Piščančji kroketi na valeti

Sobota, 17. junij 2000

Vas zanima, kako je dandanes videti valeta? Moja pastorka jo je imela prejšnji petek. Poleg porok in pogrebov – in seveda maturantskih plesov – gre za eno najzgovornejših socialnih izkušenj, kar jim radovedno in ljubiteljsko oko utegne biti priča.

Prva opazna razlika med starimi in današnjimi časi je že to, da je pomen valete kot pedagoško-družabnega dogodka osupljivo narasel. Svoje valete se spominjam le komajda, kot nekega brezveznega pripetljaja iz mladosti. Podobne reminiscence hranijo tudi drugi iz moje generacije, kaj šele starejši. V bistvu se spominjam samo tega, da smo dobili hrenovko z zemfom, kos kruha, vanilijev puding in malinovec – tako da pravzaprav ne vem, zakaj bi se smel zdaj pritoževati nad dizgasting narezkom, ki so nam ga prejšnji teden servirali v Festivalni dvorani in katerega delikatesni vrhunec so bili odmrznjeni piščančji kroketi Perutnine Ptuj.

Valeta je instanten glamur – deloma pazljivo otročje doziran, deloma spontano in ceneno odrasel –, zraven pa tudi biznis in že kar trgovsko-marketinški pogon. Rutinerski natakarji vijugajo z vozički, polnimi pijač, med plesno povorko osmošolcev – ki so jih za znaten denar naučili bolj tacati sem in tja kakor pa plesati –, obdanih s profesionalnimi in amaterskimi snemalci in fotografi. Vstopnina 3600 SIT na osebo (tudi za učence in učitelje), pijača posebej, individualna fotografija 250 SIT, skupinska 1200, videokaseta 3200. Vse razvito, zmontirano, prodano na licu mesta in takoj.

Na valeto ne pridejo vsi: nekaj jih je, ki jih niti obet poznejšega žuriranja brez starcev ne prepriča, da bi za to tratili čas, nekaj pa si jih tega preprosto ne more privoščiti. Naivno vprašam, ali ni več v navadi, da bi sošolci zbrali za nekoga, ki nima – pa te vrste solidarnost dandanes očitno ne obstaja.

Neverjetna je ta diskrepanca med dejstvoma, da so štirinajst- ali petnajstletniki taki véliki mali uporniki proti avtoritetam, potem pa jih na valeti nenadoma zagledaš, kako voljno se puščajo indoktrinirati tem najtrivialnejšim konvencijam, ki se vlečejo iz generacije v generacijo.

Valeta po tonu in v principu spominja na tipično slovensko proslavo: imate serijo železnih govorniških in protokolarnih ritualov, za katere pa si v desetletjih permanentnih vaj še niso izmislili kodificiranega bontona, da se ne bi bilo treba znajti vedno znova sproti, vsakič drugače in vsak po svoje; imate psihozo nastopanja, katerega uspešnost je merljiva samo s stopnjo kurtoaznosti dogodka; imate program, katerega vsebina je podrejena smislu razkazovanja dosežkov, znanja, dobre volje in umetniških talentov vrlega podmladka pred pristransko publiko, kakor če establišmentu za 8. februar odrecitirajo nikoli zadnjega Prešerna; imate humorno duhamornost in vljudno aplavdiranje in odkašljevanje, ki pa se na valeti kaže v neskončnih kadrih s kamerami. Otroke pripravijo do tega, da sami uprizorijo šov odraslih, ne da bi za to imeli kak lep zgled, in pri tem so tako ljubko nerodni, kakor tudi sicer kar naenkrat racajo v odraslih čevljih s petami in trdimi podplati, ko enkrat v življenju niso v supergah. In sploh, ta ljubkost in nerodnost: kot pogled na ljudi v teh letih sta do neke mere razumljiva, vendar pa obveljata kot način vrednotenja tudi pri drugem, resnejšem, poznejšem – kot odveza in utvara in tolažba.

Valeta pa je podobna odraslejšim dogodkom še v nečem, in sicer po številu priznanj. Šolski sistem je očitno zelo elaboriral stimulanse, ki jih deli, da bi dosegel nadpovprečje: gre za nianse, ki si stopnjema sledijo v zapletenih slogovnih kombinacijah športnih odličij in državnih odlikovanj. Sumljivo je le to, da je teh priznanj nenavadno veliko – veliko več kakor odraslih nagrad, ki jih še predobro poznamo. Kakor pri vseh priznanjih, ki jih instanca podeljuje preveč širokosrčno – šteje pač marsikaj od športnih in učnih dosežkov do sodelovanja v krožkih in drugih, izvenšolskih dejavnostih, včasih pa celo nekakšne (ne preveč jasno definirane) moralne kvalitete –, je tudi tu jasno, da odličja v očeh res najboljših s tem razvrednotijo.

Toda pri osmošolcih je tu bolj žalostno pogledati drugo plat – tiste, ki ne dobijo nobenega priznanja. Sporočilo je nedvoumno: ti mulc, ti smrklja, vidva luzerja, brezveznika, da ne rečemo celo falota, ki sta si sama kriva, da sta ostala praznih rok, kaj pa se nista bolj učila in ubogala učiteljev in staršev. Tu ni utehe, da lahko kandidiraš za neko nagrado pač kdaj drugič in jo nazadnje celo res dobiš. S kakšno pravico in utemeljitvijo lahko nekdo celi množici otrok te starosti reče, da so neobetavni povprečneži? In kaj naj počnejo s temi hvalnicami tisti dejansko izjemno talentirani, ko pa jih v isti sapi povzdignejo in potunkajo nazaj v množico pohvaljenih? Temu bi jaz rekel kompetitivnost po slovensko.

V valeti je nekaj shizofrenega. Odrasli se delajo infantilne, otroci se delajo odrasle, vse je malo hec in malo zares, potem pa kar naenkrat: bum – that’s life, ampak tako pač je! Po mojem si tudi današnje generacije ne bodo kaj prida zapomnile valete.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 17. Junij, 2000 ob 13:05 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.