Arhiv za Julij, 2000

Za šilce sperme

Sobota, 29. julij 2000

Ker se nimam navade vtikovati v intimne zadeve drugih, ne bi imel nič proti, če bi samskim ženskam z novim zakonom bili podelili pravico do umetne oploditve. Ker pa po drugi strani ne razumem primarnih nagonov sicer plodnih samic kot frustriranih nemater, tudi ne vidim problema, da jim je zakon to pravico odrekel.

Spor med liberalci in konzervativci glede zakona se mi zdi prazen. Prvi se sklicujejo na temeljne svoboščine, med katere sodi tudi pravica do odločanja o rojevanju, drugi pa na ohranjanje tradicionalne družine kot socialnega zavezništva heterospolnega para in njunega razploda. Oba argumenta sta koherentna le navidez, v resnici pa zgrešena. Prvi je skregan s socialno pametjo, saj za ceno pravičniške doslednosti deklarira razmnoževalni nagon kot nekaj, čemur ni treba imeti zveze z družbenimi mehanizmi. Drugi pa v bistvu niti ni argument, temveč je zgolj pobožna želja tistih, ki si zatiskajo oči pred spremembami, vidnimi pri vsakem drugem sosedu.

Glede na to, da je Fatalist Jakob, kolumnist LDS in advokat hudičevega semena, v Mladini natresel veliko liberalističnih neumnosti, a nič povedal, in da je poslanka z dvema imenoma in priimkoma izjavila, da je otrok “ženin dar možu”, si ne morem kaj, da ne bi za izhodišče za tehtnejšo debato vzel stare francoske modrosti, ki jo izkušeni očetje iz generacije v generacijo prenašajo na sinove: la vie est dure, les femmes sont ch‹res, et les enfants faciles á faire.

Odločitev za življenje brez partnerja ni manj razumna in razumljiva kakor odločitev za življenje z, in kot tako jo je treba spoštovati. Ne razumem pa, kako lahko nekomu, ki se za to odloči – ali četudi ga življenje v to prisili –, pride na misel, da bi kljub temu imel otroka. Če si kdo tak želi otroka, potem nisem prepričan, da je v tej odločitvi trden ali v situaciji srečen. Umetno oplojevanje samskih žensk se mi zdi bizarno že kot želja, še tem bolj pa kot medicinska rutina, za katero je potrebno nekaj še veliko bolj bizarnega: šilce sperme, ki jo mora nekdo v ta namen darovati!

H komičnosti prepira prispevata tudi dejstvi, da v Sloveniji niti ni (več) spermalne banke, iz katere bi potencialne samske matere lahko črpale, in da tudi ni podatkov, koliko bi se jih za ta poseg, če bi bil dovoljen, sploh odločilo. Očitno gre za stvar prestiža, kdo ima prav. Eni in drugi pa s tem masturbiranjem dokazujejo eno in isto: da je rojevanje otrok bilo, je in bo – tudi po tem zakonu – stvar žensk.

Če torej poslanka reče, da je otrok “ženin dar možu”, ima v nekem smislu prav: naj je otrok še tako načrtovan, je potomec tu samo za to, da tistemu, ki je zanj prispeval spermo, omogoči samorealizacijo na nivoju očetovske ljubezni in odgovornosti. Samica, ki si želi mladiča, si v bistvu želi ob sebi samca, ki bo temu mladiču, darovanemu v zameno za spermo, sposoben dajati ljubezen in zaščito ter vanj finančno in psihološko investirati – seveda pa tudi njej in vanjo, le da bi bila njena pričakovanja brez tega tretjega bitja veliko manj realna.

Da so otroci ženska zadeva, pri kateri je participacija moških omejena na spermo, skrb in denar, potrjujejo že manj klasični primeri. Sam sem imel punco, ki je zanosila: jaz sem bil takoj za, ona pa ne – torej nič. Potem je neka druga ženska, ki niti ni bila moja punca, rodila otroka, za katerega se ji je šele po nekaj letih zazdelo, da bi jaz bil boljši (in nenazadnje tudi bolj pravi) oče kakor tisti, ki je to bil ob rojstvu – in mi to tudi dokazala. Nazadnje sem otroka kratko-malo priženil in sem čisto zadovoljen. Ampak ali imam en sam razlog, da bi verjel, da imajo moški kaj opraviti z rojevanjem otrok? Ker če po drugi strani gledam tradicionalne situacije v bolj klasičnih družinah, vidim sicer drugačno sliko, a s podobnim vtisom: tam najdem sposobne in inteligentne očete, ki se samorealizirajo skozi simboliko jungovske očetovske figure, ali pa manj spodobne in inteligentne, ki se pač identificirajo s kakšnim bolj rugljevskim profilom avtoritativnega mačota. V obeh primerih pa je otrok tisti, ki moškega kot očeta definira veliko odločilneje, kakor ga dejstvo, da živi z njegovo materjo, definira kot moža ali partnerja. Otrok je sporazumen podtaknjenec, s katerim naredi ženska iz moškega človeka, kakršnega hoče imeti ob sebi, on pa v to privoli zato, ker verjame, da je potem bolj poln in popoln. To dokazujejo celo primeri razpadlih družin, saj ni bolj patetičnega moškega od ločenega očeta.

To je samo racionalna razlaga odnosov, ki neodvisno od tega funkcionirajo na nivojih emocij, karakterjev, vrednot, konvencij in nagonov. Ravno zato pa se mi zdi brezpredmetno razpravljati o teh zadevah v okvirih levo-desne zakonodaje. Če bi jaz bil liberalec, bi bil pragmatičen: glede na upadanje števila in staranje prebivalstva bi spodbujal nataliteto in pri tem ne bi bil izbirčen glede tega, kdo otroke rojeva. Če bi bil konzervativec, pa bi bil moralen: pri vseh ločitvah in nasilju v družinah ne bi otrokom vnaprej odrekal možnosti, da zrastejo v nekonfliktnem okolju, četudi brez enega starša.

  • Share/Bookmark

Justinfikacija

Ponedeljek, 24. julij 2000

Včasih razmišljam, kaj bi moral narediti, če bi hotel povzročiti res nezaslišan škandal in masovno zgražanje, ne pa zgolj čivkanje v pismih bralcev. Saj ne, da bi res hotel – ampak kaj bi to moralo biti? Naj pobijem krdelo mačk? Ali pa naj raje rečem kakšno pametno in kruto o domobrancih in partizanih?

Nek tragičen star gospod iz domobranske Zaveze, ki večji del življenja ni smel ust odpreti, zdaj pa je končno dobil priložnost, nam dopoveduje, da državljanska vojna še traja, ker da krivice niso popravljene, in da je bila narodno-osvobodilna vojna v Sloveniji “prevara”.

Njegove izjave so šokantne že zato, ker razen bralcev tiste obskurne Demokracije zanj še nihče ni slišal, dokler se ni meteorsko pojavil pred vesoljno publiko na spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu in povedal svoje. Za tiste, ki o domobrancih mislijo drugače ali pa se jim teh zgodbic sploh ne ljubi več poslušati, je še tem bolj sporno, da to pred nacionalnim avditorijem izjavi neznan in nemeritoren iks-ipsilon – in pri tem še ortodoksno ortodoksen in ekstremno ekstremističen domobranec –, ki ga nenadoma in brez očitnega, kaj šele konsenzualnega razloga povišajo v mojstra ceremonije. Tistim, ki to hočejo slišati, pa je itak vseeno, kdo to izjavlja – samo da je izrečeno.

Sicer pa teh izjav nima smisla omalovaževati. Državljanska vojna je nekaj, kar gre Slovencem v zadnjih desetih letih kar naprej po malem po glavi. Spomnite se, da je France Bučar razglasil konstituiranje prvega svobodno izvoljenega Državnega zbora z besedami, da se je s tem dejanjem končala slovenska državljanska vojna – in pri tem, če vas spomin ne vara, ni požel takšnega zgražanja kakor Stanovnik. To so nedvomno izjave, podane v afektu ali v stanju evforije. Seveda pa ne gre za nekaj trenutnega, minljivega ali vsaj cikličnega, temveč za permanentno obsedenost: afekt in evforija sta tu temeljni stanji zavesti. Ljudje so bodisi besni ali srečni – in nikoli trezni – in pri tem klatijo neumnosti v obliki usodnostnih izjav. Militaristični besednjak je v tem kontekstu prava samopostrežna zakladnica metafor.

Iz nekega zornega kota je imel prav že Bučar in ima zdaj prav Stanovnik: od izjave prvega leta 1990 je recimo da res vladal nekak krhek in napet mir – čeprav je bil v političnem smislu le nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi –, dokler se spomladi leta 2000 niso začeli manevri in z izvolitvijo Bajukove vlade pripeljali do ponovnih, tokrat precej bolj odkritih sovražnosti. Do prve simbolične bitke je prišlo kje drugje kakor s komemoracijo v Rogu, kjer je Stanovnik tako rekoč samo ugotovil, kakšno je dejansko stanje: z njegovo izjavo je mogoče polemizirati kvečjemu v tem, da bi bil moral reči, da se je državljanska vojna spet začela, ne pa da še traja.

Najučinkovitejša orožja – če smo že pri tem – proti temu so verjetno brzostrelna ironija, minometni posmeh, torpedna komika, samohodna satira. Kolega se je te dni v oddaji “Zapiski iz močvirja” na Radiu Slovenija šalil v tem smislu, češ, ali ni grozno, zunaj sije brezskrbni sonček, v resnici pa nas razdvaja državljanska vojna. Dejansko je vse skupaj postalo precej smešno: in edini razlog, da se v Sloveniji ne pojavijo šaljivci kalibra Monty Pythonov, je po mojem dejstvo, da so ti politični skeči dejansko že sami po sebi videti kot uprizoritve podobnih scenarističnih domislic – le da so seveda mišljeni zares.

Da bi bila zgodovinska tehtnica kolikor-toliko uravnotežena, pa se je premier Bajuk čutil dolžnega prižgati svečko tudi padlim partizanom na Turjaku. To je storil v duhu sprave in s tem se lahko strinjamo in kot gesto celo cenimo. In vendar: zadeve so prišle tako daleč, da si ne želim več, da bi kdorkoli od politikov iz katerekoli stranke kadarkoli še polagal vence na grobove padlih ali spomenike preživelih na katerikoli strani v drugi svetovni vojni v Sloveniji. Trditve, da gre za pieteto do mrtvih poražencev ali za samoumevnost etičnih vrednot svobodnega sveta, za katere so se borili in jih vzpostavili zmagovalci v drugi svetovni vojni, so v slovenskih političnih razmerah samo še prazna slama. Vse bolj in bolj mi je zoprno in nerodno, da živim v državi, ki si zastira sonček z dimnimi signali, ki govorijo o puškah in kosteh. Ne maram Bajuka ne v Rogu ne na Turjaku, niti Kučana v Dražgošah. Ne maram ne Jelinčiča ne Pahorja, ki si iščeta podporo starcev s prapori partizanskih odredov, prav nič manj tragičnih v svoji zgodovinski odsluženosti kakor na drugi strani ta Stanovnik, ki se mu pustijo hvaležno provocirati.

Prav nič žalujočim ostalim Slovencem, ki se jim je pravda za pokopališki prestiž po poldrugem desetletju variacij na to temo že dodobra zagnusila, ni treba čakati, da priče tega spora končno umrejo. Dovolj bi bilo že to, da politiki sprevidijo, da je večini ljudi bog pomagaj popolnoma vseeno, kdo je koga pred petinpetdesetimi leti ubil ali prevaral, in da z razsojanjem o tem pritegujejo na svojo stran vse manj in manj volilcev. Ker kot volilce naj nas tudi tretirajo – ne pa kot repetente na izpitu iz grobarske etike.

  • Share/Bookmark

Artefakti ali artikli?

Sobota, 22. julij 2000

Hostesa v razstaviščni čumnati v podpalubju Cankarja ne ve dobro, za kaj gre, ampak ona je za to vsaj plačana; jaz s 3D očali na nosu pa sem vedno bolj siten, ker mi nekdo daje obskurna kulturna navodila in se vtikuje vame kot obiskovalca; pred mano je ekran, na katerega projicirajo begave svetlobne madeže, okrog pa se razlega sintetiziran glas kakor da big brotherja, ki ga napol slišim in si ga niti ne želim razumeti; vem samo to, da bi naj bila ta konceptualna drvarnica računalniško krmiljeno okolje, določeno z mojo individualno črtno kodo, izračunano iz vrednosti moje telesne višine in teže, ki sem si ju moral dati izmeriti ob prihodu; očitno nisem artefakt, temveč artikel, kar pa me niti malo ne spravlja v dobro voljo; in sprašujem se, ali je moje nezadovoljstvo umetnikov cilj ali pa kot stari cinik za njegovo instalacijo pač nisem pravi.

Edini kulturni šok zame je skratka novica o teži: tehtal se nisem že celo večnost, zato sem nekoliko presenečen in se sam pred sabo izgovarjam z izračunom, koliko kilaže odpade na (od naliva malo premočeno) obleko in obutev, mobitel, denarnico z drobižem, ključe.

Za razliko od večine kulturnih prireditev v Sloveniji se Manifesta 3 – tretji Evropski bienale sodobne umetnosti, po Rotterdamu in Luksemburgu letos v Ljubljani – z nekaterimi uličnimi eksponati mimoidočim dobesedno vsiljuje, nase pa opozarja tudi z reklamami na televiziji, plakati in transparenti. Za nameček je naletela na izdatno pomoč na lepem prijaznih medijev, nenazadnje pa seveda nisem edini, ki že od junija dobivam na kile papirjev o pripravah, otvoritvah, predavanjih, tiskovnih konferencah, in to na dom. Manifesta je še ena domnevna priložnost, da se Slovenija – kdo ve kolikič že, ampak potem jo nekdo vedno znova zradira ali kaj – vriše na kulturni zemljevid Evrope. Stranski cilj pa je tokrat tudi to, da bi sodobno umetnost približali širši javnosti, ki se za te reči ne zanima niti v primeru, če se vanje slučajno zaleti.

Sodobna umetnost je lahko zanimiva in zabavna zadeva tudi za neposvečene. Prav prejšnjo nedeljo sem obiskal londonsko Tate Modern, kamor so iz stare Tate Gallery (zdaj Tate Britain) preselili sodobno umetnost. Tam sem preživel šest ur, in nobenega razloga nimam za domnevo, da so bili vsi tisti tisoči in tisoči ljudi, med katerimi sem se drenjal v sedmih nadstropjih orjaške predelane elektrarne, sami poznavalci ali celo eksperti – gotovo je bil vmes tudi kak bistroumni strugar, kakršen je v Delovi anketi o Manifesti pravilno ugotovil, da ga to ne zanima, ker je prava umetnost življenje. V dobri uri, kolikor sem porabil za ogled Manifeste, preden me jo je minilo videti do konca, pa nisem srečal več kakor deset ljudi, in gotovo jih je bilo tudi nekaj, ki so v Moderni galeriji vedrili.

Glede na tisto, kar sem videl, se niti malo ne čudim – in ne obžalujem –, da ni bilo gneče. Tudi v Tate Modern sem videl kakor mrtva riba mlahav penis, vendar podoba umetnikove roke, ki si ga drži v roki, ni bila bedno in brez podpisa prislonjena pod pano z Gojmirjem Antonom Kosom kakor v Moderni, kjer so Manifesto inštalirali sem ter tja med stalno zbirko. Videni eksponati so bili pregovorni primerki umetnosti, ob kateri se neposvečeni sprašujemo, kaj vse je lahko dandanes umetnost: artefakti – lepo prosim, nehajte uporabljati to kmetavzarsko besedo! – od videov do predmetov ali tako rekoč zgolj idej (ali pravzaprav idejic) brez vsakršne duhovitosti in brez prebliskov, ki bi presegali nerazumljive ali nezanimive – se opravičujem – poetike posameznih umetnikov.

To seveda nima nič opraviti s Slovenijo, je pa značilno, da Manifesta ravno tukaj izpade kot epohalen likovni dogodek: za sodobno umetnost je nevarna, ker v javnosti vzbuja vtis, da je vse skupaj en sam blef, zlasti v Sloveniji pa še dodatno zamegljuje kriterije, ki jih je že tako ali tako težko preverjati na verodostojnejših eksponatih in razstavnih konceptih.

Tate Modern kljub velikosti ni najbolj umetniško vznemirljiva in bogata galerija, kar jih je na svetu mogoče videti, je pa fascinantna in inovativna s postavitvijo eksponatov po temah, ne več po kronoloških, stilnih, nacionalnih, avtorskih kriterijih: različne, v tematskih sobah postavljene umetnine od klasičnih platen do ortodoksnih konceptov spregovorijo čisto drugače, kakor če bi jih gledali izolirane, in uspešno nagovorijo še tako zakrknjenega brezbrižneža.

Selektorji Manifeste pa so si že v izhodišču izmislili za lase privlečeno – no, evrointernacionalistično, neoalternativno, psevdopsihologistično, kvazilevičarsko, institucionalno-subvencionistično, samo na noben način ne umetniško – temo: Borderline Syndrome! Wow! Kaj je dandanes umetnost? Psihoza ali nevroza!? To pa res ni vprašanje. Vprašanje je samo, za kaj vse EU daje denar? Očitno za nič takega, za kar ga ne bi dajala tudi Slovenija. Vendar pa kandidatki tudi na kulturnem področju vsiljujejo integracijo in harmonizacijo, da si ne bi sama postavljala lastnih umetniških ISO 9000 standardov – ki pa bi morda lahko bili celo veljavnejši.

  • Share/Bookmark

Odprto pismo Rudiju Šeligu

Sobota, 15. julij 2000

Spoštovani gospod minister,

pobudo za ustanovitev sklada za pluralizacijo medijev toplo pozdravljam. Tudi sam mislim, da je stanje v dnevno-informativnem tisku zaskrbljujoče in da Slovenija potrebuje nov dnevnik, ki bi presegel enostranskost obstoječih, obenem pa naredil korak naprej v smislu medijske kulture. Zato kot kritičen poznavalec in aktiven soustvarjalec razmer v medijskem prostoru vnaprej prijavljam projekt, ki bi smel črpati – če prav razumem vaše ambicije – iz napovedanega sklada.

Pluralizem bi bila že depolitizacija medijev: pri vsej nespornosti vloge psov čuvajev demokracije, ki jo mediji morajo opravljati, je pa le dejstvo, da se v sodobni družbi dogaja še veliko pomembnih reči, ki jih obstoječi dnevniki pokrivajo samo občasno ali le komaj ali celo sploh ne. Glavna vodila uredniških politik – zavestno ali ne – so politiziranje, populizem, provincializem, površnost in trivialnost. Odpoved takim vsebinam bi pripeljala do manjše komercialne uspešnosti, ta pa bi blokirala spodbujanje in razvoj tehtnejših vsebin ter odvračala vlagatelje in oglaševalce. Seveda pa domnevam, da je namen sklada za pluralizacijo medijev ravno subvencioniranje projektov, ki nočejo pristajati na obstoječe finančne, kulturne in politične pogoje, ampak želijo te meje širiti.

Ideja o skladu za pluralizacijo medijev je sicer zrasla iz političnega nezadovoljstva dela javnosti s političnimi preferencami obstoječih medijev. Četudi se kot privatna oseba čutim bliže tistim opcijam, ki jih tisk večinoma zagovarja, pa sem kot profesionalec vendarle prepričan, da svojo nepogrešljivo kritičnost mediji velikokrat zamenjujejo z netolerantnostjo in politikantstvom. Pravico do osebnega mnenja, tudi političnega, si jemljem kot nekaj samoumevnega, toda resnici na ljubo se pri tem počutim nelagodno, saj vidim, da vsi drugače misleči tega niso deležni v enaki meri.

Verjemite mi, gospod minister, da podobno kakor nekateri drugi, vam bližji intelektualci – ne manj kompetentni, četudi iz drugih poklicev – tudi sam kdaj v navalu jeze na medije pomislim, da bi bilo kakšno upravo ali odgovornega urednika najbolje odžagati. Seveda pa v tisku kot insajder vidim še veliko več pomanjkljivosti – na katere žal nimam vpliva –, ne le politično pristranskost. Nekoč spoštovanja vredna tradicija slovenskega časnikarstva je na nivoju znanja kot orodja uspešno kljubovala nekdanjim političnim pritiskom, zdaj pa se duši pod prisilo informacijske ihte in komercializma. Principi selekcioniranja, razvrščanja in obravnavanja novic ter stili pisanja od vesti ter reportaž in komentarjev pa vse do naslovov se nikakor ne zgledujejo po trendih kvalitetnega tiska drugod po svetu, temveč ostajajo suhoparni, pokroviteljski in staromodni. Grafično oblikovanje je nebodigatreba v službi čim manjših črk in čim večjih naslovov. Fotografija in ilustracija kot eminentni dopolnili slehernega tiska sta zreducirani na status mašil, ki jih dobavljajo diletanti in pomožno osebje. V slovenskem tisku ni nikakršnega presežka, ki bi segal onkraj zasilne informativnosti in golega podajanja mnenj ter s tem bogatil in plemenitil kulturno identiteto nacije, ki na veliko drugih področjih sicer dokazuje, da je sposobna dosegati več.

Zato verjamem, da boste sprevideli nujnost dnevnega časopisa, ki bi v slovenskem novinarstvu vzpostavil povsem novo kvaliteto. Šele tak časopis, kakršnega si predstavljam, bi bil resnična diskontinuiteta z obstoječimi, saj bi štartal po eni strani iz nič, po drugi in predvsem pa na podlagi drugačnih, zanesljivejših, v deželah z najbogatejšo časopisno tradicijo preverjenih profesionalnih vrednot. Kar je dobro za druge, ne more biti slabo za Slovence: in četudi spričo jezikovnih danosti delamo časopise samo zase, to ne bi smelo biti izhodišče – rezultati takšnega naziranja so vsak dan v naših kioskih in nabiralnikih.

Glede na inovativnost in kulturno prelomnost takega časopisa pa se verjetno zavedate, da za tak projekt nista dovolj samo volja in zavzetost posameznikov, ki bi se ga lotili. Moji izračuni kažejo, da bi za vzpostavitev 40-članske redakcije in desetčlanske upravno-oglaševalske ekipe – kar bi zadoščalo za soliden, ambiciozen začetek – rabil približno 400 milijonov SIT do prvega dne izida, potem pa še najmanj 400 za prvi dve leti izhajanja, ko bi po realističnih ocenah dnevnik že lahko dosegel 15 do 20.000 izvodov. Za najmanj deset ključnih novinarskih imen, ki se komu na zdravje trenutno pehajo v različnih medijih, vam jamčim, da bi se takoj spustili v to avanturo. Večino pa bi rekrutiral iz sveže izobraženih kadrov in iz njih sproti delal vrhunske novinarje, ne pa da jih učijo pozabljati to, kar so se učili, kakor se zdaj dogaja.

Potrebna vsota ne presega zneska, s katerim naj bi sklad za pluralizacijo razpolagal, zato upam, da boste mojo pobudo vzeli ne le na znanje, temveč tudi v razmislek. A denar ni vse: predvsem seveda upam, da sem vas prepričal z vsebinskimi aspekti projekta, ki lahko slovensko medijsko krajino spremeni za vedno – in na boljše.

Vaš,

Marko Crnkovič

  • Share/Bookmark

Hvalnica nehvaležnosti

Sobota, 8. julij 2000

Bajukova izjava o “ponosu in hvaležnosti”, ki da ju bo “treba gojiti v zasebnem in javnem življenju, v šolah in ustanovah, predvsem pa v sredstvih javnega obveščanja”, je na prvi pogled tipična floskula govorništva ob dnevu državnosti, kakršnih smo v Sloveniji že navajeni. Vendar pa ni mogoče spregledati, da je uvedba hvaležnosti kot zaželene vrline v javno sfero novost: v liberalnejših časih je od nas nihče ni pričakoval, kaj šele terjal, še bolj nekoč pa je bila ravno nasprotno samoumevna, čeprav s stališča državljanov še tem bolj iracionalna.

Seveda pa se današnje pozivanje k hvaležnosti napaja iz krščanskega etosa, pri tem pa razumljivo namiguje na desne politične vrednote: k hvaležnosti smejo apelirati le oblastniki, čutiti ali celo kazati pa jo morajo podložniki – šolarji, uradniki, mediji, kdorkoli. V tem smislu je bila Bajukova izjava nedvomno kvaliteten konzervativni diskurz, kakršnega ni bil v stanju ves ta čas pred njim izustiti noben njegov somišljenik. V resnici bi morali biti seveda politiki tisti, ki jih odlikuje najpristnejša hvaležnost – usodi, bogu, domovini, narodu, sistemu, volilcem –, ampak naj jim bo. Nekaj pač morajo verjeti, ne?

Pa vendar je nekaj na tem, kar je premier hote-nehote rekel. Ponos in hvaležnost nista ne od muh ne od včeraj: pač čustvi, ki si ju na lepem enotni še prepogosto delimo, da bi se smeli kar povprek zgražati nad premierovimi besedami. Ponos in hvaležnost sta v zraku.

V zadnjih tednih je bilo najbolj samoumevno biti ponosen na slovensko nogometno reprezentanco in do njih čutiti hvaležnost, da so se tako dobro odrezali in pri tem dobro ime Slovenije ponesli v svet.

Ne športni novinarji ne kdorkoli drug od tistih, ki imajo takšne ali drugačne možnosti priglašanja k javni besedi, si niso mogli kaj, da se ne bi vsak zase, a kljub temu v zboru drli s tribun v spodbudo vrlim fantom. Navdušeni so bili nad Zahovičem in Katancem, toda v resnici je to ukanje veljalo domovini: šlo je v bistvu za drugo obliko pozivanja k ponosu in hvaležnosti, kakor je to storil premier sam, ali recimo tudi novi minister za šolstvo, ki je v podedovanem šolskem sistemu prej kakor vse drugo opazil ravno pomanjkanje zunanjih izrazov kurikularnega patriotizma.

Strah in trepet za “naše”, ki sem ju tudi sam doživljal med gledanjem tekem slovenske reprezentance na Evru 2000, nikakor nista v nasprotju z dejstvom, da sem sredi nacionalne evforije – in predvsem trobezljanja o fantastični promociji Slovenije, ki da jo je enajsterica mimo vseh za to poklicanih institucij tako uspešno izvajala – na trenutke dobesedno trpel. To je bilo čisto enoumje in nerazumljiva zmaga nagonov nad razumom, kar je za mojo državljansko senzibiliteto neglede na športni suspenz popolnoma neprebavljivo. V takih situacijah se vedno sprašujem, kako je mogoče, da zakon ulice oziroma tribune tako zlahka postane obči zakon, in se cinično spominjam starih časov, ko je recimo Nadia Comane¤i domnevno delala promocijo za Ceaucescuja.

Navijaška evforija je seveda spontana in iskrena: nikomur ni treba nikogar priganjati k izkazovanju ponosa in hvaležnosti. Kljub temu pa je tudi v njej skrita laž in slepa pega: enako kakor mora vsak posameznik, ki hoče slediti klicu nacionalnega ponosa in državljanske hvaležnosti, v danih okoliščinah nujno spregledati eventualne pomanjkljivosti naroda in države, se mora tudi navijač slovenske reprezentance pretvarjati, kakor da je Slovenija prišla najmanj do četrtfinala, če ne še dlje. Remi proti Jugoslaviji bi naj bil uspeh, čeprav je po vodstvu s 3:0 v resnici katastrofa. Proti Špancem smo krivično izgubili, proti Norvežanom nezasluženo remizirali; ustvarili smo dober vtis, vse smo presenetili, imeli smo smolo, pokazali smo jim hudiča in dostojanstvo, nihče nas več ne more imeti za avtsajderje. Ozadje vsega tega je seveda presenečenje: najprej to, da se je Slovenija sploh uvrstila na evropsko prvenstvo, potem pa še dejstvo, da ni bila tako slaba, kot smo celo sami pričakovali – ampak rezultatov pa že niso dosegli takih, da bi jih po rokah nosili in za heroje razglašali! V tem smislu bi bilo celo bolj razumljivo, da na nogometaše ne bi bili preveč ponosni, zato pa človeško hvaležni, češ, hrabro ste se borili, velik napredek ste dosegli v kratkem času – a če ni šlo, pač ni šlo.

Hočem skratka povedati, da je paralela med državljansko in nogometno zavestjo zgovorna in popolna. Že od nekdaj se v tem okolju bolj ali manj razdraženo sprašujem, na kaj – in zakaj sploh – bi naj bil kot Slovenec ponosen: da jemljem vse pozitivno, kar Slovenija po zaslugi zgodovine in aktualnosti premore, kot nekaj samoumevnega, se mi zdi veliko produktivnejša državljanska drža. Ponos je neke vrste neprištevnost, ki se ji je razumen človek dolžen izogibati – še posebej seveda nacionalni ponos –, ker v takem stanju se nekritičnost bohoti prva. Slovenija ima nedvomno svoje pluse in minuse na vseh področjih od nogometa pa do politike, ekonomije in kulture – a bolj ko bomo na karkoli ponosni, bolj bomo tudi z vsem vedno zadovoljni.

  • Share/Bookmark

Ena ura anarhije

Sobota, 1. julij 2000

Včasih me zgrabi, da bi proti svoji volji in karakterju postal anarhist. Najbrž se to ne dà postati na podlagi odločitve: a četudi sem se vedno imel za preveč nonšalantnega in pametnega, da bi lahko bil anarhist, se mi pa zadnje čase vendarle zdi, da bi se moral potruditi že zato, ker ljudje okrog mene postajajo vse bolj histerični in nori.

Pred časom sem se pogovarjal z enim tistih poslovnežev, ki s prekladanjem milijonskih portfeljev delnic tako rekoč držijo v rokah tudi medije.

Na nek način so mi ti ljudje všeč. Fascinirata me njihova mirnost in treznost, kakor da v sebi utelešajo krilatico, da je znamenje velike in močne osebnosti spokojnost, ne pa nervoza in stresnost, ki bi jim ju kot menedžerjem pripisal. Toda pri tem mi je tudi jasno, da je del te simpatije, ki jo do njih čutim, v bistvu ponarejen. Deloma se zavestno trudim preseči to pregovorno averzijo ali že kar socialno diametralnost med intelektualci in poslovneži, deloma pa mi je nerodno, ker tudi sam podlegam tej fami in karizmi moči, ki jo tako diskretno izžarevajo v strahospoštljivo okolico. Na tem obenem nekaj je in ni nič: in prav v tej dvojnosti karakterne in socialne igre, v tej naivnosti enega in lokavosti drugega – četudi na obeh straneh iskreni in dobronamerni – se skrivajo moč, vpliv, submisivnost, manipulacija in nenazadnje tudi medsebojna privlačnost. Po mojem so se ljudje nekoč tako obnašali v prisotnosti politikov, ko so nehote kar pozabili, da se v resnici soočajo z ljudmi, ki jih v marsikateri drugi sposobnosti zlahka presegajo. Ampak tako pač je: kdor tega ni izkusil v prejšnjem režimu, danes spoznava neenakost v okviru kapitalističnih odnosov.

Kakorkoli: gospoda sem vehementno prepričeval, da so on in njegovi kot bele, sive ali črne eminence vsemogočnosti lastništva medijskih podjetij v bistvu družbeno-politični in kulturni škodljivci, ker jih zanima le profit, ta pa da zame vsaj pri medijih seveda ni merilo kvalitete. Kot insajder bom pa ja vedel! Kakor sem bil sam fin, a neizprosen, je bil on trd nazaj, a tolažilen: Marko, je govoril, saj ni tako hudo, ti si nestrpen, boš videl, da se bojo stvari sčasoma tako uredile, da boš tudi ti s svojega stališča zadovoljen, samo počakati je treba.

Zame se debata vedno neha, ko mi nekdo reče: no-ja, že-že, ampak treba je še malo počakati. Kdor nekaj hoče ali pričakuje zdaj, takoj, tukaj, brez odlašanja in kompromisov, je anarhist. Vrlina pridnih državljanov je potrpežljivost.

Velika dvoumnost nove vlade je ta mešanica potencirane in deklarativne državotvornosti in obenem anarhičnosti, kakršna se kaže v njeni neučakanosti pri spremembah, ki jih uvaja ali misli uvesti: njena sistematičnost in doslednost sta kaotični, njen red iracionalen in absurden. Morda je to samo pobožna želja, toda vseeno mislim, da bo najboljši stranski učinek vsega tega, da bodo državljanom na hitro in nehote privzgojili nazaj to izgubljeno ali vsaj uspavano uporništvo ali navadno kranjsko trmo, če ni boljšega.

Nisem najzanesljivejši napovedovalec dogodkov, vendar pa ne bi delal preveč panike glede domnevnih poskusov discipliniranja medijev. To bi v bistvu pomenilo nasedati blodnjam fanatikov, kakršen je recimo Janez Juhant. Take ljudi je treba resda provocirati nazaj, dokler ne bodo prej ali slej, a zanesljivo izgubili živcev. Vendar za to niso potrebne ekspertize, fusnote in cele zgodovinske freske, kar je v imenu “profesionalnosti” pri pisanju o recimo domobrancih sam zahteval v sredini izjavi za Dnevnik.

Osebno me bolj skrbi nekaj drugega, in to je bolj kapitalistična kakor pa politična logika (čeprav seveda nista nepovezani). Ko to pišem, še ne vem, ali je SDS-ovski gospod Gomišček, novopečeni predsednik skupščine Kapitalske družbe, od LDS-ovskega gospoda Leniča, predsednika uprave taiste, dobil pooblastilo za zastopstvo na četrtkovi skupščini Dela, katerega del je v lasti Kapitalcev – pa saj za poanto niti ni pomembno. Gomišček je skratka kot argument za svojo obveščenost o tem, kako se v medijih in z mediji dela, v briljantnem stilu vica o Podobnikovih kompetencah za tele in komunikacije pri vodenju Telekoma urbi in orbi povedal, da je bil “pred dvema ali tremi meseci skupaj s študenti FDV na pogovoru pri gospodu Meršolu”, kjer da so se “kar eno uro pogovarjali o Delu”.

Gospoda Gomiščka, tako nenadoma katapultiranega v najvišjo orbito medijskega biznisa, nedvomno čaka še veliko kapitalnih brifingov, da bo lahko uspešno zastopal interese kaj vem koga – zaradi mene lahko tudi interese Kofija Anana ali pa moje lastne. Mi drugi, bodisi mezdni delavci v inkriminiranih podjetjih ali preprosto državljani ali bralci časopisov pa lahko seveda upamo in čakamo, da bosta demokracija in kapitalizem nekega dne le dovolj zanesljiva mehanizma vladanja in poslovanja, da ne bo nič hudega, če bosta naplavila na površje človeka, ki mu zadošča ena sama ura, da vzame nase neznosno lahko pezo odločanja o usodah posameznikov in celih kulturnih pogonov, kakršen je nek časopis.

Če pa je kdo neučakan, naj kar hitro postane anarhist.

  • Share/Bookmark