Za narodov blogor

Vas zanima, kako je dandanes videti valeta? Moja pastorka jo je imela prejšnji petek. Poleg porok in pogrebov – in seveda maturantskih plesov – gre za eno najzgovornejših socialnih izkušenj, kar jim radovedno in ljubiteljsko oko utegne biti priča.

Prva opazna razlika med starimi in današnjimi časi je že to, da je pomen valete kot pedagoško-družabnega dogodka osupljivo narasel. Svoje valete se spominjam le komajda, kot nekega brezveznega pripetljaja iz mladosti. Podobne reminiscence hranijo tudi drugi iz moje generacije, kaj šele starejši. V bistvu se spominjam samo tega, da smo dobili hrenovko z zemfom, kos kruha, vanilijev puding in malinovec - tako da pravzaprav ne vem, zakaj bi se smel zdaj pritoževati nad dizgasting narezkom, ki so nam ga prejšnji teden servirali v Festivalni dvorani in katerega delikatesni vrhunec so bili odmrznjeni piščančji kroketi Perutnine Ptuj.

Valeta je instanten glamur – deloma pazljivo otročje doziran, deloma spontano in ceneno odrasel –, zraven pa tudi biznis in že kar trgovsko-marketinški pogon. Rutinerski natakarji vijugajo z vozički, polnimi pijač, med plesno povorko osmošolcev - ki so jih za znaten denar naučili bolj tacati sem in tja kakor pa plesati –, obdanih s profesionalnimi in amaterskimi snemalci in fotografi. Vstopnina 3600 SIT na osebo (tudi za učence in učitelje), pijača posebej, individualna fotografija 250 SIT, skupinska 1200, videokaseta 3200. Vse razvito, zmontirano, prodano na licu mesta in takoj.

Na valeto ne pridejo vsi: nekaj jih je, ki jih niti obet poznejšega žuriranja brez starcev ne prepriča, da bi za to tratili čas, nekaj pa si jih tega preprosto ne more privoščiti. Naivno vprašam, ali ni več v navadi, da bi sošolci zbrali za nekoga, ki nima - pa te vrste solidarnost dandanes očitno ne obstaja.

Neverjetna je ta diskrepanca med dejstvoma, da so štirinajst- ali petnajstletniki taki véliki mali uporniki proti avtoritetam, potem pa jih na valeti nenadoma zagledaš, kako voljno se puščajo indoktrinirati tem najtrivialnejšim konvencijam, ki se vlečejo iz generacije v generacijo.

Valeta po tonu in v principu spominja na tipično slovensko proslavo: imate serijo železnih govorniških in protokolarnih ritualov, za katere pa si v desetletjih permanentnih vaj še niso izmislili kodificiranega bontona, da se ne bi bilo treba znajti vedno znova sproti, vsakič drugače in vsak po svoje; imate psihozo nastopanja, katerega uspešnost je merljiva samo s stopnjo kurtoaznosti dogodka; imate program, katerega vsebina je podrejena smislu razkazovanja dosežkov, znanja, dobre volje in umetniških talentov vrlega podmladka pred pristransko publiko, kakor če establišmentu za 8. februar odrecitirajo nikoli zadnjega Prešerna; imate humorno duhamornost in vljudno aplavdiranje in odkašljevanje, ki pa se na valeti kaže v neskončnih kadrih s kamerami. Otroke pripravijo do tega, da sami uprizorijo šov odraslih, ne da bi za to imeli kak lep zgled, in pri tem so tako ljubko nerodni, kakor tudi sicer kar naenkrat racajo v odraslih čevljih s petami in trdimi podplati, ko enkrat v življenju niso v supergah. In sploh, ta ljubkost in nerodnost: kot pogled na ljudi v teh letih sta do neke mere razumljiva, vendar pa obveljata kot način vrednotenja tudi pri drugem, resnejšem, poznejšem - kot odveza in utvara in tolažba.

Valeta pa je podobna odraslejšim dogodkom še v nečem, in sicer po številu priznanj. Šolski sistem je očitno zelo elaboriral stimulanse, ki jih deli, da bi dosegel nadpovprečje: gre za nianse, ki si stopnjema sledijo v zapletenih slogovnih kombinacijah športnih odličij in državnih odlikovanj. Sumljivo je le to, da je teh priznanj nenavadno veliko – veliko več kakor odraslih nagrad, ki jih še predobro poznamo. Kakor pri vseh priznanjih, ki jih instanca podeljuje preveč širokosrčno - šteje pač marsikaj od športnih in učnih dosežkov do sodelovanja v krožkih in drugih, izvenšolskih dejavnostih, včasih pa celo nekakšne (ne preveč jasno definirane) moralne kvalitete –, je tudi tu jasno, da odličja v očeh res najboljših s tem razvrednotijo.

Toda pri osmošolcih je tu bolj žalostno pogledati drugo plat – tiste, ki ne dobijo nobenega priznanja. Sporočilo je nedvoumno: ti mulc, ti smrklja, vidva luzerja, brezveznika, da ne rečemo celo falota, ki sta si sama kriva, da sta ostala praznih rok, kaj pa se nista bolj učila in ubogala učiteljev in staršev. Tu ni utehe, da lahko kandidiraš za neko nagrado pač kdaj drugič in jo nazadnje celo res dobiš. S kakšno pravico in utemeljitvijo lahko nekdo celi množici otrok te starosti reče, da so neobetavni povprečneži? In kaj naj počnejo s temi hvalnicami tisti dejansko izjemno talentirani, ko pa jih v isti sapi povzdignejo in potunkajo nazaj v množico pohvaljenih? Temu bi jaz rekel kompetitivnost po slovensko.

V valeti je nekaj shizofrenega. Odrasli se delajo infantilne, otroci se delajo odrasle, vse je malo hec in malo zares, potem pa kar naenkrat: bum – that’s life, ampak tako pač je! Po mojem si tudi današnje generacije ne bodo kaj prida zapomnile valete.

Oglaševanje je konkreten posel, a včasih vendarle ekonomsko nelogičen. Ne bom razumel, zakaj toliko oglašujejo pralne praške, zobne paste in šampone, vložke in podobne higienske trivialnosti. Malo je tu najbrž jeze nad bizarnostjo, da nas je treba vsak večer opominjati na dejstvo, da je za ženske značilen nek fiziološki pojav, ki se mu reče menstruacija, in namigniti, kako temu odpomoči (ne da bi bilo treba besedo sàmo sploh izgovoriti).

Vrednost oglaševanja v Sloveniji znaša okrog 25 milijard tolarjev letno. Smisel metanja v stroške seveda ni samo pospeševanje prodaje, temveč tudi izdelovanje, ohranjanje in popravljanje imidža, boj proti konkurenci, plasiranje političnega denarja, subvencioniranje medijev, osebno bogatenje.

Ekonomsko nelogičen je tudi skromen delež oglaševanja na internetu. Gospodarski vestnik in Parsek sta naredila raziskavo o spletnem oglaševanju v Sloveniji (rSOS, rsos.s5.net): rezultati kažejo, da gre za pičlih pet promilov od skupne vrednosti oglaševanja ali na prebivalca štirikrat manj kakor v Veliki Britaniji in 42-krat manj kot v ZDA.

Na prvi pogled je jasno, da že Evropa sama šele odkriva Ameriko - a koga ali kaj odkriva Slovenija?

V okviru raziskave je bila opravljena anketa med direktorji večjih podjetij, oglaševalskih agencij in spletnih družb: ti kot glavne razloge za skromen delež oglaševanja na internetu navajajo konzervativnost ključnih odločevalcev, ki vztrajajo pri klasičnem oglaševanju, monopolistično cenovno politiko Telekoma ter nepreglednost obsega in strukture ciljnih skupin.

Pri tem ne omenjajo tako imenovanega digitalnega prepada. Razlika med zgornjimi in spodnjimi dohodkovnimi razredi uporabnikov interneta je tako v Ameriki kakor v Evropi do petkratna: med premožnejšimi jih uporablja internet tudi dobra polovica, med tistimi z nizkimi dohodki pa le okrog deset odstotkov. Tu nekje je tudi Slovenija: povprečje uporabnikov je po zadnjih anketah, opravljenih lani jeseni, 17 odstotkov med delovno aktivnimi in 15 v gospodinjstvih (raziskava Internet v Sloveniji, www.ris.org). To ni malo, predvsem pa ni ne štirikrat ne 42-manj kakor drugje: šele online oglaševanje kaže, kje je Slovenija.

Bojim pa se, da je digitalni prepad v Sloveniji še drugačen: kakor da ne bi bil dovolj ta med privilegijem in prikrajšanostjo, ga dopolnjuje še dejstvo, da se kaže tudi kot tako rekoč svetovnonazorski konflikt. Pred pol leta sem v Principih pod naslovom “Digitalna republika” pisal o vedno večjem razkoraku med “pešci” in “priklopljenimi”, in dejansko se mi zdi vprašanje interneta oziroma informacijskih in komunikacijskih tehnologij nasploh vse bolj politično - ali vsaj ekonomsko-politično – in še posebej socialno vprašanje.

Povojna industrializacija Slovenije je povzročila drastične socialne spremembe, ki jih je predvsem po zaslugi suburbaniziranosti večjega dela populacije kot njene glavne posledice čutiti še danes. Ideološki ali vsaj vrednostni, namreč sociokulturni aspekt teh sprememb deloma tudi pojasnjuje današnjo politično polarizacijo. Jasno je sicer, da se z rastjo storitvenih dejavnosti socialna struktura Slovenije počasi, a vztrajno – ali raje rečeno vztrajno, a počasi – popravlja. Toda vendar je Slovencem, še posebej pa državi in politikom po drugi strani le komajda prezentno, da so informacijske in komunikacijske tehnologije tiste, ki dandanes bolj od vsega drugega vplivajo na družbena razmerja na javnem in zasebnem nivoju ter na ekonomijo in politiko.

Ne da bi te trende idealiziral: socialna demokracija bo v prihodnosti najbrž še bolj aktualna od liberalizma kakor zdaj. Ampak dejansko je ta razvoj v najbolj razvitem svetu postal gonilo sprememb v ekonomiji, kulturi, politiki, pravu, načinih življenja. Sprva je sicer bilo videti, kakor da krasni novi digitalni svet ne prinaša drugega kakor enormno kopičenje informacij in komoditet. Vendar so spremembe – in to na skoraj vseh družbenih področjih – zdaj že tudi globinske, strukturne, pri tem pa tudi do neke mere predvidljive in celo nadzorljive, usmerljive.

Dobra novica za Slovenijo - ki pa se v glavnem pretvarja, kakor da se ne dogaja nič novega – pa je seveda dejstvo, da se ne le rojeva, ampak že tudi funkcionira nek nov svet, ki je bistveno manj od starega odvisen od merljivih količin, razsežnosti, številčnosti in oddaljenosti, in v katerem je majhnost in fleksibilnost lahko celo prednost. Zaenkrat so okoliščine od kulturne in ekonomske mentalitete do politike na žalost naravnane tako, da redkokdo vidi, da so ti novi okviri morda zgodovinska priložnost Slovenije, v vsakem primeru pa možnost pospešenega razvoja, kakršnega ta dežela ne pomni že desetletja.

Do nadaljnega pa nam za uspavanko predvajajo reklamo za vložke ali dve, nakar se pojavi še kakšna ponošena slačipunca iz omrežja 090, ki miga na naslovu www.divja.com. Uporabnikov GSM telefonov - ki so za Slovence samo sredstvo za vlivanje občutka modernosti – bo že kmalu milijon, mi pa tonemo v svoj običajni spanec brez sanj. Medtem pa se svet že zbuja v čisto drugačno jutro.

Bernard-Henri Lévy se v svoji zadnji knjigi “Sartrovo stoletje” retorično sprašuje, ali nista bila slava velikega eksistencialista in pomen njegovega dela možna samo v kontekstu njegove konfrontacije z De Gaullom.

Oblastnik in filozof nastopata v paru, ne da bi se tega zavedala. Četudi politik deluje po logiki svoje poklicanosti mimo intelektualca, ta pa po logiki svoje meri točno na politika, je odnos bolj obojestransko pogoj‹n, kakor bi sklepali na prvi pogled. Seštevek oblastnikove in intelektualčeve moči ni nujno ničelno uravnotežen, toda velikih nihanj tu ni. Politična legitimnost prevladujoče ideologije in državnega aparata vleče za seboj tudi kulturno legitimnost intelektualnega poslanstva. Ni velikih politikov brez velikih intelektualcev in obratno, demagogi pa se redijo samo v družbi kritikastrov in obratno.

Ne pride mi na misel, da bi hvalil prejšnji politični sistem. Nekdanjim politikom priznavam samo to, da so v tesnih okvirih doktrine napredka in ideologije materialne in duhovne enakosti za razliko od današnjih politikov bolje vedeli, kaj pravzaprav hočejo: po eni strani ohraniti sistem, po drugi pa iz njega iztisniti maksimum. Iz današnje perspektive je seveda lahko govoriti o krivičnosti sistema in zaslepljenosti njegovih nosilcev. Ni pa mogoče mimo sicer slabe tolažbe, da je socializem bil vizija: lažno svetla v svojem mračnjaštvu in naivna v socialnem in ekonomskem voluntarizmu - pa vendar vizija. In kot vizija je proti volji in načrtom vendarle vzgajal tudi drugače misleče z drugačno vizijo. Vizija je dala nasprotno vizijo. Nedemokratično dogovorjena, a kljub temu veljavna pravila ene igre so nehote zahtevala pravila druge, že bolj demokratične. Nomenklatura je vedela, kaj hoče, in vedeli so disidenti - in nazadnje to tudi dosegli.

Bipolarnost leve in desne opcije sovpada z delitvijo na stranke kontinuitete in pomladne stranke. Toda to je samo sredstvo boja za oblast, narcizem majhnih razlik, politika brez intelektualne podlage. Intelekt in oblast sta se ločila 25. junija 1991, ko je bila velika vizija formalno uresničena.

Od takrat naprej so vizije tisto, kar so vlade dejansko uresničile. Vizije so zdaj tisto, kar lahko tako imenujemo samo za nazaj, ko je že lahko biti pameten. Vizije so tisto, kar je opozicija ves čas govorila, da bi ali bo, pa smo se ji skoraj že naveličali verjeti. In kaj so sploh velike teme slovenske politične scene? Evropska unija? To je le želja oziroma pragmatičen cilj, ne pa vizija. NATO? Podobno, le da si glede na nesmiselnost članstva v vojaški organizaciji še manj zasluži to oznako. Izgradnja avtocestnega križa? Prepoznavnost v svetu, da nas ne bodo več zamenjavali s Slovaško? Dober imidž po zaslugi športnikov in umetnikov? Prosim vas lepo! Ali ne vidite, da se vladna politika in že kar parlamentarna demokracija zapletata v klobčič lastnega, od volitev do volitev vse manj samoumevnega funkcioniranja? Da gre za politični sistem, ki ne more biti nič več kakor minimalno opravilno sposoben, ker se ukvarja samo še z lastnim delovanjem? In s kakšno pretencioznostjo je na to celo ponosen! Kakšno nepopisno uvidevnost od volilcev in medijev v zameno za to pričakuje! Predstavljajte si uro, ki bi navduševala z izumiteljstvom novih in novih mehanizmov, pri tem pa ne bi kazala časa. Kaj vas briga, koliko je ura: glavno, da je točna! Sprave, orožje, kombiji, afere, virmani, prisluškovanja, prestopi, združevanja, volilni zakoni, poslovniki, ustavna sodišča – kakor da je Slovenija od včeraj in jo je treba danes postavljati na novo, mi vsi skupaj pa itak ne bomo več kakor do jutri. To pa je obenem tudi rok trajanja prihodnosti.

Po osamosvojitvi je postala modna krilatica, da so velike zgodbe mimo in da se bo zdaj pač treba ukvarjati z vsakdanjimi in dolgočasnimi, a nepogrešljivimi političnimi drobnarijami. Kako preroško, kajne? Ampak kdo bo zdaj mislil od nosa naprej? Intelektualci? Kaj se je vendar zgodilo z njimi v preteklem desetletju? Dejstvo je, da se slovenska politična scena do neke mere kljub vsemu napaja iz intelektualne: predvsem seveda desnica, in to bodisi iz trdega jedra preostalega, nekoč bolj pluralnega in civilno-družbenega novorevijaškega kroga, ali pa iz intelektualnih krogov Cerkve. A to je še vedno bolje kakor levica, ki se ne napaja skoraj iz nikogar. To sicer ne pomeni, da ne obstaja tudi kakšna tretja ali četrta sorta intelektualcev, ki nočejo imeti direktnega opravka ne z enimi ne z drugimi. Toda problem je v tem, da gre v vseh primerih zgolj za interpretiranje politike kot dokazovanje ali spodbijanje po točkah strankarskega dnevnega reda. Intelektualci kot vizionarji so potihnili: oglašajo se kvečjemu še kot komentatorji sprotnih političnih zdrah.

In če jim že kdaj uspe prekositi v politični modrosti nas druge, ki to delamo v službi, pa je žal dejstvo, da njihova beseda nima več kakšne bistveno večje teže. Pa saj drugače niti ne more biti: med politiki imajo intelektualci zaveznike, kakršne si zaslužijo, nimajo pa nasprotnikov, ki bi jih bili vredni.