Zobe umit pa spat?

Ponedeljek, 29. maj 2000

Za vedno so minili časi, ko sva s Tadejem Zupančičem v Delu objavljala podlistek o nočnem življenju v Ljubljani. Pod naslovom “Življenje je lajf” sva poleti 1989 obdelala tistih nekaj lokalov, ki so takrat kaj pomenili za socialo mladih.

Stvari so bile preproste in pregledne: eni so hodili ob teh in teh dnevih v ta in ta lokal ob tej in tej uri na to in to vrsto zabave, drugi in tretji in tako naprej pa spet popolnoma drugače. Nora osemdeseta leta so bila na koncu in vrhuncu: v primerjavi z neskončno redkejšimi možnostmi izbire načinov življenja v javnih prostorih še nekaj let pred tem se je zdelo, da se odpira svet.

Iz sedanje perspektive pa je videti, da so to bila le vajeniška leta družabnega življenja. Že za podobno stopnjo publicistično-reportažne in sociološke natančnosti, kakršna je morala zadoščati za “Življenje je lajf”, bi bilo pri današnjem številu lokalov in segmentov ljudi, ki jih obiskujejo, namesto tedna dni potrebnih več mesecev konstantne empirije, seveda pa tudi temu primerno dolg in enciklopedičen tekst.

Število in zasedenost lokalov naraščata iz dneva v dan ter podnevi in ponoči. Dejansko se zdi neverjetno, koliko je vseh teh ljudi, ki si tako nonšalantno jemljejo čas za posedanje v lokalih in pitje vsega živega od radenske do najtršega alkohola. Sploh se ne čudim, da se fundamentalistom družinskega življenja že kar meša, ko to (od daleč) gledajo, in da se čutijo dolžne javno pozivati k zmernosti ali celo omejevanju domnevnega razvrata.

Toda še bolj intrigantno je vprašanje: od kod so se ti ljudje vzeli? Če populacija demografsko stagnira, je edina možna statistična razlaga za podeseterjenje večernih izhodov v lajf dejstvo, da je danes pač tolikokrat več lokalov. Seveda pa s tem komaj kaj razložimo. To bi pomenilo, da gre za posledico razmaha podjetniške iniciative v gostinskem sektorju – kar je do neke mere tudi res –, socialni in psihološki faktorji pa da s tem nimajo nič opraviti. Pa vendar: kako to, da se je Ljubljana v nekaj letih v tem smislu razvila kakor da v mediteransko metropolo – kar je spet relativno, ker poglejte si recimo, kak dolgcajt je naprimer Trst – ali že skoraj, če le malo pretiravam, v nek mali londonski Soho ali pariški Marais?

Tu je težko biti pameten in lahko neumen. Nekdanja sivina socializma resda ni vlivala presežka veselja do življenja in je ponujala očitno manj možnosti za javno druženje. Vendar to ni tako preprosto, da bi zdaj smeli verjeti, da je veselje prišlo samo od sebe ali po zaslugi čarobne palčke novega sistema. Veselje do življenja je po mojem nekaj bolj konstantnega, kar se intenzivira le izjemoma ob res znatnih, bolj temeljnih in predvsem hipnih družbenih prelomnicah; takšno je bilo v Sloveniji obdobje 1988-91. Potem je tu občečloveško upanje: verjetno ga je zdaj v ljudeh več kakor nekoč, je pa zato bolj povezano s strahom, saj se jim kot v družbo vpetim posameznikom lahko zgodi več nepredvidljivega in ne nujno pozitivnega. Dodajmo k tej negotovosti še večjo ali manjšo stopnjo anomije in anemičnosti, ki sta naravno stanje socialnega povprečja – le da se v različnih sistemih različno manifestirata –, in prišli bomo do približno zadovoljive razlage tega družbenega in družabnega fenomena.

To novo in v veliki meri tudi zgolj navidezno veselje in veseljačenje je preigravanje javnih, socialnih vlog vsakega posameznika. Kakor so bile te vloge nekoč vsiljene v tem smislu, da so bile pionirsko, mladinsko, občansko, samoupravljalsko poenotene, pa so dandanes vsiljene pač bolj perfidno s tem, da je nabor možnih vlog veliko večji, dejanska izbira pa je močno zožena in svobodna le načeloma.

Prepričan sem, da je v vsakem človeku nekaj, kar bi lahko imenovali družbena domišljija in kar mu daje moč, da si samega sebe predstavlja v neki družbeni vlogi, če se že ne poskuša v tem samorealizirati. Sistemu, v katerem živimo zdaj, sem pripravljen priznati – če nič drugega –, da vceplja ljudem to družbeno domišljijo in jih uči njenega uresničevanja.

Ena plat medalje je seveda, kako jim to omogoča kot potencialno celovitim osebnostim, ki bi lahko koristile tudi skupnosti nasploh. Toda po drugi strani, na nivoju privatnega v javnih prostorih, kjer so ljudje lahko točno to, kar hočejo biti – izgrajen, profiliran in samozavesten posameznik na ozadju širšega okolja, ki mu prija –, je ta razmah nesporen in hvalevreden. Naj gre za socializacijo pubertetnikov ali sproščanje odraslejših, naj gre za prostočasno prijateljevanje ali iskanje soljudi ali pa kratko-malo za zabavo in pozabo – to je to, kar ponočnjaki z vso pravico terjajo in česar jim nihče, ki hodi spat ob enajstih, ne sme odrekati.

Lokalov je še premalo, premalo pa je tudi različnih: še vedno se najdejo ciljne skupine, ki hodijo ven manj, kakor bi rade, ali sploh ne, ker jim obstoječi lokali ne ustrezajo. A tudi to bomo dočakali. Že zdaj pa se lahko samo veselimo, da živimo v mestu – in to še zdaleč ne samo v Ljubljani –, ki poka od življenja tudi potem, ko so si dolgočasni moralisti že zdavnaj šli zobe umit pa spat.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Ponedeljek, 29. Maj, 2000 ob 12:52 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.