4. Maja 1980 sem od nekoga kupil “200 motels” od Mothersov

Sobota, 6. maj 2000

Pozno popoldne sem šel na Branik, kjer sem bil zmenjen z nekom, da mi proda “200 Motels” od Mothersov. Potem sem še nekaj časa sedel na vrtu, ampak sošolcev ni bilo od nikoder, zato sem šel domov. Na Ljubljani ni bilo nič, samo nek vzorec na ekranu. Bilo je jasno, da to ne more biti drugega, kakor da je Tito umrl, in čez nekaj minut se je dejansko pojavil Tomaž Terček. Mama je bila paf, oče pa tiho – kar je pri njem lahko pomenilo karkoli.

Zjutraj smo prišli v šolo v upanju, da bo vse odpadlo. In res so nas pustili pri miru do glavnega odmora, ko smo šli k Rusu za vogal in se prijetno zakadili. Potem je sledila komemoracija. Smešno nam je bilo karkoli, kaj šele take govorance. Zarotniško smo se spogledovali, češ, a ni noro, mi zadeti, okrog nas pa cmizdrijo. In ko je zadonelo “Druže Tito, mi ti se kunemo” – v sekundi me je obsedla misel, zakaj naglašajo kunfimo namesto kÛnemo!? –, se nismo niti ust potrudili odpirati. Za konec so nas peljali v Muzej NOB, da se vpišemo v žalno knjigo: ko sem prišel na vrsto, sem naredil križec. Ampak še vedno sem se ukvarjal s to mislijo: zakaj naglašajo kunfimo namesto kÛnemo!?

Taka je bila moja Titova smrt. Epilog je sledil čez kakšne tri tedne, ko smo na končnem izletu v Poreč pijančevali v nekem že prej, za nami pa še bolj razsutem bungalovu v Plavi laguni. Sredi noči je prišel varnostnik. Očitno ni bil problem nočni mir ter škoda in nesnaga, ki smo ju povzročali, ampak moralno vprašanje, kako se lahko tako zabavamo pičle tri tedne po Titovi smrti – moralo je biti okrog 25. maja, če že ni bil točno dan mladosti. Pa kaj? Ali ni bolj važno to, da bom jaz sam čez dva dni polnoleten?

Titova smrt je bila eden tistih dogodkov, ki se jih ljudje ne le spominjajo, ampak celo natanko vedo, kje so bili in kaj so počeli tisti dan. Vsi se spominjamo osebnih podrobnosti in nemara celo datumov pristanka Apolla 11 na Luni, Titove smrti, atentata na Lennona, prometne nesreče princese Diane in letalske nesreče Johna Kennedyja – starejši še drugih dogodkov, mlajši pač manj. Gre za nepomembne epizode, ki jih hranimo samo zato, ker jih je kulisa kolektivnega spomina fiksirala v nostalgične tabloje. Lahko pa je tudi obrnjeno: javnih dogodkov se spomnimo, če so sovpadli s čim bolj pomembnim, kar se je zgodilo nam osebno. Tako se recimo spomnim, kdaj je Džemal Bijedić dol padel z avionom, ker nam je v osmem razredu na ta račun odpadel šolski ples, pa atentata na Sadata, ker sem tistega dne prišel k vojakom, in začetka zalivske vojne, ki je izbruhnila točno v noči po smrti mojega očeta.

Razlog, da je okrog Tita kot osebnosti še vedno tak dvoumen cirkus, je ravno seštevek teh osebnih nostalgij – to ljudem zamegljuje realnejši, racionalno in politično kritičen pogled nazaj. Kolektivni spomin je varljiva stvar. Ljudje nočejo videti tistega, kar je v resnici bilo, ker bi pri tem v drugačni luči videli tudi lastno podobo iz preteklosti. Ta je bila skladna – ali vsaj vzročno povezana – z družbenim ozadjem, zato bi jo vsako prevrednotenje skazilo. Zato nas v bistvu ne sme čuditi, da so še vedno v obtoku te bizarne misli – bodisi izvirne ali posredovane –, da je bil Tito dejansko pozitivna zgodovinska osebnost za narode v nekdanji Jugoslaviji in pomemben tudi v mednarodnem merilu, velik mož, poštenjak, politični modrec, hraber borec, zvit strateg, pa še karizma, duhovitež, šarmer, uživač, elegan in ljubitelj žensk in pudlov za nameček. In če zgodovinska veda dokaže magari samo ščepec vsega tega, si glede na našo skupno politično, socialno in kulturno zgodovino še vedno ne zasluži nobenega komplimenta – ampak množice bo vseeno še kar naprej fasciniral iz tega preprostega razloga, ker so jim všeč njihove lastne minule osebne podobice.

Jaz pa se spomnim tudi vika in krika, ki je nastal na gimnaziji, ko se je na Leninovem trgu pojavil grafit “Kosovo republika”. Spomnim se ravnatelja, kako se je tresel, ko smo ob izključitvi sošolcev napovedali demonstracije, ker se je bal, da bi v politični situaciji to čisto drugače izpadlo. Spomnim se, da sem moral na poziv Civilne zaščite stražariti na nekem vogalu, če bi prišlo do nemirov ali nemara nebrzdanih izbruhov žalosti. Spomnim se, ko je bil ta naš Stalin z domnevno človeškim obrazom še živ, da se nismo mogli vsak dan voziti z avtom, ker je veljal režim par/nepar. Pozneje, ko ga ni bilo več, se spomnim, da so nam odklapljali elektriko. To so spomini, ki jim ne vem datumov. Ne vtisne se vsaka neumnost v človeka na tak način, da bi se je živo spominjal – se pa pozna. To je še danes del mene. Ni mi bilo hudega, ker sem bil ciciban, pionir, mladinec, pubertetnik. Toda lahko bi doživljal tudi kaj boljšega. In če na to pomislim, mi gre moj jaz iz tistih časov na živce enako kakor tisti, ki je za to bil v glavnem zaslužen.

Nostalgija je v bistvu narcisoidnost: kolektivni spomin je možno očistiti samo tako, da začnemo pri svojih osebnih spominih. Ali kot pravi stari slogan: “Dok je bilo Tita, bilo je i šita!” Že mogoče. Ampak če odštejem Motherse, je bil šit tudi nasploh.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 6. Maj, 2000 ob 12:53 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.