Ostati zaprt v svoji sobi

Sobota, 27. maj 2000

Vsem, ki se trapite z idejo, da je lepo biti Slovenec, in ste na to tudi ponosni, bi rad naštel nekaj dejstev, ki dokazujejo, da gre za pomoto.

Živite v banana republiki, v kateri so poslanci idioti, ki ne znajo niti glasovnice pravilno obkrožiti, kaj šele križec in krogec pravilno razumeti. Sami ste hoteli samostojno državo. Niste pa pomislili, da tisti, ki jih boste svobodno volili, da vodijo državo v vašem imenu, morda za to niso dovolj pametni. Misel, da v Sloveniji ni dovolj politične inteligence, da bi kot država normalno funkcionirala, je bila in je še vedno tako rekoč veleizdajalska. Štirim milijonom pridnih rok se ni bilo treba bati za prihodnost: a kaj naj te roke delajo brez devetdesetih pametnih glav v parlamentu plus kakšnih dvajsetih v vladi?

Živite v državi, v kateri vam perejo možgane z debilnimi izjavami, ki se jim lahko smejite, pozabiti pa jih ne morete. Gobezdav poslanec pravi, da bo nova vlada prepovedala rock koncerte. Sluzasta novinarka opisuje “lepe zelene oči” v. d. predsednika vlade in mu pred kamerami podari za rojstni dan lesenega medvedka. Frustrirani kandidat za ministra napoveduje “pismo drhali”. Konzumiranje slovenskih medijev je postalo čista indoktrinacija. V strahu pred politiko nam prodajajo histerično korektnost, ki ne dela razlik med pomembnim in nepomembnim, pametnim in nespametnim. Vse je novica, brez komentarja. Z aroganco do politike pa samo še brišejo mejo med hujskaštvom in argumentiranjem. Vse je komentar, nič ni novica.

Živite v državi, v kateri vas bo na veke vekov amen teplo po glavi, da je Slovencev samo dva milijona. Tako majhna država, pa toliko dobrih športnikov, pravijo. Ampak drugim vendar ni treba tekmovati v mednarodni konkurenci, če nočejo, ali pa to po definiciji njihovega poklica sploh ni mogoče! Ozko okolje je obsojeno na povprečnost. Rojeva se malo genijev, pa še ti zakrnijo. Nadpovprečne lastnosti, kakršne so pamet, domišljija, ustvarjalnost so pri vseh narodih porazdeljene po Gaussovi krivulji, vendar je njihov učinek odvisen od absolutne vsote posameznikov, ki jih premorejo. Takih ljudi je povsod bistveno manj kakor povprečnih in podpovprečnih skupaj, vendar se to dejstvo ne pozna v vseh okoljih enako: pamet rabi več glav kakor duhovna lenoba, da preseže kritično maso in da od nje nekaj je.

Živite v državi, v kateri se vedno nekaj ne splača, ker je premalo ljudi. Karkoli je vezano na slovenski jezik in pri tem še tako ali drugače kulturno – beri: nadpovprečno –, je nerentabilno. Biti knjižni založnik se komajda splača celo v primeru, če izdajajo trivialnosti. Če pa hočejo izdati dobro knjigo, morajo avtorja ali prevajalca mastno podplačati – tudi če izdajo subvencionira država –, da ne zabredejo v (preveliko) izgubo. Slovenci bi že imeli svoje dragocene knjige, ki da že cela stoletja delajo iz njih narod, ampak da ne bi slučajno kdo na ta račun zaslužil. A kakorkoli, bolj se splača biti medijski založnik: tu je dandanes domnevno veliko denarja, vsaj za slovenske pojme. Pa vendar je pri nakladah do ali okrog sto tisoč vse skupaj še vedno drobiž: jaz sam sem recimo plačan najmanj osemkrat slabše od najbolj branih kolumnistov v drugih državah, ki pišejo za dnevnike v nakladah od pol milijona navzgor, nenazadnje pa tudi opažam, da so ti časopisi tudi bistveno kvalitetnejši od slovenskih, ker si (lahko) več privoščijo.

Živite v državi, v kateri ste srečni, ker imate dve univerzi in vrhunske znanstvenike – ti pa morajo moledovati za sredstva za raziskave, literaturo, štipendije, kongrese, ker jih je pač samo za nekaj promilov od teh slavnih dveh milijonov. V Sloveniji ste srečni, če lahko vsake toliko časa greste na kak dober koncert ali gledališko predstavo, si ogledate razstavo. Srečni ste, ker imate cel kup teatrov in dve operi in tri simfonične orkestre in Cankarjev dom. Srečni ste, če kdaj kak arhitekt zgradi opazno hišo. Vsake toliko kdaj komu podelite kakšno nagrado, ki si jo morda celo res zasluži, v glavnem pa se s tem prepričujete, da samo tekmovalnost presega povprečje.

Ampak iz tega ne morete. Biti Slovenec je davek na dodano vrednost povprečja: vaša sreča izvira iz vzhičenosti nad dejstvom, da je to sploh možno, da ima en tak majhen narod vse te kulturne dobrine, ki jih naštevam, plus gospodarstvo in politiko, vojsko in policijo, pa še Bled, Piran, Triglav in Postojnsko jamo za nameček. Karkoli je slovensko, velja za boljše, kakor objektivno je. Realne okoliščine ne dajejo možnosti, da bi bila Slovenija bistveno drugačna, lahko pa bi bilo bistveno boljša, če bi vse te reči jemali kot nekaj samoumevnega, ne pa izjemnega. Zataknite si nekam svoj ponos – naj vam bo raje nerodno. Bo bolj produktivno.

Javno, še posebej pa politično življenje v Sloveniji je postalo tako duhamorno in utrujajoče, da tistim, ki mislijo drugače in o drugih rečeh, ne preostane drugega, kakor da se zaprejo v svoje sobe. Saj je že Pascal v “Mislih” napisal: “Vsa človekova nesreča izvira iz tega, da ne zna ostati zaprt v svoji sobi.” Vprašanje je samo, kako izklopiti.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 27. Maj, 2000 ob 12:55 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.