Ena ura anarhije

Sobota, 1. julij 2000

Včasih me zgrabi, da bi proti svoji volji in karakterju postal anarhist. Najbrž se to ne dà postati na podlagi odločitve: a četudi sem se vedno imel za preveč nonšalantnega in pametnega, da bi lahko bil anarhist, se mi pa zadnje čase vendarle zdi, da bi se moral potruditi že zato, ker ljudje okrog mene postajajo vse bolj histerični in nori.

Pred časom sem se pogovarjal z enim tistih poslovnežev, ki s prekladanjem milijonskih portfeljev delnic tako rekoč držijo v rokah tudi medije.

Na nek način so mi ti ljudje všeč. Fascinirata me njihova mirnost in treznost, kakor da v sebi utelešajo krilatico, da je znamenje velike in močne osebnosti spokojnost, ne pa nervoza in stresnost, ki bi jim ju kot menedžerjem pripisal. Toda pri tem mi je tudi jasno, da je del te simpatije, ki jo do njih čutim, v bistvu ponarejen. Deloma se zavestno trudim preseči to pregovorno averzijo ali že kar socialno diametralnost med intelektualci in poslovneži, deloma pa mi je nerodno, ker tudi sam podlegam tej fami in karizmi moči, ki jo tako diskretno izžarevajo v strahospoštljivo okolico. Na tem obenem nekaj je in ni nič: in prav v tej dvojnosti karakterne in socialne igre, v tej naivnosti enega in lokavosti drugega – četudi na obeh straneh iskreni in dobronamerni – se skrivajo moč, vpliv, submisivnost, manipulacija in nenazadnje tudi medsebojna privlačnost. Po mojem so se ljudje nekoč tako obnašali v prisotnosti politikov, ko so nehote kar pozabili, da se v resnici soočajo z ljudmi, ki jih v marsikateri drugi sposobnosti zlahka presegajo. Ampak tako pač je: kdor tega ni izkusil v prejšnjem režimu, danes spoznava neenakost v okviru kapitalističnih odnosov.

Kakorkoli: gospoda sem vehementno prepričeval, da so on in njegovi kot bele, sive ali črne eminence vsemogočnosti lastništva medijskih podjetij v bistvu družbeno-politični in kulturni škodljivci, ker jih zanima le profit, ta pa da zame vsaj pri medijih seveda ni merilo kvalitete. Kot insajder bom pa ja vedel! Kakor sem bil sam fin, a neizprosen, je bil on trd nazaj, a tolažilen: Marko, je govoril, saj ni tako hudo, ti si nestrpen, boš videl, da se bojo stvari sčasoma tako uredile, da boš tudi ti s svojega stališča zadovoljen, samo počakati je treba.

Zame se debata vedno neha, ko mi nekdo reče: no-ja, že-že, ampak treba je še malo počakati. Kdor nekaj hoče ali pričakuje zdaj, takoj, tukaj, brez odlašanja in kompromisov, je anarhist. Vrlina pridnih državljanov je potrpežljivost.

Velika dvoumnost nove vlade je ta mešanica potencirane in deklarativne državotvornosti in obenem anarhičnosti, kakršna se kaže v njeni neučakanosti pri spremembah, ki jih uvaja ali misli uvesti: njena sistematičnost in doslednost sta kaotični, njen red iracionalen in absurden. Morda je to samo pobožna želja, toda vseeno mislim, da bo najboljši stranski učinek vsega tega, da bodo državljanom na hitro in nehote privzgojili nazaj to izgubljeno ali vsaj uspavano uporništvo ali navadno kranjsko trmo, če ni boljšega.

Nisem najzanesljivejši napovedovalec dogodkov, vendar pa ne bi delal preveč panike glede domnevnih poskusov discipliniranja medijev. To bi v bistvu pomenilo nasedati blodnjam fanatikov, kakršen je recimo Janez Juhant. Take ljudi je treba resda provocirati nazaj, dokler ne bodo prej ali slej, a zanesljivo izgubili živcev. Vendar za to niso potrebne ekspertize, fusnote in cele zgodovinske freske, kar je v imenu “profesionalnosti” pri pisanju o recimo domobrancih sam zahteval v sredini izjavi za Dnevnik.

Osebno me bolj skrbi nekaj drugega, in to je bolj kapitalistična kakor pa politična logika (čeprav seveda nista nepovezani). Ko to pišem, še ne vem, ali je SDS-ovski gospod Gomišček, novopečeni predsednik skupščine Kapitalske družbe, od LDS-ovskega gospoda Leniča, predsednika uprave taiste, dobil pooblastilo za zastopstvo na četrtkovi skupščini Dela, katerega del je v lasti Kapitalcev – pa saj za poanto niti ni pomembno. Gomišček je skratka kot argument za svojo obveščenost o tem, kako se v medijih in z mediji dela, v briljantnem stilu vica o Podobnikovih kompetencah za tele in komunikacije pri vodenju Telekoma urbi in orbi povedal, da je bil “pred dvema ali tremi meseci skupaj s študenti FDV na pogovoru pri gospodu Meršolu”, kjer da so se “kar eno uro pogovarjali o Delu”.

Gospoda Gomiščka, tako nenadoma katapultiranega v najvišjo orbito medijskega biznisa, nedvomno čaka še veliko kapitalnih brifingov, da bo lahko uspešno zastopal interese kaj vem koga – zaradi mene lahko tudi interese Kofija Anana ali pa moje lastne. Mi drugi, bodisi mezdni delavci v inkriminiranih podjetjih ali preprosto državljani ali bralci časopisov pa lahko seveda upamo in čakamo, da bosta demokracija in kapitalizem nekega dne le dovolj zanesljiva mehanizma vladanja in poslovanja, da ne bo nič hudega, če bosta naplavila na površje človeka, ki mu zadošča ena sama ura, da vzame nase neznosno lahko pezo odločanja o usodah posameznikov in celih kulturnih pogonov, kakršen je nek časopis.

Če pa je kdo neučakan, naj kar hitro postane anarhist.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 1. Julij, 2000 ob 14:08 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.