinjo Svetlano Slapšak, ki je prvi del svoje serije “Ženske ikone XX. stoletja” pravkar izdala v najboljši slovenski knjigi esejev zadnje čase - seveda pa ona, značilno, “ni Slovenka”.

Preostaneta še Spomenka in Tine Hribar, ki se od časa do časa oglasita v zvezi z aktualnopolitičnim dogajanjem s svoje pozicije gurujev demokracije: glede na pričakovane reakcije njunih oponentov sta vedno berljiva, čeravno težka in usodnostna - a takšna sta navidez tudi slovenska politična vsakdanjost in njun domnevni vpliv nanjo. Mogoče se bo še kdaj reaktiviral Boštjan M. Zupančič, ki je uspešno - mislim bralcem všečno – gojil intelektualno kramljanje kot spoj politiziranja in psihologiziranja in manca-koširjevskega iskanja samega sebe, globljega jaza, duše in teh trivialnosti.

Prepričan sem, da so slovenske medijsko-intelektualne kapacitete kljub temu ogromne, le da na obeh straneh obstajajo zadržki in predsodki, ki preprečujejo, da bi prihajalo do transmisije mnenj, znanja in idej. Ko bo izumljena prava formula za udeležbo akademikov v medijih, bo teh žižkov in drugih profilov precej več. In še dobra novica: življenje v Sloveniji bo takrat vsaj videti pametnejše - še kdaj pozneje pa nemara tudi v resnici bo.

Pozno popoldne sem šel na Branik, kjer sem bil zmenjen z nekom, da mi proda “200 Motels” od Mothersov. Potem sem še nekaj časa sedel na vrtu, ampak sošolcev ni bilo od nikoder, zato sem šel domov. Na Ljubljani ni bilo nič, samo nek vzorec na ekranu. Bilo je jasno, da to ne more biti drugega, kakor da je Tito umrl, in čez nekaj minut se je dejansko pojavil Tomaž Terček. Mama je bila paf, oče pa tiho – kar je pri njem lahko pomenilo karkoli.

Zjutraj smo prišli v šolo v upanju, da bo vse odpadlo. In res so nas pustili pri miru do glavnega odmora, ko smo šli k Rusu za vogal in se prijetno zakadili. Potem je sledila komemoracija. Smešno nam je bilo karkoli, kaj šele take govorance. Zarotniško smo se spogledovali, češ, a ni noro, mi zadeti, okrog nas pa cmizdrijo. In ko je zadonelo “Druže Tito, mi ti se kunemo” – v sekundi me je obsedla misel, zakaj naglašajo kunfimo namesto kÛnemo!? –, se nismo niti ust potrudili odpirati. Za konec so nas peljali v Muzej NOB, da se vpišemo v žalno knjigo: ko sem prišel na vrsto, sem naredil križec. Ampak še vedno sem se ukvarjal s to mislijo: zakaj naglašajo kunfimo namesto kÛnemo!?

Taka je bila moja Titova smrt. Epilog je sledil čez kakšne tri tedne, ko smo na končnem izletu v Poreč pijančevali v nekem že prej, za nami pa še bolj razsutem bungalovu v Plavi laguni. Sredi noči je prišel varnostnik. Očitno ni bil problem nočni mir ter škoda in nesnaga, ki smo ju povzročali, ampak moralno vprašanje, kako se lahko tako zabavamo pičle tri tedne po Titovi smrti - moralo je biti okrog 25. maja, če že ni bil točno dan mladosti. Pa kaj? Ali ni bolj važno to, da bom jaz sam čez dva dni polnoleten?

Titova smrt je bila eden tistih dogodkov, ki se jih ljudje ne le spominjajo, ampak celo natanko vedo, kje so bili in kaj so počeli tisti dan. Vsi se spominjamo osebnih podrobnosti in nemara celo datumov pristanka Apolla 11 na Luni, Titove smrti, atentata na Lennona, prometne nesreče princese Diane in letalske nesreče Johna Kennedyja - starejši še drugih dogodkov, mlajši pač manj. Gre za nepomembne epizode, ki jih hranimo samo zato, ker jih je kulisa kolektivnega spomina fiksirala v nostalgične tabloje. Lahko pa je tudi obrnjeno: javnih dogodkov se spomnimo, če so sovpadli s čim bolj pomembnim, kar se je zgodilo nam osebno. Tako se recimo spomnim, kdaj je Džemal Bijedić dol padel z avionom, ker nam je v osmem razredu na ta račun odpadel šolski ples, pa atentata na Sadata, ker sem tistega dne prišel k vojakom, in začetka zalivske vojne, ki je izbruhnila točno v noči po smrti mojega očeta.

Razlog, da je okrog Tita kot osebnosti še vedno tak dvoumen cirkus, je ravno seštevek teh osebnih nostalgij - to ljudem zamegljuje realnejši, racionalno in politično kritičen pogled nazaj. Kolektivni spomin je varljiva stvar. Ljudje nočejo videti tistega, kar je v resnici bilo, ker bi pri tem v drugačni luči videli tudi lastno podobo iz preteklosti. Ta je bila skladna - ali vsaj vzročno povezana – z družbenim ozadjem, zato bi jo vsako prevrednotenje skazilo. Zato nas v bistvu ne sme čuditi, da so še vedno v obtoku te bizarne misli - bodisi izvirne ali posredovane –, da je bil Tito dejansko pozitivna zgodovinska osebnost za narode v nekdanji Jugoslaviji in pomemben tudi v mednarodnem merilu, velik mož, poštenjak, politični modrec, hraber borec, zvit strateg, pa še karizma, duhovitež, šarmer, uživač, elegan in ljubitelj žensk in pudlov za nameček. In če zgodovinska veda dokaže magari samo ščepec vsega tega, si glede na našo skupno politično, socialno in kulturno zgodovino še vedno ne zasluži nobenega komplimenta - ampak množice bo vseeno še kar naprej fasciniral iz tega preprostega razloga, ker so jim všeč njihove lastne minule osebne podobice.

Jaz pa se spomnim tudi vika in krika, ki je nastal na gimnaziji, ko se je na Leninovem trgu pojavil grafit “Kosovo republika”. Spomnim se ravnatelja, kako se je tresel, ko smo ob izključitvi sošolcev napovedali demonstracije, ker se je bal, da bi v politični situaciji to čisto drugače izpadlo. Spomnim se, da sem moral na poziv Civilne zaščite stražariti na nekem vogalu, če bi prišlo do nemirov ali nemara nebrzdanih izbruhov žalosti. Spomnim se, ko je bil ta naš Stalin z domnevno človeškim obrazom še živ, da se nismo mogli vsak dan voziti z avtom, ker je veljal režim par/nepar. Pozneje, ko ga ni bilo več, se spomnim, da so nam odklapljali elektriko. To so spomini, ki jim ne vem datumov. Ne vtisne se vsaka neumnost v človeka na tak način, da bi se je živo spominjal - se pa pozna. To je še danes del mene. Ni mi bilo hudega, ker sem bil ciciban, pionir, mladinec, pubertetnik. Toda lahko bi doživljal tudi kaj boljšega. In če na to pomislim, mi gre moj jaz iz tistih časov na živce enako kakor tisti, ki je za to bil v glavnem zaslužen.

Nostalgija je v bistvu narcisoidnost: kolektivni spomin je možno očistiti samo tako, da začnemo pri svojih osebnih spominih. Ali kot pravi stari slogan: “Dok je bilo Tita, bilo je i šita!” Že mogoče. Ampak če odštejem Motherse, je bil šit tudi nasploh.

Društvo novinarjev Slovenije je v četrtek debatiralo na temo, ali drži trditev State Departmenta v poročilu o stanju medijev v Sloveniji, da “utegne biti poročanje o notranjepolitičnih vprašanjih do neke mere pod vplivom samocenzure in posrednih političnih pritiskov”. Razlog naj bi bil seveda ta, da je “v državi več kot štirideset let vladal avtoritarni komunistični sistem”.

Vprašanja samocenzuriranja ne smemo jemati dobesedno: ne gre za to, da bi novinar kaj ostrega napisal, se potem nenadoma zamislil, češ, ups, ta je pa prehuda, in stavek zbrisal. Bodimo iskreni: kolikor samocenzura obstaja, je usedlina dolgoletne ideološke indoktrinacije. Naš današnji občutek svobode, smisel za svobodo govora in druge svoboščine, naše politične, pa tudi osebne vrednote so pogojeni z okviri, ki so nas omejevali do pred desetimi, petnajstimi leti. Iluzorno bi bilo trditi, da razmišljamo enako kakor tisti, ki v demokratičnih sistemih živijo že petdeset, sto, dvesto let. To preprosto ni možno.

Eni so to indoktrinacijo sprejemali kot nekaj samoumevnega. Drugi so v zapovedano ideologijo celo iskreno verjeli. Tretji so se ji upirali z disidentsko skepso ali celo z javnim angažmajem. Četrti spet so jo prenašali z mešanico civilne nonšalance ter intimnega ali magari javnega cinizma. Vsak po svoje smo živeli z občutkom utesnjenosti ali z občutkom svobode ali obojega. Življenje ni bilo tako enoznačno, kakor dandanes domnevajo spreobrnjenci. Vendar je dejstvo, da nekdanji konformizem ali upor ali neka srednja pot po preskoku v načelno svobodo ne morejo biti produktivno izhodišče za nikogar, če se pri tem ne zavedamo, da se mora nekje poznati, odkod prihajamo: da je naš občutek za svobodo na nek način pervertiran. V tem smislu je samocenzura dejstvo. Za večino ljudi – seveda ne samo novinarjev – je neizogibna, saj se je racionalno sploh ne zavedajo. To nima nič opraviti s pokončnostjo. Gre za druge karakterne in intelektualne lastnosti, ki odlikujejo le redke, močne posameznike.

Urad predsednika Republike je naprimer zlahka in navidez učinkovito zabil Delo, ki je v šaljivi rubriki - drugam take reči po neki logiki kdo ve zakaj ne spadajo – diverzantsko in nepredvidljivo pripomnilo, da je Kučan Mercatorjev “komercialist”, če v nekaj dneh pripelje v Jankovićev megamarket kar dva državnika sosednjih držav, že prej pa se je udeležil proslave petdesetletnice podjetja. Uradu ni bilo treba drugega kot spomniti, da se je predsednik udeležil tudi štiridesetletnice Dela in da vsako leto počasti s svojo prezenco tudi oglaševalski festival Zlati boben, ki je s taistim časnikom povezan osebno prek člana njegove uprave. Če prej nismo vzkliknili ups, imamo zdaj lepo priložnost.

Že pred leti sem napisal, da se Kučan udeležuje “vsake pasje procesije”. Ampak poglejte zdaj: kritika je postala argument kritiziranega! Dejstvo, da se Kučan udeležuje sprevodov različnih pasem psov - od rotvajlerjev in nemških ovčarjev, kajneda, pa do višavcev, pudlov in čivav –, bi moralo biti za novinarje zadosten razlog, da verjamejo, da so si vsi kužki med seboj enaki. Od novinarjev in od javnosti pričakujejo, da potlačimo ta svoj naravnost pasje nezmotljivi občutek, da tu nekaj ni v redu. Da pač ni moralno, če predsednik lobira v interesu velikih direktorjev. Da to ni prav, četudi ne dela formalno nič narobe in se bog ne daj ne okorišča niti z zastonj sedežem na tekmah ali celo s špecerijo. (Si predstavljate? Posebna akcija! Vsako nedeljo zadnjih petnajst minut pred zapiranjem 10 % popusta za predsednike!) Da tistim, ki so že itak tako močni, da lahko pokupijo pol države, pri tem pomaga še predsednik taiste, in to z zvezami pri državnikih sosednjih, da bodo pokupili še četrt teh!

Predsednik je v nezavidljivem položaju. Če dela uslugo Jankoviću, nismo zadovoljni. Če jo dela nekemu malemu, obskurnemu, benignemu, dobronamernemu društvu, tudi nismo zadovoljni. Celo če jo dela starim partizanom, smo bolj zadovoljni. Ampak to, da nam kakor da nikdar ni prav, s kom se protokolarno druži, seveda ni naš problem - ali pa se glede tega pretvarjamo. Roko na srce bomo tudi mi prišli na vrsto, da nam izkaže čast, in potem bodo v kabinetu še tako prijazni, da nam bodo poslali fotografijo, na kateri z njim kramljamo. Kdo bo sprevidel razliko med vljudnim odzivom povabilu in grebatorstvom? In kdo lahko njegovim svetovalcem svetuje, naj svoje goste raje pelje na gledališko predstavo - no, ne ravno v Lutkovno – ali na razstavo ali naj jim pokaže kakšno lepo arhitekturo, namesto da jim razkazuje nakupovalni center kot neko čudo povojnega napredka? Ali v katero predmestno nouveaux-riches restavracijo naj hodi na večerje ali kateri iks-ipsilon podjetniški srenji naj pusti, da se tam nanj lepi?

To je naš problem in hkrati ni: je, če se nam argument, da predsednik vseh hodi na prireditve vseh, zdi samoumeven, in ni, če zaupamo svojemu občutku – bolj ko je oseben, bolj je tudi državljanski – za prav in pravičnost. Pustiti se begati formalnim demokratičnim pravilom pomeni podlegati samocenzuri.