Rok trajanja prihodnosti

Sobota, 3. junij 2000

Bernard-Henri Lévy se v svoji zadnji knjigi “Sartrovo stoletje” retorično sprašuje, ali nista bila slava velikega eksistencialista in pomen njegovega dela možna samo v kontekstu njegove konfrontacije z De Gaullom.

Oblastnik in filozof nastopata v paru, ne da bi se tega zavedala. Četudi politik deluje po logiki svoje poklicanosti mimo intelektualca, ta pa po logiki svoje meri točno na politika, je odnos bolj obojestransko pogoj‹n, kakor bi sklepali na prvi pogled. Seštevek oblastnikove in intelektualčeve moči ni nujno ničelno uravnotežen, toda velikih nihanj tu ni. Politična legitimnost prevladujoče ideologije in državnega aparata vleče za seboj tudi kulturno legitimnost intelektualnega poslanstva. Ni velikih politikov brez velikih intelektualcev in obratno, demagogi pa se redijo samo v družbi kritikastrov in obratno.

Ne pride mi na misel, da bi hvalil prejšnji politični sistem. Nekdanjim politikom priznavam samo to, da so v tesnih okvirih doktrine napredka in ideologije materialne in duhovne enakosti za razliko od današnjih politikov bolje vedeli, kaj pravzaprav hočejo: po eni strani ohraniti sistem, po drugi pa iz njega iztisniti maksimum. Iz današnje perspektive je seveda lahko govoriti o krivičnosti sistema in zaslepljenosti njegovih nosilcev. Ni pa mogoče mimo sicer slabe tolažbe, da je socializem bil vizija: lažno svetla v svojem mračnjaštvu in naivna v socialnem in ekonomskem voluntarizmu – pa vendar vizija. In kot vizija je proti volji in načrtom vendarle vzgajal tudi drugače misleče z drugačno vizijo. Vizija je dala nasprotno vizijo. Nedemokratično dogovorjena, a kljub temu veljavna pravila ene igre so nehote zahtevala pravila druge, že bolj demokratične. Nomenklatura je vedela, kaj hoče, in vedeli so disidenti – in nazadnje to tudi dosegli.

Bipolarnost leve in desne opcije sovpada z delitvijo na stranke kontinuitete in pomladne stranke. Toda to je samo sredstvo boja za oblast, narcizem majhnih razlik, politika brez intelektualne podlage. Intelekt in oblast sta se ločila 25. junija 1991, ko je bila velika vizija formalno uresničena.

Od takrat naprej so vizije tisto, kar so vlade dejansko uresničile. Vizije so zdaj tisto, kar lahko tako imenujemo samo za nazaj, ko je že lahko biti pameten. Vizije so tisto, kar je opozicija ves čas govorila, da bi ali bo, pa smo se ji skoraj že naveličali verjeti. In kaj so sploh velike teme slovenske politične scene? Evropska unija? To je le želja oziroma pragmatičen cilj, ne pa vizija. NATO? Podobno, le da si glede na nesmiselnost članstva v vojaški organizaciji še manj zasluži to oznako. Izgradnja avtocestnega križa? Prepoznavnost v svetu, da nas ne bodo več zamenjavali s Slovaško? Dober imidž po zaslugi športnikov in umetnikov? Prosim vas lepo! Ali ne vidite, da se vladna politika in že kar parlamentarna demokracija zapletata v klobčič lastnega, od volitev do volitev vse manj samoumevnega funkcioniranja? Da gre za politični sistem, ki ne more biti nič več kakor minimalno opravilno sposoben, ker se ukvarja samo še z lastnim delovanjem? In s kakšno pretencioznostjo je na to celo ponosen! Kakšno nepopisno uvidevnost od volilcev in medijev v zameno za to pričakuje! Predstavljajte si uro, ki bi navduševala z izumiteljstvom novih in novih mehanizmov, pri tem pa ne bi kazala časa. Kaj vas briga, koliko je ura: glavno, da je točna! Sprave, orožje, kombiji, afere, virmani, prisluškovanja, prestopi, združevanja, volilni zakoni, poslovniki, ustavna sodišča – kakor da je Slovenija od včeraj in jo je treba danes postavljati na novo, mi vsi skupaj pa itak ne bomo več kakor do jutri. To pa je obenem tudi rok trajanja prihodnosti.

Po osamosvojitvi je postala modna krilatica, da so velike zgodbe mimo in da se bo zdaj pač treba ukvarjati z vsakdanjimi in dolgočasnimi, a nepogrešljivimi političnimi drobnarijami. Kako preroško, kajne? Ampak kdo bo zdaj mislil od nosa naprej? Intelektualci? Kaj se je vendar zgodilo z njimi v preteklem desetletju? Dejstvo je, da se slovenska politična scena do neke mere kljub vsemu napaja iz intelektualne: predvsem seveda desnica, in to bodisi iz trdega jedra preostalega, nekoč bolj pluralnega in civilno-družbenega novorevijaškega kroga, ali pa iz intelektualnih krogov Cerkve. A to je še vedno bolje kakor levica, ki se ne napaja skoraj iz nikogar. To sicer ne pomeni, da ne obstaja tudi kakšna tretja ali četrta sorta intelektualcev, ki nočejo imeti direktnega opravka ne z enimi ne z drugimi. Toda problem je v tem, da gre v vseh primerih zgolj za interpretiranje politike kot dokazovanje ali spodbijanje po točkah strankarskega dnevnega reda. Intelektualci kot vizionarji so potihnili: oglašajo se kvečjemu še kot komentatorji sprotnih političnih zdrah.

In če jim že kdaj uspe prekositi v politični modrosti nas druge, ki to delamo v službi, pa je žal dejstvo, da njihova beseda nima več kakšne bistveno večje teže. Pa saj drugače niti ne more biti: med politiki imajo intelektualci zaveznike, kakršne si zaslužijo, nimajo pa nasprotnikov, ki bi jih bili vredni.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 3. Junij, 2000 ob 12:56 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.