od matije čopa do slavoja žižka

Sobota, 13. maj 2000

Angleži jim pravijo “media dons”. Gre za visokošolske profesorje, humaniste iz akademske sfere, ki se pojavljajo v medijih: objavljajo tekste v popularnem tisku, dajejo intervjuje, nastopajo na televiziji v okroglih mizah.

Slovenskemu medijskemu prostoru ta profil ni tuj. Posebnega izraza zanj sicer ni, lahko pa bi mu rekli medijski žižek: ideal, če že ne prototip je naš vrli Slavoj, ki vse ve in navdušuje, ne ljubi pa se mu v medijih pretirano nastopati. Vsi drugi so bolj medijski čopi – po analogiji s Prešernovim epigramom na Matijo Čopa, ki da je dan na dan požiral knjige, a ni od sebe dal nobene fige.

Univerzitetni intelektualci imajo težave z mediji, ti pa z njimi. Njihov problem z mediji je, da neradi sodelujejo (zlasti s časopisi, saj pisanje zahteva več časa). Razlogov za to je več: ob rednem delu jim ne ostaja veliko časa; njihove predstave o količini časa in truda, potrebnih za izdelavo teksta, so drugačne od novinarskih; mnogim se to nasploh zdi nevredno; stimulacije za pojavljanje v medijih ne čutijo v materialnem smislu ne v smislu prestiža, saj jim gre bolj za akademsko kariero; to si lahko uspešneje izgrajujejo – in si jo tudi morajo – z objavljanjem v omejenih krogih strokovnih publikacij, za kar dobivajo točke za habilitacijo; nenazadnje pa jih stvari, o katerih mediji poskušajo iz njih izvleči mnenje, velikokrat niti ne zanimajo.

Problemi medijev z akademiki pa so, da jih večina ne zna (ali noče) pisati medijsko privlačno; da se ne držijo rokov in dolžin; da vztrajajo pri fusnotah; da protestirajo, če jim spreminjaš dolgočasne naslove; itd. – naporno.

Lahko pa je z njimi tudi veselo. Takšna primera – ali že kar podzvrsti, imenovani po njunih ustanoviteljih – sta medijska manca in medijski debeljak. Brez Koširjeve dandanes ne gre: kot sama po sebi hvaležna tema in obenem dobaviteljica pisanih materialov in dogodkov je razprodana – mislim do točke, ko to odkupijo mediji kot posredniki; kako to potem konzumirajo tisti, v čigar interesu naj bi te avkcije potekale, in kaj še ima to opraviti s humanistiko, pa več ne vemo. No, če je kdorkoli v Sloveniji “media don” v tujem pomenu te besede, pa je to Aleš Debeljak. On je nesporno pozitivna figura, ki že od začetka kariere presega izolacijo akademizma z digresijami v javne in popularne zadeve, in to ne le v zvezi s politiko in vprašanjem naroda kakor običajni angažirani profesorji. Žal pa je malo samovšečen in ga zanaša v samobanaliziranje od manekenskega poziranja mimo razlag intimnosti v stilu estradnih zvezd do nastopanja v reklamah.

Povpraševanje po medijskih akademikih je zadnje čase vse manjše, kar je seveda posledica komercializiranja in preproščenja vsebin medijev. Roko na srce je veliko uporabnih profesorjev tudi dolgočasnih: kakor sami neradi pišejo, jih uredniki neradi objavljajo – bolj iz občutka dolžnosti do pomembne teme in v interesu kompetentnosti časopisa kakor pa zaradi berljivosti in zanimivosti. Mene vprašajte: vsak še tako dober članek, ki ga je za Razglede napisal kak publicist, je še malo zmanjšal pripravljenost akademikov, da tudi sami kaj prispevajo za časopis; in vsak še tako kompetentno napisan članek kakega akademika je od časopisa odvrnil še kakšnega bogaboječega laika.

Z izjemo zdravnika Dušana Kebra, ki v Sobotni prilogi na preprost, a živ in ne banalen način opisuje vprašanja zdravja in svoje stroke, filozofa Leva Krefta v Jani in prej v Razgledih ter ekonomista Janeza Šušteršiča tudi v Razgledih, v Sloveniji ni humanistov, ki bi znali iz svoje kože Intelektualca, Strokovnjaka in Varuha pečata. To poskušajo kolumnisti na kulturni strani Dela in drugih časopisov, pa se ne obnese najbolje ne za množice ne za izbrance. Nimajo te odprtosti, ironije, vseznalstva in virtuoznosti, kakršna odlikuje Večerovo kolumnistko, klasično filologinjo Svetlano Slapšak, ki je prvi del svoje serije “Ženske ikone XX. stoletja” pravkar izdala v najboljši slovenski knjigi esejev zadnje čase – seveda pa ona, značilno, “ni Slovenka”.

Preostaneta še Spomenka in Tine Hribar, ki se od časa do časa oglasita v zvezi z aktualnopolitičnim dogajanjem s svoje pozicije gurujev demokracije: glede na pričakovane reakcije njunih oponentov sta vedno berljiva, čeravno težka in usodnostna – a takšna sta navidez tudi slovenska politična vsakdanjost in njun domnevni vpliv nanjo. Mogoče se bo še kdaj reaktiviral Boštjan M. Zupančič, ki je uspešno – mislim bralcem všečno – gojil intelektualno kramljanje kot spoj politiziranja in psihologiziranja in manca-koširjevskega iskanja samega sebe, globljega jaza, duše in teh trivialnosti.

Prepričan sem, da so slovenske medijsko-intelektualne kapacitete kljub temu ogromne, le da na obeh straneh obstajajo zadržki in predsodki, ki preprečujejo, da bi prihajalo do transmisije mnenj, znanja in idej. Ko bo izumljena prava formula za udeležbo akademikov v medijih, bo teh žižkov in drugih profilov precej več. In še dobra novica: življenje v Sloveniji bo takrat vsaj videti pametnejše – še kdaj pozneje pa nemara tudi v resnici bo.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 13. Maj, 2000 ob 12:53 v kategoriji Kolumne, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.