Hvalnica nehvaležnosti

Sobota, 8. julij 2000

Bajukova izjava o “ponosu in hvaležnosti”, ki da ju bo “treba gojiti v zasebnem in javnem življenju, v šolah in ustanovah, predvsem pa v sredstvih javnega obveščanja”, je na prvi pogled tipična floskula govorništva ob dnevu državnosti, kakršnih smo v Sloveniji že navajeni. Vendar pa ni mogoče spregledati, da je uvedba hvaležnosti kot zaželene vrline v javno sfero novost: v liberalnejših časih je od nas nihče ni pričakoval, kaj šele terjal, še bolj nekoč pa je bila ravno nasprotno samoumevna, čeprav s stališča državljanov še tem bolj iracionalna.

Seveda pa se današnje pozivanje k hvaležnosti napaja iz krščanskega etosa, pri tem pa razumljivo namiguje na desne politične vrednote: k hvaležnosti smejo apelirati le oblastniki, čutiti ali celo kazati pa jo morajo podložniki – šolarji, uradniki, mediji, kdorkoli. V tem smislu je bila Bajukova izjava nedvomno kvaliteten konzervativni diskurz, kakršnega ni bil v stanju ves ta čas pred njim izustiti noben njegov somišljenik. V resnici bi morali biti seveda politiki tisti, ki jih odlikuje najpristnejša hvaležnost – usodi, bogu, domovini, narodu, sistemu, volilcem –, ampak naj jim bo. Nekaj pač morajo verjeti, ne?

Pa vendar je nekaj na tem, kar je premier hote-nehote rekel. Ponos in hvaležnost nista ne od muh ne od včeraj: pač čustvi, ki si ju na lepem enotni še prepogosto delimo, da bi se smeli kar povprek zgražati nad premierovimi besedami. Ponos in hvaležnost sta v zraku.

V zadnjih tednih je bilo najbolj samoumevno biti ponosen na slovensko nogometno reprezentanco in do njih čutiti hvaležnost, da so se tako dobro odrezali in pri tem dobro ime Slovenije ponesli v svet.

Ne športni novinarji ne kdorkoli drug od tistih, ki imajo takšne ali drugačne možnosti priglašanja k javni besedi, si niso mogli kaj, da se ne bi vsak zase, a kljub temu v zboru drli s tribun v spodbudo vrlim fantom. Navdušeni so bili nad Zahovičem in Katancem, toda v resnici je to ukanje veljalo domovini: šlo je v bistvu za drugo obliko pozivanja k ponosu in hvaležnosti, kakor je to storil premier sam, ali recimo tudi novi minister za šolstvo, ki je v podedovanem šolskem sistemu prej kakor vse drugo opazil ravno pomanjkanje zunanjih izrazov kurikularnega patriotizma.

Strah in trepet za “naše”, ki sem ju tudi sam doživljal med gledanjem tekem slovenske reprezentance na Evru 2000, nikakor nista v nasprotju z dejstvom, da sem sredi nacionalne evforije – in predvsem trobezljanja o fantastični promociji Slovenije, ki da jo je enajsterica mimo vseh za to poklicanih institucij tako uspešno izvajala – na trenutke dobesedno trpel. To je bilo čisto enoumje in nerazumljiva zmaga nagonov nad razumom, kar je za mojo državljansko senzibiliteto neglede na športni suspenz popolnoma neprebavljivo. V takih situacijah se vedno sprašujem, kako je mogoče, da zakon ulice oziroma tribune tako zlahka postane obči zakon, in se cinično spominjam starih časov, ko je recimo Nadia Comane¤i domnevno delala promocijo za Ceaucescuja.

Navijaška evforija je seveda spontana in iskrena: nikomur ni treba nikogar priganjati k izkazovanju ponosa in hvaležnosti. Kljub temu pa je tudi v njej skrita laž in slepa pega: enako kakor mora vsak posameznik, ki hoče slediti klicu nacionalnega ponosa in državljanske hvaležnosti, v danih okoliščinah nujno spregledati eventualne pomanjkljivosti naroda in države, se mora tudi navijač slovenske reprezentance pretvarjati, kakor da je Slovenija prišla najmanj do četrtfinala, če ne še dlje. Remi proti Jugoslaviji bi naj bil uspeh, čeprav je po vodstvu s 3:0 v resnici katastrofa. Proti Špancem smo krivično izgubili, proti Norvežanom nezasluženo remizirali; ustvarili smo dober vtis, vse smo presenetili, imeli smo smolo, pokazali smo jim hudiča in dostojanstvo, nihče nas več ne more imeti za avtsajderje. Ozadje vsega tega je seveda presenečenje: najprej to, da se je Slovenija sploh uvrstila na evropsko prvenstvo, potem pa še dejstvo, da ni bila tako slaba, kot smo celo sami pričakovali – ampak rezultatov pa že niso dosegli takih, da bi jih po rokah nosili in za heroje razglašali! V tem smislu bi bilo celo bolj razumljivo, da na nogometaše ne bi bili preveč ponosni, zato pa človeško hvaležni, češ, hrabro ste se borili, velik napredek ste dosegli v kratkem času – a če ni šlo, pač ni šlo.

Hočem skratka povedati, da je paralela med državljansko in nogometno zavestjo zgovorna in popolna. Že od nekdaj se v tem okolju bolj ali manj razdraženo sprašujem, na kaj – in zakaj sploh – bi naj bil kot Slovenec ponosen: da jemljem vse pozitivno, kar Slovenija po zaslugi zgodovine in aktualnosti premore, kot nekaj samoumevnega, se mi zdi veliko produktivnejša državljanska drža. Ponos je neke vrste neprištevnost, ki se ji je razumen človek dolžen izogibati – še posebej seveda nacionalni ponos –, ker v takem stanju se nekritičnost bohoti prva. Slovenija ima nedvomno svoje pluse in minuse na vseh področjih od nogometa pa do politike, ekonomije in kulture – a bolj ko bomo na karkoli ponosni, bolj bomo tudi z vsem vedno zadovoljni.

  • Share/Bookmark
 

Objavljeno v Sobota, 8. Julij, 2000 ob 13:10 v kategoriji Kolumne, MC Arhiv, Sobotna priloga 1995-2000.
Objavo lahko komentiraš, ali pa s svojega bloga pustiš trackback.

Komentiraj

Za pisanje komentarjev morate biti prijavljeni.