Dosje xenos: uvozili smo bajuka, izvozimo jančarja

Sobota, 20. maj 2000

So Slovenci res ksenofobični, kakor piše Drago Jančar v prejšnji Sobotni? Morda. Toda če to drži, o tem že ni mogoče sklepati na podlagi tega, da je Dejan Pušenjak – spet to Delo pač in ta priloga – napisal, da je izvolitev Andreja Bajuka za mandatarja “gromozanska nenavadnost”.

V polemiko z Jančarjem se ne spuščam zato, ker bi hotel braniti kolega in časopis ali prilogo – vest pri meni prevladuje nad privrženostjo –, temveč zato, ker je Jančarjev tekst ena največjih neumnosti in svetohlinstev, kar jih je bilo zadnje čase objavljenih v slovenskem tisku.

Jančar je preveč politično zadrt, da bi znal izkoristiti svojo intelektualno lucidnost in sposobnost izražanja. Očitno je bil ob Bajukovi izvolitvi preprosto preveč srečen, da bi spregledal, da jo je mandatar še dobro odnesel: pri vseh pomislekih ni šlo za kaj drugega kakor za razumljivo negotovost ob prihodu in nastopu človeka, ki je osebno in politično za javnost neznanka. V tem primeru mediji nikakor niso prekoračili ne profesionalne ne politične korektnosti: objavljeno ni bilo nič osebno žaljivega, temveč kvečjemu politično skeptični komentarji – pač v nasprotju z Jančarjevimi prepričanji, kar pa je bilo zanj že dovolj, da je zadevo prenapihnil in doktoriral iz slovenske ksenofobije. Kaj si bo bogi Bajuk mislil? Očitno že tako ali tako preveč posluša svoje trapaste medijske svetovalce in si pusti tveziti karkoli, če je doslej dal intervjuje samo za Mag, prilogo Slovenskih novic Plus in Brazde. Halo?

Če Jančar hoče veljati za moralno avtoriteto, mu svetujem, naj nikar ne bo tako predvidljiv. Človek, ki se drži svojih etičnih principov, mora vedno presenečati v smislu izstopanja iz okvirov pričakovanega mišljenja, če želi, da ga ljudje resno jemljejo. Čeprav sva oba ateista in antiklerikalca, sem pred časom jaz in ne Jančar branil nadškofa Rodeta pred resnično popadljivimi mediji – to samo kot primer, bog ne daj vzor. On pa se očitno čuti dolžnega zagovarjati samo tiste, ki so mu ideološko pri srcu in s katerimi se politično strinja. Predstavljajte si, da bi Sagadin sodil na tekmi Union Olimpije!

Osebnosti, kakršna je Bajuk, Jančarja najbrž fascinirajo še iz časov, ko je raziskoval usode emigrantov v Argentini. Dopuščam možnost, da te ljudi bolje pozna od drugih smrtnikov. Vendar tudi domnevam, da Jančar njihov psihološki in politični profil idealizira iz preprostega razloga, ker je bilo simpatiziranje z njimi v starih časih prepovedano in je sam zaradi tega tudi krivično končal v zaporu. Mi drugi pa na emigrante ali celo povratnike iz emigracije gledamo drugače. V njih ne vidimo odrešenikov, ker nas nekateri prepričujejo ravno v nasprotno: da so sami razumljivo užaljeni in zagrenjeni pravičniki, nas pa jemljejo kot po zaslugi režima, ki je njih pognal po svetu, za sposobnost politične presoje prikrajšane revčke. V tem je gotovo tragika razseljenih oseb, te dileme med odločilnostjo bodisi genov ali okolja – kot pristni konzervativci verjamejo v prvo –, ko obenem so in niso “naši”.

To Jančar razume, toda pri tem ne vidi nečesa drugega. Če njegov očitek ksenofobije zmanjšamo na realno mero, je skepsa do Bajuka samo druga beseda za domoljubje, da si lahko iz lastnih vrst izberemo premiera. Zlasti na političnem nivoju je to razumljivo, in v moderni politični zgodovini ne poznam podobnega primera razen perujskega predsednika, ki je Japonec, pa še on naturaliziran od rojstva.

In še ni konec Jančarjeve zaslepljenosti. Kar on na enem bregu imenuje ksenofobija, je lahko na drugem hlapčevstvo. Kako zlahka se povprečneži na oblasti pustijo fascinirati pametnim tujcem – v narekovajih ali brez – in s tem kompenzirajo pomanjkanje lastne avtoritete in kompetentnosti! In kako hitro in poceni nam potem servirajo to večno modrost, da ne bodimo tako trmasti in si dajmo kaj dopovedati ljudem iz belega sveta. Pri vseh velikih in malih rečeh, pri katerih se Slovenci pretvarjajo, kakor da svet okrog njih ne obstaja, je to največkrat seveda čista demagogija. No, Jančarjeva politična opcija ima s tem izkušnje še iz časov, ko je Peterle prodajal Jeffreyja Sachsa.

Z jemanjem mandatarja v zaščito Jančar v bistvu brani tiste, ki so Bajuka pripeljali na volitve. Njegova pravica je kakopak, da se z njimi politično strinja. Toda po drugi strani je za intelektualca absurdno, če se peča z ljudmi, ki so dokazano najmanj tako antiintelektualni – da ne bom po nepotrebnem zaostroval zadev – kakor dosedanja oblast. To pa je spet sindrom slovenskega intelektualca, ki raje posluša vabeče glasove političnih siren, kakor pa da bi sklepal koalicije s sorodnejšimi, četudi drugače politično prepričanimi dušami. Nekega dne bo spet izgubil iluzije in bo spet pisal eseje o tem, kako se čuti “xenosa”. Meni se bo takrat še manj smilil, saj imam že zdaj dovolj usodnejših razlogov – kulturnih, socialnih, celo eksistencialnih –, da se kot tujec počutim tudi sam.

Tujstvo se mi zdi popolnoma normalna in nujna pozicija vsakega intelektualca – in “gromozanska nenavadnost” je kvečjemu to, da Jančar tega ne dojema.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 20. Maj, 2000 ob 12:55 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.