Pasje procesije že. Ampak katerih pasem?

Ponedeljek, 1. maj 2000

Društvo novinarjev Slovenije je v četrtek debatiralo na temo, ali drži trditev State Departmenta v poročilu o stanju medijev v Sloveniji, da “utegne biti poročanje o notranjepolitičnih vprašanjih do neke mere pod vplivom samocenzure in posrednih političnih pritiskov”. Razlog naj bi bil seveda ta, da je “v državi več kot štirideset let vladal avtoritarni komunistični sistem”.

Vprašanja samocenzuriranja ne smemo jemati dobesedno: ne gre za to, da bi novinar kaj ostrega napisal, se potem nenadoma zamislil, češ, ups, ta je pa prehuda, in stavek zbrisal. Bodimo iskreni: kolikor samocenzura obstaja, je usedlina dolgoletne ideološke indoktrinacije. Naš današnji občutek svobode, smisel za svobodo govora in druge svoboščine, naše politične, pa tudi osebne vrednote so pogojeni z okviri, ki so nas omejevali do pred desetimi, petnajstimi leti. Iluzorno bi bilo trditi, da razmišljamo enako kakor tisti, ki v demokratičnih sistemih živijo že petdeset, sto, dvesto let. To preprosto ni možno.

Eni so to indoktrinacijo sprejemali kot nekaj samoumevnega. Drugi so v zapovedano ideologijo celo iskreno verjeli. Tretji so se ji upirali z disidentsko skepso ali celo z javnim angažmajem. Četrti spet so jo prenašali z mešanico civilne nonšalance ter intimnega ali magari javnega cinizma. Vsak po svoje smo živeli z občutkom utesnjenosti ali z občutkom svobode ali obojega. Življenje ni bilo tako enoznačno, kakor dandanes domnevajo spreobrnjenci. Vendar je dejstvo, da nekdanji konformizem ali upor ali neka srednja pot po preskoku v načelno svobodo ne morejo biti produktivno izhodišče za nikogar, če se pri tem ne zavedamo, da se mora nekje poznati, odkod prihajamo: da je naš občutek za svobodo na nek način pervertiran. V tem smislu je samocenzura dejstvo. Za večino ljudi – seveda ne samo novinarjev – je neizogibna, saj se je racionalno sploh ne zavedajo. To nima nič opraviti s pokončnostjo. Gre za druge karakterne in intelektualne lastnosti, ki odlikujejo le redke, močne posameznike.

Urad predsednika Republike je naprimer zlahka in navidez učinkovito zabil Delo, ki je v šaljivi rubriki – drugam take reči po neki logiki kdo ve zakaj ne spadajo – diverzantsko in nepredvidljivo pripomnilo, da je Kučan Mercatorjev “komercialist”, če v nekaj dneh pripelje v Jankovićev megamarket kar dva državnika sosednjih držav, že prej pa se je udeležil proslave petdesetletnice podjetja. Uradu ni bilo treba drugega kot spomniti, da se je predsednik udeležil tudi štiridesetletnice Dela in da vsako leto počasti s svojo prezenco tudi oglaševalski festival Zlati boben, ki je s taistim časnikom povezan osebno prek člana njegove uprave. Če prej nismo vzkliknili ups, imamo zdaj lepo priložnost.

Že pred leti sem napisal, da se Kučan udeležuje “vsake pasje procesije”. Ampak poglejte zdaj: kritika je postala argument kritiziranega! Dejstvo, da se Kučan udeležuje sprevodov različnih pasem psov – od rotvajlerjev in nemških ovčarjev, kajneda, pa do višavcev, pudlov in čivav –, bi moralo biti za novinarje zadosten razlog, da verjamejo, da so si vsi kužki med seboj enaki. Od novinarjev in od javnosti pričakujejo, da potlačimo ta svoj naravnost pasje nezmotljivi občutek, da tu nekaj ni v redu. Da pač ni moralno, če predsednik lobira v interesu velikih direktorjev. Da to ni prav, četudi ne dela formalno nič narobe in se bog ne daj ne okorišča niti z zastonj sedežem na tekmah ali celo s špecerijo. (Si predstavljate? Posebna akcija! Vsako nedeljo zadnjih petnajst minut pred zapiranjem 10 % popusta za predsednike!) Da tistim, ki so že itak tako močni, da lahko pokupijo pol države, pri tem pomaga še predsednik taiste, in to z zvezami pri državnikih sosednjih, da bodo pokupili še četrt teh!

Predsednik je v nezavidljivem položaju. Če dela uslugo Jankoviću, nismo zadovoljni. Če jo dela nekemu malemu, obskurnemu, benignemu, dobronamernemu društvu, tudi nismo zadovoljni. Celo če jo dela starim partizanom, smo bolj zadovoljni. Ampak to, da nam kakor da nikdar ni prav, s kom se protokolarno druži, seveda ni naš problem – ali pa se glede tega pretvarjamo. Roko na srce bomo tudi mi prišli na vrsto, da nam izkaže čast, in potem bodo v kabinetu še tako prijazni, da nam bodo poslali fotografijo, na kateri z njim kramljamo. Kdo bo sprevidel razliko med vljudnim odzivom povabilu in grebatorstvom? In kdo lahko njegovim svetovalcem svetuje, naj svoje goste raje pelje na gledališko predstavo – no, ne ravno v Lutkovno – ali na razstavo ali naj jim pokaže kakšno lepo arhitekturo, namesto da jim razkazuje nakupovalni center kot neko čudo povojnega napredka? Ali v katero predmestno nouveaux-riches restavracijo naj hodi na večerje ali kateri iks-ipsilon podjetniški srenji naj pusti, da se tam nanj lepi?

To je naš problem in hkrati ni: je, če se nam argument, da predsednik vseh hodi na prireditve vseh, zdi samoumeven, in ni, če zaupamo svojemu občutku – bolj ko je oseben, bolj je tudi državljanski – za prav in pravičnost. Pustiti se begati formalnim demokratičnim pravilom pomeni podlegati samocenzuri.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 1. Maj, 2000 ob 12:49 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.